poročena
Poročena sva 6 let, prej sva bila skupaj 4 leta. Imave 2 hčerki, oba službe, denarno ni problema. Do tukaj vse idealno. Problem je v tem, da mož cele dneve dela, jaz pridem domov okrog 15.00 in sem sama z otroci do 20.00 zvečer. Vprašam se ali ima sploh se smisel biti poročen, če partnerja vidim samo še ponoči, punčki pa še to skoraj ne. Tudi drugače je odnos med nama bolj tako. Enkrat bolje drugič slabše. Mineva me že vse skupaj, vendar vztrajam zaradi hčerk. Ali oče res nima nobene odgovorsoti do otrok, razen sevada denarne. Kaj otroku pomeni, da imajo starši dovolj denarja. Mogoče se sliši malo smešno, vendar meni ni več, bolj za zjokat, ko gre 2 letna hči v posteljo s sliko očita. Sedaj je spet na službeni poti, tako da ga 1 teden ne bo. Sicer je samostojni podjetnik in ga razumem da mora delati, vendar tudi nekje mora biti meja. Ali so to delavnost res prinesli iz severa ali hočemo biti slovenci res tako popolni. Zakaj mora biti pa trgovina odprta v nedeljo. RAZVADA. In zakaj je v Sloveniji toliko ločitev????
To sem napisala, ker nimam nikogar s katerim bi se lahko pogovorila. MAlo boljše se človek že počuti, pa čeprav samo tipkam. Ampak kakšna je prihodnost?
Draga Alenka
Tempo življenja je res vedno hitrejši in vedno več je ljudi, ki preživijo večino dneva v službi. Težko je uskladiti družinsko in službeno življenje in večkrat na račun službe trpi družina. Zaradi tega nastanejo nesporazumi in odtujenost med partnerjema, največkrat pa najhujše posledice nosijo otroci.
Napisali ste, da vas počasi že vse mineva in da vztrajate v zakonu le zaradi otrok. Vztrajanje v taki zvezi samo zaradi otrok, gre na račun vašega duševnega zdravja. Če do moža še vseeno gojite neka pozitivna čustva, se poskusite pogovoriti z njim. Predlagajte mu, da vsaj par dni v tednu preživite skupaj. Naredita načrt prostega časa, ki ga boste preživeli skupaj. Službene obveznosti se da organizirati tudi drugače, le voljo je treba imeti in razmisliti kaj je prioriteta.
V Sloveniji je res veliko ločitev, ki pa niso le posledica prevelikih obveznosti v službi. Pogosto je služba tudi izgovor, da se človek umakne in se mu ni potrebno ukvarjati z nastalimi težavami.
Pravočasen in odkrit pogovor lahko dela čudeže. Prihodnost bosta krojila sama z možem.
Želiva vam vse dobro. Če čutite potrebo, da se komu zaupate, pa še kaj napišite.
Tanja in Bogdan
Pozdravljena Alenka!
Sicer sem še samska, stara 27 let, a sem ravnokar zaključila enoletno zvezo s fantom, ki ni imel (dovolj) časa zame. Tudi on je bil samostojni podjetnik in res sem ga razumela, da če ne bo on naredil stvari, jih ne bo nihče. Dolgo sem se spraševala – in spraševala tudi njega – kako organizirati najino skupno življenje, kje in kako postaviti meje med privat in službo, kaj želim od njega (ali naj bo le misel v moji zavesti ali si želim njegovo fizično in umsko prisotnost ipd.), kje on vidi mene v svojem življenju … razmišljala sem tudi o tem, da sva zdaj še oba samska – in brez obveznosti – v primerjavi z bodočnostjo, ko naj bi imela otroke. Ali je smiselno biti z nekom, ki ga nikoli ni, kaj bi otroci sploh imeli od njega …
Sklenila sem, da sem še premlada, da bi se ustalila pri takem moškem, da bom še poskusila srečo kje drugje. Mislim, da je nujno in edino normalno poskrbeti za ljudi, ki jih imaš rad in so ti blizu, ne le v materialnem smislu, ampak tudi v psihološkem, čustvenem … Če on tega ne dela, potem bolj malo misli na vas in lahko rečeš, da vas nima rad ali dovolj rad za nadaljne skupno življenje. Poskusi se pogovoriti z njim, da tako ne gre več, da je potrebno narediti mejo med vami in službo. Mislim, da te že zdaj vaše (vajino) skupno življenje ne zadovoljuje več in če te kljub poskusom (in pogovorom) ne bo zadovoljevalo tudi v prihodnje, čemu potem vztrajati. Verjamem, da si lahko najdeš boljšega partnerja oz. si osmisliš prosti čas sama s svojima otrokoma veliko bolje kot pa, ko doma čakaš na svojega t.i. partnerja. Toliko v premislek. Mislim, da bi bilo dobro, da o tem dobro premisliš in se pogovoriš še z drugimi (starši, prijatelji). Šele ko se v mislih oblikujejo trdni sklepi, se lahko stvari udejanjijo tudi v življenju. Veliko sreče,
Teja