Najdi forum

Postabortivni sindrom / depresija

Lepo pozdravljeni,
vedno sem bila vesela, optimistična, padala sem, ampak sem se vedno pobrala, zdaj se pa ne znam, kar me jezi in se počutim zato krivo, ker prizadane to tudi moje otroke in moža, hkrati pa jemlje smisel splavu, ki sem ga naredila prav zato, da ne bi prizadela teh taistih ljudi.
Imela sem 3 spontane splave, ko sva si otroke želela, vendar sem po njih razmeroma hitro okrevala (v 1 mesecu), saj sem vedela, da so bili zarodki bolni oz. jim pač ni uspelo in bova pa naredila drugega, ki bo zdrav, saj bi rajši imela zdrave otroke, kar se je potem vedno tudi uresničilo… Bilo mi je hudo, jokala sem, vendar se ne more primerjat s tem trpljenjem. Zdaj imava 3 zdrave otroke in jih imava najrajši na svetu. 4. otroka sem si sama sicer malo želela, vendar sem vedela, da nimava financ zanj (samo en dohodek trenutno in predvsem kasneje v oš postanejo večji strošek, midva sva pa v bolj slabo plačanih sektorjih), zato sem bila popolnoma pomirjena s to številko. Na svoja čustva sem bila pozorna, ko sem dajala stran dojenčkaste stvari in bila celo sama presenečena, da sem bila res pomirjena s tem. Vseeno sem mislila, da če bi se zgodilo, bi ga obdržala – o tem sva se pogovarjala tudi z možem, ki se je strinjal s tem.

Potem sem nenačrtovano zanosila. Najprej se nisem mogla sprijaznit s to mislijo, ker me je strašansko strašila, vendar sva najprej upala, da bo spontani splav, ker sem krvavela (najprej sem mislila, da je menstruacija, ko se ni nadaljevala, sem naredila test), kasneje pa se je izkazalo, da je bilo to najverjetneje zaradi 2. zarodka, ki se je hotel ugnezditi. Tako je najprej celo izgledalo, kot da bosta dva in to naju je seveda še bolj prestrašilo. Potem se je videl utrip srca enemu, druga vrečka je bila prazna. Za drugim mi ni bilo nikoli kaj hudo, prvega pa grozno pogrešam.

Problem je bil, ker sem se v naslednjem tednu grozno navezala na bitje v sebi, enostavno sem ga začutila, kot pri rojenih otrocih, vedno sem čutila povezavo zelo zgodaj, prelomnica je bila, ko sem videla srček… Splav sem prva omenila sama, čeprav si ga nisem želela naredit, vendar sem se grozno bala, da bom iz čiste sebične želje uničila življenje vsem okoli sebe (njemu in že rojenim otrokom, ki bodo prikrajšani oz. sem se bala, da jim ne bom mogla zdaj privoščit več niti sladoleda, predvsem pa kasneje izobrazbe…) Želela sem si, da bi bil pri nas prepovedan, čeprav sem sicer zelo za izbiro. Prešinilo me je, da mu ne bi povedala, da obstaja splav s tableto, ker sem vedela, da mi na operacijo ne bi bilo treba it… Želela sem si, da bi ne imela odgovornosti za to, da če se rodi bolan otrok (ker nisva več tako mlada), sem zafrknila vse, kar bi jim lahko prihranila. Bala sem se, da sem pohlepna, če hočem še enkrat izzivat srečo, ki mi je bila 3x naklonjena (vse 3 uspešne nosečnosti so bile zelo rizične) in rabila sem njegovo popolno podporo pri tem, vendar si on otroka ni želel, imel bi ga zaradi občutka krivde…

Mož je otopel, postal je res čisto apatičen, ni prvi omenjal splava, vendar sem videla, da se je zanj življenje končalo – to mi je kasneje tudi povedal, da se je tako počutil. Otroci so še mali in zdaj bi končno lahko zaživel, zdaj pa bi se vse spet ponovilo… Videla sem ga popolnoma sesutega, telo se mu je dobesedno uprlo, začel ga je grozno bolet hrbet, nemirne noge in triggering finger so se mu poslabšali, celo z avtom je zletel iz ceste, ki jo zelo dobro pozna, čeprav nikoli ni divjal in tudi takrat ne. Sama nisem mogla spat in tistih 10 dni, ko sva vedela za nosečnost, bilo je grozno.

Vedela sem, da v 8. tednu ne bom več mogla splavit, zato se mi je z odločitvijo zelo mudilo, že tako sva jo prestavljala… Želela sem si, da bi se lahko odločil zatrdno, da bi otroka obdržala, vendar sem videla, da se ne more odločit tega in potem sem si želela samo, da se agonija konča…, naredila sva finančne izračune (dolgoročne, saj dojenček ne rabi veliko, to ni tak problem), sama pa sem bila grozno prestrašena, da bom s tem res uničila življenje vsem svojim najljubšim. Nisem bila pa nikoli tako prepričana, da bi bil še en otrok nekaj tako slabega za že rojene kot on…
Vedela pa sem, da bi jim bilo v času moje nosečnosti veliko slabše, ker imam grozne nosečnosti in sem takrat zanič mama, ker mi je non stop slabo in vedno imam kup bolezni zraven, zato me skrbi za nerojeno dete in nisem ravno židane volje… Zato takrat res rabim podporo, ker je enostavno res vedno nekaj ornk narobe, čeprav sva si vse tri otroke oba zelo želela. Vedela sem, da neke hude podpore tu nimam, ker smo se preselili in bi bila velika večina na njem. Imela sem slabo vest to naredit svojim otrokom, sploh če bi morala čez to bolj sama kot ne (ker bi se on tudi sesul), zdaj pa se bojim, da od take mene nimajo kaj dosti več kot bi imeli od noseče in nosečnost bi bila že proti koncu, potem je pa itak vedno lažje…

Na kliniko sva šla skupaj, splav sva naredila skupaj: tableto sem dobila za domov, kjer mi jo je on dal v usta, jaz pa sem jo pogoltnila, simbolično sva si delila odgovornost. Zdaj se on počuti krivega, jaz pa nikakor ne morem splezat iz tega žalovanja, žalosti in depresije.

Nikoli nisem bila depresivna, niti ko sem izgubila službo, bila sem po eni strani vesela, da bom imela več časa za otroke, ko sem imela spontane splave, sem si rekla, da je boljše, da gre takoj kot kasneje ali se rodi bolan, itd… vedno sem našla pozitivno stran, tudi če mi sama zadeva, ki se mi je zgodila, ni bila všeč. Tudi sedaj se nameravam še borit, ker nočem, da imajo mali depresivno mamo.
Ne zatiram čustev, trudim se, da jih ne potlačujem, jokam, pišem, delam kaj, se trudim ukvarjat z malimi, mož me tolaži, vendar se kar ne premakne. Grozno si želim otroka! Vem, da če bi imela zdravega otroka, bi se potolažila glede splava, ker pač tistega ne bi bilo, če bi bil prejšnji, vendar razlogi, zakaj sva splav naredila, ostajajo nespremenjeni in seveda nasprotujejo tej odločitvi. Mož pravi, da če si tako zelo želim otroka, je boljše, da ga imava. Vendar se mi zdi to slab razlog, da bi imela otroka, če si jih on ne želi in bi ga imel samo zato, da bi bilo meni boljše, poleg tega ostajajo gornji razlogi proti… Potem bi lahko že takrat obdržala tistega, tako samo še bolj prizadanem vse okoli sebe – imajo najprej pol leta depresivno mamo, potem pa še nosečo in potem še dojenčka… Ki bi se ga sicer veselili, vendar bi jim odžrl lep del najine pozornosti in kasneje financ, to je dejstvo.

Kaj delam narobe? Zakaj ne morem sprejet tega, da bodo trije, kar sploh ni tako malo in ima polno plusov in zakaj ne morem nazaj v to, kar sem bila? Kljub temu, da se res trudim! Poiskala sem precej strani o pomoči po splavu, vendar nekih konkretnih napotkov nisem našla, veliko je tudi takih, za katere je boljše, da jih človek ne bi odprl;). Iskala sem zgodbe žensk, ki jim ni bilo žal ali ki vedo, da so naredile prav, vendar nobena ni imela niti prbiližno podobne zgodbe… Ženske niso bile z očeti svojih otrok, ali je bil prisoten alkohol ali nasilje ali droge, nekatere so bile posiljene… Verjamem, da je vsakemu jasno, da je v takem okolju boljše, če te ni… Za tu pa ne vem… Ker vem, da bi ga imeli radi in ker nisem ziher, da res ne bi šlo. Po drugi strani pa se spomnim sesutega moža in si mislim, da od njega tako tudi ne bi nič imeli.. Ampak zdaj sem sesuta pa jaz in se tudi ne morem pobrat. Mislila sem, da bom lahko trpela tako, da to ne bo tako vplivalo na ostale in da ne bo tako očitno toliko časa… Tako pa bi včasih samo jokala in bi rada samo da mi dajo mir… Ali pa me objamejo tolažijo in sprašujejo zakakj sem žalostna, pa jim ne morem povedat po pravici, zakaj jokam, kar je sploh grozno.

Po splavu sem bila tudi fizično zelo uničena, ker sem izgubila zelo veliko krvi (zelo veliko in dolgo krvavela), kar je stvari še poslabšalo, po njem sem bila fizično bolj uničena kot po porodih (psihično itak). Bila sem že od začetka zelo pozorna na to, kaj mi psihično stanje poslabša in se od takrat trudim, da grem dovolj zgodaj spat, da smo vsak dan zunaj, na svežem zraku, gibam se (že samo prehodim par km na dan, ko peljem in poberem otroke), jemo itak že od vedno zdravo hrano, ker nam je všeč. Kadar utegnemo, delamo z otroci jogo, ki tudi pomirja, vendar me včasih čustva napadejo kar iznenada, čisto nepričakovano, sploh pa kadar sem sama in imam čas razmišljat in tudi v sorodstvu in prijateljice ravno zdaj rojevajo oz. so naznanili, da bodo:). Nisem jim nevoščljiva, sem lahko vesela zanje, vendar mi je zraven grozno, zakaj pa jaz ne morem dobit svojega dojenčka, ki (sem) si ga tako zelo želela… Kako naj se otresem teh misli?

Počutim se, kot da bi poteptala vse, kar mi je bilo všeč pri meni: da sem ljubeča mama (čeprav vem, da sem to naredila zaradi svojih malih in njega, še vedno nisem prepričana, da je bilo to nujno potrebno in to me razžira: mogoče bi mi uspelo, da bi se mož ne zlomil in bi bil otrok vseeno še živ), da delam, kakor sama mislim, ne kot mi drugi rečejo (zdaj nisem poslušala svojega srca), bala sem se, da me bodo vsi obsojali (kar bi večinoma me, ker bit nezaposlena in si drznit bit 4. noseča ni ravno kulturno lepo sprejeto tu;), da sem divja in svoja in vesela in da imam upanje, da bo že vedno šlo (in potem vedno gre; zdaj pa ne, ker enostavno nisem tako naštelana, občutek imam, da se mi vse sesuva in ne vidim več sveta tako kot prej). Spreminjam se v večno žalostno in depresivno osebo, ki mi ni niti malo všeč in hočem ven!

Nikoli nisem čutila niti kančka olajšanja, niti takoj, niti kasneje, niti nisem čutila krivde za to, kar sem naredila: ja, ubila sem svojega otroka, vendar sem ga ubila zato, ker sem se bala, da bom sicer uničila življenja že rojenim in vsem skupaj vzela očeta, ker bo samo še vegetiral… NIkoli nisem imela občutka, da bi me dušica, ki sem jo čutila, zato obsojala. Bila je vedno prijazna do mene in če obstaja, mislim, da ve, da ga imam rada. Ker nisem verna, ne vem, ali dejansko kje čepi ta dušica, ali je to samo moja podzavest, ki se je pogovarjala z mano, ker je imel mož čisto drugačne občutke;). Zdaj ne morem vzpostavit nobenega kontakta s to dušico, šla je drugam, ker me noče obremenjevat, tako je rekla. In to me mori, ker ne vem, kje je, ker se ne morem pogovarjat z njo, ker ne bom nikoli vedela, kako bi izgledal… Rečem si, da je zdaj pri katerem od prijateljev ali sorodnikov, ki so fajn ljudje, vendar me to ne pomiri…

On je imel tudi ves čas občutek, da mali ne bi preživel, da bi bilo nekaj zelo narobe in ga nikoli ne bi videli živega… Po splavu je velikokrat sanjal, da je umrl zaradi kakšne neumnosti in vedno je bil on kriv. Povedala sem mu, da sva se odločila oba, da ni bil on kriv, vendar njega razjeda krivda tako kot mene žalost.
Sama sem imela nekaj časa občutek, da bo umrl, ko se bova zagotovo odločila zanj, vendar kasneje ne več. Vem, da si splava nisem želela in da sem se že takrat zelo bala, da mi bo žal. Še zdaj ne vem, ali je bilo prav in mislim, da je to tisto, kar me najbolj mori, da ne morem naprej. Pred splavom sem šla tudi do psihologinje, vendar mi ni znala pomagat, predebatirali sva vse in na koncu je rekla, da mi ne more pomagat, da ima navadno občutek, kaj bo punca, ki pride k njej, naredila, pri meni pa nima pojma; da moram nekje presekat začarni krog in to je to. Splav sem naredila, kroga mi pa še ni uspelo presekat…

Sebično se mi je zdelo, da bi ga obdržala, ne pa to, da bi ga dala stran. Za to sem vedela, da bo mene uničilo, vendar sem mislila, da bom vseeno nekako splezala iz tega, kot sem še iz vsega in da moram bit samo pogumna takrat, ko je treba in da zato ne bodo drugi trpeli ampak samo jaz in malo mož, ki sva pa tako sama kriva, da sva v tem… Zdaj pa je od tega že pol leta, jaz pa še kar ne znam ven in mi počasi zmanjkuje idej… Vidim, da trpi tudi mož, malo zaradi krivde do otroka, malo zato, ker vidi mene tako žalostno, vem pa, da vse skupaj vpliva tudi na otroke. Rada bi jim vse najboljše, kako naj to naredim?

Pozdravljeni,

slišim, da ste zelo strogi do sebe. Počutite se krivo, ker se ne poberete in kot ste zaključili vaše pismo – “Rada bi jim vse najboljše, kako naj to naredim?”. Obračate se po pomoč, da boste pomagali vašim družinskim članom, a vendar ste vi tisti, ki ste v stiski in rabite pomoč?

Kolikor vas slišim ste trenutno v slabi koži. Težko vam je zaradi splava – žalujete za nerojenim otrokom, kar je popolnoma normalen odziv. Težava nastane, ko žalovanje postane depresija.

V vas se bijeta dve želji – ena, da bi imeli otroka in druga, da ga nimate, ker s tem ne bi ustregli partnerju in otrokom (z zmanjšano pozornostjo, finančnimi izdatki, ipd.) in kot pravite, da bi s tem “uničila življenje svojim najljubšim”. Odločili ste se za drugo pot in zdaj se počutite depresivno.

Poizkusili ste si pomagati z iskanjem napotkov ostalih žensk, ki so napravile splav. Skušate preboleti izgubo in to tako, da ne bi vplivalo na ostale. Grozno vam je tudi, ker ste žalostna in ne morete povedati po pravici. Ali gre to za vaše otroke? Ali čutite, da še komu drugemu ne morete povedati? Poizkusite spregovoriti o svoji stiski ljudem, ki jim zaupate. Že to je lahko zdravilno.

Pravite, da ne čutite krivde in da ste napravili splav zaradi tega, da ne bi škodovali drugim. Naredili ste tisto, kar ste mislili, da je najbolje.

Poiskali ste tudi strokovno pomoč – psihologinjo, ki vam je rekla, da vam ne zna pomagat. Čutim, da vam je težko. Predlagam vam, da poizkusite s psihoterapijo (psihoterapevt ni isto kot psiholog) razrešiti, predelati vašo stisko. Zaključil bom, kot sem tudi začel – trenutno vi potrebujete pomoč in zato skušajte pomisliti nase in poskrbite za svoje dobro počutje. Navsezadnje boste s tem pomagali tudi svojim bližnjim?

Če imate še kakšen komentar ali vprašanje, ste dobrodošli da ga zapišete.

Lep pozdrav in srečno,

Mag. Miha Štrukelj, Psihoanalitični psihoterapevt v Ljubljani, Link: Psihoterapija Štrukelj

Ja, vem, da sama rabim pomoč, ker ne znam ven. So mi pa največja motivacija otroci, to je res. Ker si zaslužijo srečno mami. In vem, da se ta žalost razvija v depresijo in to mi ni všeč, zato hočem ven, rabim čim bolj konkretne napotke, kako to naredit.

Da sem v slabi koži, vem, ja. Isto mi je rekla prijateljica, ki sem ji včeraj povedala. Ona pravi, da sem se odločila prav in da bi sama isto naredila (ima tudi 3, ki si jih je zelo želela), kar mi je pomagalo, na splošno je super punca.

Težko mi je predvsem to, da ne morem povedat po pravici otrokom, ker nočem, da bi se počutili krive in ker jih nočem obremenjevat s skrivnostjo, hkrati pa še nisem pripravljena tega povedat šitnemu svetu (ko enkrat vejo otroci, lahko zve glih kdorkoli;). Povedala jim bom, ko bojo večji, že zato, da zmanjšam možnosti, da bi se kaj takega zgodilo njim in ker se mi zdi fer.
Od nekdaj sem mnenja, da je treba bit z otroki iskren in da ne smeš skrivat svojih čustev, vendar jim ne morem iskreno odgovorit: “Jokam zato, ker sem ubila tvojega bratca/sestrico, zato, da boš lahko hodil/a v glasbeno šolo in šel/la na faks, če boš želel/a…” Saj se znajdem in povem, da mislim na neko žalostno zgodbo ali pa zadnjič celo, da si želim še enega otroka, pa se bojim, da nimamo denarja zanj (po tem, ko so že žnjitič povedali, da bi imeli bratca/sestrico). Vendar vseeno ne morem biti čisto iskrena, kar me moti.

Poleg tega najini otroci niso neumni in marsikaj uganejo: kmalu po splavu mi je srednji otrok rekel, da saj oni ne rabijo toliko… Kar je res, so zelo skromni in za zdaj naju niti ni tako skrbelo, čeprav bi bil strošek 4. otroka vseeno vsaj 6000€ samo da ga pripeljemo iz porodnišnice (večji avto, nipty test)…
Enkrat mi je ena prinesla svoj drobižek. Take stvari so grozno ganljive in hkrati grozno bolijo, ker vidiš, kako se ta sočutna bitja trudijo, da bi ti bilo lažje… (seveda so včasih tudi čisto neuvidevni in uletavajo in ne dajo mira, da bi se karkoli z možem zmenila;).
Težko mi je, ko rečejo, da bi imeli radi še kakega bratca/sestrico (o tem nisva govorila pred njimi, vprašala sva jih takrat, ko sva se odločala, tako čisto mimogrede in takrat so bila mnenja 1:1: vzdržan oz. hkrati ja in ne). Zdaj si pa vsi tega želijo in se igrajo dojenčke itd…

Dugače je, če narediš splav kot najstnica, greš potem v šolo, ne vidiš dojenčkov in otrok, živiš v svojem svetu in nekako veš, da to dvoje ne gre skupaj in da bo za vse še čas, lahko rečeš tisti dušici, če obstaja, da se oglasi čez par let. Ne mislim, da je njim lažje, sploh ne – lahko jim je še težje, če niso prepričane, kako bo to vpivalo na nadaljno plodnost itd… Mene za to ne skrbi;). Vendar se težko izognem vsemu, kar me boli: vozički, dojenčki, itd… Otroci mi dajejo svoje punčke za pestovat, njihove dojenčke in ga podzavestno primeš tako, kot bi pravega… nakar ti še rečejo, da pazi glavico… V šoli in vrtcu so seveda ves čas dojenčki… Enostavno se ne moreš izognit milijon sprožilcem, ko enkrat že imaš male otroke.

Res pa je tudi, da ne moreš tega delit s komerkoli, ker je ogrooomno žensk strašansko nastrojenih proti splavu, ne glede na razloge, zakaj ga narediš (tudi nekateri moški, samo mogoče malo manj, pa tudi nimam toliko moških prijateljev kot žensk). Imam nekaj vernih prijateljic, za katere vem, da ne bi razumele, ker pač same niso bile nikoli v tej situaciji in njihov bog, kakorkoli naj bi bil odpustljiv, ima neko hudo listo grehov, ki jih pa ne odpušča oz. ki jih same zelo obsojajo (smo imele deabate o tem prej, zato vem). (Sama v tega boga ne verjamem, mislim, da me noben bog ne bi kaznoval zato, ker če bi obstajal, bi vedel, zakaj in tako neumen noben bog ni.) Zato mislim, da mi pogovor z njimi ne bi pomagal, ampak kvečjemu škodil. Tako tudi do njih nisem čisto iskrena, mi pa to na splošno veliko pomeni, ne maram temnih skrivnosti… Ljudi, ki ti lahko pomagajo v taki situaciji, je pač bolj malo, hvalabogu, da nima preveč ljudi teh izkušenj:). Hkrati pa se vsi starši pogovarjamo o otrocih in ali bi jih imeli še… Čeprav lahko odgovorim po pravici, da bi ga z veseljem imela, če bi vedela, da jim bom lahko omogočila izobrazbo, če jo bojo želeli, me vseeno vsakič stisne. Heci o tem, če bo imel še enega, bolijo tudi moža, prej pa mu ej bilo to smešno, zato se v službi veliko hecajo na ta račun. In ne more rečt, prosim, ne se hecat, ne da bi povedal, zakaj.

S sorodniki je malo drugače: prvič si nismo tako blizu, drugič pa imajo zelo drugačne prioritete: moja mama je imela splav, preden je imela mene, vendar je bil razlog drugačen – otrok je bil rezultat afere in si ga ni želela obdržat, poleg tega nam ni tega nikoli povedala (oče je povedal sestri, ko je bila v tej situaciji, ona meni), pa še vsako stvar razbobna okoli, tako da si ji res ne želim govorit ničesar osebnega o meni (povedala je za moje nosečnosti čistim neznancem, ko si jih res še nisem želela oznanit, ker so bile zelo rizične itd…) Sestra je tudi imela splav, vendar si otrok ni želela. Zato njima ne bi bilo jasno nič, kar doživljam, ker sta bili preklemano odločeni in sta si to želeli sami zaradi sebe, si potem oddahnili itd. Jaz si pa nisem – ne želela, ne oddahnila.

Vedela sem, da me bo to zlomilo, vendar sem mislila, da se bom lahko sestavila in da bom vedela, zakaj je bila ta žrtev potrebna in se mi bo zdela smiselna. Zdaj, ko pa vidim, da tako tudi nimajo kaj dosti od mene, nisem več tako prepričana. Sprašujem se, ali bi jim bilo boljše, če bi ga obdržala. Vem, da bi se tudi sekirala, kako bomo, vendar ko bi se enkrat odločila, bi se ga veselila in bi mi to dajalo energijo, to mi jo pa jemlje.

Ne zanikam svoje odgovornosti pri tem, sama sem izbrala to pot oz. sva jo skupaj. Vendar pa to ni bilo to, kar sem si želela, to so vedeli vsi. Vendar sem mislila, da si splava tako nobena ne želi, to pač narediš, če moraš… Na kliniki sem bila zelo pozitivno presenečena, da ni vsem tako hudo kot meni in da lahko nekatere ženske to veliko boljše prenesejo, ena je imela tudi 3 otroke in je rekla, da se tega niti približno ne misli it še enkrat, niso bile problem finance ali kaj takega, ampak enostavno ni hotela bit še enkrat noseča (tega se tudi sama nisem veselila, vendar vzamem to vedno, da je to pač cena za otroka). Bila je popolnoma odločena, brez trohice dvoma in v bistvu moj ideal:D. Mene pa je ubijal vonj posteljnine, ki je isti kot v porodnišnici (seveda, saj vse perejo v isti pralnici).

Da sem v konfliktu med dvema željama, je bilo jasno vsem, ki so imeli opravka z mano, meni pa seveda še toliko bolj. Psihologinja mi je rekla, da me vidi, kako računam, kako bi tega otroka imela in sem ji odgovorila, da seveda, saj si ga želim. Vendar ne vem, če ga lahko imam. Razum je govoril eno, srce drugo in še sedaj je popolnma enako, čeprav je že pol leta od takrat. Jasno je bilo ljudem na urgenci, kamor sem šla zaradi krvavitve, moji ginekologinji in ginekologinji na kliniki, ki mi ni želela dat tablete (vem, da pri ostalih ni bilo tako, zame si je vzela ogromno časa, mi naredila na mojo željo še uz, da bi videla, ali je en ali sta dva, itd…) Vsi so vedeli, da nisem odločena v to in vsi so si mi želeli pomagat, vendar ti tu težko nekdo pomaga, če ni dobre rešitve…

Z možem se pogovarjava o tem, verjetno še preveč, vendar tudi njemu ni lahko. Mislila sem, da bom po tem videla, da je bilo prav, ker bom lahko dobra mami, pa nisem ravno v dobri koži in da bom videla, da si bo on oddahnil in bo srečen, vendar ni, ker se počuti krivega in ker me ima rad in seveda nisi srečen, če je nesrečen nekdo, ki ga imaš rad… On občutke bolj potlačuje, zato se mu potem pojavljajo v sanjah, čutiva se pa vseeno, tudi če ne reče direktno, vem. Poleg tega se s časom, ko nisem boljše, tudi on vedno bolj sprašuje, če je bilo prav. Sama ne sanjam o otroku, vendar ne morem več spat – zbudim se in ne morem zaspat nazaj – kot ko sem bila noseča. Sicer sem vedno bolj malo spala, vendar sem vedno ostali čas delala kaj pametnega, zdaj pa sem zelo neproduktivna in utrujena, ta dilema in dvomi mi poberejo ogromno energije.

Psihologinja mi ni znala pomagat pri odločitvi, mogoče bi mi zdaj pri prebolevanju lahko, ne vem… Vendar je v bistvu še vedno odločitev: če bi bila 100% prepričana, da je bil splav napaka, bi imela še enega otroka, pa če se svet podere, bomo že. Vendar nisem prepričana in si zato ne upam. Če bi bila prepričana v to, da je bila napaka, bi jo poizkušala popravit: imela bi otroka in če bi bil zdrav, mi ne bi bilo žal za splav, ker se bi pač otroka izključevala in ker bi lahko povabila isto dušico ali karkoli je bilo, nazaj. Če bi bila prepričana, da je bilo prav, ne bi razmišljala o še enem otroku in se veselila s temi, ki jih imam in kaj jim bom lahko nudila in vse bi bilo super. Vendar nisem prepričana, niti da je bilo prav, niti, da je bilo narobe.
Ne rabim odpustka, niti razlage, kaj čutim (to vem) ali generičnih izjav v smislu “naredila si, kar si mislila, da je bilo prav”. Saj vendar vsi vedno delamo to, kar mislimo, da je prav v tisti situaciji. Rabim napotke, kako naprej. Kako naj zdaj, iz razdalje ocenim, kaj bi bilo boljše in temu primerno reagiram? Kako naj ugotovim, kaj je boljše za našo družino – kot celoto. Zagotovil ni, vendar kako ovrednotit tveganja obeh poti? Če bi bil otrok bolan, bi bilo to gotovo slabše za vse. Če bi se zakompliciralo in bi umrl kasneje, verjetno tudi (odvisno kdaj). Kaj pa če bi bil zdrav?
Večkrat sem zasledila rek, da je težja pot prava – po tem sem tudi izbirala, zakaj potem zdaj nisem pomirjena s tem?

Vem, da sem naredila to zato, ker sem mislila, da bi bilo to boljše za moje najljubše. Vendar zdaj nisem več tako prepričana v to, da je to boljše zanje. Zame sem itak vedela, da ne bo, o tem nisem nikoli dvomila, to mi je bilo jasno že prej, saj sem se vedno zelo bala, da bi morala it na splav in bila vesela po tem, ko sva se odločila za otroke, da mi zdaj ne bo več treba o tem razmišljat vsaj še naslednjih n let… Ta je bil čisto nepričakovan, sploh nisem pomislila prej na to možnost, šele potem, ko sva začela računat finance in ko sem videla, kako je vse skupaj zlomilo njega in se bala, kaj bodo tako imeli od vsega najini mali… Kot sem rekla g. na kliniki: ja, želela sem si ga, vendar ne za vsako ceno (sploh ker je ne bi plačevala sama). Mislila sem, da bom splav plačevala samo jaz.

Vedno sem zelo hitro čutila povezavo s svojimi otroki in tudi tukaj sem vedela, kdaj je umrl – cca 2 uri po tableti in to je bilo grozno. Čutila sem, kadar so umrli otroci, ki sem jih imela pri ss, čutila sem karakter svojih otrok, preden so se rodili in čutila sem tudi tega otroka. In zdaj ga pogrešam. Težko je to razložit, vendar so res taki, kot sem jih čutila. On je čutil, da bi bilo nekaj narobe z njim, kar je nenavadno, ker nima sicer nikoli nobenih takih “občutkov”, ne verjame v intuicijo in je bil sam presenečen nad tem. Res se s tisto krvavitvijo tudi ni začelo vse najlepše, vendar mu je potem bil srček in tudi sicer so bile moje nosečnosti vse rizične, včasih sem krvavela, včasih ne. Zelo sem si oz. si še želim spoznat to bitje. Ne morem se prepričat, da ga ni nikjer, niti da je šel k sorodnikom, ne čutim ga več, ne prikazuje se mi v sanjah, nič. Čakat do konca življenja, da bom videla, kaj se potem zgodi, je malo dolga in rada bi dobro živela že prej.

Do tega splava sem bila čisto v miru s tem, da bojo trije, zdaj pa si želim še enega otroka. Vem, da je ogromno žensk, ki ne morejo imet (še) enega otroka, pa si ga želijo, vendar lahko vsaj delajo na tem, da bo in si rečejo, da če bo, bo, super, če ne, pa pač ne. To bi nekako lahko sprejela. Kako pa naj se sprijaznim v tem primeru? Midva morava namreč bit zeloooo striktna pri kontracepciji, ker res takoj zanosim (kar potrujeje že to, da sem bila že 7x noseča z 8imi otroki;).
Problem je, ker sedaj tudi on ni več tako prepričan, da je bila to pametna odločitev. Enostavno ne veva. Saj je imelo vse skupaj tudi dobre strani: midva sva se zelo zbližala, čeprav sva se skoraj razšla vmes, ampak zdaj sva si bližje kot pred vsem skupaj. Vendar bi se najverjetneje zbližala tudi sicer, ker se vedno;).

V bistvu sem še vedno ujeta v isto odločitev kot takrat… Če imate kakršenkoli nasvet, kako to odločitev rešit, se priporočam.Tudi če bi se za splav popolnoma sprijaznila, da je bil prava odločitev takrat, še vedno ne vem, kaj je dobra odločitev zdaj. Vem, da se zdi, kot da se kaj dosti ni spremenilo, vendar se je to, kar je imelo največji vpliv: mož se zdaj ne bi zlomil, če bi se odločila zanj, ker si ga malo vseeno želi in ker je bolj zdrav… Vseeno pa si ga ne želi tako kot te tri in še vedno ostajajo ostali problemi… Po eni strani se sliši to sicer najbolj trapasto: najprej ga ne imet, potem ga pa načrtno narediš, vendar bi bilo še bolj trapasto mislit, da si naredil napako in je ne poizkušat popravit in se celo življenje sekirat. Vendar ne veva, ali je bila napaka ali ne.

Kar se tiče psihoterapevta, sem na splošno odprta za vsake vrste pomoč, vendar trenutno res nimamo financ za to. Če bi jih imeli, bi imela tudi tega otroka, saj če bi vsak mesec dajala tako vsoto (kot za psihoterapevta) na stran, bi se do OŠ tega otroka že nabral lep kupček;). Vem, da bi se trenutno še slabše počutila, če bi zaradi tega plačevala pomoč, saj s tem izgubi cel splav ves smisel, saj tako niti finančno ne bi bilo mojim otrokom boljše, ampak trenutno še slabše. Ne vem, ali obstajajo psihoterapevti na napotnico, se priporočam za informacije.

nova
Uredništvo priporoča

Pozdravljeni,

konkretnih napotkov kako ven iz vaše žalosti in depresije žal nimam. To je nekaj, kar lahko v svojem osebnem procesu najdete sami, priporočljivo s strokovno pomočjo. Nasvete ni težko dajati, vendar ponavadi nič ne pomagajo. V vas se odvija proces, ki ima svojo podlago – vaše celotno življenje – kar tudi vpliva na vaše doživljanje v tem trenutku. Ravno zato je za korenito izboljšanje potreben čas in daljši (psihoterapevtski) proces. To lahko tudi prepreči morebitne podobne odzive v nadaljnem življenju.

Omenjate željo po še enem otroku in se sprašujem, ali bo uresničena želja res pomagala, da odžalujete ta dogodek?

Pri nas žal psihoterapija ni urejena in vsesplošno omogočena. Morda lahko dobite psihoterapevta na napotnico, vendar to pomeni, da boste dobili napotnico za psihologa ali psihiatra, potem pa je na vas, da izberete nekoga, ki poleg psihološke ali psihiatrične dejavnosti, opravlja tudi psihoterapijo. Čeprav nekateri enačijo te tri poklice, vas opozarjam, da temu ni tako in bodite pri izbiri pozorni. Naprimer, psihološko svetovanje ni psihoterapija.

Kolikor vas slišim vam je zelo težko in upam ter verjamem, da boste našli svojo pot do izboljšanja.

Lep pozdrav,

Mag. Miha Štrukelj, Psihoanalitični psihoterapevt v Ljubljani, Link: Psihoterapija Štrukelj

Lepo pozdravljeni še enkrat.
Za konkretne napotke sem spraševala zato, ker predvidevam, da tudi pri psihoterapevtu verjetno dobiš neke napotke, kaj početi, o čem razmišljati, na katera vprašanja si moraš odgovoriti, itd… da se ti stanje počasi izboljša. Mogoče je možno to felati tudi sam? Lahko si zadevo napačno predstavljam, res še nisem bila, ker nikoli nisem rabila kake take pomoči – kot rečeno me ni prav lahko podreti, čeprav se znam zelo sekirat, vendar mi na koncu uspe vse sestavit, ker sem trmasta in sicer vedno optimistična.

Tu je drugače, kar sem vedno vedela, da bi bilo in tega sem se vedno bala (splava). Ker imam pač otroke najrajši na svetu, sploh svoje. Čeprav sem zelo za izbiro, sem vedno vedela, da zame to ne bi bila prava oz. dobra pot… Odkar pa imam otroke, sem tudi vedela, da bi splav zelo težko naredila brez posledic. Že prej, čeprav sem bila med študijem prepričana v to, da ga ne bi obdržala, mi tega recimo nobena prijateljica ni verjela. Od nekdaj sem imela zelo močan materinski nagon in rada otroke, vedno sem vedela, da jih bom imela več in imela plan b, če jih ne bi mogla imeti po naravni poti (kar ni bil problem). To je bilo od vedno nekaj, kar mi je veliko pomenilo. Mislim, da to ni narobe, ima pa ta stranski učinek, da veliko težje narediđ splav…Na splošno je to za najine otroke dobro, v konkretni situaciji pa jim škodi…

Dvomim, da bi na drugačno situacijo reagirala enako, z depresijo ali čim podobnim, ker na splošno nikoli ne reagiram niti približno tako, čeprav se mi je že marsikaj “zanimivega” zgodilo, nikoli nisem občutila česa podobnega, nikoli nisem bila apatična, vedno so me veselile stvari, tudi če sem bila na mrtvo zmatrana. Razen, če bi se kakšnemu od mojih kaj hudega zgodilo, to bi me podrlo. Ne vem, kako ljudje preživijo to, da jim umrejo recimo vsi otroci in mož. Če bi se mi to zgodilo, bi se ubila takoj, ko bi se zatrdno prepričala, da res ni noben preživel, tudi če bi nama umrli otroci, bi ne videla smisla. Vendar je to edini tak primer, kjer se niti ne bi želela trudit, ker ne vidim smisla v celem življenju trpljenja.
Sicer pa vedno najdem nek smisel, če je pa res brezveze, potem pa je pač smisel v tem, da zlezem čimprej ven, ker se pač v življenju ne dogajajo samo lepe stvari in je treba tudi to preživet, da prideš spet na lepo. Tu pa nisem samo jaz vpletena in ni tako enostavno, ker se splav ni zgodil sam od sebe. Zdaj vidim smisel v splavu, če sem ok – ker potem imajo vsi od mene več, kot bi imeli sicer, če pa nisem, je meni grozno, njim pa tudi in smisel se zgubi…

Če bi imela zdravega otroka, mislim, da bi bila pomirjena s splavom, ker obeh otrok hkrati ne bi mogla imeti in bi se mi tisti itak zdel najboljši na svetu in ga ne bi hotela menjat, pa če bi imel isto dušico ali pa ne (zato mi tudi ni bilo nikoli hudo kasneje za spontanimi splavi, ker sem potem dobila svoje otroke in oba hkrati ne bi mogla bit). Če pa bi bil bolan, bi se sekirala, zakaj nisem obdržala prejšnjega, ki bi bil mogoče zdrav.

Problem je v tem, da to ni ravno pametno zaradi drugih razlogov, predvsem finančnih, pa tudi malo je tvegano, ker nisva več tako mlada. Mislim, da sem se prej lahko sprijaznila s tem, da so trije, čeprav sem si malo želela še enega, ta pa je odprl pandorino skrinjico… Prej je bila to samo ideja, ki sem se ji lahko odpovedala, odpovedat se konkretnemu otroku pa je malo težje… Vendar pa si še enega otroka mož ne želi tako kot jaz in pametno res ni in ne vem, ali bi bilo to fer: do malih in do njega – imet otroka samo zato, ker pač jaz ne znam iz tega ven in zakompliciram vsem življenje v nulo in bojim se, da bi mu bilo kdaj žal, ker ne vem, kako je, če imaš otroka bolj na željo žene – do sedaj sva si jih vedno želela oba. Ne mislim, da bi ga ne imel rad, samo ne zdi se mi ravno fer… Od tod dilema.

Vem, da si bom splav konec koncev osmislila: ali zato, da bodo mali lahko imeli to, kar si jim želiva dat (predvsem izobrazbo, če si jo bodo želeli) in da so vsi zaželjeni in imava midva čas zanje in en za drugega… ali pa zato, da sva ugotovila, da si ga želiva in bila pripravljena na otroka, če bi se odločila zanj. Dokler pa ne moreva zatrdno izbrati, se mi vse skupaj izmika. Vem, da se morava odločit, vendar je to hudičevo težko, saj ves čas prihajajo misli: “Kaj pa če…”

Me pa čisto iz radovednosti zanima, kakšna je razlika med psihološkim in psihoterapevtskim svetovanjem. Za psihiatrijo vem, da je bolj hardcore in večinoma predpisujejo tablete, psihologi se bolj pogovarjajo, za psihoterapevte pa ne vem, kako se ločijo odpsihologov. Najlepša hvala za razlago, če jo boste napisali.
Nočem, da bi me kdo našopal s tabletami, da mi bo lažje, ker bom otopela ali ne bom mogla tazmišljat ali mi bo za vse vseeno, kar so pogosto učinki teh tablet. Hočem predelat in it naprej!
Lep pozdrav.

Pozdravljeni,

pri psihoterapevtu (vsaj psihoanalitične smeri) dobite neke napotke – predvsem o okvirjih psihoterapevtskega procesa in ne o konkretnih napotkih kaj storiti (razen v izrednih primerih). Za zdravljenje je pomemben odnos med pacientom in psihoterapevtom, zato tega procesa ni možno speljati brez osebnih srečanj (kot npr. tudi tukaj na forumu ne).

Razlika med psihoterapevtom, psihologom in psihiatrom:
– psihiater je zdravnik, ki diagnosticira in predpisuje zdravila, psihofarmake (npr. antidepresiv, anksiolitik, antipsihotik,..). Ne zdravijo vzrokov, ampak z zdravili delujejo na simptome.
– psiholog raziskuje, opazuje človekovo osebnost, vedenje in skuša pomagati predvsem s svetovanjem. Opravlja tudi osebnostne ocene, kot npr. testiranje za šolo, vojsko ali delovno mesto.
– psihoterapevt skuša omogočiti prostor, kjer se lahko pacient raziskuje, išče vzroke za svoje težave, ozavešča nezavedno, čustveno predeluje. S tem nadomesti zanj škodljive načine spoprijemanja s težavami (npr. depresija, panični napadi, agiranje, itd), z bolj zdravimi. Tu, razen v izrednih primerih, ne gre za svetovanje. Gre za daljši proces, vendar pa je zato bolj temeljit in dolgoročno učinkovit. Psihoterapija je zdravljenje z govorom. Psihoterapevtsko svetovanje je na nek način podobno kot psihološko svetovanje, vendar je psihološko svetovanje rezervirano za psihologe, zato tudi izraz psihoterapevtsko svetovanje.

Lep pozdrav,

Mag. Miha Štrukelj, Psihoanalitični psihoterapevt v Ljubljani, Link: Psihoterapija Štrukelj

Hvala za razlago, čeprav še vedno ne razumem ravno razlike, saj vse to naj bi delal tudi psiholog. Po vaših odgovorih sodeč ne vem, kdo bi bil bolj primeren zame, saj mi pri odločitvi tako ni mogel nihče pomagat, pri prebolevanju pa verjetno vsi enako, odvisno od človeka, koliko se ujameš.
Problem je zelo enostaven: želim si otroka, pa ga ne morem imet, ker si ga on ne želi in nimamo financ zanj. Seveda si najbolj želim tistega otroka, vendar tega, vem, da ne bom nikoli dobila nazaj in glede na to, da ne vem, ali bi bil zdrav, bi bila zelo srečna z zdravim otrokom, pa če je isti ali pa ne. Vendar to pač ni možno iz razlogov, zaradi katerih tistega ni.

Nisem pa prepričana, da je bilo to boljše. NIsem prepričana, da imajo tako mali več od mene, niti da nikakor ne bi šlo. In to me mori. Ker meni bi bilo milijonkrat lažje, če bi ga lahko obdržala, samo to sem si želela. In vseeno predstavljam en del te družine in zdaj to vse vleče dol. Gledat jokajočo mamo tudi ni fajn, bežala od njih pa ne bom, ker je to še slabše.
Možu malo zamerim, malo ga razumem, jezna sem nase in nanj in se ne morem pomirit, ker ne vidim nič, kar bi bilo zdaj boljše (razen nosečnosti, to je res obup, ampak tudi depresija je).

Vedno sem sovražila skrivanja, strahopetnost, sploh pa to, da kdo grdo dela z otroki (v naši prim. družini niso, ni fora v tem;). Zdaj pa sem sama enega ubila in to mi ne gre z mojimi vrednotami skup. Vem, da sem to naredila iz ljubezni do teh, ki jih že imam in moža, ampak vseeno je zame to (pre)hud zalogaj. Vem, da bi bilo isto, če pač ne bi nastal, vendar je zame drugače, ne morem ga reducirat na skupek celic, pa čeprav je imel še rep. Vseeno bi lahko postal dojenček, če bi bilo vse v redu, kar je bilo sicer manj kot 50% šans po statistiki, vseeno pa tudi tega nisva sprejela.

Počasi se bom izvlekla, vendar bi rada ta proces pospešila, ker se res vleče in trenutno ne gre ravno na boljše. Zato sem tudi iskala pomoč tukaj, vendar se mi zdi, da je vaš odgovor vedno povzetek težav in potem, da naj gremo k psihoanalitiku, jaz pa rabim bolj konkretne napotke in mi to ne daje ravno velikega zaupanja v psihoanalitike/psihologe, saj sem bila pri psihologinji in pisala psihoanalitiku, pa mi v bistvu noben ni mogel kaj dosti pomagat. Še najbolj mi je pomagala tista prijateljica (poleg moža). Toliko se poznam, da mi je jasno, da to ni sprožilec ne vem česa, ampak je vezano na to situacijo.

Bila sem zelo srečna prej in vse, tudi hude, preizkušnje sem vedno optimistično prenesla, to me je pa podrlo, kot sem vedno vedela, da bi me. Zdaj pač moram ven, zato sem spraševala, kako to naredit.

Lepo pozdravljene vse, ki ste naletele na to temo, ker ste v podobnem zosu;). Ker na tem forumu nisem dobila nekega uporabnega nasveta in ker slovenski psihoterapevti, psihologi itd. itd… tako radi ponavljajo, da ni receptov, ni navodil, ni nobenih načinov, kako nekomu pomagat z nasvetom, da lahko hodiš samo na posvete k njim, najdeš svojo pot, itd… in bi te po možnosti še nafilali z zdravili, ki jih ne rabiš vedno, naj povem vsem, da to ni edina in sploh ne vedno najboljša pot in da obstajajo druge.

Toplo toplo priporočam tole stran http://www.peaceafterabortion.com/ in tudi njeno knjigo (sama sem jo naročila pri njej (cena je ista kot na amazonu, mislim da 10$) in je gospa zelo topla, pametna in prijazna in njeni odgovori po emailu so mi pomagali mnogo več kot pa strokovnjaki tukaj). Ona je sicer tudi psihoterapevtka, vendar ima v knjigi zelo praktične napotke, kako se spoprijet z žalovanjem, jezo, depresijo, itd…
Drug izredno uporaben vir pa je bila ta stran – to knjigo si lahko zastonj sprintaš iz neta in potem delaš vsak dan, ko lahko, vaje, kjer pišeš o svojih občutkih in kaj se je zgodilo ter se tako počasi pregrizeš čez vsa vprašanja in ti pomaga, da se sprijazniš in greš naprej:
http://www.pregnancyoptions.info/emotional&spiritual.htm

Upam, da bo še komu v pomoč in ne verjamite, da je karkoli narobe z vami, če pač niste srečne, ker ste naredile splav (večina si tega ne želi, ampak pač “mora” iz takih ali drugačnih razlogov, da bi si kdo sanjal o tem, dvomim;). Pa ne verjamite, da ne obstajajo nasveti in orodja, kako se spoprijet s težkimi dogodki. Obstajajo in so precej znani, seveda je več načinov, vendar precej pomaga, ko ti nekdo našteje nekaj možnosti;).

Če pa kdo izbira med psihološkim svetovanje, psihoterapevtom in psihiatrom, priporočam prvo. Pri psihiatru hitro dobiš tablete, ki jih za žalost navadno ne rabimo, pri psihoterapevtih traja kakršenkoli napredek, pa še ta je bolj jalov (v tem času sem spoznala kar nekaj ljudi, ki hodijo k različnim terapevtom), pri psiohološkem svetovanju pa sem videla za moje pojme boljše rezultate.
Kakorkoli: izberite nekoga, ki vas ne obsoja, za kogar niste čudne, ki je topel in ki ima dejansko kak nasvet, kaj lahko naredite s svojimi čustvi.

New Report

Close