Pozdravljeni,

zadnje čase me muči pretiran strah (ki je najbrž posledica preteklih dogodkov, smrt v družini, bolezni in hospitalizacija starih staršev, slabo poslovanje v službi, tožba za skrbništvo-s strani otrokovega očeta). Strah se je začel s tem, da nisem dovolj dobra mama, da otrok ni srečen, ki se je stopnjeval s tem, da ne zmorem vsega. Učenje z otrokom, domača opravila, skrb za stare starše.

Skratka, že kak mesec opažam tesnobno stanje, tiščanje v prsih, misli, da ne bom zmogla, ki vodijo skoraj do paničnih napadov. Potem pa me je mama večkrat opomnila naj neham, ker bom znorela in me bodo odpeljali v bolnico. Se to res lahko zgodi?

Prosim za nasvet in pomoč.

Hvala

Pozdravljeni,

predstavljam si, da imate trenutno težko obdobje. Kar opisujete so lahko močni stresorji. Do določene mere je strah normalen odziv. Ko se ljudje srečujemo s težkimi izzivi imamo tudi dvome in strah ali nam bo to uspelo.

Tesnobno stanje, tiščanje v prsih, misli, da ne boste zmogli in kot pravite skoraj panični napadi. To so znaki, da ste v stiski in dobro bi bilo, če lahko s kom o vseh teh stvareh spregovorite. Imate takšno možnost?

Zgodi se lahko vedno karkoli, ampak to še ne pomeni, da bodo vas odpeljali v bolnico. Tudi nisem čisto dobro razumel s čim naj bi prenehali?

S prijaznimi pozdravi,

Pozdravljeni,

najprej naj se zahvalim za odgovor.

Imam možnost, da se pogovorim, vendar ne želim obremenjevati ljudi, zato nisem oz se ne pogovarjam.

Da preneham s takimi občutki, ko sem ji omenila, kako se počutim.

Z lepimi pozdravi

Pozdravljeni,

verjamem, da vam je težko spregovoriti o svojih občutjih, hkrati pa vam tudi bližnji govorijo, da prenehate s takšnimi občutji oz. čustvi. Zatiranje čustev in tiščanje v sebi ponavadi ne pomaga, ampak celo škoduje. Dobro bi bilo, da bi lahko spregovorili o svojem doživljanju s kakšno osebo, še najbolje s strokovnjakom (npr. psihoterapevtko/psihoterapevtom).

S prijaznimi pozdravi,