Spoštovani, sem mati zdaj že polnoletnega sina. Vseskozi mu je šlo odlično in tukaj nimam pripomb. Je doštudiral, je zaposlen. Moti pa me na njem to, da tepe samega sebe. Ne morem tega gledati, ko se kar na lepem, zlasti pa po kakšni kritiki ali neuspehu, udari po obrazu in to celo večkrat. Mislila sem, da bo sčasoma minilo, pa ni. Z njim sem se že pogovorila, povedal mi je, da se udari zato, da se kaznuje za neuspeh, ker je bil kritiziran, da se je tega naučil od mene in od starejšega brata – res je, zelo strogo sva ga vzgajala in mu, ker slabo sliši, misleč, da v prvo ni razumel, to tudi večkrat ponovila, kaj je narobe naredil. In zdaj mi očita, da sva ga tako vzgojila, da se mora sam sebe počiti, če kaj naredi narobe. Ne vem, kako naj mu pomagam. Ko sem mu razložila, da se mu ni treba udariti, ampak da naj se samo drugi osebi opraviči, če jo prizadene, sicer pa naj samo poskusi popraviti škodo, ki jo naredi (npr. če zamudi s plačilom položnice, ker pozabi, naj pač plača takoj, ko to lahko, ne pa, da se ob ugotovitvi, da jo je pozabil plačati, udari.). Ker res ima težave s spominom, koncentracijo in nerodnostjo in tudi zaradi tega je bil v otroštvu velikokrat grajan, zdaj pa sebe graja. Ga peljem k psihiatru? Za kakšno bolezen bi tukaj lahko šlo in ali je ozdravljivo? Sin si želi iti k psihiatru, da se tega odvadi. Ne piše pa na računalnik, ker ga je sram – je prosil mene, da napišem in se strinja s tem.

Pozdravljeni,
Navada, da se vaš sin samokaznuje s tepenjem po obrazu je po mojem mnenju nekaj česar se lahko sin tudi odvadi. Pri tem bi bila v pomoč psihološka ali psihoterapevtska obravnava.

Sicer je lepo, da ste sinu v oporo, vendar bi bilo prav, da pomoč psihologa ali psihoterapevta poišče sam. Če sem prav razumela je odrasel in samostojen ima pa težave s sluhom. Ga to ovira v vsakdanjem żivljenju? V kolikor je tako je seveda prav, da mu pomagate. Prav pa je tudi, da je čimbolj samostojen in opravlja sam vse tisto kar zmore. Kakršnikoli občutki krivde za nazaj pa so odveč!

Želim Vam vse dobro, lp
Bernarda

Pozdravljeni, zdaj pišem jaz kot sin matere, ki je prva pisala. Ni bil glavni problem, da me je bilo sram napisati, ampak, da sem bil odsoten – na službenem potovanju v tujini.

Zdaj pa k problemu.

Ne gre ravno za navado se udariti ampak za neko notranjo prisilo, da se udarim. Pred očmi se mi kažejo misli samotepenja, ki izginejo šele, ko sam sebe udarim. Potem izginejo. In tega res ne morem sam odpraviti, ker so te misli samotepenja, če jih ignoriram, čedalje hujše in hujše. Pojavijo se mi pa praviloma takrat, ko se mi zgodi kaj neprijetnega – četudi malenkostnega, kot je npr. polit čaj. Zelo trpim in bi želel psihoterapevtsko pomoč, me pa zanima, ali bi zadoščal psihoterapevt ali bi potreboval tudi psihiatra in zdravila, ki jih predpiše. Kakor vem, psihoterapevt zdravil ne more predpisati, niti ne vem, če lahko napoti k psihiatru. Pomoč bom nato, ko dobim to informacijo, poiskal sam.

Pozdravljen,

Me zelo veseli, da si se oglasil. Sam namreč lahko iz prve roke poveš kako se počutiš. Torej ne gre v prvi vrsti za navado ampak za prisilo oziroma odraz notranje nuje, da se udariš po obrazu. Preden to storiš imaš slike o tem in pravzaprav te sam akt samokaznovanja nekako razbremeni oziroma se s tem konča notranja prisila, če sem te seveda prav razumela. Zanima me še ali se ti to dogaja tudi v službi?
Menim, da bi bila psihotetapija zelo v pomoč. Do nje sicer (žal) ni vedno lahko priti. Do psihiatra lahko pridete preprosto brez napotnice s kartico zdr. Zavarovanja. Psihotetapija je najlažje dostopna, če ste samoplačnik. Preko napotnice so daljše čakalne dobe in napotnico vam napiše psihiater ali osebni zdravnik..Vsekakor priporočam!
Glede na to, da trpiš, vsekakor čimprej po pomoč! Ni važno kje točno boš najprej poiskal pomoc vsekakor jo poišči čimprej. In javi kako ti gre 🙂
Vse dobro, lp
Bernarda