Najdi forum

Depresija (?) in problemi v spolnosti

Pozdravljeni.

Rada bi mnenje/nasvet,

Z možem sva skupaj že 15 let. V zadnjem letu je postal doktor znanosti in dobil novo, zahtevno, a tudi dobro plačano službo, kupil nov, drag avto. Ampak on trdi, da ob vsem tem ne občuti nikakršnega zadovoljstva, temveč da je depresiven. Da nima več nikakršnega cilja v življenju oz. da ne vidi več nikakršnega cilja v življenju. Otrok nimava. Ne razmišlja o samomoru, pravi pa, da je nesrečen. Sedaj pa se je (nama) pojavil še en problem, namreč pri spolnosti. Vzburi se, to pa je tudi vse. Jaz priznam, da verjetno nisem pravilno odreagirala, ko se je situacija prvič zgodila, nato sva še parkrat poskusila in … Nič. On pravi, da ga je sedaj spolnosti z menoj strah. Jaz sicer pomislila, da ima drugo, da je homoseksualec (veliko njegovih prijateljev je), pa je vse zavrnil in pravi, da je pod stresom in “depresiven”. Ne želim ga zapustiti, ampak tako naprej pač več ne bo šlo.

Kaj storiti? Na koga se obrniti?

Že vnaprej hvala,

T.

Pozdravljeni,

v takšnih primerih bi bilo smiselno, da si mož poišče psihoterapevtsko pomoč. Seveda če ima sam željo in voljo po obiskovanju takšnih srečanj. Depresivno razpoloženje, pomanjkanje volje ipd. je lahko znak/simptom za neozaveščene vzroke (morebitne notranje konflikte ali travme). Pogovor, poglabljanje in razreševanje teh tem bi lahko prineslo tudi zmanjšanje simptomov.

Slišati je, da je vaš mož sedaj pod pritiskom. Morda zdaj potrebuje še več podpore in razumevanja? Kako je vam?

S prijaznimi pozdravi,

Mag. Miha Štrukelj, Psihoanalitični psihoterapevt v Ljubljani, Link: Psihoterapija Štrukelj

Pozdravljeni.

Hvala za odgovor.

Mož ve, da ima probeme in da bi moral nekaj v tej smeri narediti, ampak (po njegovih besedah) se boji, da bo označen (stigmatiziran). Po mojem mnenju se mu enostavno ne da, ker bi pač nekaj moral narediti.

Glede problemov v spolnosti je “rešil” to tako, da se je pogovoril z najboljšim prijateljem, ki mu je povedal, da se je to tudi njemu nekajkrat zgodilo, ampak se je čez čas samo uredilo, in to je bilo to. Ko ga prosim, naj gre psihoterapevtu, da začneta predelovati njegove težave, mi reče, da bo šel. Zaenkrat ni v tej smeri naredil še nič.

Spolnosti praktično ni, občutek imam, da sem z velikim razvajenim otrokom. Ko mu povem, da tudi jaz kdaj potrebujem oporo in podporo, mi reče, da sem jaz dovolj močna.

Midva se dosti pogovarjava, stojim mu ob strani in ga podpiram, ampak priznam, da odpovem na celi črti, ko me vpraša, zakaj on ni srečen, zakaj se on ne zna veseliti življenja. Žal ne znam odgovoriti. Poskušava z majhnimi koraki, recimo vsak dan eno zadevo, ki ga je nekoč veselila. Ne morete si misliti, koliko pregovarjanja in prigovarjanja je potrebno, da pokliče svojega prijatelja. Ker se mu ne da. Ne da se mu pogovarjati, ne da se mu poklicati. Nima volje, nima energije. Popolnoma apatičen je. Ampak samo v okviru zasebnega življenja. V službi briljira. Nič mu ni težko, spomni se vsake, še najmanjše rešitve.

Nisem tip človeka, ki bi postavljal ultimate. Ampak priznam, da sem v slepi ulici.

nova
Uredništvo priporoča

Pozdravljeni,

dinamika v partnerskem odnosu prihaja vedno s strani obeh partnerjev – soustvarjamo odnos. Slišim, da ste zelo aktivni pri vzpodbujanju partnerja, da si poišče pomoč, vendar zaenkrat v tej smeri ni naredil še nič. Hkrati pa ga tudi celo pregovarjate, da pokliče svojega prijatelja.Tudi sami pravite, da se počutite kot, da ste z velikim razvajenim otrokom. V tem primeru ste vi njegov skrbnik, mama? Kako vidite svojo vlogo v tej dinamiki? Kaj vas sili v takšno vlogo? Morda tudi to, da v poklicnem življenju briljira kaže na morebiten vzrok težav prav v vajinem odnosu, vajini dinamiki?

S prijaznimi pozdravi,

Mag. Miha Štrukelj, Psihoanalitični psihoterapevt v Ljubljani, Link: Psihoterapija Štrukelj

Pozdravljeni.

Ste me nasmejali s primerjavo z mamo. V prvi vrsti sem partnerka, nato prijateljica. Morda bi bilo bolje, da pišem v pretekliku – vsaj do pred kratkih je bilo to tako, v razmerju sva bila enakovredna. Zagotovo pa sem sedaj, v tem trenutku, gonilna sila v tem razmerju. Zakaj? Predvsem zaradi njegove apatičnosti, “ker se mu ne da”. Ne da se mu poklicati svoje prijatelje, s katerimi ima stik že od otroštva in ki ga sprašujejo, kaj je narobe, da se že celo leto ni oglasil; ne da se mu ukvarjati s svojimi hobiji; ne da se mu oditi na dopust, čeprav je tik pred izgorelostjo; vse je: “Ne da se mi. Depresiven sem.” Ne ukazujem mu, kaj naj naredi, ampak ga vzpodbujam, da se spet loti svojih hobijev, pokliče prijatelje za družbo/pogovor, sprašujem ga, kaj si želi. Dobim pa zmeraj isti odgovor – ne vem.

Poleti sem ga pustila popolnoma pri miru, postala namensko bolj pasivna v odnosu do njega, pa se mi zdi, da sem naredila napako, ker se je začel oddaljevati od mene, zapirati sam vase. Prišla sva celo tako daleč, da je bila najina komunikacija minimalna.

Rada bi, da se sestavi nazaj, da najde spet svoj jaz, svoje želje. Ampak žal ne najdem/ne vidim poti do tega. Jasno mi je, da so to njegovi problem, ki jih bo moral rešiti sam, jaz mu lahko samo stojim ob strani.
Hvala za vse ideje, za vso pomoč.

Pozdravljeni,

verjetno je v partnerstvu tako, da vsak od partnerjev kdaj rabi pozornost in pomoč. Tehtnica pa se prevesi enkrat na eno stran, drugič na drugo, vseeno pa je pomembno, da na dolgi ali bolje rečeno srednji rok vzpostavimo ravnovesje.

Sprašujem se ali možu poveste kako se počutite, kakšna so vaša občutja, čustva glede celotne situacije in vajinega odnosa?

V primeru, da ne bosta našla skupnega jezika je možnost tudi, da dialog, stik poizkusita vzpostavit s pomočjo partnerske/partnerskega psihoterapevtke/psihoterapevta.

S prijaznimi pozdravi,

Mag. Miha Štrukelj, Psihoanalitični psihoterapevt v Ljubljani, Link: Psihoterapija Štrukelj

New Report

Close