Najdi forum

Tesnoba, anksioznost – zoloft

20-letni sin ima že dalj časa hudo tesnobo in anksioznost. Po dolgem obotavljanju je šel k psihitrinji.
Le ta mu je po dveh srečanjih predpisala Zoloft.
Načeloma sem proti jemanju zdravil. Menim, da so dobrodošla v primerih ko ni več drugih možnost.
S stresom v življenju se soočam na drugačen način kot moj sin. Zato ne razumem najbolje kako je z tesnobo in anksioznostjo. Poznam ju, ne vem pa kako se z to težavo soočati kadar traja dalj časa.

Pojavlja se mi vprašanje:
– Kako se lahko predpiše takšno zdravilo že po dveh srečanjih??!! Saj to ni septuleta!
Poba niti ni bil seznanjem z vsemi stranskimi učinki in odtegnitvenimi sindromi. Prebrala sva iz navodil in interneta.
– kakšne so še druge možne pomoči za tovrstne težave? (kognitivna terapija?)

Sin vsekakor potrebuje pomoč in svetovanje. menim, da se duševne težave lahko poskusijo reševati tudi na druge načine, ne pa takoj z tableto. V dveh urah pogovora pa ne verjamem, da je psihiatrinja ugotovila, da je to edini možni način – tableta.

Na vas se obračam, za vaše izkušnje in mnenja.
hvala

Lepo pozdravljeni,

omenjate hudo tesnobo in anksioznost. Kaj to pomeni? Kako bi ju opisali? Koliko časa že traja? V nekaterih akutnih primerih brez zdravil ne gre (npr. pri hudi depresiji, ko človek nima nobene volje za aktivacijo, psihoze,..). Na splošno pa se po mojem mnenju zdravila prehitro predpisujejo, ampak žal tak imamo tak zdravstveni sistem, kjer je prevečkrat edina pomoč tabletka.

Tesnoba in anksioznost sta simptoma za neke druge notranje-psihične vsebine, ki niso predelane. Takšna simptomatika je znamenje oz. opozorilo, da nekaj ni v redu. Antidepresivi (npr. Zoloft) naj bi pomagali pri simptomih, vzrokov pa ne bodo razrešili.

Podobno je pri kognitivni terapiji, ki jo omenjate, kjer gre na simptome usmerjeno psihoterapijo. Pomaga pri učenju kako z mislijo in vedenjem zmanjšati intenzivnost simptomov.

Za razreševanje vzrokov simptomov pa vam priporočam globinsko usmerjeno psihoterapijo (npr. psihoanaliza). Gre za daljšo obliko obravnave. Simptomi v tem primeru (razen če gre za akutne in izredno moteče simptome) niso predmet obravnave, ampak je le-ta usmerjena na doživljanje sebe, okolice, odnosov itd. Sčasoma pa se v obravnavi ponavadi umaknejo tudi moteči simptomi.

S prijaznimi pozdravi,

Mag. Miha Štrukelj, Psihoanalitični psihoterapevt v Ljubljani, Link: Psihoterapija Štrukelj

Hvala za pojasnila.

Sin ima introvertirano osebnost. Že od majhnega se je težko vključil v družbo sovrstnikov. Pri devetih letih pa so mu odkrili prezgodnjo puberteto, ki jo je povzročil tumor na hipofizi. Prezgodnja puberteta je povzročila (poleg vseh zdravstvenih težav) tudi hude vedenjske težave zaradi katerih je bil še bolj izključen iz družbe sovrstnikov in dodatno stigmatiziran s strani učiteljev. Dobil je odločbo za učenca s posebnimi potrebami in na novi OŠi nam je s skupnimi močmi uspelo, da se je njegovo vedenje zelo popravilo in je tudi uspešno zaključil srednjo šolo. Poleg teh težav pa smo imeli težave tudi v družini (ločitev). V tistem času smo se bolj s tem ukvarjali. Je pa že takrat razmišljal o samomoru in imel potrebo po razbijanju in uničevanju.
Zdaj je naša situacija bolj umirjena in tudi on ima zelo jasno sliko o samem sebi in življenju.
Že leta toži, da:
– ne more spati, ima hude, skoraj vsakodnevne, nočne more
– sam opisuje, da stalno čuti tesnobo
– čuti potrebo po razbijanju; predvsem predmetov, včasih pa tudi do ljudi.
– ljudje mu gredo na živce. sicer ima družbo in hodi ven (običajno življenje mlade osebe), vendar dostikrat pride prej domov, z razlogom, da ne more prenašati ljudi in gužve. Najraje vidi, da 4 pridejo k njemu in ko jih ima dovolj, jih pošlje domov. Prijatelji ga sprejemajo takšnega kot je.
– nima prave motivacije in energije. Se prisili, da opravi družinske in svoje obveznosti, vendar brez prave volje.
– v ničemer ne čuti zadovoljstva.
– ne najde in ne čuti sproščenosti
– občasno razmišlja o samomoru, vendar pravi, da za enkrat še ni panika, ker ima veliko željo uspeti na svojem področju.
– v svojem življenju ne najde trenutka za katerega bi lahko rekel, da se je počutil srečnega.

Prej smo mislili, da je razlog zaradi šole in družinskih težav. V zadnjem letu pa to definitivno ni več razlog.

Ne vem pa ali njegove težave izhajajo zaradi slabih izkušenj iz preteklosti in otroštva ali pa je to zaradi njegove osebnosti. Mogoče je oboje močno prepleteno. Veliko se pogovarjava. Zelo si želi spremeniti svoje doživljanje okolice in svoja čustva, vendar sam si ne more pomagati.
Ko je v navodili za zdravila prebral, da so na začetku jemanja simptomi lahko še hujši in da se lahko pojavijo tudi dosti hudi odtegnitveni sindromi, je zdravila vrgel v smeti in jih noče več jemati – jemal je 2 tedna.

Po vašem opisu terapij, bi po mojem laičnem razmišljanju potreboval obe: kognitivno in psihoanalizo. Tablete pa menim šele takrat ko bi simptomi huje obladovali njegovo življenje – kar pa trenutno še ne.

Kaj mu lahko še predlagam oz. kje naj začne? Trenutna psihiatrinja mu je prehitro dala tablete. Njej tudi ni povedal, da ima samomorilne misli. Najbolj pa me je razjezilo, da sploh ni bil seznanjen z posledicami jemanja. Zato ji ne zaupam več.

Hvala.

nova
Uredništvo priporoča

Hvala za podroben opis.

Glede na opisano bi toplo svetoval poglobljeno obliko psihoterapije (npr. psihoanalizo). Seveda pa je za uspeh v zdravljenju pomembna njegova želja, volja in vztrajnost v procesu, saj gre za dolgotrajno obliko psihoterapije (lahko tudi več let), ki poteka vsaj enkrat tedensko.

Zaradi neurejenosti področja je treba biti pri iskanju psihoterapevta pozoren na to, da se je ta izobraževal za psihoterapevta več let (vsaj 4 leta), da ima sam poglobljeno osebno izkušnjo iz psihoterapije (vsaj 250 ur) in da ima (vsaj v začetnih letih dela) svojega supervizorja, ki nadzira njegovo delo.

S prijaznimi pozdravi,

Mag. Miha Štrukelj, Psihoanalitični psihoterapevt v Ljubljani, Link: Psihoterapija Štrukelj

Opažam da je dobrega psihoterapevta res težko najti. Vaš predlog o načinu iskanja je dober, vendar nisem prepričan, da bom dobil z vprašanji od morebitnega terapevta verodostojna vprašanja.
Podatki pa žal niso enostavno preverljivi.

Imate morda info o listi terapevtov v SLO? Morda obstoja kakšno združenje?

Pozdravljeni,

obstaja veliko različnih združenj z različnimi pristopi in kriteriji.

Ta del vašega komentarja ne razumem: “.. vendar nisem prepričan, da bom dobil z vprašanji od morebitnega terapevta verodostojna vprašanja.
Podatki pa žal niso enostavno preverljivi.

S prijaznimi pozdravi,

Mag. Miha Štrukelj, Psihoanalitični psihoterapevt v Ljubljani, Link: Psihoterapija Štrukelj

Prosim ce mi gdo pomaga.jast pijem paroksat kjer mam aneksioznost i starh me da grem v sluzbo.rajse se ubijem neko stem da zivim.ampak ne morem mam druzino i mejhne otroke.dali antidepresivi res pomagaju

Pozdravljeni,

vas slišim, da ste v stiski in verjamem, da vam je težko. Pomislite na to, da ste zdaj v akutnem stanju, ki pa ne bo trajal v nedogled. Antidepresivi ponavadi začno delovati po 3 tednih jemanja. Predlagam, da se o vsem tem pogovorite s svojim zdravnikom in mu poveste kaj doživljate. Tako bo tudi najbolje vedel kakšna zdravila predpisati.
Priporočam vam tudi obisk psihoterapevta, s katerim se boste lahko pogovarjali o tem česa vas je strah, kaj doživljate ipd. Na ta način se tesnoba tudi lahko zmanjša. Sem vam odgovoril na vprašanje?

S prijaznimi pozdravi,

Mag. Miha Štrukelj, Psihoanalitični psihoterapevt v Ljubljani, Link: Psihoterapija Štrukelj

New Report

Close