Forum: Vrnitev k sebi

Delo na sebi, osebnostna rast in osebni razvoj terjajo poglabljanje v sebe in ozaveščanje lastnih vzorcev ravnanj. Ob tem človek pogosto naleti na blokade, strahove, pomanjkanje moči in brezup ob vprašanju, kako naprej. Da ne bi imeli občutka, da ste sami na poti odkrivanja Sebe, na forumu lahko najdete prostor in podporo drugih. Tako naporna pot lahko postane znosna in skozi čas celo zabavna.

Izgubil sem kompas, ne vem kaj sploh hočem od življenja

Odgovori Nova tema
Default avatar povprecnez 22 Avg 2017 23:56

Pozdravljeni

Star sem skoraj 32 let, lansko leto sem diplomiral iz dokaj cenjene študijske smeri 7. stopnje po starem programu (univerzitetni študij). Da je trajalo tako dolgo, je temu botrovalo več dejavnikov, med njimi težave pri iskanju literature, nedisciplina mentorice (nedržanje dogovorov, na govorilne ure je prihajala povsem nepripravljena, mi dajala dezinformacije itd.) ter posledično menjava teme diplome in mentorja. Potem se je zgodila prva zveza. Prvo dekle in s tem prve izkušnje - prvi poljub ter izgubo nedolžnosti sem doživel šele kot absolvent, zame je to bilo nekaj čisto novega, neraziskanega, še nikoli izkušenega. Še danes se spominjam dne ko se je zgodilo, bilo mi je kar čudno ko sva se s punco crkljala in poljubljala na klopi v parku, jaz pa že krepko čez 20 let star. Kar nisem mogel verjeti, da ob meni sedi in mi na nogah leži neko dekle, ko pa le nekaj mesecev poprej ni nič kazalo, da bom sploh kdaj imel dekle. Poleg tega me je razgledanost tepla. Namreč v diplomskem delu sem navedel razne podatke, ki sem jih zasledil kdove kdaj in kdove kje kar pomeni, da nisem mogel navesti virov in je za posledico prineslo kup težav, zaradi česar se je vse zavleklo.

Če grem k problemu, zaradi katerega pišem sem; novembra 2007 smo pri določenem predmetu morali pripraviti grafične predstavitve prostorskih ureditev in ravno v trenutku, ko je bilo narejenega že okoli 90% dela, je prenosni računalnik na katerem je delo potekalo, doživel infarkt; po pavzi za malico sem se vrnil k delu in kakor sem premaknil miško, tako se je računalnik sam od sebe ugasnil. Ko sem ga nazaj prižgal, je od mene zahteval vsa gesla: za bios, za sistem, za trdi disk itd. Kot ponavadi je bil brat pameten in dal računalnik zaščititi z raznimi gesli, list na katerem so le-ta bila zapisana, pa se je izgubil. Zato s kolegico (ki je že tako bila falirana) naslednji dan nisva mogla imeti predstavitve, računalnik pa je bil usposobljen šele en teden kasneje s tem, da je vse delo šlo v nič (da ne omenjam, kako je bila ona "vesela" ko sem ji povedal, kaj se je zgodilo). Pojma nimam kaj se je zgodilo glede na to, da USB vhodi in čitalec prstnih odtisov niso več delovali kot tudi to, da je bilo potrebno ponovno naložiti operacijski sistem. Takrat se mi je delo z računalnikom zagabilo in po tistem se dela z računalnikom (z izjemo diplomske naloge) nisem več loteval. Sicer smo kmalu zatem imeli "na hojladri" tečaj uporabe določenega računalniškega programa, od katerega pa nisem nič odnesel. Leta so minevala, jaz pa nisem nič počel v smeri, za katero sem se šolal. Med ostalim sem za kratek čas bil zaposlen na specifičnem oddelku na dveh občinah, kjer pa se 90% časa ni počelo nič konkretnega.

Februarja oz. marca 2014 sem poslal ponudbo za zaposlitev v projektivnem biroju in seveda so pred tem preverili, pri čem s(m)o. Moral sem jim prinesti pokazat, kaj sem do tedaj ustvaril in to seveda še zdaleč ni izpolnilo njihovih pričakovanj, zato me niso zaposlili. Moram reči, da mi je to vzelo vso korajžo za iskanje zaposlitve v svoji smeri. Danes sem že eno leto zaposlen v proizvodnji nedaleč od kraja, kjer imam začasno bivališče. V nedeljo, 27.8. se mi izteče dopust in moral se bom vrniti v službo, kjer je polovica zaposlenih težkih primitivcev (pretežno nekvalificirana delovna sila, tisti s končano srednjo šolo so že redkost). Še vodja proizvodnje mi je rekel, da sicer imam voljo do dela, a da se nikamor ne premaknem če mi drugi ne rečejo. Nekateri med njimi si me vsake toliko privoščijo in le redko se mi uspe kolikor toliko ubraniti. Dejansko že vse od 16. leta, ko sem prvič delal preko študentskega servisa, opravljam fizična dela. Bilo je nekaj poskusov za zaposlitev v smeri, za katero sem se šolal oz. nekaj sorodnega temu, a se je vsakič (ne po moji krivdi) sfižilo. Npr. ob koncu 1. letnika faksa je bila ideja, da bi se zaposlil pri nekem samooklicanem umetniku. Dogovorili smo se za dan, uro in kraj srečanja za razgovor, a ko sem prišel tja, njega ni bilo. Na koncu se nekako nismo uspeli dogovoriti za zaposlitev in sem pristal v proizvodnji za tekočim trakom. Na tak ali podoben način se je končala večina poskusov za zaposlitev v smeri, za katero sem se šolal.

Nikakor ne najdem volje in koncentracije nadoknaditi vsega, kar sem zamudil. Tako mlajši kot starejši brat sta mi rekla, da je moj vlak odpeljal in da ni več možnosti, da najdem zaposlitev v smeri, za katero sem se učil. Pri teh letih sploh ne vidim smisla poskušati najti zaposlitev v moji smeri. Mama pravi, da je nad mano zelo razočarana saj si ni mislila, da bom tako končal.

Kako najti motivacijo? Kako najti moč za nov začetek? Kje začeti? Naj sploh kaj začnem ali naj se sprijaznim s tem, da bom naslednjih 30 do 40 let fizični delavec? Ko prebiram ta zapis od začetka se mi zazdi, da potrebujem pomoč, nekoga ki bi mi vlil moč in pogum.

Hvala

Odgovori Citiraj sporočilo Povezava Prijavi objavo
Avatar Mateja D. 23 Avg 2017 10:59

Pozdravljen gospod Povprečnež, kakor ste se samooklicali, a se jaz nikakor ne bi strinjala s to označbo. Povprečnež pa že niste, ti nimajo takih življenj kot jih imate vi in ti ne pišejo takih pisem. Veste kaj, ja sem se prav nasmejala ob prebiranju vašega branja. Vem, da mi to lahko zamerite. Ampak ali zmorete še enkrat prebrati vse skupaj in pogledati zadevo na malce humorni način? A veste, ko se nam kaj zgodi, pa takrat sploh ni prijetno, čez čas, se pa temu smejimo. Na tak način. To olajša zadeve in prej najdemo izhod. Stand up komiki iz takih svojih doživetij črpajo veliko tem za svoje nastope. Kot prvo, a veste vsem se nam dogajajo zadeve kot so odpoved računalnika, pozabljeni viri literature, ne razpoložljivi mentorji ... Samo mogoče ne damo toliko poudarka na to in nikakor ne vidimo v tem razloga, da nekaj ne naredimo ali da so take malenkosti tako močno vplivale na potek naših življenj. Sama bolj vidim problem pri vas, da ne živite iz svojega pristnega jaza, da ne čutiti strasti do življenja. Da v bistvu niti ne veste, kaj točno bi delali v življenju, kaj vam ogreje srce in dušo. Ravno sem prebrala knjigo Kariera iz strasti, avtorice Orenie Yaffe - Yanai. Glede na to, da se intelektualec, vam jo priporočam. Da je mama razočarana nad vami, jaz se ne bi preveč obremenjevala nad tem. Enkrat so starši razočarana nad nami, drugič smo mi nad njimi. Pomembno je, da najdete svojo strast. Razmišljanje o tem: Ali bom vse življenje delal v proizvodnji ali ne? - Ni konstruktivno kajne? Razmišljanje, kaj mi poveča občutek življenja v telesu, to je konstruktivno. Kaj ste radi počeli kot majhen otrok? Kaj so delali vaši predniki? V čem so bili uspešni? Kaj sta delala dedka, kaj babici? Kakšne kariere so imeli ostali v vaši družini? Se je še komu zataknilo tako kot vam? Take zadeve so velikokrat povezana, če ne že vedno s preteklostjo. Vse to je razloženo v knjigi, ki sem vam jo omenila. Ampak ne to zdaj jemati kot opravičilo za pasivnost ampak kot odskočno desko za spremembe. Vaš vlak ni odpeljal, kje pa. Začnite početi stvari drugače. Najdite svoj pristni jaz. Našli pa ga boste tako, da se boste začeli sami s seboj pogovarjati in ugotavljati kdo se skriva za pasivnostjo, kaj potrebuje, da bo zaživel, kaj vas resnično navdihuje in podobne stvari.
Kaj pa ste mislili s tisto punco, ki jo omenjate, pa ne vem.

Srečno!

Mateja Debeljak, Društvo VseDobro

Odgovori Citiraj sporočilo Povezava Prijavi objavo
Default avatar povprecnez 23 Avg 2017 14:05

Ga. Debeljak, hvala za objavo in odgovor. No ja, kdo je povprečnež, o tem bi se dalo debatirati. Da sem s 7. stopnjo izobrazbe enega težjih študijev danes zaposlen v skladišču, ni ravno nek dosežek. Ali pač? O tem bi se lahko razpisal. Npr. mlajši brat je še pred 10. leti bil gumpec, ki sem ga moral reševati iz zelo neugodnih situacij, v tem času pa me je daleč prehitel in mi danes očita, kakšen bednik sem.
Še preden sem prebral vaš odgovor, sem prebral svoj zapis in ob tem mi sploh ni šlo na smeh. Niti nasmeška mi ni zvabilo na obraz, kvečjemu negotovost. Vas na nek način razumem da se vam situacija zdi smešna, sklepam da ste v življenju pluli proti želenim ciljem brez nekih pretresov?

Morda imate prav, res ne čutim neke strasti do življenja. Živim iz dneva v dan, zadovoljen sem s tem da imam zaposlitev, avto in najemniško streho nad glavo. Res ne vem, kaj si želim početi v življenju. Občasno se ukvarjam s hobijem, pa še pri tem imam dneve, ko me ta sploh ne veseli. Sem že premišljeval da bi hobi pretvoril v posel, toda sem povsem brez idej kako to izvesti. Lani sem bil na seminarju, pa so me tam seznanili da bi moral odpreti s.p., obenem pa investirati še 4x toliko denarja v primeru, če posel ne bi šel in bi moral s.p. zapreti. Ta misel me drži nazaj, poleg tega mi starejši brat odsvetuje odprtje s.p.-ja, saj ima on sam podjetje in ve, kako to je. Leta 2012 sem bil tudi na tekmovanju glede realizacije podjetniške ideje. Razpisane so bile tri nagrade, štirje smo pa bili v igri. Najbrž ni težko uganiti, kdo je izpadel. Poleg tega ta hobi terja ogromno časa (in predvsem ljubezni do tega), saj gre za zelo precizno, že skoraj kirurško delo, ki ga ne morem prodajati po ceni 5 € za kos. Za Slovence je pa značilno, da nis(m)o pripravljeni plačati in bi najraje vse imeli zastonj oz. s(m)o pripravljeni plačati le končni izdelek, ne vedo (vemo) pa kaj vse stoji za tem.

Če grem k vašem zapisu: "Kaj ste radi počeli kot majhen otrok? Kaj so delali vaši predniki? V čem so bili uspešni? Kaj sta delala dedka, kaj babici? Kakšne kariere so imeli ostali v vaši družini? Se je še komu zataknilo tako kot vam?"
Kot otrok sem zelo rad risal. Učiteljica razrednega pouka mi je v 1. razredu OŠ v spričevalo napisala, da imam izredni likovni talent in da moram to veščino izpopolnjevati, zato sem se 7 let pozneje vpisal na likovno SŠ. Tam smo pa risali res marsikaj in pokazalo se je, da marsičesa sploh ne znam narisati, kar je nekoliko ubilo ves čar mojega talenta. Še starejši brat mi včasih reče: "Ne razumem, zakaj danes nič več ne rišeš. Se spomnim, ko si kot 5-letni otrok risal vse, od Poncija do Pilata."

Kaj so počeli moji predniki? Dedek po mamini strani je bil voznik tovornjaka, babica pa sploh ni delala, ker se je po maminih besedah bala da jo bo on zapustil, če bo šla v službo. O starih starših po očetovi strani ne vem čisto nič. Očeta nisem nikoli poznal, mati je brezposelna že vse od leta 1988. Dejansko že vse življenje ni imela (in nima niti sedaj) za burek. Sploh ne morem verjeti, v kakšni revščini smo živeli. Lahko rečem, da se mi je zataknilo kot vsem njim. Glede na to, kaj vse je mama prestala je starejši brat komentiral z besedami: "Mama, res si dobra, da se po vsem tem kolikor toliko dobro držiš. Na tvojem mestu bi si marsikdo že zdavnaj prerezal žile." Danes smo vsi trije bratje zaposleni in se je finančno-socialno stanje precej izboljšalo, moramo pa še vedno finančno podpirati mamo, saj se z 260 € denarne socialne pomoči na mesec ne da živeti.

Bom kupil ali si izposodil knjigo, vpašanje le če bo zmogel dovolj koncentracije za branje. Namreč leta 2013 sva s tedanjim dekletom oba prebirala priročnik Pet jezikov ljubezni avtorja Garyja Chapmana. Ona je priročnik prebrala v zelo kratkem času, meni pa branje ni in ni šlo. Z branjem sem prišel nekje do tretjine, potem pa odnehal. Lahko preberem knjigo, ne morem pa obljubiti da bo v meni sprožila kakšne premike. Kot ste ugotovili, nimam v sebi neke strasti do življenja. Poleg tega sem v sosednjih podforumih zasledil objave ljudi, ki so jih doletele takšne in drugačne blokade, pa kljub iskanju pomoči ni napredka, stagnirajo na mestu. Tega se bojim. Obenem mi je dal misliti zapis vašega kolega Topovška v eni od tem v podforumu, katerega moderator je.

Z dekletom sem hotel povedati, da sem njej posvetil precejšen del časa in volje ter tako dal pisanje diplomske naloge na stranski tir, saj je bilo veliko bolj mamljivo prvič odkrivati čare nasprotnega spola kot pa sedeti pred računalnikom in tipkati.

Hvala in lp

Odgovori Citiraj sporočilo Povezava Prijavi objavo
Avatar Mateja D. 23 Avg 2017 14:42

Pozdravjeni!

Oh, kje pa, meni pa res ni bilo z rožicami postlano, verjemite mi. Še zdaj imam breme preteklosti s seboj, je del mene ampak to ne pomeni, da ne morem polno živeti in živeti s strastjo. Veste, kaj je najbolj pomembno? Ne obupati. Ne obupati, vztrajati. Vem, kaj so blokade, zelo dobro. Saj zato mi pa gre nasmeh, ker se prepoznam v tem, kar pišete na nek način, in vem, kako se potem počutiš, ko prideš ven in gledaš nazaj. Ne iskati odgovorov izven sebe in ne iskat hitrih odgovorov. Raziskujte. Počasi. Vprašanja, ki sem vam jih postavila, so raziskovalna vprašanja, poglobite se v njih. Tukaj ni hitrih odgovorov. Res ne. Nič ni narobe z vami, nič ni zamujeno. Manj tuhtajte o ovirah in več o tem, kar vam ogreje srce. Saj veste, da vam preko foruma težko celostno pomagam. Kar hočem povedati je to, da ko smo v težavah, nam dodatno energijo jemlje in postavlja ovire to, da vse jemljemo tragično. Je čisto razumno zakaj je temu tako. Ampak če lahko, če lahko, stvar vzamemo bolj lahko, še enkrat napišem, če lahko, to je umetnost, potem stvari lažje stečejo.

In jaz verjamem v vas, da lahko svoje življenje kljub vsem oviram, kljub vsem spodrsljajem, kljub ne vem čemu, oblikujete tako, da vam bo bolje. Postavljajte si vprašanja in iščite odgovore z vsem svojim telesom, duhom in srcem: Kaj me osrečuje? In še enkrat, ne najprej pomisliti na ovire ampak bodite radovedni, poskusite, če vas še osrečuje to, kar vas je ali vas kaj novega, in dovolite si potem uživati v tem, kar boste odkrili, da vam daje strast, pa četudi bo samo nekaj minut. Vsaka minuta sreče šteje, kajne.

Lep pozdrav,

Mateja Debeljak, Društvo VseDobro

Odgovori Citiraj sporočilo Povezava Prijavi objavo
Default avatar Vsak si izbere primerno ime 24 Avg 2017 21:23

Že v naslovu ti želim povedati, da si sam sebe najboljše opisal. Tvoja zgodba je zgodba številnih kateri so odraščali ob enem staršu ali ob alkoholikih ali v nekih čudnih okoliščinah. Polnih 10 let starejša sem od tebe pa vseeno čutim v tvoji zgodbi pridih naše generacije. Starši so nas razvadili, časi so bili bogovski, se ni blo treba pretegnit za nobeno stvar, če ti ni uspelo so se tastari že zmenili. In vse je bilo dovoljeno: od nasilja, do alkoholizma ipd. Zato pa je čutiti to paisvnost v nas. Tudi sama se včasih tako počutim in mi vre iz glave neka ideja, da premalo naredim, pasivnost za življenje, da sem prepočasna. Sem doštudirala, naredila kariero v poklicu. Potem pa sem morama popolnoma spremeniti in delo in vse. In sem spet od začetka delala novo šolo, novi poklic. In sem spet uspešna v tem novem poklicu. Veš zakaj? Ker me je revščina iz otroštva in moj slab življenjski položaj v to prisilil. Tebe pa očitno nič ne prisili, ti se ne zbudiš. Tudi tvoj nadrejeni ti je to dal vedeti. In tvoje življenje ti daje vedeti, da je treba dvigniti rit in kaj narediti. Brez tega ne bo šlo. Nikoli ni prepozno, je pa pol ko si starejši velik težje. Leta naredijo svoje. Moje mišljenje je, da očitno ne želiš delati v tem poklicu za katerega si se toliko let šolal. Mogoče pa se moraš s tem sprijazniti. Pa mogoče začeti delati kariero v nemek novem poklicu. V vsakem primeru je treba premagati pasivnot in lastno lenovo, ne iskati izgovore (sem imel dekle in je bilo bolj zanimivo od diplome itn itn...) in ne okrivljati druge. Enostavno v tem trenutku sprejeti odločitev in se odriniti. Druge poti ni. In nikoli ni prepozno!

Odgovori Citiraj sporočilo Povezava Prijavi objavo
Default avatar povprecnez 26 Avg 2017 01:05

Jaz sploh ne najdem volje, energije, motivacije, elana da bi pričel delati v smeri, za katero sem se 6 let šolal. Do neke mere sem v preteklosti teoretično imel dve priložnosti, ko bi mama in brat lahko sklenila posel, a ker sta komunikacijska telebana iz tega ni bilo nič. Enostavno me nič ne požene. Jutri, v nedeljo se mi izteče dopust in vse kar počnem je, da mešam zrak. Ne ljubi se mi iti niti na sprehod. Zganem se le pri stvareh pri katerih čutim odgovornost, da jih moram storiti.

Jeseni 2015 sem se pridružil skupini, ki se ukvarja z urejanjem prostora. V novembru 2015 je bila planirana celotedenska delavnica, preko katere bi ljudem ponudil usluge in znanje. Seveda sem se prijavil, a se na koncu nisem mogel udeležiti, ker je z moje strani zaradi prazne denarnice vse padlo v vodo.

Kar se nadrejenega tiče, konkretno je šlo za natovarjanje kontejnerja, Da ne bi bil v napoto viličarju, sem se umaknil na stran, ravno tedaj pa je prišel mimo vodja in je izpadlo da čakam na navodila, kaj je treba delat.

Matejine besede, enako kot če ne bi nič napisala. Iz njenih odgovorov dobim občutek, da ni nič narobe z mojo situacijo, Da se razumemo, ni mi bilo z rožicami postalo. Omenil sem, da smo živeli v revščini in da se je stanje pričelo po polžje izboljševati tedaj, ko sem opravljal prvo počitniško delo.
To z dekletom sem hotel povedati, da se je zaradi tega fokus mojega življenja usmeril drugam, ni mi bilo toliko pomembno čimprej zaključit študij. Prve izkušnje z dekleti, saj veš da je to nekaj posebnega in se takrat ne zmeniš za nič drugega.
Preden me označiš za lenega in pasivnega naj povem, da sem v zadnjem letu dni diplomiral, se zaposlil in celo šel na svoje, sicer v najem pa vendar, nisem več doma pri mami za razliko od par let starejših sodelavcev.

Odgovori Citiraj sporočilo Povezava Prijavi objavo
Avatar Mateja D. 2 Sep 2017 22:11

Nikakor ni bilo moje sporočilo, da nimate težave. Seveda jih imate in to kar velike. Samo iz mojega stališča nimate problemov tam, kjer jih vi vidite ampak drugje. Mogoče vam bom tako lažje razložila: predstavljajte si, da vidite nekoga z ogromno skalo, ki jo nosi naokrog. Nekoč mu je jo nekdo dal, v enem trenutku jo je prevzel in sedaj jo nosi naokrog. To ga izčrpava, jemlje energijo, motivacijo. In namesto, da bi to skalo samo lepo odložil. Jo nosi s seboj in sprašuje ljudi okoli sebe, če bi mu jo pomagali nositi, če bi se mu jo pomagali znebiti, če bi... Namesto, da bi jo sam odložil. Težava je vaša, ne vaše mame, bratov, računalnika, grde usode ... In nimate teh težav zato, ker ste slab, zanič, ne rojen pod srečno zvezdo ampak zato, ker se večino časa, če že ne ves čas osredotočate na ovire, težave in ne na rešitve. Če ste brez energije, je pomembno, da si najprej dobite energijo. Žal ni čarobnih besed, ki vam jih bo kdo tukaj gor napisal in vse se vam bo v življenju obrnilo. Pomembno je, da si vi sami govorite spodbudne besede in nehate tako obupano iskati krivce za vašo situacijo. Vprašala sem vas, kaj je vaša poklicna strast. In vam priporočila knjigo, ki vam je lahko pri tem v pomoč. Še preden ste jo vzeli v roke, ste že tarnali, da so moje besede brez vrednosti. Ter dejala sem vam, da je potrebno biti vztrajen. Ampak vaša odločitev je, ali boste še enkrat razočarani: nihče mi ni kakovostno odgovoril na forumu ali pa boste dejali, čas je da odrastem in vzamem svojo usodo v svoje roke s tem, da najprej poiščem, kaj si sploh želim. Si želim opravljati poklic za katerega seme se šolal ali si želim opravljati kaj drugega. Saj ne boste prvi, ki ne bo opravljal poklica, za katerega se je šolal, če se boste odločili, da ga ne boste. To da delate, je že dobro izhodišče, sedaj pa iščite naprej, katero delo vas bo bolj osrečilo kot to, ki ga trenutno opravljate in je realno, da ga dobite, pa potem spet naprej, ...

Lep pozdrav

Mateja Debeljak

Odgovori Citiraj sporočilo Povezava Prijavi objavo
Default avatar povprecnez 3 Sep 2017 08:50

Mateja, odgovarjal sem "Vsak si izbere primerno ime". Če ne štejem diplome, je zame od konca študija minilo že 9 let. V tem času nisem nič delal v tej smeri, če pa je že kaj bilo, to ni bilo omembe vredno. Poleg tega sem zadovoljen s službo, ki jo imam. Delo mi ne predstavlja stresa, ni mi problem zjutraj vstati in oditi tja. Vprašanje le če je to res to, ali pa sem se nezavedno vdal in sprejel kar mi je dano.

Morda gre za to, da nisem rinil z glavo skozi zid. Npr. ko je udeležba na delavnicah padla v vodo in se je izkazalo, da se jih še lep čas ne bom mogel udeležiti, sem to opustil in se posvetil drugim stvarem.

Energije ne morem kar dobiti, včasih se mi zdi da je prisotne nekaj depresije ali depresivnega razpoloženja. Težko rečem, saj recimo nisem opustil skrbi za osebno higieno.

Vaše besede bi me morale zarezati kot nož v srce, imam prav? Pa me ne. Rekel sem depresija... našel sem primeren izraz, pri meni gre za otopelost. Še hobi do katerega sem gojil strast, me ne veseli več tako.

Odgovori Citiraj sporočilo Povezava Prijavi objavo
Avatar Mateja D. 3 Sep 2017 21:30

Pozdravljeni,

ne, ne moje besede naj ne bi zarezale kot nož v srce, kje pa. Niso bile mišljeno tako. Mišljene so bile, da vas malce zrukajo. Drugače pa so poslane z dobrim namenom in take ne zabolijo preveč, mogoče malo včasih, tako da se človek prebudi iz spanja.

Ja bi se strinjala z vami, da ste gotovo nekoliko otopeli, prej kot depresivni. Mislim, da se zavedate, da niste dali vse od sebe, da ste potlačili pomemben del sebe in da ste si to prikrili. In zdaj ste po eni strani zadovolji s stanjem kot je, po drugi strani, pa vedno manj čutite življenje v sebi. Kot bi vam življenje odtekalo. Imam prav? Kaj pa zdaj storiti, to me sprašujete? Kaj če bi se vključili v kakšno svetovanje, da skupaj s svetovalko odkrijeta reko življenje, ki je v vas, pa je trenutno nekam poniknila?

Lep pozdrav,

Mateja Debeljak

Odgovori Citiraj sporočilo Povezava Prijavi objavo
Default avatar povprecnez 5 Sep 2017 20:05

Ko je prišlo do težav z računalnikom, sem dvomil da bom našel list z gesli, zato sem takoj vrgel puško v koruzo, le-tega pospravil v torbo in šel domov. Od takrat nisem sploh več poskušal kaj narediti z računalnikom. Zagabilo se mi je delo s tem pripomočkom in to traja še danes. Posledično nisem pridobil potrebno znanje za zaposlitev v svoji smeri. Bolje rečeno, to znanje je pogoj da se delodajalec sploh začne pogovarjati o zaposlitvi. V tej stroki je tako, da delodajalec zahteva na vpogled kaj sem do danes počel, do danes ustvaril. Nisem pa ustvaril čisto nič.

Kar se svetovanja tiče, sta me mama in brat oktobra 2010 pod prisilo poslala na razgovor k psihoterapevtu. Še danes mi ni jasno, zakaj sem moral tja. V letih 2014 in 2015 sem hodil k terapevtki -socialni delavki zaradi osebnih težav. Ne morem reči, da mi je pomagala najti pot k rešitvi. Nasprotno, v edino tolažbo mi je da vem za leto mlajšega vrstnika, ki ima v določenem segmentu življenja kronične težave. Da se razumemo, se ne otepam vašega predloga da bi se obrnil na svetovalko, nimam pa občutka da bi mi to pomagalo. Mi lahko predlagate koga?
Pa tudi, je sploh možno da danes nadoknadim zamujeno za nazaj? Je sploh možno, da pri teh letih najdem zaposlitev v svoji smeri?


Pa še ti:

Prikaži citatVsak si izbere primerno ime je napisal/a:
Že v naslovu ti želim povedati, da si sam sebe najboljše opisal.
Boš pokomentirala moj odgovor na tvojo objavo?

Odgovori Citiraj sporočilo Povezava Prijavi objavo
Avatar Mateja D. 9 Sep 2017 20:14

Pozdravljeni,

tukaj na forumu ste pa kar vztrajni. Torej imate potencial vztrajnosti. Preden greste k svetovalcu bi bilo fino, da sami veste, zakaj bi šli k njemu, kaj bi radi z njegovo pomočjo spremili. Kaj je vaš cilj. Če je pri vašem poklicu osnovno orodje računalnik, vam se pa uporaba računalnika gabi, ja ne vem, če si dejansko želite opravljati ta poklic. Pomembno je, da si odgovorite, zakaj želite neko spremembo. Zaradi svojih družinskih članov, ker se tako spodobi ali zaradi sebe? Ali si res želite opravljati ta poklic ali se samo želite dobro počutiti v svoji koži biti več kot povprečnež, kakor zdaj vidite sami sebe? In seveda je pomembno, da imate motivacijo, da boste nekaj spremenili. Če ne bo motivacije, ne bo rezultatov. Motivacijo pa je po navadi velika, če sledimo srčni želji. Kaj je vaša najbolj srčna želja? Dobiti več energije? Živeti bolj polno življenje? ...?

Lep pozdrav,

Mateja Debeljak, Društvo VseDobro

Mateja Debeljak

Odgovori Citiraj sporočilo Povezava Prijavi objavo
Default avatar povprecnez 10 Sep 2017 09:38

Mateja, pozdravljeni

Mislim da ne gre toliko za vztrajnost kot to, da nimam kaj početi, pa lahko potem cele dneve visim na internetu in posledično ažurno odpisujem. Prijatelju bi moral nekaj izdelati, pa se nikakor ne spravim k delu. Te zadolžitve sploh nimam v glavi. Kot da je v meni nekaj pregorelo in sedaj to ne deluje kot bi moralo. Kot da je srčna želja umrla. Poleg tega se mi malce svita, zakaj je internet postal moj drugi svet.

Muči me da je sploh prišlo do tega, da sem s 7. stopnjo izobrazbe cenjene smeri danes delavec v skladišču. Za razliko od kolegice, ki ima s.p. in se ukvarja točno s tem, za kar se je izobraževala. Zelo veliko se primerjam z drugimi, pa ne vem zakaj je do tega prišlo. Morda zato, ker me je mama velikokrat primerjala z drugimi, uspešnimi. Kdo bi vedel. Na določenem področju življenja mi je zato v edino tolažbo vèdenje, da je nekje nekdo, ki je na enakem ali celo slabšem.

Odgovori Citiraj sporočilo Povezava Prijavi objavo
Avatar Mateja D. 10 Sep 2017 18:57

No gospod ta pa ta, nekaj se svita a ne. Mislim, da sva midva prišla do konca najine poti. Povedala, sem vam, kar sem vam mislila, še nekaj napišem za zaključek. Potem pa imate na razpolago še veliko forumov, lahko pišete še tam ali pa storite kaj drugega. Za zaključek dodam tole. Kaj če bi napisali na naslednjem forumu z imenom, kdo ste, kaj če bi napisali, kaj ste po izobrazbi, kaj če bi se nekega dne odločili, da boste začeli polno živeti, da boste odkrito povedali, da vam je strast zamrla in da ste se odločili, da jo boste ponovno obudili. Kaj če bi z vsem srcem začeli iskati svojo strast in če nimate pojma, kako bi jo našli, kaj če bi si najprej iz vsega srca zaželeli, da najdete način, da jo najdete?
Mogoče, bi povabili k iskanju še druge ljudi. Kaj če bi se odločili, da se nehate skrivati, da se nehate primerjati z drugimi, kaj če bi se odločili, da končno odkrijete, kdo ste in zaživite svoj pravi potencial, da začnete dihati s polnimi pljuči in živeti iz srca?
Jaz vam želim veliko dobrega! Srečno!

Mateja Debeljak, Društvo VseDobro

Odgovori Citiraj sporočilo Povezava Prijavi objavo
Default avatar povprecnez 10 Sep 2017 20:22

Ga. Mateja, potem pa jutri (11.9.) držite pesti, da dobim zeleno luč glede zaživitve hobija. Če bo ali ne bo, v tem trenutku ni odvisno od mene. Nič kaj v zvezi z stroko ali pa tudi, kakor se vzame. Lep pozdrav v prestolnico Gorenjske.

Odgovori Citiraj sporočilo Povezava Prijavi objavo
Avatar Mateja D. 10 Sep 2017 21:06

Držim pesti, držim jih zelo močno in srčno!

Mateja Debeljak

Odgovori Citiraj sporočilo Povezava Prijavi objavo
Default avatar gjdf 14 Sep 2017 19:30

Ne pusti se drugim, ne poslušaj jih. Vsak drugi 'mlad' je danes brezposeln. Nisi edini ki se bojuje z mlini. Grozno je, ne obupaj!! DElaj tudi to, kar te veseli, prčkaj kaj na svojem, za zravn mogoče da boš srečnejši! LP

Odgovori Citiraj sporočilo Povezava Prijavi objavo
Default avatar annemarie 23 Sep 2017 12:21

lepo pozdravljeni,

Danes imam tudi sama enega od težkih dni, sem zmedena. Težave s partnerjem, ker ne zasluži dovolj in si ni pripravljen poiskati primerne zaposlitve. Ampak ne mislim pisati sedaj o tem, saj se že počutim bolje, sem stvar predihala. KOt je napisala ga. Mateja, je mogoče mail res smešen, ko ga pogledaš od daleč. Smeh je tudi vrsta terapije. Pri tebi se da prebrati veliko negativnih misli in vzorcev. Obupanosti, nesprejemanja sebe in življenja nasploh. Poskusi jih spremeniti v pozitivne.
Sama to poskušam na sebi in si ponavljam in deluje. Vendar je treba res veliko motivacije, da se ne prepustiš negativizmu in depresiji, smiljenu samemu sebi.

Poskusi s mislimi:
Sem poln energije in navdušenja.
V moje svetu je vse dobro.
Imam čudovito službo primerno moji izobrazbi
Predvsem pa cenim se!

in dodaj se kar si želiš.

Več najdeš v knjigi Louise Hay oz Marjana Ogorevca.

Odgovori Citiraj sporočilo Povezava Prijavi objavo
Default avatar Nucky 25 Sep 2017 10:55

Prikaži citatannemarie je napisal/a:
Poskusi s mislimi:
Sem poln energije in navdušenja.
V moje svetu je vse dobro.
Imam čudovito službo primerno moji izobrazbi
Predvsem pa cenim se!
Ker sem sam v tem kot avtor teme ti lahko povem, da so tele misli enako, kot če bi želel samega sebe prepričat, da si Superman. Se pravi bullshit, ker če je saj normalno inteligenten mu bo jasno, da temu ni tako in da je to samo pravljica za lahko noč.

Odgovori Citiraj sporočilo Povezava Prijavi objavo
Default avatar Vitez Belarus 12 Okt 2017 12:13

Tisto kar se moraš zavedati je naslednje, takšne cilje kot si jih boš zadal, takšne boš dosegel. In to na vseh nivojih življenja. Je že res, da je treba včasih začasno poprijeti tudi za delo, ki nam ni všeč, ampak moramo ob tem še naprej stremeti k svojemu cilju. Če se boš zadovoljil z delom v proizvodnji, boš žal tam ostal, še naprej trpel ob zbadanju primitivnih sodelavcev, kar lahko vpliva tudi na tvoje zdravje. In ker ne boš imel dobrega zaslužka tudi ne boš dobil ženske kot si jo želiš.
Če si star 32 let še ni tragedija, živiš v kapitalizmu in odprtih evropskih mejah. Nekje pri tvojih letih je pevec skupine Scooter Hans Peter ustanovil svojo techno skupino ob pomanjkanju denarja ampak veliko življenjske energije in idej. Danes pri 53. letih in po več kot 30 milijonov prodanih ploščah ter lastni založbi živi lagodno življenje in se mu ni treba bati pomanjkanja. To je zgolj en primer v razmislek.

Odgovori Citiraj sporočilo Povezava Prijavi objavo
Default avatar povprecnez 15 Okt 2017 06:57

Vitez Belarus, pri meni niti ne preskoči iskrica, ki bi mi dala zagon in voljo pričeti migati v svoji smeri. Za razliko od navedenega glasbenika se bojim, da v mojem primeru ni možno nadoknaditi za nazaj. Narava stroke je taka, da moraš imeti znanje ter kaj za pokazati tukaj in zdaj. Strah me je sploh začeti. Strah.

Odgovori Citiraj sporočilo Povezava Prijavi objavo
Na vrh