Najdi forum

Pozdravljeni,

v zadnjem času se mi je življenje popolnoma podrlo (izguba ljubljene osebe, čedalje slabši poslovni rezultati, ker enostavno ne najdem več smisla). Pišem pa predvsem zato, da mogoče kdo odpiše in preberem še vaše mnenje oz. pogled.
Enostavno se mi ne da več živeti, trpim in večino dneva preležim in mi je napor že vstati, da kaj pojem in grem na wc.
Moram pa povedati, da imam dobre prijatelje, tudi ostala družina mi stoji ob strani, ampak enostavno v sebi čutim praznino do življenja in brezbrižnost. Tudi skozi življenje mi je šlo vedno dobro, ampak vedno sem v sebi čutil depresijo. Sedaj po tej hudi izgubi zaradi bolezni, hočem biti sam in omejujem stike. Po pravici povedano, me začne boleti glava že, če me kdo pokliče po telefonu.
Očitno je bil potreben en takšen dogodek v mojem življenju, da me depresija dotolče.
Vem kaj bi mi pomagalo, kakšne tablete, šport, delo cel dan, in s tem bi počasi ne zacelil ran, ampak bi se navadil s tem živeti, ampak kaj, ko v tem ne vidim smisla.
Razmišljam o samomoru, ampak zgolj razmišljam, ker mislim, da nisem oseba, ki bi bila nagnjena k temu. Očitno nimam dovolj poguma ali pa imam še vedno rad življenje. Je pa res, da pravijo , da je odločitev hipna, torej mogoče še nisem zanjo dovolj zrel.
Počutim se prazno, in vsak mesec po smrti je hujše.

vsi kdaj pademo, stres, pomankanje časa, taki in drugačni pritiski, služba (že šola je včasih lahko resno zelo naporna) in pri tebi še smrt?
ampak zamisli se kdo je vreden da daš zanj svoje življenje. ti si edina oseba na svetu s katero preživiš vsako sekundo od rojstva do smrti in vsi ki jih srečuješ so del tvoje zgodbe, ampak oni je ne živijo. ti jo in bodi srečen s sabo
sama imam tudi obdobja ko življenje nima smisla in ponavadi mine že po nekaj dneh ali celo urah najbolj pa pomaga malo samote daleč stran od celega sveta. vzamem psa in se spokam nekam in lazim po gmajni par ur
čas ki ga preživljaš zaprt vase preživi zunaj- sprehod, tek… kar ti pač najbolj odgovarja. če imaš možnost živali delajo čudeže in lahko rešiš še kako življenje
praviš da imaš dobre prijatelje, te je strah ali sram zaupati? vrjemi poslušali te bodo in ti pomagali če bodo le lahko
pa ne nakladam ker bi bil moj največji problem katere hlače oblečt k novi bluzi
doživela sem živčni zlom in vem kako je ko res totalno otopiš, vrjetno bi se takrat ubila če bi se mi dalo ustat iz postelje in kar naenkrat prišla do ene točke ko sem spoznala da ni vredno. samo eno življenje imamo in izkoristimo vsako sekundo
in od takrat naprej gledam le nase, sicer je trajalo še nekaj let da sem se pobrala dokončno in občasno še pride dan ko se počutim točno tako, ampak vedno se zavedam da bo prišel naslednji dan ko se bom spet sposobna borit sama s sabo
upam da boš prebral in videl da nisi sam in da ti bo za kak odstotek popravilo voljo

Pozdravljeni,

takšni življenjski dogodki so lahko izjemno stresni in je normalno, da se počutite slabo. Še posebej, če imate z depresivnim razpoloženjem izkušnje že od prej in je lahko tak dogodek sprožilec, ki vam odpre stare rane. Vsak človek po izgubi izkusi žalovanje. V primeru, da se žalovanje ne izpelje pa lahko prihaja do raznih težav, tudi depresivnega razpoloženja.

Pojavljajo se mi razna vprašanja. Pravite, da se bolj zapirate vase – pa se lahko s kom pogovarjate o vašem doživljanju? Kdaj ste doživeli izgubo?

Na voljo imate več možnosti pomoči. Sami veste, da bi vam pomagala fizična aktivnost, delo, zdravila… To so tudi načini kako si lahko pomagate v teh težkih trenutkih.

Vas slišim v tem, da si želite biti sami in, da omejujete stike z drugimi ljudmi. Že telefonski pogovor vam povzroči glavobol. Vas razumem, vendar vas hkrati vzpodbujam, da se pogovarjate o svojem doživljanju in da si poiščete tudi psihoterapevtsko pomoč. Tam se boste lahko s strokovno pomočjo pogovarjali in razreševali svoje notranja dogajanja.

S prijaznimi pozdravi,

Mag. Miha Štrukelj, Psihoanalitični psihoterapevt v Ljubljani, Link: Psihoterapija Štrukelj
nova
Uredništvo priporoča

Pozdravljeni,

trenutno ste v fazi v kateri se z izgubo se niste sprijaznili in vas povsem razumem.Imejte v mislih vedno le to da se zaradi stvari na katere nimate vpliva ne smete sikirati. Življenje je eno in to da ste pomislili tudi na konec vasega ni nic taksnega…to so le misli…Vasa custvena stiska bo zagotovo se trajala in potrebno se bo kot pravijo vzeti v roke.Vprasajte se koliko ljudi sedaj socustvuje z vami? Zagotovo vsi ki vas poznajo…ze meni je tezko ko sem vse to prebral pa vas sploh ne poznam.

Odlocitev je na vas:

1. zacnite se ukvarjati s stvarmi ki vas veselijo, prisilite se!!

2. se smilite sami sebi in padate v misli ki si jih ne zelite!

Cutim da ste zelo dober in skrben clovek, zato glavo gor in se vrnite nazaj v zivljenje.

V pomoc naj vam bo oseba, ki ji lahko popolnoma zaupate saj je prav ona najboljsi psihoterapevt!

Imejte se radi, najprej sebe in samo sebe!!!

New Report

Close