Najdi forum

Spoštovani,

stara sem skoraj 19 let in se spopadam z vrsto “težav” že okoli 6 let. Zaradi bolečine v prsih sem dve leti nazaj odšla h kardiologu, ki je rekel, da težave ne izvirajo iz srca in namignil na tesnobo. Bolečina je seveda še vedno prisotna, vendar ni tako pogosta, kot pred leti. Poleg tega me cele dneve boli križ, hrbet, velikokrat glava. Ker sem brez energije in rabim počitek že po dveh minutah hoje, (imam tudi zelo nizek pritisk) redno pijem kavo (3-5 skodelic na dan). Kava me ne poživi in tudi pritiska mi ne dvigne, zdi se mi, da jo pijem bolj iz navade.

V osnovni šoli sem imela kar nekaj neprijetnih izkušenj, zato sem se doma zapirala v sobo in (se mi zdi) se nekako izolirala. Lahko bi rekli, da sem bila nesrečna, veliko sem jokala in se tudi velikokrat namerno poškodovala.
Kljub temu, da mi je v življenju vedno bolje, ne morem biti srečna (ne vedno).

Včasih se prepričam, da je vse v redu in sem srečna, mogoče kakšen teden ali manj. Zelo odvisno. Potem pa se mi zazdi, da temu ni tako in sem bila srečna samo zato, ker sem si to dopovedovala, v resnici pa sem še kar “ujeta” v času nesreče. In tako sledijo meseci “žalosti” (tako me vidijo drugi, meni sami se zdijo to normalni meseci). Imam zelo čuden občutek, saj mi (če izuzamemo dejstvo, da nimam prav nobenega prijatelja) ni prav nič hudega, a kjub temu se počutim zelo potrto in nimam prav nič energije. Velikokrat sem tudi živčna in včasih počnem neumne stvari v izbruhu jeze.

Zanima me, kako si lahko pomagam, kaj naj naredim, da bom lahko “normalno” živela? Včasih se mi zdi, da bi bilo bolje, da me sploh ne bi bilo. Niham med “hočem” in “nočem” živeti. Upam, da se vam ne zdijo moje “težave” vredne posmeha (tega sem namreč deležna, če se komu vsaj malo zaupam).

Že vnaprej se zahvaljujem za vaš odgovor.

Lepo pozdravljeni

Pozdravljeni,

hvala za vaše sporočilo. Si predstavljam, da vam ni bilo enostavno pisati, če imate slabe izkušnje z zaupanjem. Ne vem kakšen človek lahko vidi vaše težave vredne posmeha.

Res je, da v življenju ne more biti samo sreča in veselje, ampak nas lahko spremljajo tudi neprijetni občutki, kot so žalost, jeza ipd., v primeru pa, da nas velikokrat preplavljajo pa je dobro ukrepati. Kolikor vas slišim, ste doživeli kar nekaj težkih situacij, ki so ostale nerazrešene?

Opisujete različne težave, ki se kažejo tudi v obliki psihosomatike (na telesni ravni). Glede na to, da se že dolgo sami spopadate z vrsto težav, bi bilo dobro, če bi se lahko o svojih težavah pogovorili s strokovnjakom psihoterapevtom. Ste kdaj razmišljali o tem?

S prijaznimi pozdravi,

Mag. Miha Štrukelj, Psihoanalitični psihoterapevt v Ljubljani, Link: Psihoterapija Štrukelj

Spoštovani,

ob razmišljanju (oziroma pisanju) o mojih težavah se počutim dokaj nelagodno, ves čas se tresem, drgetam, zato sem vam res hvaležna za odgovor.

Ne vem kako bi opredelila težave (razrešene/nerazrešene). Leta nazaj me je sovrstnik spolno zlorabljal. Ko sem o tem spregovorila z mamo, me je zavrnila, češ, da se najstniki samo igramo. Lahko si predstavljate, da mi je po toliko letih v odnosu z mamo bolje, a vendar ji ničesar resnega več ne morem povedati. Tudi po obisku pri kardiologu, mi je zabrusila naj ne govorim več, da me v prsih stiska, saj me bo poslala v umobolnico. Oče se z mano ne pogovarja (veliko dela), prijateljev pa prav tako nimam, zato sem večinoma sama. Zdi se mi, da prav zaradi tega tudi ne spoznavam novih ljudi, saj med pogovorom ne vem, kam naj gledam, kaj naj rečem, kako naj se odzovem, da me že po prvi minuti ne bodo “zasovražili”. Imela sem tudi fanta, ki je užival, ko mi je bilo hudo in me izrabljal.

Sem zelo občutljiva oseba in res (pre)močno doživljam čustva, vedno brez premisleka pomagam drugim, tudi če s tem kdaj škodujem sebi (vendar me to nikoli ne potre).

O obisku psihoterapevta že dolgo razmišljam, a ne zberem dovolj poguma. Ne vem, kam naj grem, kaj naj rečem, kako naj to izpeljem. Bojim se, da bi se, kljub temu, da mi v življenju ni hudo, zlomila ob obujanju preteklosti. Na najbolj boleče dogodke sem večinoma že pozabila (oziroma jih potlačila globoko vase). Po drugi strani pa se mi moje težave sploh ne zdijo dovolj velike oziroma pomembne, da bi bila vredna pomoči.

Lep pozdrav

nova
Uredništvo priporoča

Pozdravljeni,

glede na vaše slabe izkušnje je razumljivo, da vam je težko govoriti/pisati o svojih težavah. Odraščali ste v okolju, kjer niste imeli (in še vedno nimate) veliko podpore s strani staršev. Glede na odziv mame vas razumem, da se niste počutili slišane. Se bojite, da bi se podobno zgodilo pri psihoterapevtu?

Verjetno ste že mogli potlačiti določene dogodke, da ste v najbolj občutljivih letih lahko čustveno preživeli. To je obrambni mehanizem, ki nam omogoča preživetje. Zdaj ste starejši in samostojnejši. Verjamem, da se boste zmogli dotakniti boleče preteklosti in predelati dogodke, ki se vam zdaj oglašajo, tudi v obliki trenutnih simptomov. Psihoterapija je proces, kjer sami zbirate tempo v katerem želite potovati znotraj sebe.

Vsak človek je kdaj potreben pomoči in ne vidim razloga, da si jo ne bi vzeli. Ne rabimo po nepotrebnem trpeti.

S prijaznimi pozdravi,

Mag. Miha Štrukelj, Psihoanalitični psihoterapevt v Ljubljani, Link: Psihoterapija Štrukelj

Spoštovani,

res si močno želim obiskati psihoterapevta, to mi ostaja kot zadnje upanje. Mislim, da so psihoterapevti za svoje delo usposobljeni, zato se ne bojim biti ne slišana. To se mi zdi podobno, kot če kirurgu ne bi zaupala, da me operira. Seveda me je strah, a je to vseeno najboljša izbira, se vam ne zdi?

Zbrala sem pogum in sem mami omenila, da je prijateljica poskusila narediti samomor. Zanimalo me je, kaj bo dejala. In njena reakcija me ni ravno razveselila, saj je rekla, da je res neumno, da tako mladi mislimo, da imamo težave. Da bi se pa že morali znajti. Počutila sem se tako neumno. Če stvar posamezniku predstavlja grožnjo, je to zanj grožnja. Pa tudi če je za ostale to čisto vsakdanja reč. Je moje mišljenje res tako zgrešeno?
Zakaj mi toliko za druge nepomembnih stvari predstavlja takšen problem? Izgubljam živce in v izbruhih besa kar pozabim, kdo sem. Kot da bi mi odmrli možgani.

Zadnje čase se mi zdi, da ne morem več zdržati. Moje življenje se mi zdi tako brezizhodno. NImam več nikamor pobegniti. Kadar le najdem priložnost, se poškodujem. Vpijem na pomoč, pa me nihče ne sliši.

Hvala za vaš čas

Pozdravljeni,

z mamine strani očitno ni razumevanja, ki bi si ga želeli. Njena kapaciteta za razumevanje takšnih težav je očitno zmanjšana. In ni se vam potrebno počutiti neumno. Tako kot ste dejali: “Če stvar posamezniku predstavlja grožnjo, je to zanj grožnja. Pa tudi če je za ostale to čisto vsakdanja reč.” Razumevanje tega je znak višje stopnje empatije.

Jaz vas slišim, da vpijete na pomoč in vam lahko le toplo priporočam, da ne odlašate in si poiščete primerno pomoč. Ostalo je v vaših rokah.

S prijaznimi pozdravi,

Mag. Miha Štrukelj, Psihoanalitični psihoterapevt v Ljubljani, Link: Psihoterapija Štrukelj

New Report

Close