Hudo pomanjkanje energije, motivacije, zagona …

Pozdravljeni,

star sem 33 let, a se že celo življenje borim s hudim pomanjkanjem energije, kakršnekoli motivacije, zagona itd. Sploh se ne spomnim, da bi bilo kdaj bolje, tudi v najstniških letih ne. Že takrat sem iz tedna v teden zgolj iskal tisoč in en izgovor, kako ostati doma, toliko, da sem imel vsako leto probleme zaradi prenizke prisotnosti pri pouku.

Nikoli se nisem zdravil glede tega, saj zaradi zadovoljivih ocen nihče sploh ni vedel, da je karkoli narobe, sam pa tudi nikoli nisem iskal pomoči (zgolj ni mi bilo jasno, kako imajo drugi ljudje toliko energije …).

V zadnjih letih se prehranjujem zelo zdravo, zgolj organska hrana, hkrati se prisilim v telovadbo, a pravzaprav ne čutim nobene prave spremembe.

Kaj bi lahko bila rešitev, oz. kje naj iščem pomoč? Psihiater, psiholog, psihoterapevt?

Lep pozdrav,
Lenivec

Lep pozdrav Lenivec!
Star sem 22let in imam podobne tezave. Mozno je da gre za nekaksno vrsto depresije ali cesa podobnega. Jaz sem poiskal pomoc pri psihijatrinji in mi gre ze na bolje. Drugace sem ze zaposlen in sem sedaj v bolniski ze 4mesece saj je stanje postalo zelo slabo(tresavica, vrtoglavica, slabost itd…).
Povej svoji zdravnici naj ti da kaksno napotnico za psihijatrijo, saj se mi zdi da bi lahko tam nekako resili ta problem.

Pozdravljen!

Se strinjam, verjetno gre za neko vrsto depresije. Žal sem o depresiji začel razmišljati šele v zadnjih letih, prej nanjo nisem niti pomislil, saj sem na depresijo gledal preveč stereotipno, v smislu, da moraš biti žalosten/melanholičen, da jo imaš, meni je pa vseeno za vse.

Si potem sedaj na kakšnih zdravilih, da gre na bolje?

Jaz sem se do sedaj izogibal vsem “nenaravnim” stvarem, a postaja več kot očitno, da tega nikakor ne bom uspel razrešit po “naravni” poti. Moje telo (ter um) je popolnoma neodzivno na vse, kar probam, verjetno bom rabil kaj res močnega …

Pozdravljeni,

Pravite, da zaradi zadovoljivih ocen nihče ni opazil, da bi bilo karkoli narobe. Ste kdaj o tem s kom spregovorili?

Imate vsaj dve možnosti. Kot je Neznanec94 omenjal, si lahko poiščete pomoč pri psihiatru, ki vam bo po potrebi predpisal primerna zdravila ali pa greste k psihoterapevtu, kjer boste lahko več spregovorili o svojih težavah, o sebi, doživljanju itd.

Pomanjkanje motivacije, energije, zagona itd. je lahko odraz nekih globljih nezavednih vsebin. Vsak človek ima namreč svoje nezavedno, ki pa ima lahko veliko moč. To se ponavadi kaže v raznih simptomih – telesnih, psihičnih, socialnih, ki so kot rdeča lučka na armaturni plošči in opozarjajo na vzroke težav, ki nam v tistem trenutku niso vidne (zavestne). Pri psihoterapevtu lahko raziskujete svoje nezavedno, ozaveščate razne vsebine in jih tudi predelujete. Na ta način se simptomi sčasoma umaknejo.

Že omenjena možnost so zdravila, ki pomagajo pri zmanjševanju simptomov, ampak vzrokov za nastanek simptomov ne razrešujejo. Takšna zdravila so včasih nujno potrebna, še posebej v akutnih primerih.

Glede na vse možnosti, ki jih imate bi bilo nesmiselno, da trpite. Malo preglejte kaj imate na voljo in se potem odločite kakšen način pomoči bi bil za vas. Seveda pa bo potrebno, da se vzpodbudite, najdete motivacijo in si poiščete pomoč!

S prijaznimi pozdravi,

Pozdravljeni,

najprej se vam zahvaljujem za odgovor.

Se strinjam, da obstaja kopica resnih podzavestnih težav, ampak so po mojem laičnem mnenju le-te v večji meri posledica teh težav s pomanjkanjem energije, motivacije itd. (oz. so se izoblikovale kot posledica teh težav), kot pa obratno.

Namreč, če bi bilo obratno, in bi podzavestne težave bile osnova, ne bi potem v zadnjih dvajsetih letih vsaj kdaj občutil izboljšanje, več energije, motivacije itd.? So bila obdobja, ko sem bil brez stresa, tudi npr. obdobja zaljubljenosti, pa niti takrat nisem občutil kakšne posebne spremembe, še vedno sem bil kot lenivec, zgolj zaljubljen lenivec. 😉

Omenili ste, da so zdravila še posebej potrebna v določenih akutnih primerih. Kaj pa v kroničnih, kot pri meni? Lahko sploh zdravila konkretno spremenijo nekaj, kar je stalnica skozi celo življenje, oz. je morda celo genetsko pogojeno?

Trenutno razmišljam, da bi morda prvo poiskal psihiatra za zdravljenje primarnih, fizioloških težav, kasneje pa pri psihoterapevtu zdravil še globlje, podzavestne težave. V trenutnem stanju bom namreč težko našel pravo energijo, motivacijo ali voljo za pogovore o težavah …

Lep pozdrav,
Lenivec

Pozdravljeni,

težave občutite v zadnjih 20 letih, kar pomeni, da so se začele pri približno 13 letih? Človeška osebnost se najbolj intenzivno izoblikuje ravno v najzgodnejših letih. V tem obdobju lahko doživljamo marsikaj, kar se kasneje tudi morda ne spomnimo, vpliva pa skozi nezavedno na naše počutje. Moje mnenje je, da je moč naše psihe zelo podcenjena in da v veliko večji meri duševnost vpliva na naše telo in počutje kot obratno.

Zdravila so po mojem mnenju vedno smiselna, ko gre za akutna stanja ali primere, ko druga pomoč odpove. Lahko greste tudi po tej poti, da se prej stabilizirate z zdravili in boste potem videli kako naprej.

S prijaznimi pozdravi,

“20 let” je bolj približno obdobje, zelo možno, da se je vse začelo 25 let nazaj, ko mi je umrl oče, nato se pa par let še slabšalo, od nekje trinajstega leta je pa verjetno dokaj konstantno do danes.

Bolj kot razmišljam, bolj dopuščam možnost, da pa morda res vse težave (tudi npr. asocialnost, anksioznost …) povzročajo vse drugo, ampak ali res lahko povzročijo tako hudo stanje, da je še npr. ščetkanje zob ena velika muka?

Pozdravljeni,

vsebine iz nezavednega lahko zelo močno vplivajo na naše počutje in razni simptomi, ki jih občutimo (npr. anksioznost, depresija itd.) so ponavadi ravno odraz nerazrešenih konfliktov in/ali travm, ki pa delujejo iz nezavednega. Ravno to jim daje moč. Ko se z notranjimi konflikti in/ali travmami soočimo, ti izgubijo svojo moč in tako se tudi moteči simptomi umaknejo. V psihoterapiji lahko počasi prihajamo do teh globoko vsidranih vsebin, jih ozavestimo in predelamo, posledično pa na naše počutje nimajo več takega vpliva.

S prijaznimi pozdravi,