Pozdravljeni,
trpim za depresijo. To mi je v zadnjih mesecih postalo povsem logično. Že več let se režem, v zadnjih treh mesecih pa je postalo preveč hudo. Sploh se ne bojim več, da bi kdo opazil. Sedaj mi je že povsem vseeno za vse skupaj.
večkrat sem celo pomislila na samomor. Parkrat sem bila na meji tega, da se dejansko ubijem.
Za vse to skupaj ne ve nihče. In hočem, da tako tudi ostane. Zanima me, kako si lahko sama pomagam, da se vse to skupaj konča. Ker so stvari ušle izpod nadzora in ne morem več tako živeti.

Pozdravljeni,

slišati je, da trpite in toplo vam priporočam, da poiščete strokovno pomoč. Ali se lahko komu zaupate o svojih stiskah?

V življenju so obdobja, ko nam je težko in nesmiselno je, da smo v tem sami. Imate možnosti pogovora z osebami, ki jim zaupate, obisk psihiatra, ki vam lahko predpiše zdravila (npr. antidepresivi), psihoterapevtsko pomoč ipd. Kako vam je to slišati?

Če želite, lahko tudi tu zapišete kaj več ali pošljete zasebno sporočilo (ali email).

S prijaznimi pozdravi,

Tudi sam več ne vidim izhoda. Z punco sva bila skupaj nekaj mesecev, ona ima iz prejšnje zveze otroka starega 11 mesecev in nemalo problemov z bivšim. Pri vsem tem sem ji stal ob strani, včasih bil tudi slabe volje saj ni dal in ni dal miru. Ustvarila sva si že stanovanje in kmalu bi si ga tudi končala, ko pa se je moj lasten brat zaljubil v njo in ona v njega….
Res ne vidim izhoda iz tega, saj se je brat odselil k njej in sedaj že dva tedna ne hodi domov. Njenega otroka imam rad kot svojega, saj sem mu vse nudil in ji vedno stal ob strani, zato ne razumem kako je lahko odšla z lastnim bratom. Povrh vsega pa še je noseča z menoj in trdi da bo storila splav……ne vidim več izhoda res ne!….

Pozdravljeni,

ste v težki situaciji in seveda vam je ob tem težko. Vsak partnerski razhod je težak in normalno je, da se tako počutite. Za povrhu pa še situacija z bratom, ki ste mu verjetno zaupali? Iskreno povedano, jaz bi bil jezen na oba.

Normalno je, da rabite čas za predelavo vsega tega, lažje pa je če lahko s kom spregovorite in si po potrebi pomagate tudi z zdravili. Se pogovarjate s kom o tem? Kako vam je spregovoriti?

Verjamem, da boste čez čas gledali na to situacijo z drugačnimi očmi. Čas in predelava dogodkov zaceli rane.

S prijaznimi pozdravi,