Zakaj sem tak?

Menda imamo vsi vsaj en strah pred nečim. No, neuspeh in sramota sta bila vedno moja največja strahova v življenju. Večji pomen ima izziv/ovira v mojem življenju, hujši je strah pred neuspehom, zapadem v depresivno stanje,…Obiskujem prvi letnik fakultete, študij sicer kar zahteven ampak se trudim sproti in mi kar uspeva, šolo sem vedno imel kot eno najvišjih prioritet in uspešno opravljal. Študij me zanima, a 1 predmet mi pa ne gre in profesor mi res ne leži in v glavi se mi že pojavljajo scenariji kako sem zabit, nesposoben, kako bom zasral leto, zakaj sem sploh tu, in kako bi svoj neuspeh moral pojasnjevati bližnjim in prijateljem..In nato še misli o svoji v črnino oviti daljni prihodnosti..Nato se motiviram in se spravim k učenju, sem ponosen ker nekam vendarle prilezem z učenjem, naslednji dan pa spet borba s samim seboj. Kompliciram preveč, tega predmeta se kar malo bojim in dokler nimam porihtanih stvari za šolo, nočem na zabave in se bojim da se bom distanciral še od tistih nekaj prijateljev ki sem jih dobil tekom srednje šole. Vem da sem sposoben in da zmorem, a v mojih mislih je toliko črnine, ki se spopada s pozitivnimi mislimi. Ne vem zakaj, vedno sem se podcenjeval in v nasprotno so me prepričali le dobri rezultati, a kaj ko moraš za efektivno delo biti zbran ne pa da ti nek glas ves čas prišepetuje o neuspehu 🙁

Pozdravljeni!
Ja res, je vsi imamo več različnih strahov. In nekateri naši strahovi so večji in nekateri manjši. Razlikujejo se tudi v pogostosti pojavljanja, pa v tem kako uspešno jih obvladamo … Predvsem je pomembno, da si jih ne tajimo, da si jih priznamo. Tako kot si priznate vi svoj strah pred neuspehom in pomembno je, da nas ne prežame, da nam ne »popije« preveč naše energije. Najbolje je, da se naučite s takimi deli sebe pogovarjati in to v lepem, prijaznem tonu. Kot npr.: »O.k. strahec, govoriš mi, da obstaja možnost, da mi ne uspe. Prav, vzeto na znanje. Sprejmem. Hvala za skrb. No pa poglejva, kaj se bo zgodilo, če mi res ne uspe. ..« Pa poglejva tokrat midva. Mislite, da bi vas prijatelji zapustili, če bi padli letnik? A mislite, da ste boljši prijatelj, če naredite vse izpite odlično? Hm? In, če bi bil zabiti, gotovo ne bi bil na fakulteti, kaj pravite? Ljudje, ki ne podprejo ljudi, ko le tem nekaj spodleti oz. se iz njihove spodrsljaja norčujejo, so ljudje, ki si ne priznajo lastnega strahu pred neuspehom in zato ne moremo biti sočutni, saj niso v stiku s tem delom sebe. Torej, kako se nekdo obnaša ob neuspehu drugega, več pove o njem kot o tistemu, ki ni uspel.
Problem, ki ga vidim pri vas, in ki je zelo pogost, je ta, da svojo vrednost enačite z uspehi. In pišete o pogosti borbi sami s seboj, to pa je stres na stres, stres, ki si ga ustvarjate sami s svojim odnosom do sebe. In zdaj ste še odrezali od vse zabave, da bo še manj sproščenosti in še več napetosti.
Potrebno je delati drugje, kot pa kaznovati sami sebi. Znižati je potrebno vrednost, ki jo pripisujete uspehu. Del odraščanja je tudi v tem, da se naučimo, da ne bomo vedno uspešni. Nemogoče je, da bi nam vedno v vsem uspelo. Pomembno je , da se naučimo sprejeti neuspehe, ne da zapademo v depresijo in ne da mislimo, da smo največje zgube. Seveda ni to neka prijetna stvar, seveda si vsi želimo, da bi bili samo uspešni, samo nismo. Tudi tisti, ki kažejo navzven zgodbo uspeha, so imeli padce in vzpone na svoji poti. Kar preberite si kakšno biografijo uspešnih ljudi, kaj vse so doživeli v življenju. Merite svojo uspešnost v svoji vztrajnosti, v odnosu do sebe tudi v trenutkih, ko niste najbolj zadovolji sami s seboj. In vnaprej se pripravite na neuspeh, ne glede ali bo prišel ali ne. Ker tako boste že vedeli, kako ravnati in bo lažje. Npr.: Če mi ne bo uspelo, bom najprej poklical tega in tega človeka, da mi da tolažbo, potem bom nekaj časa žalosten nato pa bom npr. ponovno poskusil… Pomembno pa je, da si daste že v naprej jasno navodilo, da si boste ves čas stali ob strani z ljubeznijo in ne kritiko. Tisti glas, ki bo znotraj vas kričal, da ste zguba, boste poslali na dopust. In prosim poskusite uporabiti še humor. Mogoče mislite, da sem premalo resno vzela vaš problem. Nisem ga, vem kako je pereč ampak verjemite mi, da če mu boste zmanjšali pomembnost, bo veliko lažje v vašem življenju.

Mateja Debeljak, univ. dipl. soc. delavka

Res sem hvaležen za odgovor, imate prav v vseh pogledih.
Razlog da pišem po internetu je ker se mi stanje slabša (imam nočne more, brez apetita-na dan pojem 1 sendvič, ne vem kaj naj..) za psihologa bi pa doma izvedeli, česar pa ne želim in čakalna doba je dolga. Zavidam tistim, ki znajo užiti trenutek, jaz ga brez občutka na mirno prihodnost nekako ne znam :(. In potem še povsod berem kako je težko dobiti delo, kako se bo treba seliti drugam in podobno. Mislim, da ste prav povedali, najbolj me je strah da se bodo delali norca iz mene, ni važno kdo in ali bo to zares ali za hec, ker mene bi to v vsakem primeru prizadelo. Ker to vidim skoraj vsak dan-kako se ljudje delajo norca iz ljudi, ki so v stiski, ker jim je pač spodletelo. Ne vem kakšen svet je to da se človeka v stiski še bolj degradira. Kaj pa drugi vejo kaj je ta človek vse dal skozi.
Lep pozdrav

Spoštovani, ali se vam ne zdi, da je na prvem mestu vaše zdravje, tako duševno kot telesno in nato vse ostalo. Imate tudi razna društva, ki pomagajo ljudem, niso samo psihologi v zdravstvenem domu. Odločitev je vsekakor vaša. Lahko najdete sto in en razlog, zakaj se ne boste obrnili po pomoč, lahko pa najdete enako število razlogov zakaj je dobro, da si poiščete pomoč.

Lep pozdrav,

Mateja Debeljak, univ. dipl. soc. delavka