Najdi forum

Zdravo
Imam en v bistvu nerešljiv problem in sicer ta, da mi možgani komajda delujejo. In s tem res mislim komajda. Najverjetneje kot posledica izredno težkega poroda, ko sem za daljše obdobje ostal brez kisika in je to gotovo pustilo posledice. Niso pa zdravniki nikoli nič rekli in še ko sem potem enkrat omenil osebni zdravnici, ni vedela kaj reči, pač nekaj v stilu kar je je. Ogromno energije in napora porabim samo za to, da se vsakokrat zavedam kje sem in za osnovno orientacijo v času in prostoru. Pa še to, mi največkrat ne uspe najbolje in sem dostikrat popolnoma izgubljen, deloma senilen. Nimam nobenih sposobnosti reševanja problemov. Zaenkrat še živim pri starših in nimam pojma kako se bom preživljal v bodoče, saj lahko opravljam samo najbolj rutinske, ponavljajoče se zadeve in to je to. Ženske nikoli nisem imel niti je nikoli ne bom. Če sem slučajno v kaki skupini ljudi sem vedno samo tiho, brez besede ,ker imam pač prazno glavo in nimam nobenega “feed-backa” na to kar se dogaja okoli mene, saj ne morem slediti pogovoru. V bistvu se takim situacijam kar najbolj izogibam, ker so ekstremno ponižujoče, kot vse ostalo v mojem življenju.Ogromokrat sem tudi že pomislil na samomor. Pri meni pač ne bodo pomagale neke tablete in drug nasveti ,ki jih dajejo ljudem v depresiji, ker imam objektivni problem, ki mi je uničil življenje. Sicer nisem iz neke verske družine in tud sam nikoli nisem bil vernik, a mi je v zadnjem času postala edina tolažba to, da mora imeti ta pekel nek smisel. Ne vem pa kako dolgo še, ker sem relativno mlad in bo to trpljenje najverjetneje trajalo še leta in leta. Skratka ljudje, cenite zdravo pamet, ker se da mnogo stvari rešiti z njo, brez tega pa si popolnoma razorožen.

Pozdravljen,

z zanimanjem sem prebrala kar si napisal. Čudi me, ker praviš, da tvoji možgani komajda delujejo, tvoje pisanje pa je vendar teče čisto gladko, logično, smiselno…Tukaj mi nekaj ne gre skupaj- ali je s tvojimi možgani res kaj narobe? Praviš da zmoreš le osnovna rutinska opravila. Kaj točno to pomeni?

Z vero pa ni nič narobe v kolikor ti to daje nek višji smisel v življenju,
oglasi se še in povej kaj točno naj bi bilo s tvojimi možgani narobe,

vse dobro, lp

Bernarda

Ne vem sicer koliko % delujočih možganov je dovolj za osnovno pismenost, sicer sem pa napisal, da mi možgani delujejo komajda in s tem sem mislil tudi na to “veščino”. Nekaj sem že napisal kje čutim največji deficit – izgubljenost v času in prostoru, ne morem najti pravega “zaporedja” stvari (težko je to razložiti). Potem je tu popolna izgubljenost v novih, nenaučenih situacijah oz. tam kjer je treba sprocesirati nekaj infromacij in iz njih poiskati rešitev. Temu čemur ponavadi pravijo iznajdljivost. Potem so tu težave s spominom oz. z nekim “funkcionalnim” spominom (zapomnim si začuda samo kakšne neumnosti) – dostikrat pa grem npr. v trgovino po 2 stvari in pozabim eno kupit. Nadalje je tu nezmožnost prepoznavanja čustev drugih ljudi, odzivi na njihove reakcije, sledenje pogovoru, itd.. No pri slednjem ima verjetno tudi to vpliv, da že kakih 8 let (sedaj sem star 25) živim življenje samotarja, ker sem se zaradi omenjenih težav in sramu umaknil iz družbe v največji možni meri. Z rutinskim delom sem mislil tisto delo, ki se neprestano ponavlja in ne zahteva nobene iznajdljivosti. (npr. delo za tekočim trakom).
Vernik sem postal po sili razmer, v bistvu niti nisem iskreni vernik, samo v glavo sem si utupil neko bedasto idejo, da bo to trpljenje nekoč z nečim poplačano, pač nekaj zaradi česar vstanem iz postelje vsak dan.

Pozdravljen,

hvala za bolj podroben opis svojega stanja in počutja. Pri branju tvojega prispevka imam še vedno ne razumem kje točno naj bi bil vzrok za tvojo “izgubljenost” v času in prostoru. Ali gre za psihološki dejavnik za tako imenovano derealizacijo? Imaš občutke nerealnosti o svetu okoli sebe? Glede tega, da greš po nekaj v trgovino in potem neko stvar pozabiš- to se dogaja tudi meni in verjamem da še mnogim od nas. Izgubljenost v novih situacijah je tudi razumljiva- od začetka delamo neke stvari s polno pozornostjo, ko jih avtomatiziramo pa gredo same od sebe.
Morebiti bi moral več pozornosti posvetiti stikom z ljudmi- jih navezovati in vzdrževati- potem tudi lažje več izvemo o človekovem notranjem doživljanju in se učimo določenih veščin v občevanju s soljudmi. Če imaš možnost se pridruži kakšni skupini za samopomoč- tam so ljudje s podobnimi težavami in bo lažje začeti brez sramu. Umik iz družbe zagotovo ni rešitev- rešitev je prej spopadanje s situacijami v katerih nam je v začetku sicer nelagodno vendar se jih naučimo obvladovati in tkemo nove vezi in se učimo novih stvari- dokler ne prevladajo bolj prijetni občutki v tem občevanju z ljudmi.

Oglasi se še kaj in bodi dobro,

lp

Bernarda

Tudi jaz ne vem kje je vzrok za izgubljenost, vem samo da je tu in povsod. Ne bi rekel, da imam občutek, da stvari niso resnične, ampak prej da vse teče po nekem vzorcu, ki meni nikoli ne bo jasen in da so vsi okoli mene vedno dva koraka (v bistvu veliko več) spredaj. Vem da so vsi ljudje kdaj pozabljivi, smo pri meni je to pravilo in ne izjema. Drugim se to ponavadi dogaja ko so preobremenjeni ali utrujeni, meni stalno. Kar se tiče stikov z ljudmi sem jih poskušal navezovati, parkat sem šel tudi na skupino za samopomoč pa enostavno ni šlo. Tam tudi ni bilo nikogar, ki bi imel podobne probleme in se nisem mogel z nikomer poistovetiti. Imel sem pa iste občutke sramu kot zmeraj in še večje paralize kot sicer ko sem sam. Ne vem, zdi se mi da imam tudi težave z govorom, da izgovarjam besede v čudnem vrstnem redu (pri pisanju tega ni), s čudnimi poudarki, dostikrat se izgubim in ne vem več kaj sem nameraval povedati (pa ne gre za neke težke in dolge govore), največkrat pa enostavno nimam ničesar za povedat. Ne razumem humorja, nikoli nimam ničesar za povedati nazaj, kar bi bilo vsaj malo duhovito , včasih pa to kar povem niti nima smisla. Ne razločim sarkazma, cinizma, itd. od tega ko je nekdo resen. V bistvu imam samo še “birokratske” stike z ljudmi, ker me je vsega ostalega groza.
V bistvu mi ni nič jasno. Domenvam, da imam blažjo obliko mentalne zaostalosti, kot posledico težkega poroda. Bral sem da je to možno, ampak to je vse ugibanje. Je možno da imam avtizem? Ali obstajajo kakšni zanesljivi mehanizmi za preverjane tega?

Pozdravljen,

Kar nekaj stvari, ki si jih omenil, doživljam tudi sama in nisem še naletela na osebo, ki bi čutila podobno. Te je mogoče kontaktirati zasebno?

Lp,
še ena samotarka

Zdravo, tudi jaz še nisem naletel na nikogar, ki bi imel podobne probleme. Lahko mi pišeš na email:
[email protected]

Pravkar sem ti pisala na mail.

Lp

Po podrobnejšem raziskovanju po internetu sem izvedel, da se kognitivne funkcije, ki meni povsem “manjkajo” imenujejo eksekutivne (oz. izvršilne). – se pravi sposobnost planiranja, organizacije, možganske fleksibilnosti, sposobnost uporabe naučenega v novih okoliščinah, odsotnost vsake spontanosti, itd.. Sprašujem če obstaja kak strokovnjak, kjer bi lahko preveril, testiral deficit na tem področju – spada to pod psihiatrijo ali nevrologijo?

New Report

Close