prosim za nasvet

Dober dan!
Nisem prepričana na koga naj se obrnem zato pišem sem. Torej stara sem 15 let in obiskujem prvi letnik gimnazije.Imam težave z depresijo in pa anoreksijo. Torej vse se je začelo že pred veliko leti, tam nekje v 7 razredu. Takrat sem bila v zelo slabem stanju zaradi nesrečne ljubezni (ja vem da je neumno haha) in potem sem odrasla in ugotovila kako neumno je tisto bilo. Nevem če je takrat šlo za pravo depresijo in če je to na kakršen koli način pomebno danes ,ampak za vsak primer omenim.
Torej v devetem razredu (lani) sem imela velike težave v šoli, veliko sošolcev me je zafrkavalo kako sem grda in fuj nasploh. Njihovih besed se še danes natančno spomin. Veliko ljudi me je tudi zafrkavalo, ker sem vegetarijanka (čeprav za tem trdno stojim) . Decembra v devetem razredu sem se začela rezat. Ni šlo za globoke reze prav tako pa jih ni bilo veliko.
Okoli decembra je bilo tudi ko se je pojavila ta recimo da anoreksija. Najprej nezavedno sem začela preskakovat obroke in tako sem v 3mesecih zgubila več kot 8kil. Takrat mi je to stopilo v glavo in sem začela namensko ne jesti ( moj rekord stradanja je 5dni in 18ur) . Bilo je dokaj preprosto. Zajtrka nisem nikoli jedla ,za kosilo sem bila sama doma , pri večerji pa sem jedla v moji sobi, kjer sem hrano vrgla v vrečko.Tako sem prišla do svoje najnižje teže (ne ravno nizka ampak ja) 45,4kg pri višini 171. Čeprav nisem bila ravno suha pa so se posledice pokazale, kot naprimer izgubama menstruacije in konstantne modrice na nogah, ves čas me je bolela glava in komaj sem imela energijo, da hodim.
Ko sem začela prvi letnik sem imela najnižjo težo, vendar sem v dijaku popustila in se začela nažirati s hrano . Pojedla sem ogromno. Tam nekje konec novembra sem imela že 49kil. Vendar sem se takrat tudi odločila ,da bom začela zdravo jesti in se sprijaznila s tem ,da nisem najbolj suha. Danes tehtam 54kg in se vsak dan trudim to sprejeti, čeprav si ne morem pomagati da kdaj preskočim kakšen obrok ali pa se nažiram zvečer z ogromno nezdrave hrane.
Vendar to ni glavna težava, vsaj ne več , čeprav izjemno negativno vpliva na mojo samopodobo. Glavna težava je depresija. Torej načeloma sem tiha oseba in ker sem se bala , da bi ostala sama sem si nadela to masko. Spremenila sem se popolnoma ,zato da bi dejansko ustregla eni sami osebi .Pri tem sem popolnoma zapustila sebe. Bila sem glasna in razposajena. Punca, ki je rada v središču pozornosti bi lahko rekli. Prav tako pa sem se obdala z tono lažne samozavesti. Pred kakšnima dvema mesecema pa sem razmišljala in ugotovila sem kako zelo sem se spremenila in tako sem prišla do spoznanja , da to sploh nisem več jaz. Zato se zdaj poskušam najti, veliko sem že spremenila in veliko še moram, Največja težava, da se pred to osebo še vedno popolnoma spremnim, Ko sem sama ali z družino sem jaz in tudi prijateljem se poskušam odpreti in odstraniti masko .
Ta oseba pa na mene in mojo željo po spremembi vpliva izjemno negativno, saj je zelo toksična. Ves čas obrekuje ljudi in njihov videz, in kod oseba ki se je stradala,zato da bi bila všeč ljudem me to zelo prizadene , ker pomislim kaj drugi mislijo o meni, ker vem da nisem lepa. To mi ljudje tudi odkrito povej heh zabavno ane? Kljub temu, da slabo vpliva name pa nevem kako naj se spravim stran od nje ,saj je moja cimra in tudi bo še naslednja 4 leta. Plus odkar poskušam biti jaz, se je najin odnos zelo uničil in ne maram je ,če povem po resnici.
Torej odkar sem odstranila masko sem postala poštena do sebe in opažam tudi čustva, ki sem jih prej zatrla. Naprimer žalost in prizadetost, zaradi tega kar so mi ljudje rekli, prav tako pa veliko razmišljam o smrti mojega brata (lani) .Ogromno je vsega in pridejo dnevi ,ko se sploh nočem premakniti iz postelje . In dejstvo, da sem v dijaku vse še samo poslabša ,saj nimam niti trenutka samote. Razmišljam , da bi se bilo najlažje kar ubiti ,vendar se hkrati zavedam, da to ni prava rešitev saj bi s tem prizadela preveč ljudi, še posebej pa očeta, ki je trenutno v slabem psihičnem stanju in zadnje kar hočem je, da mu umreta dva otroka.
Rada sem doma ,ker sem lahko jaz in lahko jem brez, da bi me kdo obsojal in sem lahko ali srečna ali žalostna in ravno zato komaj čakam poletje ( če naredim letnik seveda ), ker sem odločena da se bom med poletjem našla. In se vzljubila. Šlo bo počasi ,ampak prvič po dolgem času verjamem da zmorem. Čudno je veste, zdi se , da sem naenkrat žalostna in srečna , prvič vidim prihodnost vendar na drugi strani vanjo ne verjamem.
Druga stvar pa je moj oče. Od otroštva nisva imela veliko stikov. bil je deloholik in le redko je bil doma. Ko sem bila majhna sem tudi ugotovila da ima ljubico (s katero je še danes v stikih), vendar je moja mama to prezrla, ker je vedno vedela , da je psihično šibek človek in kot mi je sama povedala se boji, da če ga zapusti, da bi se ubil. Veste komaj pred dvema tednoma me je prvič objel in rekel ,da me ima rad. Pred dvema letoma je bil v psihijatrični kliniki Vojnik , saj se je odločil, da se bo upokojil na kar pa je ugotovil ,da nato še ni pripravljen in je rabil strokovno pomoč. Potem se je vrnil, a vse je bilo isto. Do nekaj tednov nazaj ,ko se mu je stanje poslabšalo. Zelo se je spremenil in zdaj dejansko pokaze svojo šibko stran in reče da mu ni vseeno zame. In to da prvič v življenju vidim, da mu ni vseeno mi pomeni ogromno in pomaga pri tem, da se iščem in se probam vzljubiti. Moja glavna težava pa je, da bi rada strokovno pomoč, vendar nevem kako naj to povem mami. Ona misli da je depresija nekaj kar rešiš tako, da se smejiš in se bojim, da me ne bo vzela resno, saj tega ne pokažem. Tega kako zelo se sovražim ne pokažem ljudem in tega , kako zelo sem zgubljena mi svet ne zna prebrati iz obraza.
No ogromno še je, vendar sedim na postelji in jočem ,imam ogromno naloge in veliko dela , tako da morda napišem več kakšen drug dan . Bomo videli.

Pozdravljeni,

razočaranja v ljubezni so lahko velik stres. Zdaj sicer gledate na to drugače, je pa čisto normalno, da ste se takrat počutili slabo. Slišim vas tudi v tem, da vam je bilo v devetem razredu težko. Če sem vas prav razumel, ste želeli s hujšanjem bolj ustrezati drugim?

Zdaj omenjate težo 54 kg pri 171 cm. Ali naj bi bilo to veliko? Meni se je to zdelo malo in sem šel preverit na spletno stran, kjer si lahko Vaš link . Za vas so prišli naslednji rezultati:

[attachment=0]Screen Shot 2017-05-15 at 10.40.59.png[/attachment]

Po tem izračunu imate premalo kilogramov, vaša primerna teža pa je približno 61 kg.

Rezali ste se v devetem razredu, kako pa ste zdaj s tem?

Slišim vas, da imate v življenju veliko izzivov in težkih situacij (smrt brata, toksična cimra, mnenje da niste lepi, spremembe doma,…). Kako ste doživeli smrt brata? Se s kom pogovarjate o vsem tem? Ponavadi je lažje, ko se lahko nekomu zaupamo.

V primeru, da bi bila ta neprijetna cimra preveč za prenašat, si predstavljam, da bi lahko zaprosili za spremembo, za drugo cimro?

Kljub vsem izzivom, ki jih imate pa slišim, da imate moč in energijo za spremembe na bolje. Naj vam tudi ne bo nerodno poiskati strokovno pomoč. Ste razmišljali o tem kakšno vrsto pomoči si želite? S tem, ko pokažemo svojo šibkost, dejansko izrazimo svojo moč. Tudi če mama ne bo razumela vaše želje, lahko še vedno v tem vztrajate. Navsezadnje vam ni treba čakati, da bo svet prepoznal vašo bolečino. Lahko greste v korak proti svetu.

S prijaznimi pozdravi,