Najdi forum

Naslovnica Forum Duševno zdravje in odnosi Psihologija in psihiatrija Duševno zdravje ŽELIM SI STARŠA – ENEGA – NAZAJ

ŽELIM SI STARŠA – ENEGA – NAZAJ

Pozdravljeni!

Moja zgodba je polna preprek in zaprek, a napisala bom samo zadnji del mojega življenja;

stara sem 34 let, na svojem, s službo in s kužiko. Pred 1,5 mescem mi je umrla mami, stara 59 let, zaradi, uradno, raka. Neurano: čeprav je imela raka na pljučih in metastaze, je od diagnoze zelo napredovala v zdravljenju, za skoraj 99% – a zmagal je tisti 1% ———-> čeprav je bila dolgoletna kadilka, je od diagnoze dalje kadila za več 100% močnejše cigarete in 100% pogosteje, se pravi, 2 škatli na dan (to sem izvedela po njeni smrti). Vsakič, ko je prižgala cigareto, se je meni trgalo srce!!! A z očetom ji nisva smela sploh omeniti kaj proti cigaretom, ker je čisto znorela. In umrla je zaradi izčrpanosti od kemoterapije, shujšala je, čeprav je par dni pred smrtjo dobila kilograme …….. a nekaj smo delali narobe!!

Pred smrtjo, sem se sama zdravila v enoti za krizne intervencije, 2 tedna, saj se od leta 2010 zdravim za hudo depresijo s hudo anksioznostjo. Pogreb sem nekako preživela (ne vem koliko helexov sem potrebovala)……… vse sva sfurala z očetom ……….. šla 1 teden po pogrebu nazaj v EKI, kjer sem dobila novo diag. Prilagoditvena motnja. Jutri sem zadnjič v ekiju, terapija z zdravili je kokr pač je, deloma pomaga pri anksi in več pri depri – ampak meni je zadnji teden neznosno hudo za mami!!!!! Ko se samo spomnim na njo, se zjokam kot dež.

Naj omenim še to, da sem v EKI-ju 2x poskušala samomor s tabletami, a neuspešno. Zdaj se ne smem fentati, čeprav bi najraje požrla tablete, si prerezala žile in skočila z okna, da bo ja uspelo, ker grem v drugo enoto, ki se mi zdi to, kar sem čakala skoraj vse svoje življenje, ko se mi je totalka zrušila duša – v enoto za psihoterapijo.

V torek grem po več kot 2 mesecih zopet v službo ………. ne vem kako bom s takšnim stanjem danes, ko se zjokam čim pomislim na mami.

Kaj naj naredim? Kako naj se soočim s tem? Mar res čas zaceli rane? ALi morebiti era?

Potzdravček T.

Pozdravljena,

hudo mi je za tvojo stisko,čeprav tudi jaz bijem boj-nekaj tem po tvojo je tudi moja zgodba.
Če iščem človeka,ki bi ti stal ob strani in si želiš prijateljice,,,,sem tukaj zate. Delno se tudi jaz počutim kot ti…in ne vem…nekako…te razumem.

Verjamem,da ti tako kot meni pasja tačka daje največjo uteho….

Drži se….kontaktiraš me lahko preko privat sporočila.

Pozdravljena izjemno_žalostna,

res je, da si v tem času zelo žalostna in glede na to, da je le mesec in pol odkar si izgubila mamo, je to tudi razumljivo. To je velika izguba in žal ti ne morem reči, da bo jutri vse dobro. Še vedno bo bolelo…vendar verjemi, da bo prišel tudi dan, ko bo bolelo za odtenek manj. Morebiti je to slaba tolažba vendar pa je res, da čas zaceli rane. Brazgotine sicer ostanejo vendar rane vsaj ne krvavijo v neskončnost kakor se zdi zdaj. Dobra stran vsega skupaj je, da imaš službo. Ne obremenjuj se preveč s tem kaj bo, ko se vrneš na delo. Tudi to da jočeš ni nič narobe in prepričana sem, da bo okolica to sprejela. Zdaj se zjokaj kolikor je potrebno, tudi to spada k prebolevanju tvoje izgube.

Dobra stvar je tudi ta, da greš v enoto za psihoterapijo. To ti lahko veliko pomaga pri prebolevanju in tvojem stanju. Ne bo vedno tako hudo kot je ta trenutek. Psihoterapija je zelo priporočljiva saj vidiš, da sama zdravila ne morejo vplivati na čisto vse. Bolečina še ostane a se naučiš živeti z njo in postopoma videti tudi kaj lepega na tem svetu.

Držim pesti zate, da ti bodo prihajajoči dnevi čimbolj znosni in poročaj kako ti bo šlo. Poskusi navezati stik z anjo111 saj sta si lahko v pomoč in oporo,

želim ti vse dobro,

lp

Bernarda

Hvala obema za vajin čas in trud ter prijazne besede.

Naj povem, da nisem šla v službo, ker nisem zmogla, tak, da sem zaenkrat na bolniški do 6.5.2013.

Zdaj se mi dogaja, da že 1 teden sanjam o mami…………. in to je grozno!! Grozno, ker se zbudim v realnost!! Danes sem clo sanjala, da ja umrla, in da smo dobili še eno priložnost, tako da sva jo z očetom peljala v bolnico in je blo vse ok 🙁

Ko sem doma, ne poležavam ali lenarim; vpisala sem se na jogo in v ponedeljek začnem. Šla bom tudi na masažo, ki meni zelo koristi. Doma se s kužko sprehajam 1h in takrat mi misli najbolj letijo okoli dogodkov zadnje cajte, seveda povezanih z mami. Ko kam grem, avto parkiram zelo daleč, da se sprehodim do kraja snidenja. Z očetom se včasih poigrava na PC-ju biljard, delava na vrtu ali pa kaj skuhava. Danes grem domov (z očetom ne živiva skupaj – sem na svojem), ker je v tej bajti polno spominov na mami + slika.

Ne vidim prihodnosti za naprej: v službo ne zmorem, ko se dobim s prijateljicami, nisem za pogovor, ko pa sem sama, pa med vsemi opravili sam jokam

lp t.

Pozdravljena,

zelo dobro se mi zdi, da si ohranila aktivnosti kljub težkemu obdobju v katerem se nahajaš. Okej, naj služba za zdaj počaka, prav pa je, da kljub temu, da se ti veliko joka, greš med ljudi, na jogo, na sprehod, k očetu…Spomini bodo živi še dolgo. Tudi to, da sanjaš o mami vidim kot dejstvo tvoje močne navezanosti in pogrešanja mame. Podzavest v času ko spiš te stvari predeluje po svoje in zagotovo deluje v tvojo korist saj teži k temu, da se zaceliš. Zagotovo ti bo uspelo, samo času je treba dati čas…

Drži se, lp

Bernarda

Kmalu bo 2 mesca kar je ni………..

Zdaj že 1 teden sanjam, da je živa……… čeprav mi je hudo, se ne sekiram več za sanje, ker itak vem, da bom spet sanjala, čakam pa, da kdaj bo konec tovrstnih sanj……

Še vedno sem na bolniški……….. tokrat do 24.5.2013; vendar grem v petek po vsej verjetnosti v službo – torej bom sama krajšala bolniško

Depresije tnxgod zdj nimam, tko da to je OK…… po 3-eh letih ——> aleluja in še, po tem travmatičnem dogodku; ne vem al naj se veselim al ne?

Anksioznost zmanjšam s predpisanimi tabletami, tak da, lahko funkcioniram med ljudmi ————> tud tukaj lahko rečem aleluja, saj sem po 3 letih dobila pravo zdravilo, s tem, da sem se mogla par mescov še odvajat od drugega zdravila, kar mi pa psih. ni povedal in so naključno ugotovili v bolnici, ko sem bila hospitalizirana. Človek ne bi verjel, če ne bi to doživel ali videl.

Morala bi biti hospitalizirana še v drugi enoti, vendar me še niso nič poklicali; ker ne vem, ali bo kaj s to zadevo ali ne, grem kr v službo – sj, kdaj bo pa boljše??? s počutjem???

lp ZŽ

Pozdravljena,

lepo da si se oglasila. Mineva dva meseca od tvoje izgube in ti se dobro držiš. Veseli me, da nisi depresivna in da je tvoja anksioznost v mejah znosnega. Praviš celo, da boš poskusila s službo pred iztekom staleža. Seveda se lahko veseliš svojih uspehov. Prepričana sem, da bi tudi mama bila vesela tvojega napredka.

Služba zna celo pozitivno vplivati nate. Odločiti se boš morala sama, žalovanje pa lahko traja lep čas in ga ni treba (časa) prehitevati. Menim, da ti gre dobro,

oglasi se še kaj z novicami,

lep pozdrav,

Bernarda

pozdrav!

tisti dan, v petek sem res šla v službo. delo kot samo sem razturala in bila zelo zadovoljna sama s sabo.

VENDAR…….me je premagala anksioznost do te mere, da nisem šla ven iz pisarne, niti na wc, ker me je bilo “strah” ljudi, občasno mi je bilo muka celo iz stola vstat in dati dokument na polico, od mene oddaljeno 3 metre. Bila sem silno žalostna, razočarana in obupana (bo kdaj bolje??).

/Poleg tega sem vsaj 5x hotela poklicati mami, da jo malo čujem, pa…./

Po službi sem odšla do os. zdr., da mi da nujno zdravilo, ki sem ga jemala že prej, a so bili drugi psih. (v bolnici) mnenja, da zasvaja, zato so mi dali svojega. Le-ta pa je v petek total zatajil, imela pa sem stranske učinke kot so zaspanost 2h ali/ali nemirne noge. K zdravnici sem komaj prišla do stola, tako sem se tresla, potila in bila nervozna. Tudi iz ordinacije sem komaj prišla ven, tako so se mi tresle noge….

Vikend obup, žalost, žalost, žalost……… sanje o mami, da je živa in da sva v napetih odnosih …….

Včeraj, ko sem prišla do psih. in dobila tisto prvotno zdravilo, ali zasvaja ali ne, mi je dol viselo (itak pa sem ga 1 leto jemala v istih odmerkih in ob odvajanju nisem sploh mela kakšnih str. učinkov??!!), sem čim sem ga pojedla, bila jaz jaz. BIla sem tako vesela, vesela, da lahko normalno funkcioniram v življenju!!!
Danes sem že toliko OK, da na žalost, v večji meri pomagam pri organiziaciji pogreba svojega sošolca iz OŠ, kar prej to ni bilo mogoče.

Zdaj bom do 24.5. na bolniški, poskušam se dobivati s prijatelji, delam stvari, ki me veselijo, predvsem pa berem literaturo za dvig samozavesti, o smrti, izvajam jogo, kolesariti sem začela, ipd. V avgustu pa bom prebarvala stanovanje – no, oče mi bo pomagal.

Tak ……. to je to ♥ t.

Pozdravljena,

lepo, da si se javila in opisala kako ti gre. Menim, da se trudiš po najboljših močeh in da tudi rezultati ne bodo izostali,

vse dobro naprej,

lp

Bernarda

Draga ZŽ,

Ob prebiranju tvoje zgodbe sem začutil močno stisko. Vidim pa, da si našla način soočanja tudi s tako travmatičnim dogodkom kot je smrt starša. Pomeni, da si močna in da zmoreš!

Opisuješ sanje z mamo – da je mama živa in tudi da sta v napetih odnosih. Samo kot vprašanje sami sebi: Si v sanjah udejanjiš njeno prisotnost, in tako zadovoljiš željo, da bi se vrnila? Kaj ti pomenijo ti napeti odnosi v sanjah? ipd. Ponavljajoče sanje lahko kažejo na fiksacijo nekega dogodka/obdobja, ki nam onemogoča, da bi šli s svojim življenjem naprej. V tem primeru nezavedno preko sanj sporoča, da želi razrešiti neko situacijo. Sanje so lahko ena od odličnih poti za raziskovanje svojega nezavednega in s tem večjega ozaveščanja, ki pa vodi v večjo svobodo.

Nadalje, anksioznost in depresija sta lahko le simptoma, ki kažeta pot do nekega globljega konflikta. Zdravila simptome zmanjšajo, vendar konflikt ostaja nerazrešen. Mogoče bi bilo dobro, da se lotiš samoraziskovanja in skušaš priti do dna vzrokom svojih težav. Razne aktivnosti in sproščanja lahko pomagajo, vendar se ne lotijo jedra problema. Jaz bi ti priporočal psihoterapevtsko pomoč, ki jo že omenjaš v prvi objavi – vendar brez kakršnihkoli obljub. Menim pa, da bi bilo vredno poizkusiti. Seveda je pomembno, da zdravila jemlješ še naprej, oz. po navodilih zdravnika.

Želim ti vse lepo in da boš našla svojo pot,
Miha Štrukelj, psihoanalitični psihoterapevt

Psihoterapija Štrukelj

Mag. Miha Štrukelj, Psihoanalitični psihoterapevt v Ljubljani, Link: Psihoterapija Štrukelj

Pozdrav vsem!

Hvala Miha – bom nasl. odgovorila, prav?

Zadeve so danes takšne:
* z očetom sva že 2 tedna v orng napetih odnosih, total sprta
* v mislih sem mu zaželela smrt (in seveda mega občutek krivde danes)
* ima probleme s prostato – hodi na preglede – ; mene na smrt strah
* ne bivam več v hiši z njim ampak sem šla k sebi domov, kjer se boljše počutim

– danes sem prišla iz bolnice
– 24.5.2013 sem pojedla 5 kozarčkov Rivotrila (nizka doza, ne vem kok), 200mg Lamictala in 200mg Kventiaxa
– pojma nimam zakaj sem šla k os.zdr. z avtom, s tem, da sem ga pustila na pol na cesti, na pol na pločniku, feltne razsula, ipd . – med. sestra ga je potem prestavila
– bivanje v ER 2 dni
* nato spet EKI
* pojedla 90 tbl Lahko noč – no effects
* naslednji dan popila 1dcl (več ni blo) Kimi, kremastega čistila za kuhinjo – NIČ
* popila za dlan Subrinin šampon – nič
* prejšnji vikend nisem zdržala doma in sem šla v eki-ja (drgač grem za vikend domov)
* pojedla par lexaurinov, helexov, 2 tablici daleronov, par kventiaxov, lekadolov …………….. med tuširanjem napol zavestna sesedla na bano in zaprla vodo…….. na srečo me niso dali na zaprti oddelek.

* po obeh orkah sem čist porezana, da izteče notranja bolečina ven

Danes jokala, ker ne vem kaj bom z lajfom? Jutri sem doma, lahko bi kam šla, pa me nikamor ne veseli, čeprav grem večkrat s kužko ven, da je vsaj ona zunaj………. jaz pa bi samo spala…….; v petek imam šiht; čez 1-2 mesca imam psihoterapijo, kjer program traja 3 mesce in se ga veselim, čeprav sem se tolikokrat hotela umreti, pa mi ni uspelo.

Upam da zdržim ………. težko bo julija, ko ima oči RD, in mami ne bo, oktobra, ko ima mami rd, da o ostalih dveh mesecih ne govorim :`(

Želim si z nekom ven, na pogovor,,,,,,,,,, sem iz Borovnice :`(

Spoštovana žalostna,

priznam, da ne vem kaj naj ti pravzaprav rečem. Ali res nimaš nikogar, ki bi šel s tabo na sprehod, te poslušal? Poskusi še na kakšnem drugem forumu- recimo nebojse.si ali obišči kakšno skupino za samopomoč. Dnevi bodo minili, vse mine, skrbi me tvoje ravnanje s sabo, pitje čistila, enormne količine zdravil…Ali si zdaj v bolnici? Imaš izhod čez vikend?

Izhod obstaja, zagotovo, dobro se mi zdi, da se veseliš psihoterapije, zagotovo ti bo dobro dela, ta dva meseca pa bosta minila. lepše bi bilo, če bi imela kakšno oporo v sočloveku, prijateljico…

Napiši nam še kaj, mogoče se javi kdo od bralcev in je pripravljen na kakšen sprehod, če je v bližini doma?
Javite se,

tebi žalostna, pa želim čimbolj znosne dni in noči,
čuvaj nase, lp

Bernarda

Pozdrav!

Zdaj sem spuščena iz EKI-ja ………. ker si tam lahko 1 mesec; jaz pa ravno sedaj najbolj potrebujem skupino. V četrtek sem jih prišla pogledat, se poslovit, dati darilo ………. in bila tako žalostna, da nisem z njimi.

Prišlo je že tako daleč, da bi rada odšla v Polje na zaprti oddelek, ker vsako minuto mislim na tablete in predoziranje – še to srečo imam, da sem dobila Seroquel SR, 200mg, ki res zadane (1 tbl = spanje 15ur).

Nečesa, kar sem se najbolj bala, zaprtega oddelka, in čeprav sem ga 1x že preživela, 4 dni v Begunjah, bi danes šla ke. Bom še razmislila; jutri imam obisk pri psihiatrinji, in potem pri os.zdravnici – tablete pa bom imela s sabo, ker vem(!), da jih bom pojedla……….. saj mi je dandanes še bolj hudo za mami, kot mesec, dva nazaj. Za nikamor nisem!

Hvala ker ste me brali ♥ IŽ (T.K.)

Pozdravljena,

lepo, da si se spet oglasila. Jutri imaš torej psihiatrinjo. Bodi z njo iskrena in ji povej o svojih mislih o predoziranju. Menim, da je v tem času nujno, da nisi sama in da imaš na razpolago 24-urno podporo. Morebiti ni potrebno, da si hospitalizirana na zaprtem oddelku, vsekakor pa v tem obdobju potrebuješ neke vrste nadzor saj ga sama nad sabo izgubljaš.

Sporoči prosim kako je bilo pri psihiatrinji in osebni zdravnico, pa kako gre naprej. Držim pesti zate,

lp

Bernarda

Pri psih. sem bila 3 min, tok da sem ji povedala, kaj vse se je zgodilo od zadnjega najjinega srečanja; edino vprašanje od nje je bilo, zakaj sem se rezala in sem pač povedala, da je bila stiska prehuda, da nisem imela takrat nbenga za pogovor in je pač to bila rešitev. Nato mi je dala termin, da se srečava enkrat v juliju in to je to! Nč novih zdravil, nč pogovora ali tolažbe, nič! Zato bom šla nazaj k stari psih., ki je sicer zelo v redu, vendar jo slabo slišim, ker čudno govori, in vsakič imava isto: jaz jo prosim, če lahko glasneje govori ona vedno isti govor. Vendar je pa res, da sem se z njo večkrat pogovorila več kot 20 min.

V Enoti za krizno interv. me niso sprejeli, čeprav, ko je klicala moja os.zdr. ke, je dobila tamkajšnjo zdr.#2, ki je rekla, da naj kar pridem. Zato sem vzela kufer in ……….. se dobila z zdravnico#3 – 1h sva se pogovarjali in jaz sem hotela samo v eki, ona pa da ne, da so zdravniki že presodili, zakaj so me odpustili (halo, a samomorilna sem bla bolj kot Heath Ledger), pa da naj delam to in ono in bla bla bla. Jaz sem lepo rekla, da s v vseh teh svetovih ne znajdem, edino v skupinici v eki-ju in samem eki-ju. NE! narediva en butast antisuicidalni pakt z rokovanjem in to je to. Bože mili moj.
Moja os. zdr. ni mogla verjeti…. Mislim pa si, da me nočejo zato, ker od zadnjega poskusa samomora v EKI-ju, ko sem padla v nezavest v kopalnici, ni nikjer uradno zapisano – kot bi jim kvarila rezultate, da so uspešni, če se nihče ne verne več kot 2x nazaj??!!??

Zdaj čakam na tist sprejem za psihoterapijo………….. vmes pa prespim dneve s tabletami Seroquel SR 200mg, vendar vzamem kar dve tableti. Julija grem mogoče na šiht za 4ure – NE VEM.

Vem samo, da čim je zunaj sonce, življenje narave, smeh otrok…………. mi gre to blazno na živce!!!! In vsako minuto molim, da ne pojem vseh Seroqelov!

/aja, glede zaprtega oddelka sem res zdr.#3 rekla, da ne grem, čeprav sem svoji os.zdr. rekla, da bi šla na zaprti odd.; to pa zato, ker sem se videla, da imam še neko možnost v EKI-ju, na odprtem oddelku. No, pa je šla možnost. Zagotovo pa vem, da bom kmalu pojedla tablete, saj postajam vse bolj osamljena………. jst vabim folk ven, zalo malo ali nič, se drugi spomnejo, da bi se dobili – in, a je to nek lajf??!!?? Povrhu vsega pa, s smrtjo pridobim mir, srečam svoje pokojne, nekdo dobi mojo zaposltev in oče dobi denar od življ. zav. ter stanovanje. aja pa avto, res da je star ampak je bil moj ljubljenček. Kužka pa…….. who know/ :`(

Izjemno žalostna

Spoštovana,

menim, da moraš vztrajati pri iskanju pomoči- in menim, da te nimajo pravice zavrniti, ker naj bi kvarila neko povprečje uspešnosti…V kolikor so tvoje misli še vedno v smeri predoziranja in smrti vsekakor pojdi na urgenco psihiatrične klinike. Moje mnenje je, da zdaj naj ne bi bila sama.

Prosim, da se še javiš in poročaš kako ti gre,

lep pozdrav,

Bernarda

danes je 3 mesce, kar je ni…………..

spim slabo – čeprav mi je do nedavnega pomagal Seroquel SR 200mg 1 tbl., jih zdaj vzamem 3; ampak prejšnjo noč so me tako noge bolele in bile nemirne, da sem zihr, da zarad velike doze Seroquela.

jutri imam pogovor z os.zdr., zaradi bolniške, ker gre potem ona na dopust – in takrat se počutim sila nebogljena, če vem, da je ni. No, ne kontaktiram vedno ampak ko zbolim, a vseeno me navdaja grozen občutek, da je ni in kaj če…., ipd.
Junija se mi izteče bolniška; zdravnica mi hoče dati bolniško dokler se ne sprazni prostor v enoti za psihoterapijo, ki pa je lahko konec julija ali avgusta. Jst v vsej tej zmedi, rinem na šiht, pa pojma nimam zakaj. Ne vem……….

Julija, ko sta se spoznala starša, se bo verjetno ravno na tisti datum urejal grob iz lesa in zemlje v kamen – človek ne ve, al bi se veselil al ne. Vsekakor ne…

Danes naj bi imela razgovor v Hospicu, pa so zamešali datume, tak da smo se zmenili za drugič. Predno pa smo se dogovarjali, je mene ob prihodu v stavbo tak strah prijel, potem zagledam leseni kip v obliki ženske ki moli, visok 2 metra, na sredini prostora pa ogromna sveča, nekje napis, da prosijo za tišino, ipd.
Ko sem čakala gospo, me je poleg strahu prijel še občutek tesnobe, groze in predvsem slabosti – čutila sem samo smrt v tej hiši in nič življenja. Zato sem si rekla, da na drugi termin ne bom prišla, ker “lažje” premagujem mamin odhod s prijaznimi mislimi, optimizmom, ipd. – skratka, pojmi slavljenja življenja.

Najhuje od vsega mi pa je, da moram živeti zaradi očeta, prijateljev, najbolj očeta……….. ko pa bi rada šla k svojim pokojnim. Oče je zadnje cajte prijazen, odkar sem pojedla Rivotrile; ampak kaj je bilo pa prej, pa tudi ni za pozabit. Prijatelji so tak tak………. nobenega nimam tko za pogovarjat se bolj pogosto, ali se obiskat. Vse je tak navidezno, al pa imajo drugi prednost, jaz pa………..boš že, IŽ.

Vsako vsako vsako minuto pa mi gredo po glavi tablete Seroquela, kako jih dajem na pol, da jih lažje pogoltnem……………. Čeprav čutim 2% naravo okoli sebe, trava ki diši, vonj poletja – ampak to ni to. Doma se zamotam z vsem živim………..danes prala okna, likanja imam veliko – ampak to ni to.

Življenje, ki je nekoč bilo, zdaj ni več. Ne razumem, zakaj je mogla umreti, res ne!!

Zdaj sem spet v neko žalost zapadla, da ne jem hrane, razen kako banano, jabolk in nešteto kofetov. Ni mi za jest, nekaj rabim, pa ne vem kaj.

Čedalje bolj čutim in se zavedam, da sem večini ljudem v napoto…. Najraje bi očetu rekla, da ko umrem, ne rabi delat groba v mojem kraju, ampak naj pepel posujejo na Žalah in se na zid napiše moj ime in priimek, pa bo še najbolj poceni prišel skozi. Denarja zmanjkuje, veselja itak ni, volje tud ne – pa čemu jebela sem še tle????!!!!????

:`(

zelo malo mi manjka, da pojem tablete………

na mizi jih imam razstavljene, ko me bo prijelo……….

danes šla k os.zdr., da končam bolniško, saj v nedogled je ne mislim imeti, ali sem ready za delo ali ne, pa na nek način sem, po drugi strani pa ne, ker nočem več živeti………….

česarkoli se lotim, propade!

danes sem prebila dan siscer družabno, vendar prvi prijatelj me je pustil na cedilu, druga ni mela cajta, tretjo sem jaz tolažila, četrti pa sem omenila, da ni več volje do življenja, zato je težko govoriti o tem, kaj naj naredim………

mislim, da 8800 mgr zadostuje za večni počitek, katerega moja duša že tako dolgo išče. Kdaj? Ne vem; danes, jutri, v petek……. glede na to, da sem impulzivna, me kar prime in takrat pojem.

p.s. na Zavodu za transf. krvi so me zavrnili zaradi depresije!!! Tako sem bila žalostna, da sem se v kantini skoraj zjokala, vzela pa sem si samo kavico. Nekaj dobrega sem želela narediti, pa mi spet ni ratalo

lp t.

Pozdravljena,

žal mi je, ker se tvoje stanje nič ne izboljšuje. Ti dnevi so itak naporni, že zaradi izjemne vročine, ti pa imaš še druge težave in zdi se, da se nič ne premakne. Morebiti bi za začetek začela s čisto malimi koraki- dan za dnem oziroma vsak dan posebej- lahko tudi napišeš v dnevnik kako si preživela dan in poskusiš najti nekaj dobrega v njem. Lahko pa napišeš tudi semkaj,

posledice predoziranja s tabletami so lahko zelo hude- ni nujno, da je to smrt lahko pa so hude in trajne poškodbe in dolgoletne posledice!

Poskušaj preživeti vsak dan posebej po svojih najboljših močeh,

lp

Bernarda

Pozdrav!

Že 1 teden hodim v službo in vse je bp kar se tiče službe!

S počutjem pa sem na nuli :`((

3 dni prek koncem bolniške, me pokličejo iz enote za psihoterapijo za sprejem!!!!! Seveda nisem mogla iti, ker:

a) je moja dr. na dopustu
b) sem komaj začela hoditi v službo in ne bi rada 2 ali 3 dni bila v službi in potem 3 mesece spet v hospitalizaciji oz. v manjku
c) ne vem kako je nadaljevanjem bolniške glede ZZZS (in me to tud ne zanima, zdaj)

Blazno sem si želela in ko sem zavrnila, sem bila solzna in doma sem se zjokala u nulo. Edini človek, ki bi deloma razumel moje stanje in ki ga imam najraj na svetu ………… ga danes ni – moja mami!

Oči, ne razume tega. Ne odobrava psihiatričnih obravnav, bi me pa podpiral :/ Kar pa je to zame neki napol podpora; kako lahko nekaj podpiraš, kar ne odobravaš situacije?!

Rekla sem sicer, da bi od septembra dalje lahko manjkala, ampak……

Men je vsak dan težje, hudo in “črno” pred očmi.

Ko vidim mami, si mislim: “rada bi šla k tebi in ostalim pokojnim! TAKO ZELO SI ŽELIM TO NAREDITI. kaj me ovira? kaj? nič nimam na tem svetu. nič!”.

Prijateljica, ki mi je zelo ok in sem bila tudi na njeni poroki, raje svoje težave zaupa na forumu kot meni 🙁 Ok, če bi ji pomagalo, ampak mislim, da ji ne, ker samo ona notri piše, razen če ji preko ZS.

Druga prijateljica, ki me je povabila polet k njim na kmetijo pomagat (obožujem kmečki lajf)……… zgleda ne bo nič iz tega, ampak res jo nisem mela za tako, da bi samo tko tko govorila. Ne vem…..

Vem samo, da nočem živet! Nočem! nočem, nočem nočem!!!

pozdravček…………. IŽ ♥

New Report

Close