Med.Over.Net

Duševno zdravje

Odgovarjajo: Bernarda Dajčman, dipl. soc. del.

O pomenu duševnega zdravja, duševnih stiskah ter možnih izhodih iz njih.

Bernarda Dajčman , dipl. soc. del.

bernardadajcman

Moje psihicno stanje

Default avatar

Ko-bo-vsega-konec

Živjo!
Da se na kratko predstavim. Sem punca, stara sem 17 let in imam resne probleme...
glede samopodobe in vsega tega, kar pride še zraven.
S kratka vem, da boste rekli, da je to čisto normalno za najstniška leta, ampak prisežem, da pri meni to ni normalno.
Počutim se kriva, zato ker na ta način razpada moja družina. Poleg tega vsi, ki živijo z mano neprestano živijo v pesimizmu in vsemu temu...ne znam vam povedati. Še sama se počutim grozno. Na živce grem sama sebi, vsakič ko se pogledam v ogledalo, mi gre nabruhanje. Vsakič bi se najraje zjokala...ampak ne, kadar sem razburjena, ali pa jezna grem vedno jest.
In potem samo žrem in žrem...(hrana me pomirja, po njej se počutim bolje)
To ni znak depresije, kajne?

V šoli sem zelo tiha in mirna. Nimam veliko prijateljev, nekako bi celo rekla, da sem odrinjena stran od družbe. Pred leti, ko sem bila še v osnovni šoli z komunikacijo in sklepanjem novih prijateljstev resnično nisem imela nobenih problemov.
Lahko bi rekli, da sem bila ena od najbolj glasnih punc v našem razredu .
Včasih sem bila zabavnoz sproščeno, spontano dekle...danes pa sem tiha, prestrašena, vse me tako grozno vznemiri, zeloo sem občutljiva,sploh na besese...
Večinoma časa preživim v svoji sobi, zatekam se k hrani in branju knjig.
Iz hiše skoraj nikoli ne grem.
Na nek način se bojim ljidi, njihovega mnenja o meni, nihove presoje ALI SEM VAM SIMPATIČNA ALI NE ALI CELO ANTIPATIČNA (saj veste, če vam je človek simpatičen boste z njim ravnali drugače kot pa z nekom, ki vam ni tako pri srcu. Grdi smo pač obsojeni na to, da smo v družbi vedno zanemarjeni.)
Zato se ljudi dejansko bojim
Zaupam pa sama sebi. Zato sem večinoma časa rada v samoti, kjer nihče ne vidi mojega grdega obraza (včasih si rečem, da mi je tako pač usojeno-obsojena na to, da sem nepomemben del družbe oz. Da je tako ali tako vseeno če sem ali nisem.
Novi sošolci me niso sprejeli (jap...sredi leta sem se prepisala in to je zame pomenilo še en velik šok, nasploh velika sprememba...)
celo govorili so, da sem čudakinja, ker sem tako tiha.
Tiha sem zato, ker se mi zdi, da karkoli bom spregovorila, da mojega mnenja o tem ne bodo sprejeli,poleg tega sem v zadnjih letih izgubila vso zaupanje vase. Zdi se mi, da ne najdem pravih besed, da me je vedno strah, da bom rekla kaj narobe.
Neko sošolko si npr. ne upam vprašati kako je, ker me je strah, da bi moje vprašanje preslišala ali pa odvrnila v redu se spačila odšla.
Še nikoli se nisem počutila tako grozno in mislim, da vem kaj je krivo za vse to, da sem izgubila vso zaupanje vase, da sem grda, nasposobna, da v življenju ne morem ničesar doseči, da mi ni usojeno biti srečna, da sem naravno grda in tega ni mogoče spremeniti, da sem smotana......
Mogoče bi morala res prihijatru, psihologinja, a ne verjamem, da na svetu obstaja nekaj, da bi v moje življenje spet posijalo sonce.
Se vam zdi ljubezen pri 13 letih res tako nedolžna? Ne, meni se ne zdi.
In mislim, da se je do zdaj vsega počasi nabralo...da je izbruhnilo vse to.
Svojo prvo ljubezen sem prebolela, vendar sem potrebovala zelo veliko časa.
Bila je v bistvu ne obojestranska, kar me je močno prizadelo,ampak sem razumela. Ponižal me je pred prijateljicami, tako da mi danes ne bi vrjele, če bi imela fanta. Ker ga kaz definitivno ne morem imeti, ker sem pregrda.
Ob neuslišani ljubezni sem pravzaprav doživela ponižanje, a hkrati sem tistega fanta tako močno ljubila, da sem rekla presneto Klavdija, grda si...popepšat se moreš in potem mu boš všeč.
No,danes sem tega fanta prebolela. Sprijaznala sem se, da sem res grda (kr sem res :( ampak tega da sm grda nisem prebolela. Še danes imam občutek, da z bilo kom govorim misli enako kot on. Da imajo vsi ljudje enako mnenje. Da sem brezvezna, grda, da iz mene nič ne bo itd.
Če men kdo reče, da iz mene nič ne bo..mu bi to vrjelaz ker se trenutno res počutim tako majhno, tako nezaželjeno, nemočno...
Default avatar

bernardadajcman

Pozdravljena,

vidim, da si pisala dvakrat in sedaj je tvoje pisanje v dveh ločenih temah. Vidim, da ti je kar težko in da se kriviš za mnoge zadeve. To ti življenje še dodatno komplicira in otežuje. Verjetno ti ne bi kaj dosti pomenilo, če ti povem, da se dosti ljudi ( in ogromno najstnikov/najstnic) kdaj počuti grde?

Skratka, lažje bi bilo, če bi se imela rada, če se ne bi počutila, da se ljudje okoli tebe ( zaradu tebe?) počutijo pesimistično, če bi te sošolci sprejeli, če bi imela zaupanje vase, če se ne bi počutila grda in kriva in asocialna...če , če , če. Ampak tvoja resničnost je ta trenutek drugačna. Praviš tudi, da se tolažiš s hrano. Nabralo se je kar veliko stvari, ki te spravljajo v stisko in ti ta trenutek ne vidiš prav veliko pozitivnega- pravzaprav nisi povedala nič dobrega o sebi, čeprav nedvomno bi bilo kaj povedati. Svetovala bi ti, da poiščeš pomoč. S starši verjetno nisi spregovorila o tem, da ti je težko iti z njimi ven, da doživljaš tesnobo in da je to vzrok tvojemu izmikanju? Meniš, da tega ne bi mogla sprejeti, razumeti? V vsakem primeru pa se obrni na strokovnjaka, ki ti bo pomagal skozi vse tvoje dvome in dileme do boljše samopodobe in razrešitve stisk, ki jih je mogoče razrešiti. Praviš sicer, da si želiš pomoč preko interneta, ker je v živo nisi sposobna poiskati- prilagam tudi nekaj internetnih povezav kjer lahko v obliki informacije sicer dobiš nekaj pomoči, vendar pa na neki točki je skoraj nujno narediti korak naprej. Lahko je to tudi skupina za samopomoč kjer srečaš ljudi, ki imajo iste težave in se z istim naporom izpostavijo...Na Svetovalnih centrih za otroke , mladostnike in starše ( ne vem kateri je najbližji tvojemu domu), delujejo strokovnjaki, ki ti bodo znali pomagati. Vendar tudi tukaj je treba premagati nekaj ovir, da prideš do njih. Po drugi strani, pa tudi čakanje pomeni stisko in ni ti potrebno do takšne mere trpeti in čakati, da mine. Tvoje življenje je pač preveč dragoceno, da bi na tak način splozelo mimo medtem, ko si ti v stiski. Prilagam nekaj internetnih povezav in prosim, če jih pogledaš.
http://www.scoms-lj.si/
http://www.svet-center-mb.si/
http://www.svet-center-kp.si/
http://smm.sc-celje.si/kam-po-pomoc/
http://www.introspekta.si/
http://www.tosemjaz.net/
http://www.nebojse.si/Forum/

Vesela bom, če se še javiš in poveš kako ti gre, kateri bodo tvoji nadaljnji koraki.
Želim ti vse dobro, lep pozdrav, Bernarda
cron