Med.Over.Net

Duševno zdravje

Odgovarjajo: Bernarda Dajčman, dipl. soc. del.

O pomenu duševnega zdravja, duševnih stiskah ter možnih izhodih iz njih.

Bernarda Dajčman , dipl. soc. del.

bernardadajcman

V katerem primeru se osebo z duševno boleznijo nastani v socialnovarstvenem zavodu?

Default avatar

535353

Spoštovani, v katerem primeru se šteje, da oseba, ki je duševno bolna, rabi nastanitev v socialnovarstvenem zavodu, kot npr. Dutovlje, Hrastovec, Lukavci? Ali se kar vse pošlje tja, ko se jim diagnosticira duševna bolezen? Dvomim, da imajo toliko postelj, da bi tam sprejemali kar brez vsakih dodatnih kriterijev razen tega, da je bil/a enkrat pri psihiatru in ima diagnozo s področja psihe..
Default avatar

bernardadajcman

Spoštovani,

vsak človek, ki ima težave v duševnem zdravju seveda ne potrebuje nastanitve v socialno varstvenem zavodu. Velika večina jih namreč živi običajno življenje v skupnosti in vsekakor vsak, ki je kdaj obiskal psihiatra še ni kandidat za nastanitev v socialno varstvenem zavodu. Pa tudi zavodi imajo seveda svoje kriterije za sprejem. Predvsem se šteje, da posameznik ni zmožen poskrbeti zase in potrebuje celostno oskrbo, seveda pa je določen postopek za sprejem v socialno varstvene zavode. Nekaj imate napisano tukaj : http://www.hrastovec.org/sprejem-v-zavod/

Lep pozdrav,
Bernarda
Default avatar

535353

Hvala za odgovor. Zanima me, kaj pomeni, da nisi zmožen poskrbeti zase? Ali to pomeni, da kljub zavestnem alternativnem razmišljanju, ki se ga učim pri kognitivno vedenjski psihoterapiji, iz moje podzavesti bruhajo skrajno negativne, katastrofične misli, kot da moja podzavest sploh ne bi razumela slovensko, ampak samo madžarsko ali celo arabsko?

Naj samo navedem primer: Zgodi se mi nerodnost, ko sem hitela. Iz podzavesti takoj pride spomin na to, ko sem bila žrtev mobinga na prejšnjem delovnem mestu in kako sem imela zaradi nerodnosti težave, da sem bila odpuščena. Stisne me pri srcu. Nato si dopovedujem, da je bil takrat mobing, da je zdaj drugače, da ne bom ponovno odpuščena zaradi tega (v bistvu je nerodnost čisto enaka kot takrat, ker že po naravi sem nekoliko nerodna in delam vedno ene in iste napake, če se mudi). In potem se pol ure prepričujem, da bo vse ok, medtem čas teče in tudi moje delo se upočasni. Pride naslednjič spet enaka situacija - hitenje, časovni pritisk, nerodnost in potem ti spomini na mobing. Ne smem reči več, da je groza. To je preteklost. Zdaj tega ni, ni mobinga. Je samo rok, ki ga skušam spoštovati, če se le da. Če zamudim (predvsem, ker ne morem biti tako natančna, če se mudi), pa takoj strah pred odpovedjo (a se na srečo razen v moji glavi ne zgodi nič hudega).
Default avatar

535353

Pa še to se mi dogaja. Moram si nekaj zapisati, da ne pozabim. Medtem, preden pridem do listka, na katerega lahko zapišem, že pozabim, kar sem želela napisati. Potem pa tuhtam, tuhtam, tuhtam, čas pa teče. Kaj je to z menoj? Sem za v HRASTOVEC, ker imam demenco???
Default avatar

bernardadajcman

Pozdravljeni,

psihoterapija je dobra pot za reševanje vaših težav. Verjetno se s svojim terapevtom ali terapevtko pogovarjate o tem kar ste tukaj napisali? Težave s spominom niso vedno že demenca, pravzaprav se lahko pojavljajo vzporedno z vrsto težav, ki jih imamo sicer v življenju. Prav je, da se o tem pogovorite s svojim zdravnikom in psihiatrom oziroma psihoterapevtom. Tudi o strahovih glede tega, da bi odpovedali v časovni stiski, pa o težavah s spominom in razmišljanju o zavodu.
Vsekakor bo lažji pogovor na štiri oči kakor je moje svetovanje preko interneta, ko vas dejansko ne poznam in ne vidim. Bi pa rekla, da v tem trenutnku skoraj zagotovo ne rabite razmišljati o Hrastovcu.
Vse dobro želim,
Bernarda
Default avatar

535353

Razumem to in vem, da se lahko s svojim psihoterapevtom pogovorim marsikaj, ampak on mi samo pravi, da naj si prigovarjam, da ne bom šla v Hrastovec in da to, kar imam ni dokaz, da sem za tja, medtem, ko mi podzavest vztrajno pripoveduje drugo. Travma, ki sem jo doživela ob mobingu (bila je tudi moja prva služba, tako da sploh nimam pozitivne izkušnje s službami in mi je zdaj ob teh psihoterapijah tako, kot da bi lagala sama sebi, saj se, kljub vsem terapevtskim pristopom že ob vstopu v pisarno začnem podzavestno vsa tresti, pa čeprav zdaj ni nič hudega, ne vem pa, kako bo ob rednem ocenjevanju, ki bo kmalu (v moji prejšnji službi so se težave začele po prvem ocenjevanju, ko sem po šefičinem mnenju kljub temu, da prej ni imela pripomb, delala vse zanič, dobila oceno nezadovoljivo, potem pa po letnem pogovoru še vsak dan polena pod noge in zahteve, da naj dam odpoved, ker mi jo bodo sicer dali oni in glas o mojem slabem in zanič delu raznesli daleč naokrog. Nadrejeni so se pridružili tudi sodelavci - strinjali so se z njo, da sem delala zanič). Bojim se tudi pregleda na medicini dela, prometa in športa, kaj bo rekel zdravnik, ko bo videl moje izvide,... Bo delodajalec izvedel, da se ga bojim in da imam socialno fobijo in bo rekel adijo, ne morete se vključiti v kolektiv, odidite drugam. Psihiater mi ne svetuje bolniške, ker bi se s tem le izogibala problemu in ga odlagala na dan, ko bi se z njim morala soočiti (ko bi bolniške bilo konec). Edina druga opcija je, da grem s tremi leti delovne dobe v invalidski pokoj, kar pa je tudi beg od problemov, čemur pa nasprotujeta tako psihiater kot tudi psihoterapevt.
Default avatar

bernardadajcman

Pozdravljeni,

socialna fobija ni razlog za namestitev v socialno varstveni zavod in tudi močno dvomim, da vam zaradi nje dodelijo katergorijo invalidnosti. Kot vam je povedal že psihiater tudi izogibanje ni pot reševanja. Pravzaprav se boste s soočenjem s svojimi težavami in izpostavljanjem neprijetnim situacijam najlažje naučili "sožitja" s svojo težavo.

Vse dobro ,
Bernarda