Najdi forum

Naslovnica Forum Duševno zdravje in odnosi Psihologija in psihiatrija Depresija, anksioznost in razpoloženjske motnje Kako prilesti iz blata, če se ne moreš ničesar oprijeti?

Kako prilesti iz blata, če se ne moreš ničesar oprijeti?

Pozdravljeni,

z različnimi oblikami motenj hranjenja, depresije, zapiranja vase, zadnje čase tudi anksioznostjo se spopadam že od zgodnjih najstniških let, že 2. leto pa je v mojem življenju prisotna trdovratna oblike bulimije. Bolj ali manj sem že skoraj izgubila upanje nad vsem skupaj tudi kar se vztrajanja v čimerkoli tiče. Vem, da ne bom mogla napredovati nikjer v življenju če bom s tem početjem nadaljevala, saj se tako uničujem in zapiram potencialne možnosti ki se pojavijo.

Ne bom izgubljala preveč besed o vsem, kar dolgoletno uničevanje samega sebe naredi na psiho in telo, ker to verjetno vsi na tem forumu še predobro poznate. Je pa velik vpliv na razvoj vsega imelo to, da nikoli nisem zares imela zadovoljujočih odnosov z ljudmi. Vsa ta dolgotrajna depresivna, manjvredna občutja so zelo povezana z osamljenostjo in občutkom ločenosti od sveta skozi vsa ta leta. Najbolj me prizadane ignoriranje. So bile svetle izjeme, občutki prijateljstva, a je bilo vse večinoma temeljilo na površinskih odnosih ali pa se je čez čas izkazalo kot lažno (kar najbolj boli).

Moje vprašanje pa je, kako se sploh izvleči iz začaranega kroga obupa, nazadovanja, teh občutkov, iskanja utehe v hrani, če pa utehe ne morem dobiti pri prijateljih/družini/partnerji, kot to dobi večina ljudi? Tega ni, saj so odnosi v moji družini zelo površinski in odtujeni, imam nekaj površinskih odnosov z določenimi ljudmi, to pa je nekako to.
Občasno obiskujem tudi terapije,a to ni to. Je dobro, nujno potrebno na poti iz tega,a navsezadnje je to le oseba, ki je plačana za svoje delo. Poleg tega pa ne potrebujem zdravil, ampak prijatelje. A zaradi vsega kar se je nabrala v tem času in dejstvom kako izmučena sem nad vsem skupaj, mi je zmanjkalo moči in občutek imam, da se bom zdaj zdaj sesedla sama vase, tega preprosto ne zmorem več. Morda sem se tega pisanja lotila že malo prepozno, saj ne vem kako oseba v mojem stanju sploh lahko še naveže nove kontakte, če pa komaj opravljam zgolj osnovne stvari in ob sebi nimam nikogar kamor bi se lahko naslonila v tem času, ko mi je najtežje.
Vesela bom vsake izkušnje ali nasveta, sploh če je kdo že bil v podobni situaciji in nekako živ prilezel ven.
Lep dan vsem

Pozdravljeni,

verjamem in vas tudi slišim, da vam je težko že daljše obdobje. Pravite, da imate slabe izkušnje v odnosih, ki so se izkazali površinski ali pa se je pokazalo kot lažno. Na tem svetu obstajajo ljudje s katerimi se ujamemo, z nekaterimi se ne, nekateri nam želijo dobro, drugi ne. Kamorkoli se obrnemo bomo našli takšne in drugačne. Ponavadi smo mi tisti, ki izbiramo ljudi in tudi vplivamo na potek medsebojnih odnosov. Nemalokrat gre za nezavedne vzorce in tako pademo v isti krog, ki ga poznamo že celo življenje.

Psihoterapija je proces, ki traja dalj časa. Ponavadi govorimo o procesu, ki traja več let in pomembno je, da hodimo redno (1x ali večkrat tedensko). Kontinuiteta je pomemben faktor na poti do izboljšanja, ker ko kopljemo na enem mestu, se lahko v primerih, ko ne hodimo dovolj pogosto, ta jamica hitro zagrebe in potem zopet kopljemo na istem mestu.

Ste izmučeni in pravite, da tega preprosto ne zmorete več. Če komaj opravljate osnovne stvari bi bilo smiselno, da začnete redno obiskovati psihoterapevta/tko in morda poiščete pomoč tudi pri specialistu psihiatru. V skrajnih primerih je nesmiselno, da trpite in si poiščete pomoč tudi s farmakološkim zdravljenjem.

S prijaznimi pozdravi,

Mag. Miha Štrukelj, Psihoanalitični psihoterapevt v Ljubljani, Link: Psihoterapija Štrukelj

New Report

Close