Najdi forum

Totalno obupan v svojem življenju

Pozdravljeni.

Sem fant star 37let,oče dveh sinov in v zunajzakonskem razmerju s svojo partnerko že 9let. Sem nezaposlen,invalidska kategorija 3,zaposlena ni tudi moja partnerka in prejemamo socialno. Imam prokleto sladkorno bolezen tipa 1 že 23 let in še do danes ni tako urejena. Od otroštva sem v nekakšni psihi(tiki,stres,anksioznost) in še danes,vendar ne tako fejst.Sem padel leta 2008 v hipoglikemijo in si zaradi te sladkorne še zlomim vse prsne vretence,ker sem se zvijal kontra v obliko lune nazaj.Od te,pa do danes nisem imel hipoglikemije,ker ko sem sam doma z sinovoma,me je strah in seveda,kaj če se to spet ponovi in sem hrom. Pravtako me je partnerka in sinova sprejeli pač kakršen sem,za sinova bi dal vse in seveda zanjo,problem pa nastopi ko pridem iz prokletega stanovanja ven. Vsi me tako zijajo,za hrbtom posmehujejo in fantje celo grozilno delujejo,da bi me najraje pretepli,kot da nisem podoben človeku…pa ajde,sladkorna mi je pustila pečat,da sem shujšal v enega kurčevega dauhauca in se še danes spopadam s to pridobitvijo teže. Sicer pridobim nekaj kg,vendar spet stres in beda v financah ,shujšam. Vem,ljudi to zelo moti,se posmehujejo debelim in tudi suhim,kar še suhost,udrta lica človeka še bolj smešnega naredi. Vsak si misli,ta pa strada,nič ne dobi za jest,revež…dela pa to meni pof….ana sladkorna. Vsak dan se gledam v ogledalo in si mislim,zakaj jaz,zakaj me ljudje ne sprejmejo takšnega kot sem. Najbolj sem srečen,da me je moja partnerka sprejela in ji tudi povedal,da nisem zadovoljen s svojo samopodobo in da se že bojim hodit ven,vendar mi je vedno vrnila samozavest in ko sem prišel nekam,eto spet porcija,zija te en človek in se obrne v posmeh. Tudi za hrbtom vidim kaj se dogaja,pa mi punca vedno reče:pusti izmečke,ti si zame super človek.Vseskozi sem zaprt za štirimi stenami,bojim se ljudi in moti me,da me tako zijajo….nasploh pa tisti grozilni posmehi…poln k…mam že tega…otroka sploh ne gresta nikamor ven z menoj,ker so vedno posmehi,kam še jaz pridem ne morem nikjer pri milem bogu gledati kako se mi sinova igrata,ker me moti to buljenje v mene in še nato premerijo,če sta sinova ista. Hvalabogu nista.Ne mi govoriti da bolj naj jem,ker to ni to,to dopovedujem tudi vsem doktorjem,da je z menoj nekaj drugega narobe,kot da telo ne sprejema beljakovin,ki jih zaužijem,vendar na prazna ušesa. Tako da že premišljujem o drugem svetu,nevem pa kaj naj družini povem,da mi je moje življenje vsaj zame odklenkalo in iščem pomoč še samo pri doktorju zemljiču. Da ne bo pomote, sem tudi psihiatre obiskoval preden sem ustvaril družino,vendar mi ni nobeden pogovor in nobeden tablet vsaj malo pomagal.
Kako se naj spremenim,ni mi lahko,v solzah gledam zvečer sinova ko zaspita in v mislih si pravim,kmalu me ne bosta več videla….to je moje mišlenje vsako večer….

Pozdravljeni,

slišim vas, da ste v veliki stiski. Soočate se s telesnimi in hkrati telesnimi težavami. Kolikor vas razumem vas v veliki meri bremenijo posmehi ljudi in ko vas poslušam si mislim, da so taki ljudje ubogi na duši, hkrati pa verjamem, da je veliko tistih, poleg partnerke in sinov, ki vas sprejmejo takšnega kot ste?

Vas vidim kot zelo močnega. Takšna situacija bi bila za vsakega velik preizkus. Govorjenje o vsem tem, kar se vam dogaja je zdravilno. Dobro je, da o tem kar se vam dogaja čimveč spregovorite, v primeru pa, da boste v preveliki stiski, poiščete strokovno pomoč. Psihiatri predpisujejo zdravila (npr. antidepresivi), ki lahko pomagajo, da se postavimo na noge, ko postane prehudo. Psihoterapevti pa nudijo prostor za pogovor o vašem doživljanju.

S prijaznimi pozdravi,

Mag. Miha Štrukelj, Psihoanalitični psihoterapevt v Ljubljani, Link: Psihoterapija Štrukelj

New Report

Close