Najdi forum

Živjo
Sprašujem se ali je sploh vredno živeti. Star sem 35let, sem iz obale in imam enoletnega otroka. Partnerico semsicer zapustil, ker je zlo slabo vplivala name in na mojo anksijoznost. Ona namreč ima osebnostno mejno motnjo in taki ljudje so zelo naporni…patološki lažnjivci in so navajeni da se svet vrti le okrog njih in dejansko z nobenim nima zdravega odnosa. Niti z svojimi najbližjimi. Mama njena je za njo danes ku.rba…in ji to napise po smsji…ko pa pride na obisk…pa se dela cist prijazno…si stiskata mozolje…posojata oblačila…ok pustimo to. Name je izvajala psihični in fizični teror oz nasilje…kar sem moral tudi policijo klicati, da so poslikali moje poskodbe. Najhuje je, da pa v javnosti se dela čisto svetnico. Osebe pa, ki si ne dovolijo njene manipulacije…so pa za njo sovražniki. Skratka…sam sem sedaj v psihijatrični bolnišnici…ker mi je vso energijo pobrala. Ostal sem brez strehe nad glavo…brez avta…in še lastnega otroka ne morem videt. Kadi travo doma pred otrokom…ponoci je tok zadeta…da ne sliši otroka ko joka…pa spita skupaj in seveda sem jaz vstajal ponoči in da ne bo pomote…z vvsem veseljem sem to počel. Sedaj pa rado govori okoli, da sem jo zapustil oz se dela ččist bogo in žrtev…mene pa spravlja v slabo luč kar poglobi mojo anksijoznost..sem na tej točki, ko ne vidim več smisla. Anksijoznost imam od malih nog (napačna vzgoja) prva tri leta sem bil v šoli odličnjak…dokler so bili samo testi…še ni bil problem…v višjih razredih…ko je bilo vedno več ustnega spraševanja..pa so se začeli problemi. Ko sem bil pred tablo vprasan, me je bilo sram govoriti pred vsemi, čeprav sem odgovore vedel, ampak enostavno nisem mogel odpret ust in to se je stopnjevalo…tako da sem vse razrede končal zadostno. Danes imam le osnovnošolsko izobrazbo.Kar me zaznamuje že vse življenje. Danes je zlo težko dobiti službo bre izobrazbe…celo v proizvodnji danes zahtevajo vsaj poklicno. Zaradi nje sem izgubil službo…ostal brez avta….in brez strehe nad glavo. Najhuje je to, da sem zelo sposoben in deloven clovek, kakor tudi zelo razgledan in odgovoren, zato me še toliko bolj boli ta situacija…ker zaradi izobrazbe ne dobim priložnosti da pokažem svojo sposobnost…kljub mojim delovnih izkušnjah na veliko področjih. Primoran sem iti v dom za brezdomce, dokler ne najdem sluzbe ampak tega ne morem, ker bi le poglobilo mojo anksijoznost in mojo samopodobo. Kakor tudi ne bi mogel imeti hčerko deloma v skrbništvu. Ko sem z hčerko izgine anksijoznost…sem poln ponosa in samozavesti in imam resnično zelo zdravo vzgojo. V najini zvezi sem bil jaz mama ona pa foter. Boli me, da po rojstvu otroka se ni spremenila v tem smislu da bi otroka postavila na prvo mesto, ampak ga je začela uporabljati kot orožje za dos3go cilja in manipuliranje do ljudi (sploh bližnjih) skoz se z vsakim krega, ce ni kaj po njeno. Skratka pomembna je le ona ona in ona.. Boga moja hčerkica ko bo toliko zrastla, da se ji bo kdaj uprla, pol se bo šele začel psihični teror do lastne hčerke. Res ne vidim več izhoda….naveličan sem takšnega minimalnega življenja. Boli me …trpim…najbolj me pa boli to…da nikoli ne bom dobil prave priložnosti da se izkažem v življenju. Sem samo en človek brez izobrazbe in tako me pač vidijo neznanci. Žal. Pri 35letih sem na dnu…kot sem bil pri 16letih ko sem odšel od doma na samostojno pot. Celo življenje sem samostojen tko finančno kakor tidi drugače…danes pa sem primoran zaprositi za denarno pomoč na CSDji. Grozno…ponižno in ne želim tako živeti. Boli me. Se opravičujem izsčrpnem sporočilu ampak nobenemu se ne morem odpret ( nisem naučen ) pač sem zablokiran in to je edini način, da sem vsaj malo dal ven iz sebe…

Želim vam vesele praznike in vso srečo v novem letu

Lepo pozdravljeni,

slišim vas, da ste v težki situaciji. Soočate se z iskanjem službe in osnovnim preživetjem, skrhanim odnosom z bivšo partnerko, skrbi pa vas tudi za hčerko. Verjetno ste zaradi teh razlogov tudi notranje manj stabilni, kar se odraža v, kot pravite poglobljeni anksioznosti. Vsi ljudje se pod določenim pritiskom zlomimo in razumljivo je, da ste zdaj ob takšnih stresnih dogodkih v slabi koži. Življenje nam ponudi enkrat sladko, drugič grenko, tretjič pa morda kislo izkušnjo.

Pravite, da ste na dnu in ko dosežemo dno, se lahko od njega dobro odrinemo. Vedno znova se nam pojavljajo priložnosti, pa čeprav majhne, da spremenimo svoje življenje. Verjamem, da so, in bodo tudi v prihodnje, takšne in drugačne priložnosti tudi na vaši poti. Ali imate koga, ki se mu lahko zaupate? Spregovorite o vašem doživljanju? Morda lahko tudi v psihiatrični bolnišnici zaprosite za pogovor s psihoterapevtom?

S prijaznimi pozdravi,

Mag. Miha Štrukelj, Psihoanalitični psihoterapevt v Ljubljani, Link: Psihoterapija Štrukelj

New Report

Close