Med.Over.Net

Duševno zdravje

Odgovarjajo: Bernarda Dajčman, dipl. soc. del.

O pomenu duševnega zdravja, duševnih stiskah ter možnih izhodih iz njih.

Bernarda Dajčman , dipl. soc. del.

bernardadajcman

Samomor ali pa smo spet tam. Kje si pa ti?

Default avatar

shinny one 71

Sedim, razmišljam ...

Samo v RS se letno ubije preko 300 ljudi. To pomeni vsak dan en človek, če zadevo, ki se je ne da posplošiti, posplošimo. Kvečjemu so bili časi, ko se je ubilo po 700 ljudi v enem letu. Četudi na srečo ni več tako, še vedno zasedamo sam vrh v Evropi po samomorilnosti (in še čem drugem).

Sama sem samomorilna že od "pamtiveka" dalje. Sebičnost, ignoranca, aroganca ipd. ljudi je na posebnem nivoju. Praktično smo čustveno skoraj mrtvi. Kamorkoli se človek obrne se obregne vsaj v eno izmed zgornjih zadev. Predvsem v krogu družine. Kjer se tudi vsa "zabava" začne. Večinoma se ljudje ne ubijejo ampak posvojijo odnos svojih staršev in ga raznašajo naprej v odnosih.

Najbolj pogost primer: To pomeni, če je človek doma zasmehovan, ničvreden, ker nima službe naprimer, bo ta odnos prej ko slej najverjetneje posvojil in ga prenašal dalje. Če nimaš službe si nula. Zakaj? Ker smo se tako naučili doma. In, če tega ne sprejmemo bomo prekleto dobro zasmehovani. Bore malo ljudi lahko to vrže preko rame. Samo na Facebooku v skupinah kjer si ljudje med seboj pomagajo priti do službe (super kajne?) je po drugi strani ogromno zmerjanja, ker nekdo nima službe in prejema socialno pomoč. "Najlažje sedeti križem rok in vlečt socjalo.": ljudje ponavljajo med seboj kot, da so papige in ne človeška bitja.
Osebno poznam moškega, ki je bil v družini zasmehovan točno zaradi tega in je z njegovo družino bilo VSE narobe, dokler si ni dobil službe, zamenjal ploščo, "nedolžno" zavihal nos v strop in se izprsil, ker je končno dobil nekaj kar mu v socialnem krogu daje plus točke in njegova družina je danes "top of the top". Torej, ker je končno sprejet je sedaj on na vrsti, da pljuva po drugih, seveda spoštljivo kot so to počeli starši in hkrati kar se da hitro pozabil kako prekleto je to njega bolelo.

Glede na to kako se vrti svet, je temu moškemu za čestitat, ker nekateri se ne ženemo za stvarmi, da smo popularni in sprejeti, ker ne verjamemo, da, ko bomo kupili tisti avto in dobili tisto službo, bomo družbeno sprejeti. V družbi je tako kot veter zapiha, en dan si dober, drugi dan več nisi. Malo kdo bo priznal, da biti sam ali osamljen je pekel in vse kar počnemo je to, da bežimo od tega. Iskreno se težko spomnim, da bi v življenju spoznala ali videla 2 človeka, ki imata pristen odnos. Zelo težko. Ljudje se za hrbtom vlečejo po zobeh, da sploh ni za verjeti. Ko so skupaj in, če take ljudi samo pozorno opazuješ, se vidi, da jih je samo groza samote in so pripravljeni pretrpeti vse samo, da niso sami. Taki ljudje se seveda takim kot sem jaz večinoma režijo. Ker jaz sem menda sama in osamljena. Ne paše mi, da nimam odnosov, ne niti približno mi ne paše. Ampak preprosto ukazovanja, zmerjanja, dokazovanja, laganja in predvsem posledic iz otroštva od drugih ne mislim prenašati.

Nekje na tem forumu sem zagledala vprašanje, ali bo človeku uspelo se ubiti s tabletami, ki jih ima. Odziv je bil naravnost srhljiv. En kup posmehovanja. In točno taki ljudje so tisti, ki bi najhitreje zmanjkali, če bi ostali sami. Pes, ki laja res ne grize. Ker je preveč plašen svoje sence.

Predvsem ostudno mi je jamranje ljudi, potem, ko se nekdo ubije, češ, da niso vedeli saj ta in ta ni kazal znakov samomorilnosti. Tudi, če bi jih, to nobenega nebi zares brigalo. Če mislimo, da je znak samomorilnosti človek v solzah, živimo v pravljici. Tej ljudje sicer obstajajo ampak vsaj v javnosti se ljudje zavijejo v tišino. Ker jih nihče ne vidi in so preprosto sčasoma postali nevidni. Pozabijo nase in ležijo v metaforičnem grobu, ljudje pa hodijo mimo njih kot, da ni nič. Osebno sem opozarjala nase skozi jezo. Ampak kje se tukaj zatakne? Ljudje zahtevajo, da se z njimi ravna kot s porcelanom. Ljudje zahtevajo določene tone, zahtevajo določene besede, zahtevajo, da se ne govori o njih itd. Torej izsiljujejo določeno vrsto obnašanja. Ljudem NI pomembno kaj človek sporoča, pomembno je kakšen odnos ima. Kar ni tako grozno narobe. Ampak, če imaš pred seboj človeka, ki je več kot očitno v stiski, poslušaj, ne pa, da se sekiraš za lastno rit in vzvišeno tiščiš na tla takšnega človeka. Ljudje smo v stiski, ker nismo slišani, pika. End of story. Znanstvene raziskave so popolnoma nepotrebne. Sčasoma umremo in smo kot živi mrtveci, ki samo blodimo naokoli. Zato večina raje posvoji prepričanja, ki jim ne ugajajo saj bodo potem slišani IN imeli družbo ter se delali norca iz nas, ki smo manj inteligentni in ne menjamo mnenja kot spodnjice zaradi drugih. Pa tudi mi je jamranje ostudno, ker sem že direktno na to opozorila in sem v zameno dobila posmeh. Samo zaradi takih me ima, da se vržem z mosta in sem skoraj 100%, da bi jih navznoter grizlo in trgalo medtem, ko bi navzven nalagali kako je vse moja izbira in kako so mi vsi pomagali (z vsiljevanjem mnenj in potem "ko te jebe", ko mnenja nisem posvojila).

Kar me mene najbolj praska je to. Kje zavraga so tej ljudje? Kje je teh 300, 400 ljudi, ki se letno ubije. Zakaj za boga milega ne vemo en za drugega? Ja, okej, mrtvi, razumem. Dva samomorilca skupaj brez nadzora še sama nevem kako pametno je to zares. Ampak, če človek pogleda okoli sebe, vidi, da imajo drugi popolna življenja. Navzven seveda. Osebno sem tega navideznega sranja sita. Kje so tej ljudje, ki dejansko imajo probleme in se ne morejo potegniti iz njih? Osebno me ne zanimajo tisti, ki zadeve tlačijo, prikrivajo in si priznavajo idiotarije samo zato, da so sprejeti. Imela sem prijateljico, ki je seveda imela "sočno" življenje in ga še vedno ima. Nazadnje, ko sem govorila z njo me je na smrt hotela prepričati kaj vse je narobe z njo. Ker so tako rekli doma. Taki samomorilci me ne zanimajo, ker me take stvari samo ubijejo. Nevem a obstaja kdo, ki ima resne probleme s svojo eksistenco in bi se rad z drugim povezal? Pa ne zato, da skupaj ugotovimo kako se že enkrat "skenslati" iz tega planeta. Kar se tega tiče, po mojem osebnem mnenju, to ne obstaja. Zbežati ne moreš. Ne verjamem, da je pot. Samo drugim povzročiš trpljenje in sebi si ga podaljšaš. Verjetno pa ni point si podaljšati trpljenje?

Res me praska to. Zakaj si nebi pomagali med sabo in se počutili manj izolirani od sveta? Brez odnos zagotovo ne gre, drugače samomori nebi obstajali. In, če se v zapisu vsaj malo najdeš, zakaj nebi "ubili" to samomorilnost skupaj? Želimo si biti povezani z isto mislečimi ljudmi. Ker očitno s čemerkoli smo sedaj povezani, vsaj pri meni se ne izide brez, da bi imela non stop občutek, da se moram pretvarjati. Sicer pa, nihče ne pravi, da bi se tudi med nami to zgodilo.

Ja, vem, da so tej ljudje v skupinah pri psihoterapijah. Vse te psiho(vstavi) zadeve sem dala čez. Skupno je eno. Ne smeš čutiti. PREPOVEDANO. In tega se preprosto ne grem. Psiho(vstavi) promovirajo samo tlačenje zadev in se samomorov ne dotaknejo niti s 5km dolgo palico. Torej kako naj mi/nam pomaga nekdo, ki se še sam "nima jajc" soočati z določenimi tematikami. To je isto kot cepljenje. Na široka usta govorijo zdravniki, da se moramo cepiti, medtem, ko se sami NE cepijo in prenašajo okužbe na ostale zdrave ljudi. V zdravstvu je pa toliko zgrešenega, da bi lahko samo o tem posebej temo odprla. Nisem v življenju srečala zdravnika s čutom za sočloveka. Kot, da se pogovarjaš s sociopatom. Nobenega očesnega stika, nič, samo tema v glavi, latinsko izražanje in pisava dveletnega otroka. Biti zdravnik je včasih bil spoštovan in dostojanstven poklic. Danes nas pa samo drogirajo, da bomo že enkrat tiho. Ker do glavobola pride, ker ljudje ne jemljejo tablet za glavobol kajne in zato je potrebno pri glavobolu in vseh bolezni vzeti tableto. Ker ni fora, da je potrebno ugotoviti IN odpraviti vzrok kajne?

Nevem, dajmo odpret kakšen "brainstorm". Osebno nimam nekaj dosti energije in moči za skakat naokoli ampak ne vidim razloga, da se nebi povezali. Smrtno nevarno je tudi, ko se navzven "psihično zdravi" ljudje povežejo.

Vsi ostali, ki ste na istem ampak tlačite in zasmehujete. Dajte si duška. Tudi vam ni lahko.
Default avatar

Mja

Hmm kako pa bi se lahko povezali? Tut sam se sprašujem kje so še kakšni drugi ljudje, ki so "osamljeni".
Default avatar

shinny one 71

Iskreno? Nimam pojma blage veze. Meni osebno to res predstavlja en izziv, ker nihče ni osamljen, ker ima vse v glavi razčiščeno. Nič ni narobe, če nimamo razčiščeno, ker smo menda na tem planetu zato, da se učimo. Mi je pa kul, da sem celo dobila dva odgovora, ker me jezi, da živimo v takih tehnoloških časih in se ne znamo, nočemo ali karkoli, povezati med seboj medtem, ko se absolutno preveč ljudi iz obupa ubije. Da niti ne odgovorim o posmehovalnem odnosu do takšnih ljudi, ki navadno prihaja od tistih, ki svojo stisko sproščajo skozi zaničevanje.
Osebno imam tudi tak tornado v življenju trenutno, da možgani pečejo, tako, da nisem dosti "brainstormala". Mogoče kar se virtualne povezanosti tiče, imamo tukaj Facebook (sem gledala, če je kaj pametnejšega od FB-ja, pa bolj ni). V mislih imam predvsem zaprto skupino (ki bi si jo sami naredili) v katerih bi poklepetali virtualno, ko ne bi zmogli ne-virtualno. Lahko bi si izmenjevali karkoli bi si pač želeli izmenjati, karkoli nas veseli, osrečuje, zapolni ipd. Nevem, mogoče je kdo katoličan in si želi s kom iti h maši na nedeljo ali na enodnevni izlet po cerkvah, samostanih ipd. Mogoče je kdo adrenalin junkie in si želi družbo pri spustu s padalom, bungee jumping ipd. Tretji spet mogoče rad hodi v hribe, pa ne sam ali recimo obisk kina, nočni sprehodi, KARKOLI te dela živo (in je legalno seveda :). Pač point bi bil, da bi to bil prostor kjer bi človek se res lahko normalno z nekom pogovoril, izpovedal, kaj počel, se povezal, brez, da bi kdo nam solil pamet, v smislu posmehovanja, žaljenja itd., ker to itak lahko dobimo na vsakem koraku. Dobesedno. Stvar je, da smo iskreni brez žaljenja. Želim si predvsem (vem, da je to doživljenjska šola), da bi si dovolili biti majhni.
V resnici nimam pojma kaj počnem ampak sem se odločila, da tukaj podelim mnenje in od tukaj naprej bom šla kamor me tok ponese.
Vedno ste dobrodošli.