Depresija, fobija ali samo neizpopolnjena zaradi kariere?

Pozdravljeni.

Trenutno se počutim, kot da sem edina, ki se sooča s tem in bi me marsikdo čudno gledal ali me imel za nesposobno, če bi se jim zaupala, a obstaja drobec upanja, da je tam zunaj morda še kdo, ki bi lahko delil svojo izkušnjo in pot na boljše … Poskusiti ni greh, pravijo, in jaz sem v življenju že velikokrat poskušala najrazličnejše stvari, da bi se našla … do sedaj neuspešno.

Zadnjih nekaj mesecev se soočam z zmedenostjo, ali če se bolje izrazim, sem izgubljena glede karierne poti. Zaradi neurejenega urnika, dela ob praznikih ter nizkega plačila, sem zadnjo službo pustila, zaradi česar pa sem zapadla v to čudno stanje – kot da bi se borila z nevidnim zlom. Ne vem, ali je depresija ali kaj drugega, a zaenkrat ne želim, niti nimam moči in denarja še za obisk terapevta, saj menim, da mogoče rabim samo kakšno podobno izkušnjo koga drugega, ki se je iz tega izvlekel sam. Neko zgodbo s srečnim koncem, ki mi bo dala upanje in povrnilo iskrice v očeh, tja kjer je nastanjena žalost in obup, pa vnesla nekaj sreče …

Ker bom letos dopolnila 30 let in nisem ničesar študirala, kajti edino kar me veseli, ne prinaša denarja (vsaj ne vsak mesec na račun, morda kakšen drobiž na nekaj let), opravljam nižje kvalificirana dela, ki me sploh ne veselijo. Povrhu trpi tudi odnos s partnerjem, s katerim se na račun mojega dela vidiva bolj malo. On je vikende in praznike prost in si želi, da bi bila tudi jaz, da bi imela skupaj več kvalitetno preživetega časa, ne samo ko greva utrujena spat. Seveda si tega želim tudi sama, a ne vem kako to realizirati. Posledično me to spravlja v obup in žalost.

Trenutno ne delam, ampak iščem delo, vendar tukaj kjer živiva, dobiš kot tujec samo delo s slabo plačo, delovnimi pogoji itd., kar me pa že spravlja v obup. Kljub solidnemu znanju jezika, brez diplome katere koli fakultete praktično nimam možnosti dobiti delo. Sva pa tukaj, ker so plače vseeno višje kot pri nas in je razmerje med višino nižje plačanega dela in stroški življenja tukaj še vseeno boljše kot če bi delala doma.
Tako mi tukaj preostane samo delo v panogah, kjer se dela vikende in praznike za ne tako zadovoljivo plačo. Podobno je nenazadnje bilo tudi doma, tudi tam sem dobila samo takšna dela. In tega se človek po cca 10 letih kolikor imam delovne dobe, upravičeno naveliča.

Nikakor ne pričakujem, da bom s V. stopnjo izobrazbe dobila odlično plačano službo, si pa želim nekaj spremeniti v smeri svojega zanimanja in drugačnim urnikom dela, a ne vem kako, da bi se najbolje izšlo. Do sedaj sem delala veliko z ljudmi, tudi v tujini, kar pa me ni veselilo, čeprav sem vztrajala kar nekaj let. Preživeti se nekako pač moramo …
Po srednji šoli sem delala tudi kot prostovoljka v državi tretjega sveta, kar je zelo izpopolnjujoče delo in ena najlepših izkušenj v mojem življenju, a z vidika preživetja to pri teh letih zame žal več ne pride v poštev.
Težavo predstavlja dejstvo, da z ljudmi (vsaj v zahodnem kapitalistično usmerjenem svetu) zelo težko delam. Ljudje znajo biti težki, komplicirati ko za to sploh ni čas ali prostor, še manj pa razlog, in škodovati drugim, da se sami počutijo boljše. Četudi si za 8 ur nadenem nasmešek obraz, v sebi trpim. Ne morem iz svoje kože. Menim, da je vsak človek kakršen pač je, spremeniti osebnost ni mogoče. Je tako kot če bi pričakovali od ribe, da lahko živi na suhem. Težko se je nečesa privaditi, samo sprijazniš se lahko, pa še to s cmokom v grlu in zadušljivo tesnobo. Sem odprta oseba, rada pomagam ko me kdo rabi, a sem precejšen introvert na delovnem mestu. Najbolj efektivna in srečna sem, če delam sama, da se lahko skoncentriram na delo in ni motečih dejavnikov okoli mene.
V bistvu se ne morem spomniti, ali sem kateri dan šla v službo brez občutka tesnobe. V dveh službah sem imela tudi veliko mobinga s strani nadrejenih, čeprav sem izvedela, da delam dobro, stranke pa so mi dale vedeti, da se trudim in sem prijazna, a na koncu to ne šteje nič, če imaš nad sabo nekoga, ki ne zna z ljudmi, ki ne zna voditi in išče samo probleme, namesto rešitve. Nekateri imajo izobrazbo, ne pa tudi znanje. To se odraža potem v negativni atmosferi, ko ne povezujejo ljudi, ampak jih med sabo nastrojijo enega proti drugemu. O ustvarjanju timskega duha tako ponekod ni duha ne sluha.
Sama sem pa za nameček še zelo občutljiva. Ne vem, ali je to posledica tega stanja, ali sem depresivna postala zaradi te občutljivosti, ki mi prav nič ne koristi, samo ovira me na poti. Naj se še tako trudim in preusmerim svoje misli, večji del prostega časa z mislimi preždim v službi. In to me ubija. Tudi, ko sem zaposlena, v prostem času analiziram vse za nazaj in razmišljam o delu. Vmes sem se leto dni posvetila hoji v hribe in v lepem vremenu tekla v naravi, a tudi tam so moje misli preplavljale analize, očitanja, in s tem je zelo težko živeti. Nisem bila sicer vedno takšna, zadnjih nekaj mesecev pa sigurno.
Občudujem in hkrati z žalostjo spremljam ljudi, ki v svojem delu uživajo. Večina ljudi sicer dela z odporom. To zlahka opaziš na njihovih obrazih in s takšnimi ljudmi je tudi najtežje delati. Iti z veseljem na delo ali vsaj brez občutka napada tesnobe – tega sem si sama vedno želela. Da nisi že na prost dan zjutraj depresiven zaradi naslednjega delovnega dne.

S partnerjem sicer živiva že nekaj časa v tujini, ker v Sloveniji nisva dobila dobro plačanih del. Jaz sem v Sloveniji nekaj let delala za minimalno plačo. On ima tukaj dobro službo, vendar ne zasluži ravno toliko, da bi se lahko oba preživljala z eno plačo, medtem ko bi se jaz denimo tri leta posvetila študiju smeri. Je pa to edino, kar me je vedno zanimalo, a nisem zbrala poguma za vpis, ker sem imela nek strah pred neuspehom.

Včasih sem imela energijo za vse, imela hobije, bila sem zelo samostojna oseba, ki je uspešno prebrodila še tako veliko težavo (in teh v življenju nisem imela malo) in prišla iz tega še močnejša. Zdaj pa se počutim kot otrok – krhka kot jajčna lupina; varno se počutim samo, ko fant pride iz službe, drugače pa sem povsem izgubljena. Osrečuje me edino to, da imam vsaj s partnerjem lep odnos in sva si v oporo. Ne razumem, kako se lahko narava človekove osebnosti tako spremeni. Vedno sem mislila, da ima nekdo neko konstanto kar se tiče značaja, ne pa da se nekega dne zbudi in se spremeni za 180°.

Zanimivo je to, da sem po srednji šoli leto dni in pol delala na drugem kontinentu, bila sem neustrašna in odločena, da lahko uspem v življenju, četudi nimam višje stopnje izobrazbe. Zdaj ko pogledam nazaj, pa vidim samo kako sem večji del svojih 20ih delala v službah, ki so bile nepomembne, nižje kvalificirane, kjer si vreden manj kot wc, katerega čistiš, ali pa sem bila psihično izmozgana od dela z ljudmi za denar, s katerim se komaj shajala iz meseca v mesec in toliko dandanes dobi nekdo na socialni pomoči, da sedi doma.
Prihranila sem težko kaj, saj sem imela določene druge obveznosti, ki so bile takrat neizogibne in so zdravstvene narave. Zaradi zdravstvenega stanja in ker zdravstvena blagajna ne prispeva skoraj nič za potrebe kakršna je moja, sem tri leta po obrokih odplačevala za nekaj, kar potrebujem, da lahko vsakodnevno funkcioniram kot vsi zdravi ljudje. Tako nisem razmišljala o prihrankih in nadaljnji poti, samo da sem lahko sproti poskrbela zase in nisem bila v napoto staršem.

Ko me zdaj kdo od sorodnikov in znancev vpraša kje delam, me stisne pri srcu. Ker jih večina ve, da sem v srednji šoli imela zelo dobre ocene in bila vedno pridna in zagnana, zdaj sem pa obtičala kjer pač sem. Občutki sramu in nezadovoljstva se kar kopičijo v meni.
Zame je vsak dan nova borba in to me čustveno in psihično zelo bremeni. Kot nekakšna kombinacija tesnobe-fobije bi rekla. Včasih sem bila družabna in hitro navezovala stike, zdaj pa se komaj spravim iz hiše. Starši se mi zdijo kar malo razočarani nad mano, ker so doma vsi izobraženi, a mi vseeno včasih povejo, da verjamejo vame. A jaz se počutim kot zguba. Želim si, da bi bila kot večina ljudi – optimistična, biti sposobna vsakodnevno delati z ljudmi in biti večja flegma. A to nisem jaz, flegma že nekoč nisem bila, sem pa bila vsaj neustrašna. Zdaj sem neka bleda senca sebe, da se še komaj prepoznam. S težavo zjutraj vstanem in grem na delo, ko sem doma, pa je še huje, ker dobim občutek manjvrednosti, da z ničemer ne prispevam k izboljšanju finančnega stanja in da sem nekoristna. Moja časovnica izgleda nekako tako, kot da vsako leto svojega življenja bolj nazadujem.

Pri meni se odvija nek čuden paradoks. Nek del sebe sem na tej poti izgubila in počutim se kot utrujena 80-letna ženska ujeta v telesu skoraj 30-letnice. Želim si, da bi našla ta del sebe in dobila samozavest nazaj. Istočasno pa se počutim nedozorela za življenjske situacije – kar naenkrat bi rabila ves čas nekoga, da me vodi naprej v življenju in se soočala z ljudmi samo minimalno kolikor je pač nujno potrebno. Bojim se vsakodnevnih situacij. Najbolj me skrbi dejstvo, da kljub temu, da menim, da najbrž imam kakšen talent, ga žal ne morem izkoristiti sebi v prid in ga pokazati drugim, zaradi česar potem opravljam dela, za katera se dejansko počutim nekompetentno oz. se ne počutim “vpoklicano” za tisto delo, če se lahko tako izrazim. Žal se ne morem prodati na trgu in iz svojih potencialov kaj iztržiti, vse ostalo pa me onesrečuje. Je možno, da ima človek samo ozko usmerjen interes ali dva, vse ostalo pa ga dolgočasi in onesrečuje? Kar se tiče hobijev me veseli veliko stvari, tudi nove stvari rada preizkušam. Na področju dela pa sem temu popolno nasprotje; zelo malo je delovnih mest, kjer si samo sebe dejansko predstavljam delati.
Boli me, ker ne morem razvijati svojega potenciala. Denar mi ni najpomembnejši, pomemben mi je samo do neke mere, in ta mera predstavlja dejstvo, da se lahko preživim skozi mesec in še kaj majhnega ostane za naju s partnerjem da prihraniva.

Resnično bi rada dobila neko smernico, kako naprej. Pri teh letih sem tudi dobila željo po študiju smeri, ki me zelo veseli in bi bila zelo verjetno hitro zaposljiva, vendar to pomeni, da bi me moj partner moral vzdrževati 3 leta kolikor traja študij, z eno plačo pa bova bolj težko lepo živela. Niti ga ne želim obremenjevati s tem, čeprav podpira idejo, da bi se dalje izobraževala, da bi delala nekaj kar me veseli. Zdim se že prestara za študij pri 30ih, ne predstavljam pa si, da bi zmogla oboje, študirala in še kaj delala zraven, ker že tako težko dobim delo, kako težko zna biti šele usklajevanje predavanj in urnika na delu.

Iz te sive cone nekako ne vidim več izhoda. Najraje bi se zaprla v sobo in ne bi šla več ven … Morda je krivo to, da me je v življenju doletelo preveč vsega slabega in to me je izčrpalo in prestrašilo do te mere, da se skoraj vsega že bojim. In to zame ni življenje. To je životarjenje.
Najbolj zaskrbljujoče pri vsem skupaj pa je to, da je pot v to brezno najbrž morala trajati nekaj časa, morda celo let, med tem pa se je v meni nabirala vsa ta žalost, ki je eskalirala v obup.
Imaste mogoče kakšen nasvet zame?

Hvala za morebitno pomoč in se opravičujem, ker nisem mogla biti krajša.
Lep pozdrav,
Ana

Pozdravljena Ana!

Hvala lepa za tako iskreno in obširno izpoved. Zelo lepo si opisala kako je, če mora človek zaradi preživetja opravljati delo, ki ga ne veseli in hodi v službo s tesnobo v svojem telesu in vsak dan občuti svojo neizpolnjenost, ker nekje v sebi ve, da ima svoje poslanstvo, ki ga ta hip ne izpolnjuje- tudi ti ga imaš, je nekaj, kar rada počneš, vendar ti tisto ne prinaša denarja.
Tvoj zapis pove, da dandanes ni težava smo to, da ljudje nimajo službe in težko preživijo, težava je tudi to, da so službe takšne, da ljudje v njih trpijo, so tesnobni, neizpolnjeni, podvrženi mobingu in utrujeni od slabih odnosov, pogosto tudi premalo plačani za svojo delo in neizpolnjeni, ker ne opravljajo svojega poslanstva.
Razumem, da nisi izpolnjena, ker ne delaš tisto, kar bi morala, za kar si bila rojena. Zaradi tega bi rekla, da je prav, da slediš svojo voljo, ne glede na to kako nemogoče se ti ta trenutek to zdi. Pa ne zaradi znancev in sorodnikov, ki te sprašujejo kaj počneš, ampak zaradi sebe same.
Seveda je dobrodošlo, da si poiščeš tudi pomoč strokovnjaka, sploh glede na dalj časa trajajoče slabo počutje in uporabiš vso možno dostopno pomoč a sama si lepo opisala v čem je srž težave. Zapiranje v sobo ni rešitev. Včasih na svoji poti sprejmemo delo, ki ni po naši volji zaradi golega preživetja, včasih so lahko za kratek čas potrebni tudi medikamenti, da se postavimo pokonci, vendar nič od tega ni dokončno.
Zelo bom vesela, če se boš še kaj oglasila in povedala kam gre tvoja pot.
Želim ti vse dobro, pozdrav,
Bernarda