Lep pozdrav. Na vas se obračam, saj enostavno res nevem več, kaj se z menoj dogaja. 🙁 6 let nazaj sem doživela napad in sem ,,dobila” anksioznost. Po tem sem si še po 3 močnih napadih panike poiskala pomoč pri psihologinji in pa jemala sem tudi cipralex skoraj 2 leti. Bilo je kar znosno, potem sem jih nehala jemati in stanje se je postopoma slabšalo do lani septembra, ko sem doživela depresijo ( trajala je okoli 2 meseca, bilo je kot neke prisilne misli, strah pred življenjem, smrtjo…). Poiskala sem si ponovno pomoč, tokrat v psihološki delavnici MOČ in pri dobrem psihiatru, ki prej zagovarja pogovor kot zdravila, zato zdravil nisem dobila. Naj povem, da sem marca zanosila, sreča je bila nepopisna saj sma delala na otročku in je več kot zaželjen. Me pa skrbi, ker bolj kot se približujem porodu, težje je 🙁 Ni ga dneva, da ne pomislim na kaj negativnega iz ene skrajnosti grem v drugo in vsega me je strah. Poroda, ali bom sploh zmogla potem biti mama… To me ful obremenjuje res, saj sploh nisem sproščena. In potem tudi poporodna depresija, se je bojim kot hudič križa. Nevem več, kaj naj res ne. Pride dan ko sem popolnoma druga in si rečem da bo vse vredu, da se vse da premagati in kar bo bo, pa me potem spet strah premaga in vsiljene misli. Nevem kaj naj, da bi te misli enkrat izzvenele. Pač na takšen način razmišljanje ne vodi nikamor, najhuje je, ko se vsega zavedam in da je samo v glavi… To so samo občutki, ampak nevem od kod. Večkrat pomislim, kako grozno je, da imamo samo eno življenje, da nas enkrat več nebo. Pač takšna neumna vprašanja, ki mi onemogočajo normalen dan. Upam, da sem vam vsaj malo opisala situacijo, ker je niti neznam več razložiti 🙂 saj nevem ali gre za anksioznost, ali so me misli popolnoma obsedle, depresijo, ali kaj drugega…

hvala in lep dan

Tjaša, pozdravljeni,

vprašanja o smrti so nekaj temeljnega s čimer se na takšen ali drugačen način srečuje vsak človek. Panični napadi, anksioznost, depresivno razpoloženje so med seboj povezani. Predlagam vam, da poizkusite s psihoanalitično psihoterapijo. Mogoče boste lahko s strokovnjakom razrešili vzroke za te simptome, ki jih opisujete. Simptomi so kot rdeča lučka, ki opozarjajo, da nekaj ni v redu in v tem pogledu so naši prijatelji. V psihoterapiji nas lahko vodijo do vzrokov in jih tudi lahko razrešujemo.

Sprašujete se ali vam bo uspelo biti dovolj dobra mama in to so vprašanja, ki si jih zastavljajo skrbne mame, kar očitno ste. Nesmiselno je, da trpite, zato upam, da si boste poiskali primerno pomoč. Biti v takšnem stanju je naporno in obremenjujoče. Tjaša, verjamem, da boste zmogli biti dovolj dobra mama. Le zaupajte si.

S prijaznimi pozdravi,

Hvala vam za vliti pogum!! To mi res veliko pomeni. Res se vsak dan borim sma s seboj in se trudim, me je pa strah, da se stanje poslabša, če nebom jemala zdravil. Ker se jih zaenkrat še izogibam 😉 Pomagam si tudi s pozitivnimi afirmacijami in kot pravim, 1x na mesec imam pogovor s psihiatrom, ki mi tudi pomaga, in pa psihološko pomoč ( pogovor, dihalne vaje…) 2x na mesec. Torej skoraj vsak teden nekaj 😉 Glede psihoterapevta, pri nas ne poznam kakšnega dobrega ( Koroška), je pa res, da je tudi finančno kar velik zalogaj, ker imam še druge obveznosti in bi mogoče zaenkrat bila dovolj tudi psihologinja ,ki se ukvarja s kognitivno-vedenjsko terapijo? Upam, da se rešim teh skrbi in da mine tesnoba in strah pred vsem.. 🙁 Saj vzroke vem sama, otroštvo in kasneje ko so me komaj rešili na urgenci( takrat se je vse začelo), ampak to sem nekako predelala, si rekla, da me nekdo mora imeti res rad tam zgoraj da sem še živa 🙂 Ampak namesto da bi zato živela še bolj polno, sem v strahu. In se kar vrtim v tem, kot bi bila ujeta v te in drugačne misli. Kot nekakšen vzorec razmišljanja, če veste kaj vam hočem povedati. Hvala vam za vse in lp

Tjaša, pozdravljeni,

sproščanje, dihanje in podobna samopomoč ter kognitivno-vedenjska terapija so priporočljivi prijemi, vendar vsi delujejo na zmanjševanje simptomov, ne pa na razreševanje vzrokov za nastanek. Če se boste odločili iti po tej poti bi vam priporočal, da razmislite o psihodinamski psihoterapiji (npr. psihoanaliza, psihoanalitična psihoterapija). Omenjate tudi dogodek, ko so vas komaj rešili. Lahko, da je povezan z vašimi trenutnimi težavami, lahko pa tudi, da je še kaj drugega, kar še nimate ozaveščeno. Psihoterapija je večinoma samoplačniška in v primeru eksistencialne stiske se lahko večinoma s psihoterapevti dogovorite tudi o znižanju cene. Je pa tudi vaša odločitev kam boste vlagali svoj denar.

Srečno na vaši poti.

S prijaznimi pozdravi,