Najdi forum

Sem mamica dveh fantkov -3 leta in 6 mesecev. Ne vem kaj se dogaja z mano, ali gre za izčrpanost, pregorelost ali je kaj drugega. Danes imam resnično slab dan. Težko mi je. Mlajši ves dan joka, starejši ali trmari ali pa me hoče 100% za sebe. Ne vem kateremu naj se prej posvetim. Vem, da me oba rabita, a zaradi utrujenosti nisem sposobna biti v resnici niti z enim niti z drugim. Mali krčevito joka, prav kriči. Ponoči slabo spi, tudi čez dan max. 20 – 30 minut. Z otrokoma smo veliko sami, saj ima mož tako službo. Bližnje prijateljice nimajo otrok in mi ne znajo pomagati. Ne svetovati, ne da bi mi recimo vzele otroka za dve urici. Starši mi tudi ne morejo pomagat. Skratka ni nikogar, da bi me malo razbremenil. V meni pa se nalaga, nalaga, nalaga. Sama ponoči skoraj ne spim, ker se dojenček ves čas zbuja. Tudi ko on spi, rabim dolgo časa da zaspim nazaj. Opažam, da imam ves čas občutke krivde, čutim tesnobo. Kar stiska me pri srcu, včasih težko diham. Večino časa mi gre na jok. Z možem sva oba preutrujena in se tudi midva ne razumeva najbolje. Ko otroci zvečer zaspijo, greva vsak na svoj telefon ali pa gledava tv. Pogovarjava se skoraj ne, ali pa samo organizacijske zadeve.
Medtem ko to pišem, mož tušira dojenčka, ki ves čas zraven krčevito joka, kriči. Meni pa kar odmeva v glavi, postajam nemirna, nervozna in zraven že prihaja slaba vest, da kakšna mama sem. Zakaj ne poskrbim zanj? Občutki krivde in nemoči. Starejši me prosi naj se igram z njim, a ga zavrnem ker ne zmorem. Preveč sem utrujena. Ne morem. In zdaj čakam, da pride mož iz kopalnice s kako pikro pripombo čez mene. Utapljam se v teh slabih občutkih.
In hkrati me je sram, da se tako počutim, saj imam na videz vse česar si želim. Dobrega moža, dva krasna zdrava otroka, službo, dobre finance, stanovanje…
In zdaj me je že groza, da sploh pišem kaj takega na forum. Najrajši bi se nekam zakopala in bila v miru in tišini.
In zdaj jokam, ker sem tako nesrečna. Kako sem lahko tako nesrečna? Pri dveh sončkih, ki mi dajeta smisel za življenje.

Pozdravljeni,

se iskreno opravičujem za pozen odgovor, sem spregledal vaše sporočilo. Razumljivo je, da ste utrujeni, izčrpani. Imate veliko dela z otroci, ki v teh letih rabita več pozornosti, hkrati pa se z možem ne razumeta. Ali se lahko v nekem delu tudi zaradi tega slabo počutite? Urejeni osebni odnosi so pomembni za tako zahtevne trenutke.

Naj vas ne bo sram zaradi vaših občutkov, takšni so in s tem ni nič narobe. Razmišljam o tem ali lahko o tem s kom spregovorite? Ali se lahko zaupate možu in z njim vzpostavite bolj osebni stik? Ali morda komu drugemu? Vsak človek ima svoje meje in če želimo biti dober starš, partner ipd. potem moramo poskrbeti prvo zase, za svoje osnovne potrebe, šele potem lahko normalno delujemo. Počitek je tudi ena izmed teh osnovnih potreb in nedvomno še več drugih. Poslušajte se. Če boste imeli občutek, da stvari ne gredo na bolje vam svetujem tudi obisk psihoterapevta ali v primeru akutne stiske tudi psihiatra. Predvsem vas slišim, da se soočate z občutki krivde, slabe vesti, tesnobe… Nesmiselno bi bilo, da bi trpeli ob vsej pomoči, ki jo imate na voljo.

S prijaznimi pozdravi,

Mag. Miha Štrukelj, Psihoanalitični psihoterapevt v Ljubljani, Link: Psihoterapija Štrukelj

New Report

Close