Upam, da sem izbrala pravi forum za svojo težavo. Na kratko o meni: sem 33-letna mamica zdravega in živahnega otroka, srečno poročena in na zunaj mi nič ne manjka. Sem zadovoljna s svojim življenjem, z vsemi imam načeloma lepe odnose, nobenih hudih zamer ne gojim, izbiram pozitivne prijatelje za družbo in sem hvaležna za vse, kar imam. Precej delam na sebi in se trudim biti dobra do sebe in drugih. Imam pa problem, ki se ga ne znam rešiti oz. si ne znam pomagati.
Pred približno 3 leti sem imela težave s službami in sem za eno leto šla delati na delovno mesto, kjer so bili pogoji bolj kot ne slabi, delo pa dolgočasno in mučno. Odnos z nadrejenim je bil slab, ker so se dogajale špekulacije zaradi nekih njegovih osebnih interesov. Čeprav ni šlo za nič osebnega, sem doživela precej slabega, česar v sebi zgleda še nisem čisto predelala. Spomnim se dneva, ko je bilo v pisarni grozno vroče (sredi poletja, verjetno ravno nekje julija/avgusta), stranke so bile naporne in v nekem trenutku se mi je kot strela z jasnega pojavila tesnoba v grlu. Takrat nisem vedela, kaj pomeni in kaj se bo iz tega razvilo. Poleg tega sem še zbolela in šla po antibiotike, bila nekaj časa na bolniški (več krat sem dala kri, pregledali so mi ščitnico in je vedno vse ok). Od takrat se te tesnobe ne rešim, kvečjemu je včasih še huje, pa sem že dolgo časa v novi službi, kjer mi je lepo in res mi ne bi bilo treba biti pod stresom, ker imamo idealne pogoje in super odnose. Še posebej sem v tisti stari službi takrat imela včasih prav strah vklopiti računalnik in prebrati maile, ker mi je nadrejeni pošiljal včasih nesramna sporočila (neki pritiski za brez veze, ker je imel človek sam en kup kompleksov in frustracij). Od takrat imam tesnobo v grlu, ko sem usedem za računalnik in hočem delati. Nekoč sem prebrala, da si telo zapomni stresno situacijo in čeravno potem nikoli ni več takega stresa, se telo odzove kot takrat, podzavest dela svoje torej. Skoraj prepričana sem, da se meni dogaja točno to. Malo je pa kriva tudi utrujenost, priznam.
Zdaj, ko je taki čas (zunaj vroče in malo več dela v službi) sem še dodatno utrujena in tesnoba je postala hujša kot kdajkoli. Nekaj časa sem sumila, da imam astmo, ker me v grlu in prsnem košu tako stiska, da kašljam in dejansko ne pridem do zraka. Zdravnica mi je sicer dala napotnico in čez mesec dni imam test za astmo, dala mi je tudi pumpico, ki pa žal ne pomaga. Zato mislim, da ni astma, ampak tesnoba oz. anksioznost. Najhuje je ponoči, ko me tako stiska, da se zbudim in kašljam kot nora, pa nič ne pomaga. Malo mi je še zadnje tedne padel imunski sistem, imela sem neko trebušno virozo, nato še prehlad.. in tesnoba je udarila na polno. Enostavno ne vem, kaj narediti, da bi me nehalo tiščati v grlu in pljučih.
Tesnoba se mi je včasih tudi selila po telesu. Na začetku je bila v grlu, nakar se je preselila v desno stran trebuha, da sem mislila, da je kaj resnega (najmanj kila). Sem takrat šla na UZ notranjih organov in je seveda bilo vse bp. No zadnje čase pa je ta tesnoba, kot rečeno, najhujša v prsnem košu in tudi v grlu.

Če ima kdo podobno izkušnjo in ve, kako si pomagati, bom hvaležna za pomoč.

Spoštovani,
iskreno se vam opravičujem, vendar sem spregledala obvestilo o vašem vprašanju. Upam, da ste kje drugje dobili že kakšen odgovor. Nisem še imela stranke s problemi tesnobe kot jih opisujete, tudi sama jih nisem doživljala, tako da vam ne bi znala odgovoriti. Vem, da je Damjana Bakarič napisala knjigo Na tesnobi, kjer opisuje svojo izkušnjo doživljanja tesnobe in kako jo je premagala. Sama jo še nisem prebrala.
Moja prijateljica je imela podobne probleme, enako je doživljala močne občutke tesnobe na telesni ravni. Vse skupaj je premagala s pomočjo psihoterapije in to relativno hitro. Nisva se pogovarjali podrobno, kako in kaj, vem le to, da se je učila sama sebe pocrtljati, se negovati, zdržati v teh občutkih. Kar vam jaz lahko rečem je to, kar vedno govorim: občutiti, občutiti, občutiti. Postavljati si vprašanja: Kaj čutim, kaj se skriva za bolečino, kaj se skriva za tesnobo. Včasih je potrebno kar nekaj časa, da kar koli občutimo. Potrebno je zdržati trenutke, ko ni ničesar za občutiti. In pridejo trenutki, ko se odprejo vrata in občutimo zelo močno. In takrat je potrebno dihati in se zavedati, da bo minilo. Ves čas pa je potrebno biti zelo nežen sam s seboj. Človek ne more zgrešiti, če se posveča meditaciji, sprehodom v naravi, druženju z ljudmi, ki so mu naklonjeni, izražanju tega, kar ima v sebi skozi različne medije: risanje, plesanje, oblikovanje gline. Vsekakor pa vam priporočam, da se obrnete še na kakšnega strokovnjaka za to področje.

Še enkrat se vam opravičujem za pozni odgovor in vas toplo pozdravljam.

Tesnoba ni stanje, ki se ga rešiš s tableto. Tesnoba je trajno stanje pretiranega odziva telesa na “nevarne” dogodke, ki pa pogosto nimajo nič skupnega z nevarnostjo.

Moje izkušnje so take. Po nekako 5 letih sem se znebila tesnobe pa se mi danes še vedno kdaj pojavi. Ob čisto normalnih dogodkih če je le prisotno vsaj malo pritiska ali stresa. Stresa pa v sodobnem življenju ne moremo povsem preprečiti. Pomagajo zdravila proti tesnobi, ampak treba je odstraniti vzrok. Pri meni npr. je velik problem višina ali pa vožnja skozi tunel. Nekoč s tem nisem imela prav nobenih težav, bila sem na Triglavu, vozila normalno, danes pa že na sedežnici skoraj skup padem. Slabost, stiskanje v prsih in v grlu, kašljanje, tresenje …

Kako sem rešila? Seveda samo delno, lahko normalno živim ampak se izogibam problematičnih situacij. Pričela sem manj delat, si vzet čas zase, pričela sem s telesno vadbo, joga, tek…..

Knjigo od Bakaričeve sem tudii jaz prebrala vendar nisem bila prevče zadovoljna. Se mi zdi, da veliko govori pa bolj malo pove. Tudi ona je doživljala tesnobo, ampak to mi žal ni dalo odgovorov, ki sem jih isakala.

lp