Socialna fobija? pomoč!

Pozdravljeni,

Sem 20 let stara študentka. Težave s sramežljivostjo in navezovanjem stikov imam že od otroštva. Že v vrtcu sem bila zelo tiha. Ko so me premestili v drugo skupino kjer nisem nikogar poznala, nisem spregovorila praktično nikoli, enostavno sem se preveč bala. Skozi leta se je to zelo popravilo, dobila sem nekaj prijateljev(ti so seveda pristopili sami do mene, ker si jaz nisem upala). V gimnaziji sem spoznala veliko ljudi(ker sem imela na šoli še bivšo sošolko), nisem imela več problemov z druženjem in zabavami, dokler je bil prisoten vsaj eden od mojih prijateljev(teh ni veliko, smo si pa zelo blizu) ali znancev. V njihovi družbi sem res to kar sem, torej zgovorna, smešna, brez strahov da me bodo obsojali. Druga zgodba pa je pri neznancih oz. ne neznancih ampak ljudeh, ki bodo zagotovo prisotni v mojem življenju(pa naj bo to celo življenje ali par let). To pa so sošolci(trenutno na faxu), partnerjevi prijatelji, v prihodnosti npr. sodelavci. Pred temi ljudmi me popade spet ta strah, spet ta tesnoba. Bojim se kakšen vtis bom naredila na njih, ali me bodo obsojali, počutim se kot da nisem vredna njihove družbe, da me zagotovo sovražijo, da sem čudna, tiha itd. Na faxu sem spoznala par ljudi, ampak me je bilo kar nekaj sram pred njimi in strah, velikokrat nisem vedela kaj naj rečem in sem enostavno ostala tiho. V drugem semestru sem spoznala zdajšnjega fanta, kar je seveda vplivalo tudi na šolanje. Vedno manj sem hodila na fax, špricala tudi obvezne vaje(kar sem na srečo uredila z opravičili), zdelo se mi je kot da sem izgubila stike s sošolci, ker me enostavno ni bilo. Strah pred njimi je postal še večji, oni so se že poskupinčkali, jaz pa sem kar nekaj bluzila, se jih izogibala ker sem mislila da itak nočejo moje družbe. No in tako sem se odločila da bom padla letnik. Vem da bi lahko naredila čeprav mi je voda tekla v grlo ampak ne, mene je bilo enostavno preveč strah teh ljudi, da nebom mogla z njimi več navezat stikov in podobne neumnosti. Govorila sem si drugo leto(2015/16) gremo jovo na novo. S partnerjevimi prijatelji je še slabše. Pred njimi moram narest dober vtis, da ima njihov frend dobro punco itd. Tako zablokiram, postanem druga oseba, tiha kot miška, strah me je da bom kaj čudnega rekla. Pogosto si mislim da me ne marajo, da me v svojo družbo vabijo samo zaradi fanta(ker pač morajo). Nekateri njegovi prijatelji so tudi zelo arogantni, nesramni, zato se stikov z njimi še toliko bolj bojim in izogibam. Sploh nimam predstave kaj si res mislijo, ker se preveč obremenjujem, čeprav se nebi smela. Tudi zbadljivke me zelo prizadenejo, pogosto si kakšen dogodek, kjer sem imela stik z eno od teh oseb non stop ponavljam v glavi, se sekiram če mi kdo kaj slabega reče itd. V takih situacijah se pojavljajo tudi fizični znaki npr. tresenje, močno razbijanje srca, potenje, tiki(mežikanje, pokanje kosti v vratu in hrbtu), ki pa stvar še poslabšajo. Nevem kaj naj naredim, poskušam se sama znebiti tega tudi tako da se prisilim v kakšne anksiozne situacije, si govorim da je itak brezveze, ne se sekirat. Razmišljala sem tudi o uporabi gobic in LSD-ja izključno za zdravljenje anksioznosti(sem veliko prebrala o tem, imam tudi znanko, ki ima zelo dobre izkušnje po terapiji z LSD-jem, pa si ni upala iz hiše, sedaj pa normalno živi). Prosim vas za mnenje, kaj bi vi storili na mojem mestu? Če je to obisk psihiatra, kam naj se obrnem? Denarja nimam, zato samoplačniško odpade. Kam po napotnico? K osebni zdravnici ne morem, ker ima stike z mojim očetom in ne želim da starši vedo zakaj hodim po napotnico, ker enostavno ne bi razumeli, glede na to kako neraziskana je ta vrsta fobije. Ima kdo izkušnje z uporabo LSD-ja, gobic, MDMA v te namene? Veliko sem prebrala že o tem kaj lahko naredim sama, saj pomaga ampak se mi zdi postopek zelo dolg in ne nujno tako zelo učinkovit. Upam da je kdo prišel do konca tega spisa in hvala že vnaprej za pomoč ter odgovore :).

Spoštovana tiha,

Hvala za lepo napisano izpoved. Dovoli mi, da začnem na njenem koncu-kjer sprašuješ o dostopu do pomoči in pa o t.im. “alternativnih“ načinih zdravljena- z lsd, gobicami, mdma…
Torej najprej naj povem, da lahko greš k psihiatru in ne potrebuješ napotnice in ne denarja- pac če ni strogo zasebnik. Pripada ti iz naslova zdr. Zavarovanja in torej potrebuješ le kartico zdr. Zav. In pa svojo odločitev.
Potem- pri anksioznosti ne priporočam eksperimentov z drogami oz. Snovmi, ki vplivajo na spremembo zavesti. Nasprotno- to odsvetujem. Povem lahko še to, da sem vcasih vodila skupino za samopomoč znotraj drustva DAM in na tej skupini spoznala tudi nekoga, ki je razvil anksiozno motnjo po eksperimentiranju z ” modernimi” drogami. Torej on prej ni poznal anksioznosti in paničnih napadov po eni epizodi jemanja različice mdma-ja pa je to razvil in ta anksioznost kar ni hotela izzveneti. Torej zgodba tvoje prijateljice je zgolj ena izmed zgodb in ni nujno, da uporaba neke substance enako vpliva na tebe kot je na njo.
Glede vsega ostalega pa naj rečem, da mogoče nikoli ne boš tako zelo družabna kot je kdo drug ampak to naj te ne skrbi. Ljudje smo bolj ali.manj socialni.Važno je, da imamo vsaj koga, seveda pa ni prijetno, če imaš vedno občutek, da se moraš dokazovati. Bi fant lahko razumel tvojo težavo in jo sprejel? Potem spregovori o tem in upam, da ti bo v oporo.
Torej, če povzamem, pri tebi vidim veliko tesnobe v socialnih stikih in slabo podobo o sami sebi. Poisci pomoc. Dobro je, ker se ucis in vztrajaș tudi v situacijah, ki sprozajo tesnobo. V kolikor bos poiskala pomoč bo šlo vse lažje.
Vse dobro, lp
Bernarda

Js mam podobne občutke o drugih ljudeh tko kot ti. Moj brat se je že nekaj zdravil za socialno fobijo sam ko mi je mami to govorila se mi je zdel d ni bratu verjela d ma res socialno fobijo. Zato ful ne vem če so moji občutki normalni ali imam to fobijo. Mislim pa da bi ti lahko šla k osebni zdravnici in ji rečeš naj ne pove tvojim staršem ker kolikor jaz vem zdravniki o svojih pacientih ne smejo govoriti drugim če jih prosijo za to.
Js pa nimam tok fizičnih znakov sam ful me je strah sklepat prijateljstva ker se mi zdi d mislijo d sm čudna pa da me ne potrebujejo…čutim tudi veliko tesnobo če se srečam z ljudmi ki jih poznam in so vsi prijatelji med sabo jaz pa ne vem kaj naj naredim…