Osebni napredek
Pozdravljeni,
Tukaj občasno rad berem probleme od drugih ljudi in se pokušam iz tega kaj naučiti, da bom lahko psihično in finančno na boljši poti v življenju. Pri 30 letih sem si že sam veliko svojih izkušenj nabral saj sem po končani osnovni šoli odšel v internat in sem bil veliko v stiku z različnimi ljudmi, kot tudi so mi bili znani njihovi življenski uspehi, napredek in tudi neuspeh, ki sem ga lahko meril in primerjal z mojim tudi kasneje po končani srednji šoli, fakulteti.
Probleme imam doma, družinski člani so: starša sta stara 72 in 73 let, imam dve starejši sestri 42 in 52 let.
Sem iz kmetije na kateri sem od 8 leta starosti vedno doma delal in se nisem najprej zavedal, da sem se veliko odpovedujem zaradi tega. Mlajša sestra je pri 22 letih odšla na svoje s fantom, ampak nista bila finačno stabilna, veliko podpore sta dobila od doma, ker je bila noseča, saj ona ni imela redne službe, njen fant pa nikoli redne službe vse do danes, kar je v bistvu že 20 let tako. Malo tu, malo tam. Otrok je bil večinoma časa pri nas doma, skoraj do 10 leta. Potem starejša sestra, je bila že 25 letih finančno stabilna in ji je uspelo do 30 leta kupiti svoje manjše stanovanje v mestu. Kljub temu, da je imela svoje stanovanje še vedno doma živi. Da pa je zadeva še hujša, si je pa pri 40 letih našla moškega s katerim imata otroka, ampak si nista nikoli ustvarila svojega doma ali v tem smislu kaj spremenila, čeprav imata dovolj lastne finančne upore. Sestra z otrokom živi doma, njen “fant” pa pri svoji mami. Kljub temu, da ima stanovanje ga ne koristi. Moja starša sta upokojena in še “kmetujeta” in ker nočeta doma biti sama to dopuščata starejši sestri, da je še kar doma. Mama še vedno kuha, pospravlja in pere. Oče pa se sprehaja po kmetiji nekaj naredi in minejo dnevi.
Jaz pa pretekla 4 leta delam v Ljubljani in 3 leta živim v najetem stanonavanju in se enkrat na dva meseca vrnem domov za vikend. Občasno čez poletja večkrat, da kaj več naredim.
Glede tega problema sem starša že opozoril in dobivam odgovore, da se bo že izboljšalo, da morem biti potrpežljiv. Moj oče vedno reče tisto svoje primitivno pravilo, po novem letu se bo vse spremnilo, ampak mu žal ne uspe ničesar narediti, ker se mora tudi sam spremeniti.
Jaz sem predlagal, da se naj odločita in bomo razdelili kmetijo, nekdo naj starša prevzame, ostali fizični ali denarni delež. Razlog, da želim da se razdeli je zato, da bom jaz imel svoj delež in vem kaj lahko s tem delam, ker ne morem gledati ljudi, ki nič ne delajo ali ne ustvarjajo, da lahko iz dneva v dan tako živijo, sploh tukaj kjer sem že jaz vložil veliko mojega dela.
Tukaj pa seveda ustavi, predvsem starša zavirata ta postopek, ki imata svoje primitivne izgovore.
Sprašujem se ali je res tako zelo težko to narediti za stare ljudi, starša sta bila stara 35 let, ko sta prevzela kmetijo od starih staršev, pri čemer stara starša nista imela nobene finančne garancije, pa sta vseeno dala v prevzem. Moja starša imate dovolj finančene upore, da jima noben ne bo vzel nekaj, kar bi ogrožalo nadaljno življenje.
Skratka, ko gledam na moj osebni napredek, želim imeti zadeve urejene.
Do zdaj zbrane opcije kako obravnavati ta problem so:
– pusti pri miru in naj čas naredi svoje,
– razdelitev,
– tožba
Zanima me kako se lahko še lotim tega, da bi postopek s silo sprožil.
Hvala za vsa mnenja,
Lep pozdrav
Zelo zanimivo zivljenje imas. Kar pa izstopa je tvoj racionalni in za moj okus tudi egoisticni pogled na celotno situacijo.
Pri nas doma je bilo tako: brat je zelel deliti premozenje starsev. Mene je vprasal, ce si obetam dediscino…… to vprasanje je pri meni sprozilo kup vprasanj in custev. Svojemu bratu sem le na kratko dogovorila, da ne jaz in ne on nimava pravice deliti premozenje drugih ljudi – starsa, oba, sta namrec se ziva. Ce bi bila starsa pokojna bi zadeva bila drugacna….. dokler sta pa starsa ziva in po svoji volji lastnika premozenja katerega sta sama ustvarila, ne jaz, ne moj brat in ne nobeden drug, nima pravice se vtikati in deliti njihovo premozenje.
Tvoja zgodba me je spomnila na mojega brata- tudi on je zelel deliti premozenje drugih ljudi.
Nisem mogla iti prek tega posta, ker kar krici po egoizmu.
Spomnil me je na mojega brata, ki je ravno tako zelel deliti premozenje starsev – ker svojega ni imel. Ravno tako pri 35 je zelel. da se premozenje starsev (oba sta se ziva) deli, da bi si on lahko svoje privat zivljenje in svoje osebne cilje uresnicil….. Ker prej ni uspel nicesar ustvariti, ne premozenja in ne osebnega zivljenja, se je spravil v nekaj kar niti v njegovi pristojnosti je, niti ima pravico na kaj takega.
Tisti, ki zelijo deliti premozenje drugih dovolj povedo o sebi.
To je problem 80% kmetij v sloveniji. In zarad tega razpade mnogo vez in se huje je da se zato skregajo vsi med sabo. Starsi to delajo zanalasc da bodo obdrzali otroke na kmetiji da nebodo na stara leta sami. In tako bo do njihove smrti potem se boste pa stepli za kmetijo. Zalostno ampak resnicno. Custveno izsiljevanje starsev je zakrit sport v sloveniji.
Piere to delajo starši velikokrat zato, ker se ne želijo še živi zameriti ostorokom zaradi “njim velikokrat nepravične” delitve dediščine. Pa raje počakajo, naj se “stepejo” po njihovi smrti, da oni tega ne bodo rabili gledati. Kar jih razumem, po drugi strani pa nekaj dajat kar si ustvarjal in pol biti ti tujec na svojem pa je spet hudič. Morate te ljudi razumet. Jaz sem v podobnem položaju, ampak sem čez čas psremenil mišlenje in se postavil v tujo kožo in tako mi je bilo lažje vse razumet. Nekdo je komentiral,da bi brat rad delil,kar ni njegovo.ne on bi le rad vedel, na kaj lahko računa, samo pravih besed ni izbral,k ose s sestro pogovarjal. No pri meni se ve, kdo na kaj pri nas cilja in to je zame že en tihi dogovor, in vem, kaj me čaka v naprej in problemov mi se vsaj zdi, da ne bo. Je pa res to, da je to stru pza napredek. Velikokrat mladi ne vlagajo v kmetije prav zaradi negotovosti,na kaj lahko računa v času, ko se bo dedovalo. Kmetija pa stagnira ali celo propada. Leta tečejo, mladi nesojeni virt se naveliča čakati na dedovanje in gre drugam, ali prepusti propasti kmetijo.Ko pa morda le dobi čez leta, pa nima več pri svojih 65 letih več volje ničesar resnega zagnati. Pusti si le en malčer in traktor v razpadli šupi,da lahko počisti kmetijo. Moej mišlenje je, da je pametno, da se čimprej razdeli v oporoki, kaj bo kdo imel in na kaj kdo lahko računa in da na to vsi vejo. Pri nas klasičen primer. O tem nišče nič ne govori. Tabu tema. Soseda je še živeča, ko jo žapušča zdravje že vse razdelila.Naši se čudili in malo da ne norčevali. Ok,ok konec pridige. Odgovor autorju:
Žal mi je a izberi opcijo 1. Imaš svoj dom. Živi življenje in se ne obremenjuj z tisto kmetijo ,od katere tak ne boš živel in ti bo čez leta le bolj kot ne morda celo breme. Ostali bodo dobri odnosi z družino,kar veliko pomeni. Bo pač očitno pri tebi se uresničil gori omenjen scenarij-na stara leta boš tja hodil le pomulčat travo,da se ne zaraste ,razen če se misliš na stara leta tja preselit in tam začet ko nor vlagati v vse živo.
Pozdrav JAJO79.
Ta komentar sem jaz napisala – sem povzela primer iz nase druzine.
S tvojim razmisljanjem, da je brat le vedel pri cem je in kaj ga caka, se ne morem strinjati. Ja, je zelel vedeti pri cem je, da vidi ali bo sploh vlagal, ki naj bi bila v dobro starsev. Slo je za obnovo kopalnice katero je on zelel narediti, se sam ponudil brez da bi mu kdorkoli kaj rekel ali od njega to zahteval. Potem pa ko je videl (on ali pa njegova zena) koliko to stane, je zacel sprasevati kaj mi drugi mislimo, zelimo vzeti dediscino ali ne. Mogoce je celo naredil sam tak plan zato, da lahko prevzame hiso ze zdaj. Kdo bi vedel….
Ozadje:
– jaz imam svoje stanovanje – sama kupila in sama placala. Z 18 leti se odselila in sluzim svoj kruh.
– sestra ima svojo hiso – z mozem sama zgradila – brez nasih starsev, brata ipd.
– moj brat: do 34 leta zivel pri starsih, brezposeln. Vsi smo ga podpirali, tudi financno predvsem pa starsi. Premozenja nima nobenega. Ko pa starsi kaj rabijo, gredo otroci od sestre tja pomagat. Jaz pac zivim v tujini in sem stevilne stvari financno podpirala (zdaj ne vec, me je koncno srecala pamet). Se spomnim ene situacije, ko sem mami dala denar, da si naredi potni list in koncno, vsaj enkrat v zivljenju, pride k meni na obisk. In kaj se je zgodilo: denar je sel v roke bratu, da lahko kupi cunje in zase kar rabi :(.
In glede na vse okoliscine bom do konca lahko le to rekla: premozenje mojih starsev ni moje, ni od mojega brata. Je premozenje od starsev. Ko ga bosta zelela deliti, naj to naredita. Moj brat in jaz ali moja sestra nimamo pravice deliti njihovo premozenje dokler sta ziva. In verjetno ne glede na to kako ga bosta razdelila, nekomu ne bo prav. Je pac tako. Kar se bo pri nas zgodilo je verjeto to, da bodo na skrivaj prepisali premozenje na brata in to je to. Ker so tudi moji stari prepricani, da je tako prav ker je on ja bogi. Midve smo se ze znajdle in imam vse, nas brat pa je bogi in potrebuje pomoc. Ponavadi je pac tako. Starsi imajo svoje kriterije. Jaz pa sem srecna, da moje zivljenje in moja usoda ni odvisna od delitve njihovega premozenja. Sem verjetno bolj zadovoljna in srecna kot stevilni tisti, ki so podedovali premozenje.
Tvojo taktiko, da se postavis v kozo drugega, tudi sama vcasih poskusam uporabiti. In ce to taktiko uporabimo, kako se ti zdi situacija, da starsi svoje otroke postavijo pred dejstvo, da eden od otrok mora prevzeti skrb za njih in da bi se eden od otrok moral na to obvezati ze pri 30 ali 40 letih, in da od otrok zahtevajo da se odpovejo svojemu zivljenju ali svojim ciljem zato, da lahko sluzijo starsem? Kako bi ti to obravnaval? Kot nekaj normalnega? Po moji logiki, to da se od starsev zahteva, da delijo premozenje je za njih zahteva da se odpovedo vsemu kar so ustvarili v svojem zivljenju in svobodi. Kdo pa se zeli odpovedato svoji svobodi? Jaz ne.
Na Balkanu je delitev premozenja prednikov samoumevna rec. In vsi podpirajo prepricanje, da premozenje starsev pripada otrokom. Nobeden pa ne podpira prepricanja, da so tudi otroci dolzni skrbeti za starse in da je tudi to samoumevno. In nobeden ne dela primerjavo koliko je eden otrok ze pokasiral od starsev in kateri otrok je res pomagal starsem, ko so kaj potrebovali. V igri so vedno neki tretji kriteriji in profitirajo le tisti otroci kateri znajo svoje minimalne zasluge zelo povelicat in dobro prodat
Res je.Ne poznamo celotne tvoje zgodbe. Kot že nek pregovor na fejsbuku krožil: “Ne poznaš moje zgodbe, zato me ne obtožuj”, se je glasil. Res je. Rad bi se ti zahvalil za tako dolg odgovor, namenjen meni. ZA to bi si že kavo zaslužila, če bi te kje srečal. LEpo napisano. NA teh forumih pa je največkrat tako-iz ene teme ali vprašanja, se porodi takoj 10 novih uprašanj.Kot tukaj v tvojem odgovoru. in potem tema preide v zelo obširno obliko, potem spet pri tem v protislovja in pol na koncu pa že prepiranje. ZA kak točnejši odgovor res rabimo kar nekaj podatkov, da lahko kaj tehtneje odgovorimo.
Je pa tudi tako. Kdor ostane doma, nekaj vedno vlaga truda ali finančnih sredstev. In potem tega ne želi pozabiti. ČE pa nič ne vlaga, pa si tak za družbo nek zizač, ki le črpaš dobrine staršev nič pa ne vlagaš. Oboje je hudič. Lahko ti povem kot odgovor le to,da ni prijetno tudi ne tistemu,ki ostane doma.Jaz vidim pri sebi.Tisti ki opride domov na obisk vsake 14 dni, je kralj, jaz pa krpa,kamor se lahko domači(starši ali,stari starši ali celo sorojenci)brišejo roke. JAz naredim vse narobe, se odločam narobe, ne kuham kosila in fijakam okoli,jaz nisme pokosil,internet ne dela, pa sem za to tut jaz kriv,če kaj izgine,sem to jaz vrgel v kanto(čeprav sem le pospravil,da ni na dvorišču kot na boljšjem sejmu),skratka čez leta ugotoviš,da je ostati doma zelo drago.ČE ne finančno, pa psihično.
Največkrat pač tukaj naokoli vidim,da pač kdor se je odločil ostati v domači hiši nekako pomaga ostarelim staršem in vidim,da starši tut včasih radi vedo v naprej,na koga lahko računajo ,ko bodo koga potrebovali.Sej vsi vlečejo čim dlje, a enkrat pa pride ta trenutek, ko ne gre več in pomoč rabiš . Življenje je zakomplicirano,da bolj ne more biti. NI lahk one tem,ki ostanejo doma, ne onim,ki gredo sami s trebuhom za kruhom. Očitno gre po sistemu pregovora -“Snađi se”.
Pozdravljeni,
naj še jaz pritaknem svoj lonček misli. Iz mojega vidika, vse te komplikacije kažejo na to, da je zelo veliko odnosov v naši družbi v slabi kondiciji. Da nečemu, kar je v bistvu naša osnova – naši odnosi, posvečamo tako malo znanja, skrbi, učenja. Ampak se izhaja iz prepričanja, v odnosih se ni nič za naučit, če nisi tak kot jaz, je s teboj nekaj narobe, pri meni vse “štima” in tako dalje. V ljudeh pa ogromno bolečin, stisk,… Sem pa tja se prebudijo posamezniki, ponavadi ko pridejo v težke situacije, da pogledajo sami vase, tja, kjer boli. In če zdržijo v tem, bodisi sami ali ob pomoči, se začnejo stvari spreminjati, bolečina se predela in nastane fleksibilnost tako v občutenje kot mišljenju ter posledično delovanju. Žal je tako malo dobrih odnosov, ker je tako malo vpogledov vase, delanja na sebi, kar je osnova za kvalitetne odnose. In če imaš ob sebi nekoga, ki je poln ne ozaveščene bolečine, se težko zmeniš, kaj pametnega.