Najdi forum

Pomoč pri definiciji problema

Pozdravljeni,

Kakšna dva meseca nazaj sem spoznala fanta, s katerim sva se sprva super ujela, nekajkrat sva se dobila, večino časa pa se zaradi razdalje slišiva po telefonu. V teh dveh mesecih sem opazila že par krat, da za kakšne dva tri dni kar nekam izgine. Ni dosegljiv po telefonu, ali zelo na redko odpisuje s kratkimi enostavnčnimi povedmi, ali pa postane nesramen, če ga hočem kaj več drezat. Raje ga pustim pri miru, ker me potem sam kontaktira, češ zakaj ga nisem nič kontaktirala, kot da sem jaz kriva za ta molk. Iz pogovora sem razbrala, da je imel takšne fore že njegov oče. Ko so šli skupaj na morje, pa očeta par dni sploh ni bilo na spregled, ker je kar sam zase lutal po morju. Prav tako ga včasih po par dni ni bilo domov (v tem času je oče tudi precej varal). Dvomim, da me vara. Bolj se mi zdi, da ima kot nekakšne prebliske. Predvsem pa se to pojavi okoli lunine mene.

Zanima me, če je to kakšna vedenjska motnja in kako se ji reče.

Hvala za odgovor

Pozdravljeni Zonja,

hvala za vaše sporočilo.

Vedenje fanta s katerim ste se super ujeli, želite obrazložiti z morebitno vedenjsko motnjo. Vašega fanta ne poznam dovolj dobro, da bi dajal diagnozo. Razlogov za njegovo obnašanje je verjetno več. Ali ste ga vprašali kaj se z njim dogaja? Kaj vam pomeni, da bi izvedeli za kakšno motnjo gre?

Morda je bolj pomembno za vas ali vam je fant sprejemljiv takšen kot je, tudi z nesramnostjo in molkom?

Lep pozdrav,

Mag. Miha Štrukelj, Psihoanalitični psihoterapevt v Ljubljani, Link: Psihoterapija Štrukelj

Pozdravljeni,

veliko sem iskala po netu, vendar se zdi kot da v Sloveniji za misofonijo še ni nobeden slišal. Na hrvaških straneh, da ne omenjam prispevkov v angleščini je veliko napisanega. Mene pa predvsem zanima, kako lahko taki osebi pomagamo. Ali obstaja v Sloveniji kakšen terapevt, ki se ubada s tem? Hčerka je zdaj stara 25 let, problemi so se pojavili nekje okoli petnajstega leta. Na žalost niso izveneli, kot so nas tolažili, ko smo iskali nasvet pri zdravnikih. Niti niso pravilno diagnosticirali bolezni. Do pred kratkim smo mislili, da je to kar nekaj, da ji gremo vsi po vrsti na živce, ko je mašila ušesa ali odšla sredi kosila od mize, ali burno reagirala, če je bil kdo prehlajen in je pač smrkal in se odkašljeval. Motijo jo predvsem ti zvoki – žvečenje (Bog ne daj, da ima kdo v ustih žvečilni), smrkanje, odkašljevanje, zvok požiranja, tipkanje po tipkovnici, šuštenje (npr. neke vrečke), klikanje s kemičnim svinčnikom…, skratka naučili smo se biti čim bolj tiho, ampak je tudi za našo družino obremenilno, kadar je hčerka doma.
Vsak nasvet bo dobrodošel. Hvala že vnaprej.

nova
Uredništvo priporoča

Pozdravljeni,

hvala za vaše sporočilo.

Za to motnjo do zdaj še nisem slišal, vendar sodeč po informacijah, ki sem jih do zdaj našel, bi šlo lahko bolj za duševno motnjo kot telesno okvaro. Torej gre morda za psihodinamsko ozadje, ki povzroča takšno simptomatiko – jeza, panika, anksioznost, umik, strah, stres itd.

Na splošno gledano obstajata (vsaj) dva načina lotevanja težav. Ali se vaša hčerka loti ukvarjanja s simptomatiko (kako z različnimi tehnikami zmanjšati intenzivnost simptomov) ali pa z vzroki (psihodinamski pristop; nezavedna dinamika, ki vključuje razkrivanje in razreševanje notranjih konflitkov ali morebitnih travm). Prvi način pomaga pri vsakodnevnem soočanju s simptomi, drugi pa skuša seči globlje in korenito odpraviti vzroke za simptome. Ob takem načinu priporočam psihoanalitično psihoterapijo (psihoanalizo).

Ali sem vam odgovoril na vprašanje?

Lep pozdrav,

Mag. Miha Štrukelj, Psihoanalitični psihoterapevt v Ljubljani, Link: Psihoterapija Štrukelj

Hvala za odgovor.
Odgovor na vaše vprašanje pa je: ja in ne. Še zmeraj ne vem, kaj naj svetujem hčerki oz. kako naj ji pomagam. Jo lahko napotim do Vas?

Pozdravljeni,

v primeru, da ima vaša hčerka motivacijo za prihod se seveda lahko oglasi. Lahko me pokliče ali pa kontaktira preko emaila.

Lep pozdrav,

Mag. Miha Štrukelj, Psihoanalitični psihoterapevt v Ljubljani, Link: Psihoterapija Štrukelj

Naj vas potolažim, Zaskrbljena mama, zelo dvomim da je to psihična motnja. Čudi me sicer da dr.Štrukelj na to meno ni še zasledil ničesar(?) , ko pa to ni nič nenavadnega. Sama živim s partnerjem, ki zaradi misofonije “trpi” (pravi da) od nekdaj. Moti ga vsakršnje žvečenje, sploh z odprtimi usti, cmokanje, šmrkanje, tudi požiranje, ki se meni ne zdi glasno (drugače pač požirati ne znam). Moti ga ko jem določeno hrano, ki “hrska”…ampak menim, da se s tem da živeti. Malo se morem prilagoditi jaz, malo pa se more prilgoditi on, kadar pač obedujeva skupaj. Včasih raje kaj spijem sama v drugem prostoru, ali kaj pozobam na samem, ker vem da ga res moti. Včasih pač ne gre.
Pomagati dosti ne boste mogli, razen da ji date vedeti, da zaradi tega ni čudna ali bolana, je samo ena mnogih! V kolikor govori angleško, naj začne googlati in sama odkrije kaj več v zvezi s problemom, internet je poln ljudi ki delijo svoje izkušnje. Vsekakor pa ne boste vi mogli vplivati na zunanji svet in jo obvarovati pred vsemi ki smrkajo, žvečijo in srebajo…tega se bo najbrž naučila sama.

Tudi sama imam mizofonijo, pa do nedavnega nisem niti vedela, da je to motnja ali da to imajo tudi drugi. Pri meni je problematično žvečenje, srkanje, cmokanje, mljaskanje, pretakanje tekočin po ustih/grlu, hrkanje, določene frekvence glasov (sem že morala pod nujno zapustiti koncert sicer zelo priznane pevke), ‘bebasto’ govorjenje (tisti narejeni “bucibu” s katerim ljudje tako radi ogovarjajo dojenčke)… vse to me v hipu naredi tako razdražljivo, da je joj.

Pri ljudeh izven mojega neposrednega kroga ljudi se lažje kontroliram, torej v službi, restavraciji, v družbi znancev, itd. me zvoki sicer motijo (velikokrat do te mere, da slišim samo še te zvoke in ničesar drugega, mi kar prevzamejo fokus), a se uspem kontrolirati (četudi včasih porabim za to precej psihične energije).

Doma, pri domačih, se nemudoma umaknem, odkar moji vedo in sprejemajo, da je to pač moja motnja, jih mirno opozorim (morda se skremžim zraven, kot bi me zabolelo, kajti psihično je občutek povsem enak), in v kolikor to upoštevajo in se trudijo, sem tudi jaz bolj tolerantna, ne vzrojim več. V času najstniških let sem pa letala od mize, loputala z vrati in podobno.

Verjamem, da človek, ki se ni še nikoli srečal s takim občutjem, tega preprosto ne more razumeti. Predvidevam, da bi pri tem pomagala kognitivno vedenjska ali kakšna druga terapija, osebno pač že tako dolgo hendlam stvari sama, da ne čutim potrebe po njej. Vsem, s katerimi razvijem bližnji odnos (prijatelji, partner), povemm za to motnjo, vendar pa večinoma do bližnjih odnosov z ljudmi, ki so “glasni jedci”, sploh ne pride, saj jih zgleda avtomatsko ne želim imeti ob sebi.

Tako da, s to motnjo se da čisto lepo živeti, če se človek nauči z njo shajati. Za bližnje verjamem, da je zadeva lahko zelo obremenjujoča, a pomaga že, če prizadeti osebi dajo vedeti, da jo razumejo in da sočustvujejo, a da si žal ne morejo pomagati, saj sami sebe ne slišijo na enak način oz. svojih zvokov ne zaznavajo enako in jim niso moteči. Najslabše, kar lahko naredite, je, da iz tega naredite nek velik problem, neko veliko “motnjo”, se morda še norčujete iz njenih “prisluhov” in podobno.

Če boste pa storili še kak korak v njeno smer in se npr. potrudili, da bi tudi doma jedli tako kot jeste (predvidevam) v gostilni, kjer stvari načeloma počnemo pač malo bolj uglajeno in obzirno do drugih, vam bo hči zagotovo hvaležna.

New Report

Close