Najdi forum

Pozdravljeni.
Borim se sama s seboj. Občutim strah, paniko, tesnobo, zbujam se ponoči, imam popačene more…
Bila sem na operaciji, rutinski, po 2 tednih sem v ZD na wc izkrvavela iz nožnice do kolapsa. To reševanje iz wc in dokler me reševalci niso stabilizirali se spominjam po izsekih. Odpeljali so me v bolnišnico, kjer so ugotovili, da so mi šivi popustili, me zašili in naslednji dan odpustili. Čez 2 dni tik pred polnočjo sem spet krvavela. Po 5 min sem izgubila že precej krvi in spet padla v kolaps. So me v bližnji bolnišnici stabilizirali, nato prepeljali v MB. Bila je sobota in ne vem zakaj nihče nič z mano ni počel. Popoldan sem spet začela krvaveti, takrat so me urgentno operirali oz. spet šivali. Še niso niti zaključili z operacijo sem spet krvavela. Izgubila sem 4,5 l krvi, rešili so me tik pred zdajci. Odstanili so mi spolne organe, ki so bili čisto vneti.
Po operaciji sem 5 dni bila čisto boga, na narkotikih, imela more kako krvavim, sestre so bile zelo prijazne z mano, se pogovarjale veliko. Tudi partner, ki je vse to preživljal z mano se dela močnega, se pogovarja z menoj. Danes je 3 tedne od operacije, jaz še vedno krvavim po kapljicah. Zdravniki so me pred 5 dnevi odpustili iz bolnišnice, ker ne vejo zakaj krvavim. Upajo, da se samo od sebe ustavi.
Že od začetka marca se vleče to, jaz samo ležim, sem v breme mojim, besna ker ni stanovanje tak čisto kot prej, otrok (12 let) je še zdaj bolj zahteven, se mi zdi da je nalašč uporniški, jezikav, prepirljiv, še bolj krši pravila in sprobava moje potrpljenje…naj omenim da ima ADHD.
Včeraj sva se skregala, nabil mi je občutek krivde, celo noč nisem mogla spati…poleg vsega ko trepetam in podoživljam travme, se še sprašujem, če sem sploh dobra mama, ker od njega zahtevam, da opravi tudi hišna opravila, da psa odpelje na sprehod. Ker pa mu je vse to največja muka in bi lahko delo opravil v pol ure, on to opravlja 2 uri z vmesnim prerekanjem in trmarjenjem.
Izlila sem iz sebe, tudi jokala sem poleg, vzela persen…

Lepo pozdravljeni,

preživeli ste težko in stresno preizkušnjo. Predstavljam si, da ste to lahko doživeli tudi travmatično? Navsezadnje so vas komaj rešili. Pravite, da ste se o tem pogovarjali s partnerjem? Pomembno je, da s kom spregovorite o svoji izkušnji in stvari postavite na svoje mesto.

Razumljivo je, da je vaše življenje v tem trenutku drugačno kot prej. Rabite več pomoči in ne morete postoriti običajnih vsakodnevnih obveznosti. Se lahko prepustite temu, da ste trenutno šibki in rabite pomoč drugih?

Vedeti kaj je za večjo zahtevnostjo otroka je težko. To lahko tudi pomeni, da je v stiski, vendar ne zna tega drugače pokazati. Ponavadi, kot pravi star pregovor, lepa beseda lepo mesto najde. Nedvomno pa otrok rabi jasne meje, čeprav se temu ponavadi upira. Zaradi jasnih mej in dolžnosti, ki mu jih narekujete ne boste slaba mama, ampak obratno.

Kot pravite, je vse na kupu in tudi to verjetno povzroči trenutno slabo počutje in simptome. Dajte si čas, da se stvari malo pomirijo, v primeru vztrajanja simptomatike (panika, tesnoba, zbujanje ponoči, more) pa si poiščite pomoč v obliki psihoterapije za razreševanje vzrokov ali jemanja psihofarmakov za zmanjševanje intenzivnosti simptomov.

S prijaznimi pozdravi

Mag. Miha Štrukelj, Psihoanalitični psihoterapevt v Ljubljani, Link: Psihoterapija Štrukelj

New Report

Close