v spirali zla… in teme.
Pa bodi tako, da svoje trenutno stanje poimenujem kot “spirala zla in teme”: ko te potegne, te zlepa ne izpusti. Svetlobe ni, je le želja, da bi jo ugledal. Kot kakšna slaba pogodba, pogodba s hudičem. Verjamem, da jo je podpisal še kdo, zato me zanima, kako ste takšne “pogodbe” razdrli drugi. Četudi še več kot desetletje oddaljen od abrahamovega, se na trenutke počutim nemočnega in utrujenega, naveličanega življenja. Zase lahko rečem, le to, da sem oče dveh čudovitih deklic (6 in 3 leta) in (verjetno slab) partner njuni, nekoliko mlajši, pridni in energični mamici.
V zadnjih nekaj letih sem pripeljal svojo družino in sebe na rob preživetja. Priznam, neodgovorno. Sram me je, da sem si sploh omislil družino, potem, ko sem vedel, da se za nekatere stvari nisem odločil modro, da sem se pustil zavesti, ker sem bil lahkovereni in slab “finančni matematik”; zato sem tudi tik pred osebnim stečajem. Morda bi jim bilo danes lažje… ne vem. Mesečno imamo zagotovljenega toliko, kolikor je njena plača (750EUR) in ravno toliko, da fizično preživimo, medtem ko nam duše in hiša propadajo.
Iščem poti, a jih ne najdem. Sem izobražen (a to ni več prednost), izkušen, z 10 let (registrirane!) delovne dobe, a službe kot da se odbijajo stran. Zadnjih nekaj let delujem kot freelancer; saj niti ne zaslužim toliko, da bi si lahko plačal prispevke in delam občasno, za drobiž. Kot kakšna prostituka, bi lahko rekel, le da usluge niso sproducirane v telesni užitek. Dnevno pošiljam prošnje za različna delovna mesta (od pomivalca posode v gostilnah do administratorja); odgovori, če sploh pridejo, so si podobni: “Vašo vlogo bomo shranili…”. Kaj mi to pomaga, če štejem zadnje bakrenčke…
Občasno me obišče kdo, s katerim sem že sodeloval v preteklosti in me prosi za nasvet, kratko pomoč. In mi stisne v roko 10,20EUR. Počutim se ponižnega, a vesel, da lahko puncama kupim jabolka. Vse, kar je bilo vredno, visi na Bolhi, tudi njune oblekice… pa vendar… denar in priložnosti se odbijajo stran.
Tudi sam se odbijam stran; od sebe, svoje partnerke in družine. Očitki in občutek, da jih zažiram, je vsak dan močnejši in me rinejo na rob… saj veste česa. Vedno pogosteje razmišljam o tem, da bi se usedel v avto, odpeljal na rob prepada in pognal k tistemu, s katerim sem podpisal to “vražjo pogodbo”. Ko razmišljam o tem, (hja… cagam… ), vedno znova vidim tista sončka v očeh in razmišljam o tem, kakšno zapuščino in sporočilo jima bom dal. Ampak tudi ta cagavost mineva. Vedno več je želje po tem, da bi pritisnil tipko “power-off”. Verjetno jim bo lažje… Najrajši bi videl, da me zapustijo, da odidejo in da me lepe oči in škrbasti nasmehi ne bodo spravljali v precep, da je vredno… da sem jih vreden. No, mogoče si le želim, da bi jih bil vreden…
Na eni strani moji trije sončki, na drugi pa iztrjevalci, banka, brezposelnost, apatija, depresija… nekdo mi je rekel: “Začni se boriti za svoje sanje. Dopovej si, da si sposoben, da zmoreš, in uspelo ti bo.” Sanje, želje, iskren (na)smeh, energija… kaj je že to? Kako si naj dopovedujem vse to, če pa sem potolčen, brez moči, kot kup kravjekov; kako naj otrokom pomagam doseči sanje in zvezde, do katerih imajo pravico, če sem sam nekaj 100m pod zemeljskim površjem!!?
Kako naj rešim sebe in/ali svoje sončke te spirale zla? Kako naj razdrem to vražjo pogodbo s hudičem? Je morda res čas, da jim dam prosto pot in postanem le slab spomin?
Morda pa je še kakšna pot… če se komu utrne ideja, dobrodošel.
Pozdravljen ,
tako, pa sem tukaj, da vam odgovorim. Najprej moram priznati, da mi je težko odgovoriti na vaš post, ki v vsakem stavku odseva vašo stisko in dvom vase, po drugi plati pa razkriva vašo nedvomno svetlo in močnejšo plat- ljubezen in pripadnost partnerki in hčerama. Težko mi je, ker se bojim, da z mojim odgovorom vaša stiska ne bo nič manjša.
Znašli ste se v neke vrste tunelu, ki mu ni videti konca. Temu pravite spirala zla in teme. Ta trenutek ne vidite svetlobe na koncu tunela čeprav je življenjsko dejstvo, da so vse reči končne in da bo tudi vašega temnega obdobja prej ko slej konec. Res je, da ste zdaj v krizi, da ste brez denarja in vas to preganja, vendar je po drugi strani res tudi to, da imate hčerki, ki vas imata radi in vas potrebujeta- pa ne le v smislu finančne podpore ampak potrebujeta očeta- njegov čas, njegovo pozornost, njegovo naklonjenost, ljubezen…Vse to jima dajete čeprav vam je v duši hudo in se krivite, ker se vam je zgodil finančni polom.
Ne bi rada preveč pametovala. Glede na to, da delate vse v smeri, da bi popravili svojo finančno situacijo , seveda verjamem, da boste prej ali slej dobili kakšno priložnost za delo. Ne morem pa vam tega zagotoviti, saj so časi težki in nepredvidljivi. Glede na to, da s opisujete počutje, ki verjetno pomeni depresijo, bi vam svetovala, da se posvetujete s svojim zdravnikom ali poiščete pomoč psihiatra, psihologa…Zdaj vas na nek način kar slišim kako porečete, -pa saj nisem nor, potrebujem službo ne psihiatra-…Res je, vendar pa je vaša stiska velika in v trenutku ko ne morete ničesar spremeniti in se je stres odrazil tudi na telesu in duši, je včasih potrebno poiskati pomoč kjer je sicer ne bi iskali. Če bi nam bilo življenje na drugačen način naklonjeno ali če nas ne bi na takšne načine preizkušalo…
Ima vaše življenje smisel? Zagotovo ga ima, saj ste oče in svojima hčerama zagotovo pomenite največ na svetu. Še dolgo vas bosta potrebovali in zagotovo se tudi vi vsak dan naučite kaj novega od njiju.
Prosim spregovorite o misli na samomor tudi s partnerko, da vas podpre na poti iskanja pomoči.
Za nujno pomoč se lahko obrnete na:
http://www.psih-klinika.si/koristne-informacije/klic-v-dusevni-stiski/
http://www.telefon-samarijan.si/?page=o_drustvu
http://www.brezalkohola.si/kam_po_pomoc/telefoni_za_pomoc_v_stiski/
Želim vam vse dobro in javite se kaj, da izvem kako vam gre, držim pesti in upam, da se javi še kdo od bralcev foruma s kakšnim nasvetom ali izkušnjo,
lp
Bernarda
Lepa hvala za vaš odgovor in dobronamerne želje ter informacije. Kako dolgo bom še zmogel, v resnici ne vem… tudi za pomoč postajam ravnodušen še sploh, ker si je ne morem privoščiti.
Partnerki sem povedal, da moj vsakdan in moje razmišljanja postajajo vedno bolj črnogledi, ter da bi rad, da vse tri zaživijo proč od mene, brez bremen moje preteklosti. Ko bi le našel “reset” tipko. Ja, res: ne morem(o) jim uiti. Vem in vidim: poskuša me razumeti. A hkrati pa opažam, da moje “slabo” življenje vpliva slabo tudi na naju in njih. Nočem, da otroci trpijo in postanejo depresivni in moji ujetniki. Če bi bili ptički v kletki ali ribice v akvariju, bi jim to kletko odprl…
Vedno bolj samevam v stiski, sploh kadar gredo od doma in se skrivam med štirimi stenami in preplašeno skočim k oknu vsakič, ko slišim, da je v soseski nekdo zaprl vrata avtomobila. Adrenalin naredi svoje. “So spet prišli rubit? Kaj hočejo pa sedaj!” In ko ni nikogar, ko adrenalin popusti, takrat nastopi akutna utrujenost…. Prijatelji? Dokler smo rezali pogače, so bili vedno poleg… pa tudi večina me je/bo obsojala, redkokateri razumel. Tudi najini starši…
Kako pravijo gradbeniki? Včasih je boljše popolnoma podreti hišo in potem na novih temeljih zgraditi novo. Če pa so že temelji zelo slabi in je celotna konstrukcija neuporabna, potem je najboljše na vse pozabiti…
Lepa hvala in vse dobro tudi vam.
Pozdravljen še enkrat,
kaj pomeni, da si ne moreš privoščiti pomoči? Ali nimaš urejenega zdravstvenega zavarovanja? Nujna pomoč zdravnika ti menda pripada v vsakem primeru.
Lahko sicer razumem tvoj vidik vendar se ne morem strinjati s tem. Menim, da sedaj zelo pristransko gledaš na situacijo. Verjamem tudi, da je partnerki hudo, ker ste v takšni situaciji, vendar bi njej in otrokoma bilo še neprimerno huje, če bi ti odšel iz te situacije namesto, da se spopadeš z njo.
Tvoja tesnoba in strah in posledično tudi utrujenost je samo še dodaten razlog, da poiščeš pomoč. Morebiti ti bodo za nekaj časa predpisali antidepresive, da se uredi porušena kemija, ki je posledica nakopičenega stresa. Potem se boš tudi lažje spopadal s vsakodnevno borbo.
V življenju imaš pravico, da ti spodleti, da padeš.. pravico imaš tudi poiskati oporo in pomoč, da lahko vstaneš in greš naprej. Včasih se nekaj časa plaziš vendar je tudi to prehodnega značaja. Še enkrat- tvoje življenje ima smisel in dovolj odgovoren si, da se tega zavedaš! Poišči si torej vso dostopno in možno pomoč- formalno in neformalno. In s tem nikakor ne odlašaj,
lep pozdrav,
Bernarda
Dragi Exlife,
Ko sem prebral vaše sporočilo sem začutil občutek obupa, obžalovanja in nizke samopodobe. Vživljam se v vašo situacijo in razumem, da vam je težko. Kljub temu pa vidim, da ste do zdaj našli uspešen način soočanja s svojim finančnim stanjem in to tudi kaže na vašo moč in svetlobo v vas.
Življenje nam prinaša lepe trenutke, hkrati pa tudi težke. Oboji so pomembni v življenju in velikokrat, čeprav se jih večkrat otepamo, osebno rastemo ravno ob slednjih. Na življenjski poti se srečamo z mnogimi dogodki in zatakne se nam ravno s tistimi, pri katerih naše življenjske lekcije še nismo opravili. Lahko bi rekli, da si scenarij, režijo in produkcijo svojega življenja delamo sami in si (ponavadi nezavedno) ustvarjamo življenje, ki nam bo pomagalo na pot postaviti neopravljene lekcije in tako ponuditi možnost, da z njimi opravimo.
Omenjate spiralo zla in teme, pogodbo s hudičem. Ali vaše prepričanje lahko deluje kot samouresničitvena prerokba? Z mislimi ste veliko v preteklosti in obžalujete pretekle dogodke. Preteklosti ne moremo spremeniti, lahko jo le objamemo in sprejmemo. Dokler tega ne storimo, nismo svobodni, saj smo ujetniki in mučilec samega sebe. Tudi izbira vašega nadimka mi je padla v oči (Exlife – nekdanje življenje).
Mogoče je čas, da spustite vaše stare življenje in sprejmete tega, ki ga zares imate tukaj in zdaj?
Svetujem vam tudi psihoterapevtsko pomoč, ki vam lahko pomaga pri iskanju svoje poti. Psihoterapija je žal v Sloveniji stvar prestiža, saj je večinoma samoplačniška. Predlagam vam, da se obrnete na svojega zdravnika in ga povprašate glede možnosti brezplačne psihoterapije. V primeru, da se boste odločili za antidepresive vam priporočam, da poizkusite takrat še s psihoterapijo in skušate najti in odpraviti vzrok vaših težav. Na ta način se ne boste znebili samo simptoma, ampak se opremili z večjo trdnostjo tudi za prihodnost.
V vsakem primeru je zelo blagodejno, ko se lahko zaupamo nekomu. Govorite o svojih težavah naglas, ljudem, ki so vam blizu. Že samo naše govorjenje in to, da nas sočlovek sprejme, je zelo terapevtsko. Pomembno je, da v svoji stiski ne ostajate sami in se zaupate ostalim.
Glede na prej omenjeno temo, vam v branje priporočam knjigo The Power Of Now od avtorja Eckhart Tolle ali pa od istoimenskega avtorja, A New Earth. Obstajata tudi slovenska prevoda (Nova zemlja in Živeti v sedanjem trenutku), lahko jih dobite v knjižnici, drugače pa angleške verzije lahko dobite brezplačno tudi preko spleta.
Saj veste kako pravijo, ni pomembno kolikokrat pademo, ampak, da vedno znova vstanemo. Jaz verjamem v vas in vašo željo po življenju!
Vse lepo vam želim,
Miha Štrukelj, psihoanalitični psihoterapevt
http://www.psihoterapija-strukelj.si/