Forum: Vrnitev k sebi

Delo na sebi, osebnostna rast in osebni razvoj terjajo poglabljanje v sebe in ozaveščanje lastnih vzorcev ravnanj. Ob tem človek pogosto naleti na blokade, strahove, pomanjkanje moči in brezup ob vprašanju, kako naprej. Da ne bi imeli občutka, da ste sami na poti odkrivanja Sebe, na forumu lahko najdete prostor in podporo drugih. Tako naporna pot lahko postane znosna in skozi čas celo zabavna.

Ko enkrat preživiš hudo finančno krizo

Odgovori Nova tema
Default avatar Celo življenje eno samo odrekanje 4 Nov 2016 19:50

Nikakor se ne morem rešiti stresa ko pridem v slabšo situacijo oziroma ko se moje finančno stanje poslabša. Že to, da se mi nekaj ne izzide, kot sem načrtovala, da mi zmanjka denarja oziroma, že to da moram računat ali se mi bo izšlo, pa kalkulirat kaj moram črtat ipd. me spravi v obup in stres.
Pred leti sem doživela hudo finančno krizo iz katere sem se rešila, sedaj sem na zeleni veji - ko zadeva položnice in stroške ipd., osnovne življenjske potrebščine. Nisem pa svobodna v smislu, da si lahko kupim in privoščim tudi ostale stvari, ki bi jih potrebovala pa jih vedno odrinem na stranski tir. Ne morem si privoščiti počitnic, ki jih v resnici hudo potrebujem. Na zadnje sem bila na resničnem dopustu davnega leta 2004. Odkar sem imela finančne težave kar naprej šparam, na sebi. Vse drugo uredim, vse poplačam, na sebi pa šparam, ker se mi drugače ne bi izšlo. Kar naprej kalkuliram, kaj si lahko kupim za jest, katera oblačila, ipd. Kar naprej neki štukam. Kar me pa najbolj spravi v obup pa je dejstvo, da dejansko veliko zaslužim, obrnem kar zajeten kup denarja, na koncu pa nimam zase - meni ne ostane nič. In kar me še bolj razjezi je to, da kar naprej pokrivam neke nepredvidene, pa potrebne, stroške. In potem imam občutek da nikoli ne pridem do trenutka da si izpolnim kaj zase, da grem na kosilo in si privoščim nekaj res zase brez strahu in obremenitve koliko bom plačala pa da ne morem ker mi bo pol zmanjkalo za druge zadeve ipd. Toliko mi je tega dovolj, da ne vem kaj bi prej, al jokala al začela razbijat postanovanju. Resno. Ko se že veselim, da bom naslednji mesec kaj imela od plače, mi bo malo več ostalo kot ponavadi, se kaj zas.... in spet gre. Ma naj gre vse nekam.
Kako je lahk tak drek da kar naprej delam k norc, pa kar naprej ustvarjam, in dejansko dobro zaslužim, na koncu pa se kar naprej nečemu odrekam.
Saj sem tudi vlagala, sem eno šolanje naredila da bi si izboljšala možnosti, pa zobe sem si porihtala, pa tudi kaj nabavila, samo skoz v enem krču in strahu.
Ne morem opisat občutkov ki se pojavijo takrat ko ugotovim da mi bo zmanjkalo za nekaj. Zdaj se pripravljam za dopust, sem našla res najbolj ugodbe opcije, zelo poceni bom dejansko prišla čez, in sem danes ugotovila da bom vseeno morala paziti kako in koliko bom zapravila tisto kar mibo ostalo ko vse poravnam, tudi stroške doma in ostale stroške, ker se je vmes nekaj podrlo in je finančno stanje drugačno kot talrat ko sem načrtovala počitnice in delala rezervacijo. In me je kar minilo. Resno. Pa zakaj hudiča sem kar naprej v tem finančnem krču, a bom sploh kdaj prišla na zeleno vejo da bom brez strahu in stresa imela za sprotne stroške, da si bom lahko kaj zase privoščila, ne pa da se bom kar naprej odrekala.... Najhuje je to da res delam k norc, in vse gre naprej. najbolj me boli ko moram plačati kakšne zadeve samo zato ker toliko delamin toliko zaslužim. Več ko imaš, več ti vzamejo. Na žalost tako je. Jaz delam, plačujem dohodnino še pa še, tisti ki prejema socialo ali nadomestilo, pa dobi dohodnino nazaj.... In vse bi bilo ok, če bi od vsega zasluženega imela kaj zase in me ne bi bolelo da moram kar naprej nekaj plačevati k zmešana....
Jaz ne vem, res. A je lahko kdaj življenje lepo in brez stresa. A je možno sploh priti do točke, ko bom normalno, brez strahu in stresa živela, delala in tudi vedela da imam kaj od tega da delam, ne pa da samo delam da pokrijem vse stroške in preživim...

Odgovori Citiraj sporočilo Povezava Prijavi objavo
Avatar Mateja D. 6 Nov 2016 21:05

Kako vas razumem gospa. Ja dobiš denar, ki si se ga prislužil s svojim delom, in potem večino tega denarja daš za stroške, za to, da lahko bivaš, imaš neko osnovno udobje: urejen dom, elektriko, vodo, avto…in poplačaš vse davke in prispevke. In loviš evre, s katerimi bi si sam sebi ustvaril nekaj malo več udobja. O poznam tako situacijo. In potem vidiš ljudi, ki vse življenje bolj malo oz. nič ne delajo in živijo na račun države in jim gre skoraj tako dobro, če ne bolje kot tebi. O, ja. Včasih doživiš še to, da se določeni ljudje naslajajo nad tvojo situacijo in ti jo privoščijo, ker se tako sami bolje počutijo.
Rešitev iz situacije? Tako kot vedno jih je več. Če bo šlo še v takem trendu naprej, kot gre sedaj: da moramo vedno več delati za manj denarja in da se osnovni stroški večajo, potem bo mogoče se smiselno vprašat, če ni najbolje iti kam na deželo, kjer boš tudi ves dan delal, da boš preživel, samo boš pa vsaj na svežem zraku. 
Vsak človek ima v svoji psihi dele, ki se jih ne zaveda. In če se nam tako kot vam, ponavlja en in isti vzorec: vsak mesec pričakujem, zdaj pa bo, potem pa nekaj pride vmes. Pa čeprav pridejo vmes zunanje okoliščine, je razlog v našem nezavednem delu. Nekje tam notri v zatemnjenem delu nas se nahaja prepričanje, da nismo vredni obilja. Veliko ljudi ima to v svoji podzavesti. Razlogov, kako priti do teh prepričanj in jih odstraniti, je ponovno več. Ne morete pa zgrešiti, če boste začeli čim bolj nepristransko opazovati odnos same do sebe in iskati, kako se lahko še bolj cenite, kot se, kako ste lahko še bolj ljubeči do sebe in iskati občutek obilja. Težave vam dela ponavljajoči se občutek pomanjkanja, ki se poraja v vas. Poskusite v sebi ustvarjati občutke obilja.
Moj predlog glede denarja, ki ga imate za dopust je, da si poskusite tako zorganizirati dopust, da bo mogoče krajši ampak, da boste vsaj enkrat na dopustu močno občutili obilje. Da si sami sebi namenite trenutek, ko si boste rekli in občutili, kakšno obilje si lahko privoščite in se boste lahko iz srca zahvalila vesolju, da ste si to lahko privoščili. Poskusite, četudi se boste mogoče morali na začetku malo prisiliti k temu, ker bo vse v vas govorilo: »Samo to imaš, še tega si ne moreš privoščiti….Pa tako si garala za tole,…, pa je že vsega konec. Zdaj pa spet staro življenje. Kdaj si bom spet lahko privoščila dopust.«
Želim vam čim lepši dopust in čim več trenutkov občutenja obilja, pa naj si bo to obilja sreče, čistega zraka, prijetnega razgleda, sproščenosti, …skratka obilja lepote tudi tiste, ki nič ne stane.
Srečno.

Mateja Debeljak, univ. dipl. soc. delavka

Odgovori Citiraj sporočilo Povezava Prijavi objavo
Avatar Mateja D. 6 Nov 2016 21:05

Kako vas razumem gospa. Ja dobiš denar, ki si se ga prislužil s svojim delom, in potem večino tega denarja daš za stroške, za to, da lahko bivaš, imaš neko osnovno udobje: urejen dom, elektriko, vodo, avto…in poplačaš vse davke in prispevke. In loviš evre, s katerimi bi si sam sebi ustvaril nekaj malo več udobja. O poznam tako situacijo. In potem vidiš ljudi, ki vse življenje bolj malo oz. nič ne delajo in živijo na račun države in jim gre skoraj tako dobro, če ne bolje kot tebi. O, ja. Včasih doživiš še to, da se določeni ljudje naslajajo nad tvojo situacijo in ti jo privoščijo, ker se tako sami bolje počutijo.
Rešitev iz situacije? Tako kot vedno jih je več. Če bo šlo še v takem trendu naprej, kot gre sedaj: da moramo vedno več delati za manj denarja in da se osnovni stroški večajo, potem bo mogoče se smiselno vprašat, če ni najbolje iti kam na deželo, kjer boš tudi ves dan delal, da boš preživel, samo boš pa vsaj na svežem zraku. 
Vsak človek ima v svoji psihi dele, ki se jih ne zaveda. In če se nam tako kot vam, ponavlja en in isti vzorec: vsak mesec pričakujem, zdaj pa bo, potem pa nekaj pride vmes. Pa čeprav pridejo vmes zunanje okoliščine, je razlog v našem nezavednem delu. Nekje tam notri v zatemnjenem delu nas se nahaja prepričanje, da nismo vredni obilja. Veliko ljudi ima to v svoji podzavesti. Razlogov, kako priti do teh prepričanj in jih odstraniti, je ponovno več. Ne morete pa zgrešiti, če boste začeli čim bolj nepristransko opazovati odnos same do sebe in iskati, kako se lahko še bolj cenite, kot se, kako ste lahko še bolj ljubeči do sebe in iskati občutek obilja. Težave vam dela ponavljajoči se občutek pomanjkanja, ki se poraja v vas. Poskusite v sebi ustvarjati občutke obilja.
Moj predlog glede denarja, ki ga imate za dopust je, da si poskusite tako zorganizirati dopust, da bo mogoče krajši ampak, da boste vsaj enkrat na dopustu močno občutili obilje. Da si sami sebi namenite trenutek, ko si boste rekli in občutili, kakšno obilje si lahko privoščite in se boste lahko iz srca zahvalila vesolju, da ste si to lahko privoščili. Poskusite, četudi se boste mogoče morali na začetku malo prisiliti k temu, ker bo vse v vas govorilo: »Samo to imaš, še tega si ne moreš privoščiti….Pa tako si garala za tole,…, pa je že vsega konec. Zdaj pa spet staro življenje. Kdaj si bom spet lahko privoščila dopust.«
Želim vam čim lepši dopust in čim več trenutkov občutenja obilja, pa naj si bo to obilja sreče, čistega zraka, prijetnega razgleda, sproščenosti, …skratka obilja lepote tudi tiste, ki nič ne stane.
Srečno.

Mateja Debeljak, univ. dipl. soc. delavka

Odgovori Citiraj sporočilo Povezava Prijavi objavo
Default avatar Aknella1 20 Mar 2017 18:37

Kako mi je znano to. Sem na istem kot ti in tudi sama se sprasujem če ima vse skupaj kakšen smisel. Utrujena sem že od dela, bolna in ne morem si privošiti še bolniške. A ko pride plača si ne morem privoščiti nič. Pa nimam majhne plače. Vem pa to, da če bom kdaj zbrala v sebi moč bom rekla temu fovolj je. Tudi jaz sem pomembna. Naj še drugi skrbijo za to da bo vse poštimano. Pri nas sem to jaz.

Odgovori Citiraj sporočilo Povezava Prijavi objavo
Default avatar adela1 28 Mar 2017 19:26

Prišel bo trenutek, ko se boste morale ustaviti. Si dovoliti se poglobiti vase in se vprašati, kaj je zares pomembno v in za življenje. Biti - imeti - živeti. (?)
V kolikor ne boste same ukrepale vas bo prisililo samo telo. Telo in duh, sta neločljivo povezana, tesno povezana. Zato se je potrebno lotiti temeljito s spraševanjem in poglabljanjem v samega sebe.
Pišem iz lastnih izkušenj.
Imela sem cilj, imela sem vizijo, hotela sem imeti in hotela sem biti. Trmasto sem vztrajali pri svoji začrtani poti. Trdo, skorajda za vsako ceno... doživela sem "zlom." Odpovedal je duh in telo. Tri mesece "me ni bilo", nisem imela, ostala pa sem pri življenju.
Po treh mesecih sem se ob strokovni pomoči prebujala v življenje in realnost. Spoznavala sem se na novo, spoznavala svoja nova čutenja, in tisto, kar v življenju zares šteje. Bilo je - davnega leta 2003.
Posledice čutim še danes, vmes sem se v letu 2013 ponovno začela izgubljati, ko sem se preveč predala okoliščinam, a sem ob pomoči dobrih ljudi in strokovnjakov - spet pri sebi - hitro sem se ujela.
Tole sem spisala v opomin in pogum zgornji avtorici, da ukrepa hitro, sedaj in v tem trenutku.
Nisem kaj doti konkretnega spisala, kar bi povedalo o okoliščinah moje zgodbe. Bilo bi dogo pisanje. Sicer pa podrobnosti so že zbledele in tonejo počasi v pozabo časa. Ne boli več, je pa izjemna izkušnja, ki mi je dala tisto nekaj več.

Odgovori Citiraj sporočilo Povezava Prijavi objavo
Default avatar Celo življenje eno samo odrekanje 29 Mar 2017 20:41

Prikaži citatAknella1 napisal:
Kako mi je znano to. Sem na istem kot ti in tudi sama se sprasujem če ima vse skupaj kakšen smisel. Utrujena sem že od dela, bolna in ne morem si privošiti še bolniške. A ko pride plača si ne morem privoščiti nič. Pa nimam majhne plače. Vem pa to, da če bom kdaj zbrala v sebi moč bom rekla temu fovolj je. Tudi jaz sem pomembna. Naj še drugi skrbijo za to da bo vse poštimano. Pri nas sem to jaz.
Draga Aknella1,
upam, da se ti zadeve kmalu uredijo. Iz tvojega pisanja je razbrati, da nisi sama tj. imaš družino in kljub temu sama za vse skrbiš, čeprav bi bilo lepo, da še drugi prevzamejo del skrbi in odgovornosti.

Jaz nimam družine, skozi vse sem šla sama. Preživela sem, sedaj se borim s posledicami, psihičnimi. Postavljam življenje nazaj, v normalo, kar je hudičevo težko, Seveda si tega človek ne bi nikoli mislim. Neverjetno kako se lahko pade na dno in koliko moči in naporov je potrebnih da prideš nazaj na normalo. Jaz se sedaj sprašujem ali je to sploh možno, tj. ali lahko kdaj spet čist normalno živim?

Odgovori Citiraj sporočilo Povezava Prijavi objavo
Avatar Mateja D. 30 Mar 2017 20:46

Spoštovana,
čestitam vam, čestitam, da ste zmogli, da zmorete vsak dan znova. Občudovanja vredno. Vprašanje je, kaj je normalno. Kaj v tej naši sprevrženi družbi je normalno? Je normalno, da ne spoštujemo narave? Je normalno, da veljajo izkoriščevalski odnosi? Je normalno, da toliko ljudi vsak dan umre zaradi sistema: nikoli dovolj denarja, določenih ljudi. Je normalno, da živiš, kot pričakuje zahodna potrošniška družba: najbolj pomembno je, da si dober delavec, da se razdajaš, si zadovoljen, kolikor plače pač dobiš in na drugi strani čim bolj zapravljaš, čez vse svoje meje. Je ta model življenja normalen? Marsikaj, kar za našo družbo velja za normalno oz. idealno, je preprosto povedano: vse prej kot dobro. Tako, da kadar se nam zrušijo ti družbeno konstruirani vzorci normalni življenj, je pravi blagoslov. Ker se lahko izgradimo na novo, pristno, samosvoje. Saj se ne zavedamo, koliko živimo po pričakovanju drugih, družbe in koliko dejansko sami iz sebe. Koliko živimo svoj pristni jaz? Tako da spoštovana gospa, želim vam, da vsak dan vedno bolj čutite sebe, svojo ljubezen do sebe in sveta okoli sebe, da se sprašujete, kdo ste in kaj si želite,… in temu sledite. Pa saj so že starodavni modreci govorili o tem, da je iskanje samega sebe celoživljenjski proces. Vprašanje je samo, ali si na tej poti ali še spiš in te ta pot še čaka.
Naj se poslovim od vas z velikim spoštovanje do vašega dela na sebi!

Mateja Debeljak, univ. dipl. soc. del.

Odgovori Citiraj sporočilo Povezava Prijavi objavo
Default avatar Celo življenje eno samo odrekanje 30 Mar 2017 23:25

Pozdravljeni gospa Mateja,

hvala za odgovor. Jaz sem bolj imela v mislih moje ˝Normalno˝. To kar sem jaz poznala in živela kot normalno življenje, zaradi česar nikoli nisem bila sprejeta v družbi, ker pač nisem narejena po kalupu, mi najnovejši mobi, prenosnik, kavbojke, superge, niso nikoli nič pomenile. Vedno mi je pomenilo samo to kar je meni bilo všeč in ravno zaradi tega sem bila vedno za družbo čudak.

Pod moje Normalno obravnavam sebe takšno kot sem bila, zvesta sebi, da sem se družila z ljudmi ki so me sprejemali takšno kot sem, da sem jedla samo to kar mi je teknilo, da sem si kupila oblačila v katerih sem se počutila kot kraljica, da sem se vpisala na tečaj plesa samo zato da bi plesala, itd itd. V mislih imam to da dan preživim brez stresa, da si kupim nekaj brez stresa in strahu, da ne živim v pričakovanju slabega, da sem pomirjena, da zvečer grem v posteljo, se dobro naspim in naslednji dan že zjutraj zaživim z mislijo kaj me čaka ta dan, katere obveznosti, kajmoram postoriti, pa kaj si moram skuhati za jesti, pa kaj narediti zase za svojo dušo, ipd. V moji glavi je nenhno premlevanje skrbi in strahu kako naprej. Kadar hočem kaj spremeniti me vsakič znova udari kruta resničnost, da še vedno ne premorem dovolj sredstev, da lahko sproščeno živim to kar bi rada, da delam kot norc pa od lastnega dela nisem sposobna dostojno živeti in si izpolniti svojih želja.

Nisem imela v mislim pojma Normalno, ki je prepogosto zlorabljen v današnjem času. Je pa res, da hočeš nočeš, se moraš držati določenih družbenih pravill, drugače nisi za nikamor. Je pa res, da so marsikakšna, nujna in pametna, družbena pravila, psihopati zlorabili zato da lahko manipulirajo z ranljivim ljudstvom. Družbena pravila in norme, so potrebna in nujna, vendar ne v takšni obliki in številnosti kot je to danes primer.

Lep večer še naprej!

Odgovori Citiraj sporočilo Povezava Prijavi objavo
Default avatar miles 3 Apr 2017 18:29

Prikaži citatCelo življenje eno samo odrekanje napisal:
A je možno sploh priti do točke, ko bom normalno, brez strahu in stresa živela, delala in tudi vedela da imam kaj od tega da delam, ne pa da samo delam da pokrijem vse stroške in preživim...
Moram priznat, da sem z zanimanjem pogledal, kaj se skriva za naslovom teme.
Ampak... razočaranje! Kako naj drugače komentiram vsebino kot, da avtorica pač zna rokovati z denarnimi sredstvi, ki so ji na voljo. Sploh precej alarmantno zveni tista izjava, da dejansko VELIKO ZASLUŽI, pa se mora neprestano nečemu odrekati...
Kaj hudiča to pomeni?
Navadno zase radi rečemo, da (pre)malo zaslužimo. In ko sami priznamo, da veliko zaslužimo... khm. Kdor ima velike denarne prilive, pa nima dovolj za "normalno" življenje je:

- zelo zadolžen (krediti, lizingi, investicije, dolgovi...)
- velik zapravljivec
- zelo radodaren
- sem kaj pozabil?

-------------------------------------------------------------------------------------------------------
Do what you can't.

Odgovori Citiraj sporočilo Povezava Prijavi objavo
Default avatar Celo življenje eno samo odrekanje 4 Avg 2017 22:58

Prikaži citatmiles napisal:
Prikaži citatCelo življenje eno samo odrekanje napisal:
A je možno sploh priti do točke, ko bom normalno, brez strahu in stresa živela, delala in tudi vedela da imam kaj od tega da delam, ne pa da samo delam da pokrijem vse stroške in preživim...
Moram priznat, da sem z zanimanjem pogledal, kaj se skriva za naslovom teme.
Ampak... razočaranje! Kako naj drugače komentiram vsebino kot, da avtorica pač zna rokovati z denarnimi sredstvi, ki so ji na voljo. Sploh precej alarmantno zveni tista izjava, da dejansko VELIKO ZASLUŽI, pa se mora neprestano nečemu odrekati...
Kaj hudiča to pomeni?
Navadno zase radi rečemo, da (pre)malo zaslužimo. In ko sami priznamo, da veliko zaslužimo... khm. Kdor ima velike denarne prilive, pa nima dovolj za "normalno" življenje je:

- zelo zadolžen (krediti, lizingi, investicije, dolgovi...)
- velik zapravljivec
- zelo radodaren
- sem kaj pozabil?
Preden se začnete zgražati nad slabim ravnanjem drugih, pomislite ali poznate celotno zgodbo in ozadje. Nismo vsi ljudje neumni. Ne delamo vsi ljudje napak načrtno.

Ja, sem zadolžena. Ker sem najela hipotekarni kredit, ostala brez službe in nato doživela tako psihični kot finančni polom. Ko sem se spravila malo k sebi sem našla delo, začela odplačevati dolgove in obveznosti. In sedaj ugotavljam, da bolj ko odplačujem več sem v godlji, ker ne poznam zakonov oziroma nisem znala zlorabiti zakone, ker bi se le tako popolnoma zvlekla ven iz finančne agonije brez večjih posledic, iz agonije kateri ni in ni konca - samo zato ker sem neumna in plačujem, nisem zginila kot številni inteligentni goljufi.

V državi Sloveniji najbolj pridejo čez tisti, ki se izognejo kakršnikoli odgovornosti. Mi, kateri prevzamemo odgovornost in plačujemo svoje grehe, pa nimamo nobenih pravic ali olajšav, smo vir prihodkov in na koncu plačujemo še več kot bi morali, če bi šli v stečaj ali pa enostavno pustili naj se zgodi kar se hoče.

Pa še enkrat ti priporočam, da ne obsojaj drugih ker ne veš in ne pznaš cele zgodbe in ozadja. Ko situacijo doživiš na lastni kožo, zgleda to popolnoma drugače. In takrat tudi ugotoviš kje živiš.

Odgovori Citiraj sporočilo Povezava Prijavi objavo
Stran 1 od 1
Na vrh