Najdi forum

Pozdravljeni,

Že vnaprej se vam opravičujem za nekoliko daljše sporočilo.

Upam, da sem svoje težave naslovila na pravo temo, sej sama niti ne znam opredeliti kaj naj bi bilo z mano narobe.

Naj povem, da sem težave opazila letos poleti, ko sem imela težave z mehurju ( nenehno tiščanje na vodo kljub praznemu mehurju) po pregledih sem še vedno brez diagnoze, tako da ne morem povedati kaj mi je bilo.
Tako se je vse skupaj začelo, ker nisem mogla v trgovino brez da bi me tiščalo na vodo, sem od avgusta in praktično do danes doma (stanje se izboljšuje vendar me je vedno znova strah).

Strah imam iti za dlje časa na sprehod, na srečo študiram izredno in predavanja in vaje niso obvezne, tako da faksa ne obiskujem, v trgovine po oblačila ne hodim več ( čeprav sem to zelo rada počela) prenehala sem s športom ( 9 let sem trenirala atletiko, kasneje pa sem tekla za sprostitev oz. za sebe). Opažam, da se zelo težko pogovarjam z ljudmi, čeprav sem bila zelo komunikativna oseba, zelo rada sem spoznavala nove osebe, zdej mi to predstavlja ogromen stres, ko sem zunaj skoz oprezam za WCjem kljub temu da ga ne potrebujem, ampak za vsak slučaj. Grozno je, počutje je katastrofalno, brez energije sem, skoz bi samo spala, nimam apetita ( kljub temu da sem imela zelo zelo rada hrano) čeprav jo imam še zdaj, ne morem več veliko pojest če pojem tako kot sem običajno mi je slabo, in morem počivat.Zdi se mi, da sem nekoliko izgubila na teži, ampak nikoli se nisem obremenjevala s tem, sem suha po naravi. Kadar imam kakšen sestanek imam takšen čuden občutek v prsih, tako kot bi me nekaj tiščalo, naprimer tega prej ni bilo, bila je tista zdrava trema, to kar pa čutim zdaj, je pa popolno nasprotje.Opazila sem, da kadar sem pod stresom se mi moti. Ne uživam več tako kot sem prej. Ne hodim na pijače s prijateljicami, saj se ne počutim varno, ne morem na večerjo v restavracijo ker bi mogla obrok, ki ga dobim pojesti v 4 delih da mi ne bi bilo slabo. Opazila sem tudi, da se ne morem tako sprostiti kot sem se včasih lahko. Preklicati sem morala rezervacijo za novo leto , ker vem da nebom mogla iti, ker me je strah. Naj omenim, da sem bila lani v tujini brez problema. Zdaj ne morem niti do kraja, ki je npr. oddaljen 15 km. Pod stresu sem že ob misli, da bom morala po kruh v trgovino ali na pošto, kar mi ni nikoli predstavljalo problema.
Npr. zelo rada sem hodila v toplice in bazen ipd. nazadnje ko sem bila na bazenu sem lahko bila dobrih 20 min, nato mi je postalo slabo, začela sem se potiti in po hitrem postopku spakirati in oditi domov na varno, kjer težave izginejo.

Zavedam se, da nekaj ni vredu, skušam se potisnit skozi cono udobja, vendar ne gre. Pred 14 dnevi sem se odločila da obiščem osebno zdravnico, in seveda tega nisem storila, ker sem imela občutek, da sama še nisem naredila dovolj, da razčistim kaj je narobe ( obiščem zdravnika, kadar ga res potrebujem). In ko sem se prejšnji teden zares odločila da pokličem in grem k zdravniku, očitno usoda ni želela tako, saj je moja zdravnica umrla…

Stara sem 22, in lahko rečem, da sem marsikaj dala že skozi ( občutek imam, da je malo preteklosti prisotne pri teh težavah, natančneje smrt očeta, ki je bil edini od staršev) in še ostale malenkosti, ki z leti zbledijo vendar pustijo pečat. Do zdaj sem vse zmogla sama urediti. Vendar zdaj vidim, da tako ne gre naprej in sem res v stiski. Ker to nisem jaz, vsi bi me ocenili za osebo polno življenja, nasmejano (ni bilo dneva da se nebi smejala), polno energije, smisla za humor, za vse sem imela rešitev, vedno sem pomagala drugim v stiski, zdaj pa si ne znam več sama pomagati. Imam fanta, ki me podpira pri vseh odločitvah, mi prisluhne, vendar to mi ni dovolj. Opazila sem, da mi strokovno mnenje zelo veliko pomeni, in verjetno če bi jedla tablete s placebo učinkom nebi bilo teh težav oz. bi bile majnše (malo za šalo malo za res) Saj opažam, da kadar mi je slabo, ali se slabo počutim, me boli glava, vzamem tableto( ni važno katero, lahko je samo lekadol) in sem v trenutku boljše, kljub temu, da vem da tableta še ni mogla začet delovati. Sama se gibljem v krogu iz katerega ne znam iztopiti. Nevem ali so težave če sploh so težave resne, ali je samo obdobje. ki ga ne znam opredeliti.. nevem, vem samo to, da želim to čimprej rešiti in dobiti svoje staro življenje nazaj.

Kaj mi predlagate, da storim, in ali vidite v tem kakšne psihične težave/motnje?

Najlepša hvala za vaš čas in odgovor.

Lp

Pozdravljeni,

se opravičujem za pozen odgovor. Če sem vas prav razumel so se težave začele poleti, skupaj s težavami na mehurju. Lahko bi šlo samo za fiziološki vzrok, vendar pravite, da še nimate diagnoze, kar lahko pomeni, da gre res za psihosomatski vzrok. Opisujete več različnih simptomov, ki bi lahko kazali na morebitne notranje psihične konflikte ali travme. Dinamika je takšna, da neozaveščeni konflikti ali travme povzročajo razne simptome, ki nas opozarjajo, da se znotraj nas nekaj dogaja. Zato se je dobro temu tudi bolj posvetiti.

Opisujete smrt očeta, ki je bil vaš edini starš. Takšni dogodki so seveda zelo težki. Sprašujem se, koliko ste lahko o tem spregovorili, kako vam je bilo? Koliko ste bili stari?

Imate prav, placebo učinek ima lahko veliko moč in to tudi dokazuje kaj vsega je naša psiha zmožna – tako izboljšanja kot poslabšanje počutja, bolezni ipd. Če smo psihično v ravnovesju smo seveda potem tudi bolj zdravstveno stabilni in se tudi bolje počutimo.

Verjamem, da se počutite slabo in so takšne spremembe za vas nekaj novega. Priporočam vam, da poizkusite z globinsko psihoterapijo (npr. psihoanaliza), kjer boste lahko več spregovorili o sebi, svojem doživljanju in raznih dogodkih, ki so lahko na nek način povezani z vašimi težavami. Ponavadi ob takšnem razkrivanju simptomi tudi izginejo, saj ob razkritju in predelavi simptomi niso več potrebni.

S prijaznimi pozdravi,

Mag. Miha Štrukelj, Psihoanalitični psihoterapevt v Ljubljani, Link: Psihoterapija Štrukelj

Tako je, vse skupaj se je zacelo s tezavami mehurja Sedaj je to mimo, ampak obcutek, da me bo kr iz nenada na WC pa je se vedno prisotno. Vedno majn, saj se ress trudim to ptisniti globoko nazaj v mislih…

Glede očeta… bila se stara 11 let, o tem nisem kaj dosti govorila, saj sem takoj za tem sla v solo in se delala kot da se ni nic zgodilo, vendar temu ni blo tako… za mene je bilo konec sveta, sploh po tem ko so mi omenili rejnistvo,.. ali pa da bi me dali k mami (mama naju je z ocetom zapustila, ko sem bila stara nekaj mesecev) na sreco sem lahko ostala pri babici. Misli so mi takrat dokaj pogosto uhajale k samomoru, ne da bi to zares storila, ampak to mi je predstavljalo nekaksno resitev, ceprav sem imela komaj 11 let. Najbol zanimivo od vsega pa mi je, da se tistega leta sploh ne spominjam… nevem kako sem koncala solo, nevem kaj sem pocela na svoj rojstni dan, nevem kako sem prezivela bozic, nic.. tema. Spomnem se pa vsega pred smrtjo in tisti teden dokler ni bil pogreb, nato pa… nic vec.. nevem niti kako je bilo ko sem prisla v solo, enostavno tisto leto za mene ne obstaja. Pa vem da so me takrat se poslali v kolonijo, ampak se ne spomnim… Z ocetom sma si bila zelo zelo blizu. In kar nekaj let sem cakala da bo stopil skozi vhodna vrata,… nekako sem zdaj to prerasla, ceprav se mi pa zdi da je bolecina se vedno prisotna. Nevem ce sem vse skupaj predelala tako kot bi morala. Takrat vem da sem imela se tezave z materjo, saj sem morala navezati stike (tako so mi rekli na socialni) ceprav tega nisem zelela. In izkazalo se je za napako, saj me je samo zmerjala in me zanicevala kot da sem 0.
Problem.je da sem stara 22 let in nisem se pripravljena na samostojno zivljenje, moja babi s katero pa zivim pa je ze dokaj v letih… in sem vsak dan v strahu na nacin koliko casa se imama, saj se tudi sama sali na ta racun, ceprav meni ni smesno… mene to tako nevem kako naj opisem, kadar je prehlajena sem cela panica in ne spim in se zivceram… tezko se tudi s kom o tem pogovorim saj doben noce slisati kaj o tem. Veckrat to omenim babi pa mi rece da naj ne skrbim da se bo use uredilo, ampak ne razume mojega straha, sej lahko da bo se 10 let nikoli neves kaj ti je zivljenje pripravilo,ampak strah me je se vseeno zelo. Ko je nebo nebom imela doma in druzine. Imam sestricno, ki mi je zelo blizu, ampak vsi imajo svoje druzine.. ze zdaj se pocutim kot breme, da je morala babi skrbeti zame… in pac preprosto tezko je ziveti s tem. Strah me je pihodnosti. In tokrat je prvic, da sem o tem spregovorila na glas.

Hvala vam

nova
Uredništvo priporoča

Pozdravljeni,

Izguba spomina je lahko obrambne narave, da se zavarujemo pred težkim doživljanjem v tistem obdobju, ko je bilo lahko pretežko za sprejemanje in predelovanje. Življenjske izgube so vedno težka preizkušnja in še posebej pri tako rosnih letih. Pomembna je predelava takšnih dogodkov v obliki žalovanja, pogovarjanja ipd. Glede na izkušnje v zgodnjih letih je pričakovano, da vas je strah pred izgubo babi. Sprva vas je zapustila mama in potem še smrt očeta. Oboje je velik zalogaj za odraščujočega otroka, v tem trenutku pa vam ostaja doživljanje otroka in ne občutki iz zdajšnjih izkušenj. Imate kakšno osebo, ki ji lahko dovolj zaupate, da bi se lahko pogovorili o teh temah, vaših občutjih?

S prijaznimi pozdravi,

Mag. Miha Štrukelj, Psihoanalitični psihoterapevt v Ljubljani, Link: Psihoterapija Štrukelj

New Report

Close