Pozdravljeni.

Na vas se obračam s prošnjo za mnjenje, kako lahko pomagam možu, ki se je znašel v nekakšni duševni stiski.

Da konkretneje opišem situacijo. Poročena sva nekaj let, imava triletnega otroka in čez dva meseca pričakujemo novega družinskega člana. Čeprav si je drugega otroka zelo želel (bolj kot jaz), imam že skozi celotno nosečnost občutek, da se je odtujil, postal razdražljiv, pretirano občutljiv (pazljiva moram biti že pri vprašanjih, ki mu jih zastavljam, da ga ne “vržejo s tira”) in podobno. Najprej sem pomislila, da je težava v spremembi čustev do mene, da se je morda zaljubil v drugo žensko oziroma da me je prevaral in so njegove reakcije odraz občutka krivde. Svoje strahove sem mu tudi zaupala, vse to je zavrnil, a nič se ni spremenilo.

Zadnji mesec pa njegovo razpoloženje prehaja v žalost, brezvoljo, tesnobo. Malo bolj se je “odprl” v pogovorih, obdajajo ga “neracionalni” strahovi – kako bo še z enim otrokom, kako se bomo spopadali s težavami, kako bova vzgajala otroka, kaj bo, če bo kaj narobe, če kdo zboli, če kdo zgubi službo itd. Smo povezana družina, imava dobre odnose s svojimi starši – edino mož s svojim očetom skoraj nima stikov, saj izhaja iz ločene družine, imava čudovitega otroka, vedno se lahko zaneseva na ostale, materialno nam nič ne manjka itd.), On pa pravi, da čepravse zaveda, da ima vse, se počuti praznega, kot da se nima ničesar več za veseliti, da bi se rad vrnil v brezskrbna študentska leta…

Ne razumem, Trudim se, da sem mu v oporu, čeprav mi zmanjkuje moči in bi jo potrebovala tudi sama, predvsem v stanju, kakršnem sem. Z ničemer ga ne obremenjujem, vse postorim sama, ob tem še normalno opravljam svojo službo. Sama se pripravljam na prihod novega dojenčka. Spodbujam ga, da ob večerih hodi tečt, plavat (ker ima zelo rad šport), da se Čimveč druži s sodelavci, čeprav sam pravi, da nima pravih prijateljev. Torej, da se čimbolj zamoti in da počne stvari, ki ga veselijo. Jaz ta čas ostajam doma in poskrbim za otroka. Da ne bo pomote, sicer se tudi on veliko ukvarja z njim.

Ampak – težko je in bojim se, da dolgo tako ne bo šlo več, ker se bom zlomila tudi jaz. Že zdaj večkrat jokam, ko ni nikogar ob meni. Do sedaj je bil vedno on tisti “trden” v najinem odnosu, sama sem dosti bolj čustvena, a o svojih čustvih odprto govorim, se tudi zjočem, ko mi je težko, skratka sproti “predelujem” skrbi in stiske, v katerih se znajdem. On je bil vedno drugačen – racionalen, težko je govoril o svojih občutkih in strahovih, verjetno je vse sproti tlačil in deloval v smislu “če o tem ne govoriš, ne boli”. Sedaj se je nakopičilo in ob najbolj “nepravem” času izbruhnilo.

Kaj lahko storim? Mislite, da porebuje/-va strokovno svetovanje in pomoč ali obstaja možnost, da bo minilo brez tega? Bojim se, čez dva meseca ob dveh malčkih bo zelo težko, če se njegovo počutje ne bo spremenilo. Ali mi lahko svetujete, na koga se lahko obrneva, ali pa kako naj ravnava, da bomo to prebrodili?

Oprostite za daljši zapis in že vnaprej hvala za kakršenkoli nasvet.

Sanja

Sanja, pozdravljeni,

hvala za vaše sporočilo. Kot opisujete, vas slišim, da ima partner svoje težave – strahove, žalost, tesnobo, se počuti praznega, je razdražljiv itd. vi pa mu skušate pomagat. V primeru, da o svojih čustvih ne govori, je težko vedeti kaj se v njemu dogaja, morda pa tudi sam ne ve. Govorjenje o svojih stiskah je vedno priporočljivo, saj se na tak način razbremenimo, hkrati pa se pojavijo še kakšne možne rešitve. Težava je v tem, da v to ne moremo nobenega prisilit.

Kolikor sem vas razumel ste sami pod velikim pritiskom in bi rabili podporo? Predstavljam si, da zna biti to, da skušate pomagat možu, njemu pa se stanje ne izboljšuje, zelo obremenilno za vas? Tudi vajina dinamika se je spremenila – prej je bil mož tisti steber na katerega ste se naslonili in je vam zato težko. Morda je lahko v tem tudi priložnost za vas? Da najdete to trdnost na katero se lahko naslonite v sebi?

Ali potrebuje mož ali vi strokovno pomoč je stvar vaše oziroma moževe presoje. Jaz menim, da ni potrebno da ljudje trpimo. Zakaj pa si ne bi zvišali kvaliteto življenja? Je pa potrebno vložiti energijo in čas.

Ste dosti bolj čustveni, se tudi zjočete ko vam je težko. Ali ste v tem sami ali lahko svoje stiske zaupate komu? Poizkusite začutit kaj vi rabite. Za moža se ne morete odločati, niti mu zares ne morete pomagati. Lahko ste mu v oporo, ampak to je vse. Ne nalagajte si odgovornosti.

S prijaznimi pozdravi,

Hvala za odgovor.

Po ponovnem pogovoru mi je tudi sam povedal, da se zaveda, da ima težave in da se z njimi bori že nekaj časa. Zato je privolil v psihoterapevtsko pomoč.

Res je, zavedam se, da moram ob vsem tem paziti tudi nase, breme je veliko. Na srečo imam ob sebi ljudi, s katerimi se o svojih stiskah pogovarjam, in že slednje mi je v veliko pomoč. Prav tako vem, da bom morda tudi sama potrebovala kak pogovor s strokovnjakom, da bom lažje šla skozi celoten proces in da bom lahko možu v oporo, ki jo potrebuje.

Zaupam, da bova prebrodila tudi to. In hkrati vem, da pot ne bo lahka.

Sanja

Sanja,

me veseli, da se stvari premikajo in obračajo proti razrešitvi. Iskren pogovor lahko odpre marsikatero špranjo skozi katero lahko posije sonce. Želim vam vse lepo in javite se še kaj.

S prijaznimi pozdravi,