Ali je to povsod po svetu ali je samo slovenska posebnost

Imam nekaj vprašanj:

1) Ali je povsod po svetu tako, da je ljudem pomembno to, kaj rečejo drugi in se tudi ravnajo po tem, kar rečejo drugi ali je to slovenska posebnost?

2) Ali je povsod po svetu to, da ljudje drugim zavidajo ali je to slovenska posebnost?

Če je to dvoje samo v Sloveniji, zakaj se navedeno dogaja v Sloveniji (tj. zakaj je za nas Slovence tako važno, kaj rečejo drugi in zakaj ljudje drugim tako zavidajo)?

Pozdravljeni,

Verjetno v vsakem kraju na svetu obstajajo takšni ljudje. Težko pa je posploševati.

Ali imate mogoče kakšno slabo izkušnjo na teh dveh področjih? Če se boste odločili napisati, vam bom z veseljem komentiral.

Do takrat pa lep pozdrav,
Miha Štrukelj, specializant psihoanalize

Psihoterapija Štrukelj
Psihoanalitična psihoterapija in psihoanaliza za iskanje svoje poti in resnice. Ljubljana.

No, takole je. Imela sem dobrega prijatelja. Ker so mu prijatelji rekli, da je droga dobra, poleg tega pa je bil še ljubosumen nanje, ker so delali nekaj, kar on ni, jo je še sam poskusil. Drogo si je moral pripraviti in jo vbrizgati sam, čeprav je bil brez izkušenj (tisti, ki jih je zaprosil zanjo, mu očitno niso želeli pomagati – ne vem zakaj). Dobil je hud šok in padel v komo zaradi očitno predoziranja. Umrl je. Grozno žalostna sem.

Spoštovana,

moje sožalje ob izgubi prijatelja. Žalostno je, da ljudje zavidamo in želimo poizkusiti stvari za vsako ceno- celo za ceno življenja. Žal je smrt nekaj dokončnega in tukaj ni popravnih izpitov,

moje sožalje,

lp

Bernarda

Pozdravljena,

na tem svetu smo vsi popotniki. Izbiramo si svojo pot in smo za njo tudi odgovorni. Nihče od nas ne more zahtevati od sočloveka, da stori drugače, kot si to želi sam. Ob tem nam je večkrat težko, pa vendar je pomembno, da spoštujemo avtonomnost vsakega človeka. Vaš prijatelj se je odpravil na svojo pot, ki pa se je na žalost tudi končala.

Pravite, da ste grozno žalostna – bi želeli povedati kaj več o vaši žalosti? Mogoče vam bo to koristilo.

Vse lepo vam želim,
Miha Štrukelj

Psihoterapija Štrukelj
Psihoanalitična psihoterapija in psihoanaliza za iskanje svoje poti in resnice – Ljubljana.

Žalostna sem predvsem, ker mene ni poslušal. Poslušal je le to, kar je slišal pri svojih prijateljih – da jim je droga kulska in da se full zabavajo in da se imajo fino, da živijo v sedmih nebesih, itd. Zato sem žalostna, ker tega nikoli prej ni bil navajen početi, da bi riskiral zato, ker mu nekdo nekaj reče… Zato me tudi bega, zakaj ni mogoče v življenje obuditi nekoga, ki je umrl zaradi nesrečnega eksperimentiranja, ki ga v drugačnem stanju nikoli ne bi naredil? Namreč, ti njegovi prijatelji so ga čisto prevzeli, bojda so mu pomenili vse in je želel tudi sam postati tak kot oni… Imeli so namreč skupne interese (ki niso bili droga, ampak ustvarjanje – skupaj so likovno ustvarjali). Pa mu je prijatelj najprej rekel, da bo lepše risal, če bo pod vplivom droge, potem pa, ko se ni dal pregovoriti, da jim je droga kulska, da se full zabavajo in da se imajo fino, da živijo v sedmih nebesih, itd. Govoriti so mu tudi začeli, da so njegove slike grde in da bo lepo risal samo, če bo pod vplivom droge, začeli so mu tudi groziti z izločitvijo (tri od teh prijateljev je poznal še od prej, ko so bili še otroci – verjetno se je tega ustrašil). To ga je prepričalo, da je drogo poskusil in nato umrl. Žalostna sem, ker mi nihče ne verjame, šla sem na policijo in povedala zgodbo, pa so rekli, da ne morejo nič, da pričanje nekoga, ki je dobil informacijo iz druge roke, ne more biti podlaga za začetek kazenskega pregona, da lahko kaznujejo le neupravičen promet z drogo (prijatelj droge ni kupil od njih, ampak na trgu – oni mu je niso hoteli prodati, niti mu pomagati pri doziranju), medtem ko izsiljevanja naj ne bi bilo mogoče dokazati… Žalostna sem.

Spoštovana,

žal mi je, ker ste izgubili prijatelja. Verjamem, da veliko razmišljate o tem zakaj se je to “moralo” zgoditi in da se vam v tej zgodbi nič ne zdi pravično. Pravite, da je umrl tako rekoč po nesreči- zaradi predoziranja, ker droge ni bil navajen, želel pa jo je poskusiti saj so nanj imeli velik vpliv zanj pomembni drugi, ki so droge uživali in mu to predstavili kot nekaj dobrega. Pravite, da ste šli celo na policijo vendar tudi tam ne morejo storiti nič. Pravzaprav vas razumem, po drugi plati pa tudi če bi bilo mogoče doseči kaznovanje tistih, ki naj bi pripomogli k temu, da je vaš prijatelj zaužil drogo- ali bi lahko to karkoli spremenilo? Žal je tako, da se ljudje ne povrnejo iz smrti- tudi če so umrli zaradi enkratne “napake”, eksperimenta…Težko je tudi kogarkoli kriviti za njegovo smrt, saj ne glede na vse, je bila vendar njegova odločitev, da bo drogo poskusil. Okoliščine temu niso bile naklonjene, ni obvladoval “scene” in stvar se je zanj zelo tragično končala.

Verjetno boste potrebovali določen čas, da boste izgubo lahko predelali in odžalovali. Vso pravico imate biti žalostni. Hvala, ker ste o tem spregovorili in oglasite se še kaj,

lep pozdrav,
Bernarda