Najdi forum

Prosim, pomagajte!

Stara sem 39 let, pred mano je poleg službe zahteven študijski projekt, ki ga kar ne končam. Odlašam, odlašam, vedno si obljubim, da jutri pa zares, ta jutri pride pa dobesedno samo ob vsaki modri luni. In potem me ta zagon drži največ mesec dni, potem pa iz resnih ali malo manj resnih razlogov zadevo spet opustim za kake pol leta.

Sama sebe sem sita, nimam več energije za ponovni zagon, ker že zdaj vem, kako bo. Doma so me že vsi naveličani in nervozni, ker kar naprej obljubljam, kako bom to opravila (ker terja veliko časa, zasebno življenje trpi in sem domače na to pripravila), potem pa nič. Odpovedali smo že dvakrat dopuste, enkrat zimski, enkrat letni, pa nisem nič kaj spacala – mož me ima vrh glave, sama sebe imam vrh glave. Samo odlašam, sploh se ne morem več jemati resno.

Tudi pri ostalih stvareh je večinoma tako. Si obljubim, kako bom na primer pazila na denar, pa se tega ne držim ali pa samo kak dan ali dva, potem pa po starem. Ali pa kako bom bolj organizirana, pa to traja nekaj dni, potem pa po starem. Nimam več volje vnovič začeti, energijo mi žre že misel na to, da bom morala spet zbrati energijo. Kako naj se lotim, kako naj se spravim v red. Poskušala sem začeti z malimi stvarmi, pa to pri meni sploh ne deluje. Deluje pa radikalen rez, ko korenito spremenim kako navado – nazadnje sem tako zdržala cel mesec in sem bila neizmerno srečna, ko se delala za svoj projekt z dušo in srcem – potem ga pa opustila spet zaradi kdovečesa.

Ne vem, če ima to kak pomen, a odrasla sem v družini, kjer nismo imeli nobenega reda, nobenih skupnih obrokov, stanovanje neurejeno, vedno se je nekaj iskalo, nikoli nič nismo našli… ah, saj bom jutri, je meni dobro znan stavek. Pa tudi tega, da smo samo navadna raja, sem se tudi naposlušala.

Prosim, svetujte mi, kako naj se lotim sebe. Čas teče, zapravljam vse potenciale, ki mi jih je dal Bog, po drugi strani pa, kot da si ne bi želela privoščiti uspeha in sreče. Peče me vest in najeda krivda, počutim se nemočno. Norim ob tem samomrcvarjenju. Hvala za vaš čas.

Ljuba gospa, kako vas razumem in kako živo si predstavljam, kaj doživljate. Pa začniva.
1.) Katera čustva se skrivajo za dobro pečeno vestjo in najedanjem krivde? Jeza? Sram? Strah? …? Osvobodite ta čustva znotraj vas, dajte jih na plan, izrazite jih.
Osvobodite svojo notranjost, da jo boste potem lahko napolnili z ljubeznijo in vero vase, da zmorete izpeljati projekt do konca. Kajti ni dvoma, da vam bo uspelo, verjemite mi.
2.) Kako premagujete stres?
Zelo pomembno je, da vsakič, ko doživete te občutke teže in vam energijo jemlje že to, ko pomislite, kaj je pred vami, iz sebe spravite stres in se sprostite. Lahko npr. poskakujete in stresate telo. To je zelo preprosta metoda in učinkovita. Poskakujete in tresete telo in si istočasno predstavljate, da vaše telo zapušča stres. Ja res je videti smešno, ampak je učinkovita in prijetna metoda, ko si dovolimo se prepustiti užitku skakanja in osvobajanja. In seveda je dovoljeno tudi smejanje med samim skakanjem. Bodi smejanje nad nenavadnostjo početja ali smejanje zaradi česar koli drugega. Lahko se tudi usedete, se osredotočite na dihanje in si govorite kakšen stavek, ki vas bo pomiril kot npr.: » Zmogla bom, vse se bo uredilo.« Ali uporabite kakšno drugo metodo proti stresu. Na trgu obstaja kar veliko literature na temo premagovanja stresa.
3.) Meni osebno pri takih težavah, ko se mi zdi tak ali drugače podvig oz. projekt prevelik in me tako kot vi pravite začne utrujati že sama misel na to, kako veliko dela je pred menoj, pomaga to, da projekt razdelim na manjše kose. Osredotočim se na prvi korak in potem, ko tega zaključim, na drugega in tako dalje do konca. Namerno iz svoje zaznave izrinem pogled na celoto in se osredotočim na posamezne korake do cilja.
4.) Ni zanemarljivo tudi preveriti, kakšen je naš splošni nivo energije znotraj telesa. Se vprašati, ali nam že vsakodnevna rutinska opravila vzamejo večino energije. Če nimamo dovolj energije, se nam je težko soočati še z dodatnimi napori. Nivo energije lahko povečamo z raznimi hranilnimi dopolnili.
5.) Pomembno je tudi to, da izhajamo iz tukaj in zdaj in ne iz tam, kjer bi že želeli biti pa še nismo. Nima pomena, da obljubljate, če se trenutno ne čutiti sposobni, da bi obljubo izpolnili. Trenutno je vaš položaj tak, da ne veste, kako naprej. Da ste siti same sebe, tako kot pravite. Da vas vse skupaj utruja. Da imate slabo vest tako pred seboj kot pred drugimi. In tukaj potrebujete pomoč vaših domačih. Potrebujete pomoč v tem smislu, da vas razumejo, da ste na robu obupa in vas v tem razumejo in vas lahko v tem podprejo. In so skupaj z vami v teh občutjih. Pomembno je, da se ubesedi stanje tako kot je sedaj. Šele nato se bo šlo naprej. Ne obljubljajte, če veste, da vas bo obljuba še bolj obremenila, to pa vas bo še bolj oddaljijo od cilja.
6.) Če si dovolite, vam je lahko zelo navdihujoče, da ste en mesec in pol delali za svoj projekt in to z vso dušo in srcem. In tudi odkrili ste, kaj pri vas deluje – radikalen rez. Pa ponovno poskusite tako, ko bo čas, da ponovno začnete. Zdaj je pač čas, da počivate. Za nas pripadnike zahodne civilizacije je mrtvilo nekaj obupnega. Prvobitna ljudstva so vedela, da je vse na tem svetu ciklus. In da ta ciklus vsebuje tudi smrt oz. mrtvilo. Čas, ko stvari mirujejo. Ko se vse umiri, da se lahko potem na novo porodi. Imate pač čas počitka, čas ko v vas, vaši podzavesti rastejo nove ideje in ko bo čas, bodo prišle v vašo zavest. Ja vem, vam se mudi. Ampak proces je proces, zahteva svoj čas. Sledite mu in odreagirajte z rezom, ko bo čas za akcijo.
7.) Seveda je vplivalo vaše odraščanje na to, kako delujete danes. Pri premagovanju blokad, ki so se oblikovale skozi našo osebno zgodovino na podlagi negativnih prepričanj, je pomembno prepoznavanje tako imenovanih hitrih stavkov. Hitri sem jim reče zato, ker zelo, zelo hitro »stečejo« skozi naše misli. Tako hitro, da če nismo pozorni na njih, jih ne opazimo. Še kako pa krojijo naše življenje. Opazujte svoje misli. Odkrijte, kaj vam pravi razum, ko se osredotočate na projekt. Vam govori mogoče: » Tebi ne bo uspelo. Tebi nikoli ne uspe.« in podobne stvari. Vse kar je potrebno, da storite je to, da jih odkrijete. Kar pa ni čisto preprosto. Ko jih boste odkrili, bodo izgubili zelo veliko svoje moči, ki jo imajo nad vami, če že ne vse.
Toliko iz moje strani in prosim ne pozabite se imeti radi. Radi taki kot ste, radi v tem, da vam pač projekt ne gre tako kot od rok kot bi si želeli. Pa kaj. Določeni se ga sploh ne bi lotili. Vi ste se ga. In tako kot sem vam že napisala: uspešno ga boste izpeljali. Samo ne ve se še točno kdaj. Saj veste, kot pravijo starejši ljudje, vsak od nas nosi svoj križ. Če tako pogledamo na celotno zadevo in pogledamo, kako hude izzive imajo določeni ljudje, ter nato pogledamo svoje, nam je lahko lažje.

Srečno gospa!

Mateja Debeljak, univ.dipl.soc.delavka

Mateja Debeljak www.vsedobro.si

Spoštovana gospa Mateja,

ne veste, kako zelo so me vaše vesede psihično razbremenile in kako lepo je človeku pri srcu, ko vidi, kako ste si vzeli čas za pomoč.

Čudovita oseba ste!

HVALA!

nova
Uredništvo priporoča

Hvala vam gospa.

Želim vam veliko lepega.

Mateja Debeljak

Mateja Debeljak www.vsedobro.si

Pozdravljena,

bi pisala kar tu dalje, ker imam problem z odlašanjem, a drugačne narave. Mene je strah. Skoz sem panična. Pred petnajstimi leti sem imela tako hude panične napade, da sem poiskala pomoč strokovnjaka, ki mi je zelo pomagal. Razložil mi je vse o zadrževanju čustev, da na ta način uhajajo in da se jih moram naučiti prepoznati in jih dati ven. To mi je zelo pomagalo, čeprav sem potem menjala službo, saj zaradi napadov nisem več mogla opravljati svojega poklica, ker me je bilo strah, da bi to kdo opazil in bi me bilo sram, da bi me na tak način opravljali.

Ti napadi so v tisti obliki povišanega utripa, potenja, brez sape tako, da sploh govoriti nisem mogla, povsem izzveneli in jih že leta nimam več. Imam pa drug problem. Skoz mislim, da si ne zaslužim sreče, da se bo tako ali tako kaj hudega zgodilo in da sreče ne bom mogla uživati, zato se ne upam lotiti nobene nove stvari več. Na primer, skoz me je strah in v sebi paničarim, da se bo mojemu možu kaj zgodilo. Ko gre na cesto, poslušam promet po radiu in podobne stvari in vmes me napadajo taki napadi panike, da to res ni več normalno. Ne vem, na koga se naj obrnem. Na take dneve sploh ne morem normalno funkcionirati, ker itak paničarim, da se bo kaj zgodilo, sploh, kadar kolesari. Vem, kako zelo butasto se to sliši, a si ne morem pomagati. Vi ne veste, v kaki stiski sem. In zaradi tega se panično bojim vsak konec zime, ker bo kamlu lepo vreme in bom spet tesnobna in v stiski celo pomlad in poletje do naslednje zime. Sploh se ne zanm več veseliti pomladi in vsega, kar prihaja, kot sem se nekoč , ko se bila polna življenja in optimistična, nič me ni bilo strah. Zdaj me je pa skoz nekaj strah. Groza. Ne upam si na primer kam na službeno potovanje kam v tujino, ker bo to poleti in bom samo paničarila, kaj pa če bo pri nas ta čas lepo vreme in bo mož kolesaril in kaj če se bo kaj zgodilo. In medtem ko bom jaz kje drugje uživala, se bo pa njemu kaj zgodilo.

To sem njem tudi povedala, ampak največji štos je ta, da se mi globoko zdi, da to v resnici z njim nima zveze. Lahko mi verjamete, koliko sem o tem premlevala in se spraševala česa me je strah – zapuščenosti, da bi ostala sama, česa. Pa niti ne gre za to v resnici, ne vem pa, za kaj gre.

Odnos z možen je… korekten. Je zelo razumen, prizemljen, rutinski človek. Z njim se počutim varno. Ima me zelo rad. Ni pa vznemirjenja v odnosu in že dolgo tudi spolnosti ne več. Nežnosti ja, drugo pa ne. Na začetku sem ga vprašala, kaj je problem, pa se je izgovarjal na biologijo (sva v letih). Ampak sama čutim, da ni to res. Druga ženska je izključena, verjemite. Bi prej rekla kaj drugega glede afere. Zakaj vztrajam z njim? Ker je karakter na mestu, zelo zanesljiv, marljiv, poprime za gospodinjska dela in ni šovinist, to mi je pa res pomembno. Res je eden redkih moških, ob katerem se ženska počuti enakovredno.

Po drugi strani pa pogrešam intimno življenje in sem mu to večkrat povedala, pa mu je nerodno o tem govoriti, meni je pa potem tudi nerodno, ker se vidi, da je v zadregi. Vztrajanje ne pripelje nikamor. Če sem čisto iskrena, si spolnosti z njim ne želim več. Leta so minevala in sama pri sebi sem sklenila kompromis. Je človek na mestu in ga ne mislim zapustiti. Zelo mu je pomembno, da sem kot človek zadovljna in dobre volje, se mi zdi, da hoče ta manjko nadomestiti na vseh drugih področjih (gospodinsjtvo, razumevanje, moralna podpora, strpnost, prenašanje muh). Po drugi strani pa brez intime ne morem živeti. Sem se odločila, da si bom poiskala ljubimca. Pa nisem imela sreče niti tu. Bilo je nekaj dogodkov, ki nikoli niso pripeljali do afere. Mogoče sem se podzavestno jaz ustrašila v smislu kazni. če bom s kom drugim, se bo možu kaj zgodilo (pa čeprav mi mož po drugi strani ne da tistega, kar kot ženska potrebujem). Morate vedeti, da sem bila tu kot ženska še dodatno razočarana, saj sem ravno zdaj prekinila stike z enim moškim, ki sva si bila res všeč in sva imela lep platonski odnos zadnje leto in je to tudi nakazal, naredil pa ni koraka dalje in me je to ubijalo. se mi je zdelo nepošteno, da moški ženski dvori, potem pa ne naredi koraka dalje.

Če strnem to ihtavo pisanje – strah me je, da bi se možu kaj zgodilo. Ne upam si delati nič dolgoročnega, ker bi jaz v teh poletnih mesecih namenjala čas tudi za sebe in za službo, v kateri sem uspešna, ampak ne bom mogla biti doma, ker bom paničarila, da se bo možu kaj zgodilo. Zato odlašam z vsem, kar se da delati čez poletje in stagniram. Po drugi strani pa mi mož ne da vsega, kar rabim kot ženska, nočem ga zapustiti, ker bi bila ločitev zame prehud stres, moškega, ki je tako na mestu, pa tudi vem, da ne bom več zlahka našla – afere pa ne upam imeti, ker bo sigurno nastopila kazens in se bo možu kaj zgodilo.

Prosim, če mi gospa Mateja lahko nakažete, kako naj se izkopljem iz tega začaranega kroga. Moje pisanje je zmedeno, ker čustva kar letijo iz mene, upam, da je bilo vsaj malo razumljivo.

Hvala.

Gospa pozdravljena,
bom zelo odkrita. Sem se prav nasmejala ob vašem branju. Se pa zavedam resnosti vašega problema. Predstavljam si vas kot zelo simpatično osebo. In zelo dobro ste napisali, kaj se vam dogaja. Po vsem kar sem prebrala, se ne čudim, da imate napade panike. Predvidevam, da se vam dogaja nekaj podobnega kot pred leti, ko ste hodili na pomoč k strokovnjaku. Moje mnenje je, da ponovno zadržujete čustva. Ni nujno, da ista kot v prvo. Lahko zadržujete kaj drugega, ki pa se potem preoblikuje v paniko. Ali si lahko v celoti predstavljate, kaj vse se dogaja v vas? In kako močna so ta občutenja?
Malce bom karikirala: Pomemben del vas sporoči: »Ljubila bi se.« In občutite močno željo, ki pa jo je treba na nek način potlačiti, saj kot ste obrazložili, da ljubljenje z možem ne pride v poštev, če pa razmišljate o ljubimcu, pa pridejo močni občutki kazni. Torej začnete tlačiti željo po spolnih odnosih ali ji začnete popuščati, na kar pa raste občutek kazni. Ali si predstavljate pritisk, ki se nabere v vas? Ali vas še čudijo napadi panike? A ni to samo sproščanje vse nabrane energije znotraj vas. Na način, ki vam je poznan in na nek način sprejemljiv. V razumu ste odlično uredili svoje življenje. »Imam moža, ki mi nudi to in to, tega in tega mi ne nudi, sprejmem to.« Ampak pomemben del vas, pa ne pristane na vaš razumski kompromis. Če mene vprašate, v sebi med drugim tlačite tudi jezo do moža. Ne dovolite si jo, ker je tako dober, pa imate potem slabe občutke. Nekje v sebi gotovo razmišljate na način: » Le kako bi bila jezna nanj, če pa vse pospravi …« Priznajte si, da ste kot ženska nezadovoljena. Priznajte si čustva, ki iz tega izhajajo. To ne pomeni, da moža ne marate , ne spoštujete … samo ne boste več tlačili svojih čustev. Podzavestno jezo zelo hitro preoblikujemo v pretirano skrb za nekoga.
Veste kaj vam svetujem. Vedno bolj pogoste so skupine žensk, ki se dobivamo po različnih krajih v Sloveniji. Dobivamo se, da se medsebojno podpiramo, da lahko spregovorimo o občutkih, strahovih, pripetljajih, znotraj nas. In če ni taka skupine v vaši bližini oz. ne veste za njo, jo ustanovite sami. Glede na to, da imate razumevajočega moža, se bo z veseljem enkrat na teden/štirinajst dni/mesec odpravil ven in vam prepustil urico, dve da boste govorile o ženskih temah. Izberite si ženske, ki si upajo biti iskrene in premorejo sočutje, in jih povabite na ženski večer. Posedite se v krog, poskrbite za kakšen čaj in intimno vzdušje, npr. kakšna svečka na mizici, poseben vonj, … Če se vam zdi, da bo težje spregovoriti, si mogoče pripravite kakšen članek, zgodbo za začetek in jo preberite za uvod v debato. Verjemite mi, da ne boste edina na druženju, ki ima težave v vezi, težave z neizživeto seksualnostjo ali kaj podobnega. Ženske, ki se povežemo v iskrenosti, razumevanju, sočutju pa smo najboljše zdravilke druga drugi. Poskusite in mi pišite, kako je šlo.

Srečno!

Mateja Debeljak, univ.dipl.soc.del.

Mateja Debeljak www.vsedobro.si

New Report

Close