Čudno vedenje mladostnika

Približno dve leti se mladenič v družini obnaša in odziva za moje videnje nenormalno.Gre za mojega vnuka,ki je sedaj star 21 let.
Končal je srednjo šolo,več let je bil aktiven športnik.Ni se veliko družil s svojimi vrstniki,niti ni hodil po lokalih.Tudi z drogo ni imel opraviti in drugimi substancami.
Predlansko spomlad se je brez posveta s starši kar naenkrat odločil,da preneha s treniranjem nogometa.Vzroka ni navedel.Cele dneve je bil doma in je ponavadi spal in ničesar ni ustvarjal.Tudi računalnik je manj uporabljal.
Vpisal se je na faks,vendar je bil na predavanjih samo parkrat.Prekinil je s predavanji z obrazložitvijo,da so prisotni isti profesorji,kot v srednji šoli in da mu to ni všeč.Vsi so ga spodbujali,da hodi na predavanja,vendar ni nič pomagalo.Iz stanovanja ni šel nikoli z družbo na kakšno razvedrilo.Skratka govori,da ne more spati in se je za kratek čas ponoči preselil v spalnico staršev,od koder ni hotel nazaj v svojo sobo.Tudi k starim staršem nič ne pride,pa smo skupaj v hiši,niti z nami ne komunicira.Če sem ga povabila na kosilo,je obljubil da pride,vendar ga ni bilo.
Starši so poskušali,da bi odšel k zdravniku,pa ni hotel z obrazložitvijo,da ga ne potrebuje.Starši so se povezali s CSD od koder je prišel delavec CSD na dom.Strokovna služba CSDja ni ugotovila navideznih simptomov za kakršnokoli bolezen.
Pred kratkim se je zgodilo,da ga celo noč ni bilo domov,zato je njegova mama prijavila izginotje na policijo.Ko se je drugi dan vrnil,so prišli iz policije,vendar pri njemu niso ugotovili nobenih posebnosti in zato ni bilo razlogov,da bi ga odpeljali v ustrezno ustanovo.

Smo v začaranem krogu,ker ne moremo ničesar storit,če on ne privoli,da bi se zdravil.Cele dneve in noči je samo doma,mogoče gre na par mesecev enkrat zvečer ven.Ničesar ne dela,ne pospravi za seboj in je čisto izoliran od vseh ljudi.

Vljudno prosim,če lahko svetujete,kaj nam je storiti,saj ni normalno,da 21 letni fant samo doma kot v karanteni.Mama njegova se veliko z njim pogovarja in ima veliko mero strpnosti,vendar ni nobenega uspeha.
Zaskrbljena babica.

Pozdravljeni,

verjamem, da ste ob tem dogajanju zaskrbljeni. Verjetno si tudi vi težko razlagate kaj se z vnukom dogaja. Vi predvidevate, da gre za bolezen? Pravite, da ni razlogov, da bi ga odpeljali v ustrezno ustanovo – v katero?

Kot pravite o svojem notranjem dogajanju niti ne spregovori in zato je nemogoče vedeti kaj doživlja. Več kot to, da se skušate nevsiljivo približati vam ne morem svetovati. Morda bo pripravljen več spregovoriti. Glede na opisano ne morem več povedati kot to.

Če je na to pripravljen, bi bilo morda smiselno, da bi spregovoril s strokovnjakom (npr. psihoterapevtko/psihoterapevtom). Vendar če sam ni pripravljen, ga je nesmiselno siliti.

S prijaznimi pozdravi,

Spoštovani g.Štrukelj.

Hvala za vaše mnenje glede vnuka.Nič mi ni kaj koristilo,zato vas sprašujem,ali je kakšna možnost,da ga obišče psihoterapevt na njegovem domu,ker on ni pripravljen nikamor oditi.Ker zakonodaja ne dopušča kakršnokoli odločanje mimo njega,vas vljudno prosim,če mi lahko odgovorite,ali je to izvedljivo in na koga se naj obrnem.
babica

Pozdravljeni,

glede obiska na domu se obrnite direktno na izbrano/izbranega psihoterapevtko/psihoterapevta in povprašajte o tem. Brez motivacije, angažiranosti in volje s strani vašega vnuka bo psihoterapija težko uspešna.

S prijaznimi pozdravi,

Pozdravljeni!

Bom kar nadaljevala v tej temi, ker gre za podobno zgodbo – za mojega sina, prav tako starega 21 let, študenta. Pred meseci sta se razšla z dolgoletno punco in od takrat razen na faks (oz. poleti je tudi delal) ne gre povsem nikamor. Nima nobenih prijateljev, zapira se v svojo sobo in visi na računalniku. Ko se je to zgodilo, sva imela odkrit pogovor, kjer je odkrito priznal, da ga najbolj muči to, da nima prijateljev. Skušala sem mu svetovati po svojih najboljših močeh in mu predlagala tudi psihoterapijo, v kolikor težav ne bo zmogel rešiti sam.

Od tega pogovora naprej praktično med nama ni komunikacije. Dolgo časa čakam, da bo kaj bolje, nato kaj povprašam, kar običajno sproži izbruh in ponoven umik. Ne vem več, kaj naj naredim, saj živi doma in ozračje je vedno bolj napeto. Želela bi mu pomagati, pa ne vem kako. Mož pravi, naj ga pustim pri miru, saj bo prišel k sebi, da mora pač preboleti razhod, vendar se jaz s tem močno obremenjujem in me zelo skrbi zanj. Predvsem me skrbi to, da bi popustil tudi pri študiju, saj je ob takratnem edinem pogovoru povedal, da ga sedaj nič več ne veseli, ne študij, ne hobiji, ki jim je pred tem posvečal kar veliko svojega časa.

Pravzaprav mislim, da bi mu še najbolje pomagala, če ga pustim povsem pri miru in se umaknem, vendar ko to ne povzroči nikakršnega izboljšanja, me zagrabi slaba vest in občutek, da nekaj moram storiti, da se moram pogovoriti z njim, rezultat pa je seveda porazen. V takem peklu živimo sedaj že skoraj pol leta, prosila bi vas za nasvet, kaj lahko storim oziroma česa ne smem storiti jaz kot njegova mama, da bom kar najbolj pripomogla k izboljšanju situacije.

Pozdravljeni,

razlogi za sinovo slabo počutje so lahko različni in povezani z večimi vzroki, sprožilec pa je bil morda res razhod z dolgoletno punco. Verjamem, da vam je težko, ko mu skušate pomagati, vendar do izboljšanja ne pride.

Pravite, da vas pesti slaba vest in občutek, da morate nekaj storiti. Pri takih občutjih se je ponavadi dobro ustaviti in pomisliti ali želimo nekaj zaradi sebe (npr. v vašem primeru morda zaradi vašega obremenjevanja in skrbi zanj) ali zaradi nekoga drugega in to njemu/njej res koristi. Torej, kdaj gre za pomoč drugemu ali kdaj gre za pomoč sebi.

Zanj lahko storite le toliko, da mu poveste, izrazite, da ste tam za njega če vas bo potreboval ali če se želi o čem pogovoriti. Več kot to res ni v vaši moči. Ponavadi siljenje v človeka povzroči še večje odpore. Izpostavljate, da vas skrbi predvsem zato, da bo popustil pri študiju. Morda je zdaj bolj pomembna njegova stiska in psihična stabilnost. Ko se bo to popravilo, bo tudi na drugih področjih bolje funkcioniral.

S prijaznimi pozdravi,