Kaj je zdrav egoizem
Živjo
Toliko se govori okoli tega a nihče ne piše primerov in izkušenj
Kaj je zdrav egoizem pri MOM osebi?
To vprašanje postavljam tukaj ni vse odvisno od nas in naših občutkih?
Normalna oseba funkcionira tako da mu postaviš mejo ki temelji na tvojem egoizmu, ki pa lahko varira.
Drugače povedano na primeru.
Zdrav odnos:
Dragi sem rahlo zmatrana ali bi šel na mesto mene po pismo na pošto. Res bi mi veliko pomenilo če bi to naredil danes.
Kot partner narediš uslugo in greš po pismo. Partner te na koncu pocrkla oz se ti zahvali.
Partnerju rečeš Danes sem šel vendar to ne pomeni da bom vedno odhajal po pismo saj tudi meni vzame čas. Zgodba se tukaj zaključi.
Mom odnos
Noga me boli in ne morm iti po pošto pojdi ti na mesto mene ker je res nujno.
Vmes dobiš klic po telefonu, ti razmišljam, sem lačna se lahko vmes ustaviš v trgovini za kruh, ki ga ni doma. partner: Ok
Prideš domov. Odziv: Kje si pa hodil toliko časa, jaz bi že 10 x to sama opravila ti nesposobnež, jaz sem tukaj sama doma z otroci in se trudim z njimi. A ne veš da skos jem (znamka kruha) ti pa si mi prinesel navadno belo štruco sej veš da mi ta kruh dela težave ( čeprav ko sama kupuje kupi kajzrce bele )
Ji poveš da ti ni všeč da si pismonoša in da pričakuješ da v prihodnje sama odide po pismo
odziv: Kaj toliko me spoštuješ mene noga boli, se trudim z otroci ti me hecaš v glavo. Da te ni sram. Egoist.
Pa še to ti povem jutri zvečer grem s frendicam na pijačo. Če se bom seveda dobro počutila.
Evo zakaj sprašujem? Vedno naj bi za partnerja naredil neko malenkost da bi ga razvajal oz še na kakšen drugačen način pokazal da ti neki pomeni.
Pri mom osebi ne smeš tudi prvič razvajati saj se to stopnjuje in po moji logiki bi moral nastopati nekako takole.
Noga me boli in ne morm iti po pošto pojdi ti na mesto mene ker je res nujno.
Draga grem da ti malo olajšam vendar je to zadnjič. Naslednjič se zmeni tako da
boš sama uspela do njega priti.
Greš:
Te kliče za kruh: Oprosti šel sem po pošto in hitim domov saj imam obveznosti do otrok. Če ni kruha bi morala tudi sama čez dan misliti na to in si ga priskrbet.
Prideš domov – Dolgi nos je prisoten – vendar si jasno postavil da to pa ne gre
ali ni tak odnos beden
da partnerju ne moreš odnesti delček bremena saj na koncu se iz take čisto osnovne usluge izsili celega človeka.
vem da se tukaj prepleta še meja samo mejo postavi zdrav egoizem.
Evo, tole je super, kricac
tudi sam sem v podobnih situacijah.
Dragi, mi bos lahko nesel kosaro s perilom v zgornje nadstropje? Ja, bom, ti bom pomagal.
Naslednjic, po enem tednu ko je nova runda, – zakaj nisi odnesel kosare z zlikanim perilom?
torej iz prosnje za uslugo je nastala zdaj ze kar moja dolznost to in dovoljsen povod zanjo, da se jezi. Kar ni ok, in tudi tu moram sam postaviti mejo. Prav o tem sem razmisljal te dni, in sicer na podoben nacin kot ti, da ji jasno povem, da to je moja usluga njej, to je njena zadolzitev doma, in naj poskrbi za to, ji bom pomagal, ce bom lahko, ce pa ne, pa ne zelim o tem sploh slisati nicesar na temo kaksen egoist sem.
Saj to je podobno, kot da ce jaz posesam celo hiso, ker jo, in potem pustim sesalec nekje lezati in jo prosim, ce lahko ona pospravi v omaro.
in ja, itak, to ni zdrav odnos, ampak ce si prisel v odlocitvah do tocke, ko si tu se vedno in zivis ta odnos, potem mora biti en drug razlog zakaj si se tu. Pri meni ta hip otroci in pa preverjanje situacije.
lp SVO
Po mojem ni problem “narediti usluge”…jaz jo rada, večina ljudi s tem nima težav.
Problem nastane, ko se ta usluga začne izkrivljati, spreminjati v sredstvo za obtožbe, ko se sprevrže
v lastno nasprotje – namesto usluge postane krivica, ki si jo nekomu storil.
Jaz bi poskusila to ustaviti “pri koreninah”, takoj ko začutiš odmik.
Primer pisma in kruha…
“Prideš domov. Odziv: Kje si pa hodil toliko časa, jaz bi že 10 x to sama opravila ti nesposobnež, jaz sem tukaj sama doma z otroci in se trudim z njimi. A ne veš da skos jem (znamka kruha) ti pa si mi prinesel navadno belo štruco sej veš da mi ta kruh dela težave ( čeprav ko sama kupuje kupi kajzrce bele ) “
moj predlog: prekineš jo pri prvem stavku :
“glej, jaz sem ti naredil uslugo, ampak če je tvoja reakcija taka, je drugič pač ne bom”….in KONEC.
Ti si zaključil debato, na ostalo ne reagiraš.
Primer perila – “zakaj nisi odnesel košare….”
“zato, ker se nisva dogovorila, da je to moje delo” in spet zaključiš, brez odzivov na egoizem itd…
Po mojem je treba pri teh ljudeh kar se da natančno opredeliti “meje”, samo zelo črno in zelo belo.
Kar je sivo, je namreč njihova cona in v njej najdejo 1000 odtenkov ….
Skela, za v knjigo, zelo dobro se mi zdi.
Kricac – ja, komu bos pa pomagal. Jaz sem si rekel – pomagam, naredim, toliko, da tudi ce me potem grdo zavrne, me ne bo znotraj nic zabolelo.
Ce ji naredis uslugo, naredis to brez da bi kaj pricakoval nazaj, tudi prijazen pogled ne.
Danes sem ji naredil eno uslugo, me je zamorila zakaj da bi lahko tudi ona- namesto da bi samo rekla hvala, ha takoj neka jezica, ampak ker sem o naredil “svobodno”, me sploh ni prizadelo ali zamorilo, sem ji pa naredil uslugo.
toliko…
lp SVO
Ne narobe si me razumel
To da naredim uslugo kle ni debate nisem jih štel ne znancem, kolegom kaj šele partnerju.
Narediš uslugo in naslednjič je kot si opisal slaba volja zakaj nisi ponovil ker je samoumevno, da od dneva ko si ji polepšal dan pomeni da to delaš.
Zato pa sprašujem kakšen je zdrav egoizem pri MOM ovcu ker moraš takoj za tem vleči mejo in zavore
Po tem, ko sem šla čez vse faze (od popolnega izpolnjevanja ukazov brez ugovarjanja kot majhen otrok do izpolnjevanja obveznosti do neke meje kot mladostnica do delanja uslug kot odrasla) sem prišla do zaključka, da je v bistvu še najbolje, če tak odnos poteka povsem brez ti. “uslug”, kakršne si delamo med seboj neMOM (jih ne štejemo niti ne pričakujemo nič v zameno ipd.). To, kar mi poimenujemo usluge, oni razumejo povsem drugače . tako, kot ste navedli – nekaj narediš danes kot uslugo, jutri se to že pričakuje in je ogenj v strehi, če ne narediš. Ko dajejo “usluge” oni, je zadaj vedno nek interes in imajo točno prešteto, kolikokrat so kaj storili in kaj bi moral ti v zameno (ponavadi izmenjava uslug poteka na prostovoljni ravni in brez pričakovanj, oni pa pričakujejo za svojo uslugo zagotovo nekaj v zameno že vnaprej).
Zato sem v končni fazi nehala delat usluge na način kot jih delam neMOM. Če me je tak človek kaj prosil, sem presodila, ali lahko naredim, kdaj lahko naredim in zakaj. Nikakor pa nisem vsega spuščala iz rok takoj, kot prej oz kot bi za dobrega prijatelja brez MOM. Ko sem povedala, lahko, ampak ne zdaj, temveč takrat in takrat, se je najpogosteje izkazalo, da “usluga” sploh ni bila nujna. “Eh potem bom pa sam/a”.
Pri postavljanju meja je treba najprej razčistiti sam s seboj. Kaj nam paše, kaj smo pripravljeni storiti ( ne glede na to, da nam tisti na drugi strani morda tega ne bo nikoli vrnil ali to cenil), koliko in na kakšen način je zdravo, da se s takšno osebo družimo.
Potem je treba te meje še postaviti. Če te tak partner prosi za pomoč in je to v skladu s tem, kar si pripravljen in ti je ok storiti, potem to storiš ne glede na to, kaj bo potem on ( te napadal ali ti bil hvaležen). To v bistvu velja tudi za zdrave odnose, če storiš nekaj nekomu ,ki ga imaš rad to ni trgovina ( ti meni toliko, jaz tebi toliko) temveč dajanje zaradi tega, ker si to želiš dati. Res pa je, da boš v zdravem odnosu to dobil tudi nazaj, tu pa lahko kasiraš še kakšno po glavi 🙂
Ko veš kaj želiš in kaj ne lahko to vnaprej poveš in potem se tega držiš kot pijanec plota in od tega ne odstopaš. Brez velikih razpravljanj, pojasnevanj..itd. Zgolj npr. ” o tem sva že govorila in sedaj ne bom o tem.”. IN potem to ponavaljaš kot papiga ne glede na to, v kakšno past te želi spraviti tisti na drugi strani.
Če so drame velike potem je dobro uporabiti SET tehniko ( o njej smo govorili že prej).
SUPPORT ( da daš vedeti, da je oseba slišana in priznaš njeno doživljanje, četudi tebi še tako butasto, ampak ljudje smo različni in vsak ima pravico do svojega načina doživljanja)
Tole, da ti nisem prinesel točno določne znamke kruha, te je pa zelo razburilo.
EMPHATY: ( daš vedeti , da razumeš njen dramo – ne da se strinjaš, temveč da jo lahko razmeš)
Ja spomnim se, kako si bila nezadovoljna, ko smo kupili tisti drugi kruh.
S tema dvema korakoma ji vzameš zalet in sapo, ker če se začneš že v trenuku brantii in se z njo kregati je zgolj voda na njen mlin. Tako pa ji priznaš, da je razburjena, da ima očitno težave in da lahko razumeš zakaj. To gre nekako kot pri aikidu, ko nasprotnika ne udariš nazaj, temveč sprejmeš njegovo energijo in jo zgolj vrneš nazaj.
TRUTH:
Ampak to je bila edina možnost, da sem ti sploh lahko prisnesl kruh, ker je bilo povsod drugod že zaprto. Misliš, da boš vseeno lahko s tem.
Ja, ob vsem tem si običajno misliš, kaj hudiča mi je tega treba , če pa vklopiš še razum, ne samo čustva, potem veš, da je to skoraj edini način, da je mir in da je kaj dogovorjeno ali narejeno.
Kadar tisti na drugi strani kriči, je povsem nerazumen in se mu skratka dogaja zelo pomagajo tudi vprašanja. V čustvenih stanjih uporabljamo zgolj čustva in pamet je začasno izklopljenja. Če človeka nekaj vprašamo skuša avtomatično nekaj odgovoriti in pri tem mora ( hoče ali noče) vklopiti tudi razum in zaradi tega se vsaj malo umirijo strasti. Če se pri tem narediš še malo butastega in zmedenega tudi nič ne škodi :)))
Npr: Nori in kriči, kako to da nisi storil nečesa, kar je kar naenkrat postalo samoumevno, četudi si prej enkrat zgolj pomagal.
Ne razumem, kaj mi hočeš povedati, ko si pa tako razburjena ali mi lahko prosim ponoviš?
Mar želiš, da bi od sedaj jaz opravljal tudi ta dela? Ne razumem, ker sva se prej drugače dogovorila. Se lahko vsedeva in greva čez opravila, ki naj bi jih storila jaz in ti, da drugič ne bo prišlo do nesporazuma in se boš razburila.
Zelo pomaga, če potem daš tudi na pisno – na eno stran kaj je tvoje in na drugo, kaj je njeno delo. Pri tem ji puščaš, da je ona “šef” in da ona piše na list in še preden ji bo jasno bo v pasti, ker bo verjetno tista stran, ki je zanjo precej prazna in se bo morala prav prisiliti, da bo kaj še našla, da ne bi bil ti na boljšem.
V glavnem tu se naučiš diplomacije – nekaj, kar je bilo meni nekoč izredno mrzko. Ampak na koncu si pred dilemo – boš vztrajal na takšnem načinu komuniciranja, za katerega meniš, da je pravilen ali pa boš začel tako komunicirati, da boš kaj dosegel ( če ne zaradi drugega zaradi otrok).
Toliko na kratko, bom še kaj več, ampak tele dni ste me pa res zasuli :-))
GittaAna
Zivjo
zdaj ce clovek misli, da bo ostal v takem odnosu, ali pa pac mora ostati, potem se meni zdi, da je najbolje, da delas tako, da si ob tem svoboden. sam si ne predstavljam, da ne bi delal uslug, bi se slabo pocutil, ce jih ne bi, ampak potrebna mi je neka mera nadzora, kaj se bo zgodilo, ce ne bom dobil ne zahvale, da se ne bo opazilo, ali po moznosti da bo graja ali pot v “to bo zdaj vedno tako”.
ce lahko to vse presezem in zivim mirno naprej, mislim, da ni nic narobe z uslugo.
lp
Žal med prebiranjem literature in forumov prihajam do zaključkov da so vse te metode primerne na začetku. Takole ko si že na sredi veze oz v letih skupnega življenja in si se uklonil partnerju do skorajšnega zloma.
Pa pejmo na moj egoizem in vprašanja katera se odpirajo:
– Si želim živeti v stalni pripravljenosti in naučenimi odgovori katere moramo stalno updatati, da ne ostanemo zadaj, saj stalno išče pomankljivosti in meje.
– Kako boste otroke naučili braniti se? Kdaj se bi lahko otroci začeli tako učiti. Kot prebiram otroci šele v srednji šolipočasi dojemajo da odnos ni vredu
– Mislim da moj notranji jaz ne bo prenesel da nekaj naredim namesto nje ali pač naredim ker vidim da je za naresti – v drugem konfliktu ali pa v življenjskih situacijah pa vidiš da se navezuje na to.
Bom dal nek primer ki je “posnet po resničnih dogodkih”
Obrnemo
Ona je ne MOM, on je MOM
Živijo v hiši, kjer so se starši od nje odpovedali enemu nadstropju hiše da lahko živita. Ker prihodki partnerjev niso visoki, Oče od nje reče.: Lahko vama pomagam, da si z otroci malo privoščita v življenju in ne živite iz dneva v dan. Zato bova z mamo plačevala vse stroške kar se tiče hiše.
Vsi se strinjajo da je ok. Vendar ker Starša od nje nista po normativu oz se njemu ne uklanjata ali drugače povedano nista ista kot njegova starša hitro postaneta nezaželjena. Vredu, sta drugačna in nezaželjena. Zgodba se tukaj ne konča. Začne se pogojevati nedruženje otrok s starim staršem, Otroci ne smejo hoditi na obisk starim staršem saj imajo ti drugačne hegienske in druge navade.
V vsakem kregu ki ga imata partnerja se on dere na partnerico tako glasno da se itak sliši po celi soseščini kakšni id*** so njeni starši, in da jih bo ubil če se prikažejo v njunem stanovanju.
Seveda bodo starši pomagali svojim vnukom, in hčeri .
Tukaj vsi priemi pogrnejo na celi fronti – zakaj
ker je to FOG v katerem je v ozadju čisto nekaj drugega. V ozadju vseh teh tegob in izsiljevanj pa je odtujitev partnerja in otrok iz okolice in jih imeti pod nadzorom.
Ali je MOM oseba res tako draga oz posebna da se mora klanjati vsa okolica?
Zakaj se moramo mi ukvarjati z njimi in se truditi tako in drugače in jim vsiljevati naš pogled, če ga le oni nočejo? Zakaj preždim na internetu in za knjigami in pri terapevtu vsaj 1-2 uri na dan, ko pa partner še vedno govori da je vse narobe z mano in da sem vsega jaz kriv in da sem psihopat?
Mogoče pa po dolgem času res zdrav egoizem začrta novo pot v življenju in je živ dokaz da je še kanček upanja za nas in naš odnos.
Veste saj ste večinoma dekleta in žene na tem forumu ampak kot disfunkcionalna osebnost nisem nikoli doživel toliko izsiljevanja od ene osebe. Pa človek si reče izsiljevanja je veliko samo tale moj MOM ovec nima zdravih mej katere metode izsiljevanja so še okusne in ne presegajo meje zdravega razuma. Samo kaj pa jaz vem saj sem samo preobčutliv partner
Nekaj pa vendarle veš in veš vse več. In ne, nisi preobčutljiv.
Zgodbe s tem še ni konec. Ironično bo/bi bilo/, ko/če boš imel novo “povprečno” partnerko, dobrega srca in zdravih nazorov, pri kateri ti ne bo treba stalno biti na preži, in boš ugotovil, da vanjo in v odnos do nje vlagaš bistveno manj časa in energije, kot si v odnos z nemogočo, zahtevno, kričečo bivšo.
Ni to ironično? Ali pa je to tisti pravi zdravi egoizem? Da si lahko v zvezi privoščiš biti kdaj tudi samo svoj in ne dihaš vsako sekundo dneva s partnerjem, zanj, zaradi njega.
Tale forum je pa super! Prava poslastica za osebno rast, z enkratnimi prispevki in najkvalitetnejšimi odgovori, ki si jih človek lahko zamišlja. Čestitam vsem udeležencem!
O zdravem egoizmu bi kar po domače rekla, da je to neke vrste delovna zaščita, stopnja čustvene zrelosti, s katero se opremimo za varno preživetje. To je osnova. Potem pride na vrsto fina izdelava posameznih kvalitet, za kar je potrebno pravo “podtalno” orodje. Telesno dozorevanje nam je čisto jasno, medtem ko čustveno zorimo bolj individualno, s pomočjo takih in drugačnih odnosov. Po tem ključu nam življenje ponudi učne ure (beri brušenje), kjer treniramo premagovanje ostankov strahu, plahosti, nesamozavesti in drugih ovirajočih lastnosti. Nedodelane kvalitete morajo skozi proces finega brušenja, kar nam omogočajo prav MOM/NOM osebe. Proces občutimo kot prekletstvo…. boli… toda boli le do takrat, dokler ne ozavestimo lastnih pomanjkljivosti. Iz prekletstva se rodi blagoslov. Postane nam kristalno jasno, zakaj smo dali vse to skozi in ko se primerjamo s stanjem pred izkušnjo, smo veliko zrelejši, naivnosti ni več, nihče nas ne more več peljat na led s takimi forami…. A ni to čudovit občutek?
Kako momovci zavohajo, koga bodo vzeli v šolo? To poteka po energijskem načelu. Kakor pravi ključ paše v pravo ključavnico, se magnetno privlačijo tisti partnerji, ki so se na nezavednem nivoju odločili za obdelavo in preraščanje nekih kvalitet. To izgleda tako kot bi imeli v sebi hakelc, trnek z vabo, kamor se ne pripne kdorkoli, temveč točno določena oseba s točno določenimi nasprotnimi lastnostmi. In trening se začne. Včasih nas preveva občutje, da ni za zdržat, a kljub vsemu zdržimo…. ker naša notranjost ve, v čem se moramo izpilit. Stvar poteka hitreje, če smo bolj odprte sorte, in počasneje, če se bolj oklepamo starih vzorcev. Ko je sklop nekih lastnosti izpiljen, tudi trnka z vabo ni več, ker smo ga z dozorevanjem v procesu dobesedno razgradili.
Mogoče bo ta pogled na celoto kaj doprinesel k krepitvi zdravega egoizma in voljnega sodelovanja v piljenju. Škodit nima kaj.
Kako bo okolica reagirala na MOM osebo je odvisno od okolice same. Ne, ni se ji treba klanjat in vse ostalo, vendar večina okolice deluje kot večina ljudi in predvideva, da tako deluje tudi oseba z MOM.
Osnovna napaka, ki jo lahko naredimo, da mislimo, da oni čutijo, razmišljajo, občutijo krivdo ali sram prav tako kot vsi ostali. Oni so preprosto drugačni. Dokler se tega ne zavemo, poskušamo storiti vse, da bi nekako razrešili situacijo, vendar se je lotevamo po “naših merilih”. Npr, če nekomu dokažemo zakaj je nekaj narobe in zakaj lahko s tem rani druge , potem bo, četudi je še tak egosist, čutil vsaj malo krivde, sramu..itd in se bo vsaj malo spremenil. Pri osebah z MOM ne gre tako. Oni so tako v svojem svetu in svojih dramah, da drugih preprosto niso zmožni dojeti drugih kot ljudi, ki imajo svoje potrebe, želje, ki jih boli…itd.
Torej, če okolica ( končno) vidi, da stvari, ki jih počnejo, da bi umirli situacijo, ne delujejo, potem so oni tisti, na katerih je, da začnejo drugače. Če enkrat veš, da se z nemcem ne da pogovarjati po francosko, potem mu pač nehaš razlagati v nemščini, ker te preprosto ne razume in ne zgubljaš energije z razburjanjem, kako to, da te ne razume, temveč se začneš učiti vsaj malo nemščine, da bi mu raložil osnovne stvari ( če se seveda želiš še naprej z njim sporazumevati).
Praviš da principi, kako se ubraniti in obvarovat pred momsterji, delujejo samo na začetku. Ni čisto tako. Tudi to je odvisno od tebe. Jaz sem otrok MOM matere in narcističnega očeta in oba z sociopatskimi potezami ( sicer “ugledna” družina). Šele precej po 30 ih sem dojela, da nista samo težka, temveč, da je nekaj hudo narobe in da sta oba v resnici bolnika. Če si odraščal v takšnem sistemu se ti zdijo nekatere stvari, ki so povsem utrgane že čisto normalne in če ti ves čas govorijo, da si osnovna težava ti, potem nekaj tega tudi prevzameš nase, pa naj bo še tako skregano s pametjo..itd.
Torej, še najtežje se je izviti iz tega sistema, če si v njem odraščal ( in nisi imel nikogar, ki bi ti dal potrditeve, da je nekaj narobe in da so stvari lahko tudi drugačne) in so medsebojni odnosi kakršnikoli že so, skoraj povsem zabetonirani Pa se tudi to da. Na eni točki si rečeš DOVOLJ!, prenehaš s starimi praksami, začneš drugače, vztrajaš in nekako preživiš vse viharje, tornade, torpediranje, potrese, vulkane…….se pri tem veliko naučiš o sebi in na koncu ( še sam ne veš kdaj) ugotoviš, da si zunaj ( na tak ali drugačen način, tako da ohraniš stike ali pač ne).
Od tebe je torej odvisno ali se boš uklanjal ali ne ,pa naj si z nekom nekaj mesecev ali pa že vse življenje.
GittaAna
@CNN
mogoce nisem najbolje napisal. Mislil sem, da ce prepoznam v sebi hibo, da nekatere stvari delam, usluge itn, in potem podzavestno pricakujem, da bom za to pohvaljen, in ce nisem, ali ce dobim nazaj celo nekaj jeze – me podre. Zavestno z nadzorom sem mislil, da v sebi prepoznam, zakaj to delam, koliko veliko uslugo se lahko naredim, da se potem po dejanju kljub posledici, kakrsnakoli ze je, pocutim ok.In v bistvu je vseeno ali delam to MOMu ali neMOMu.
In si predstvljam, da scasoma, ce bom “dobro”delal na sebi, ne bo vec potrebno tega nadzora samega nad sabo.
lp SVO
Kako bo okolica reagirala na MOM osebo je odvisno od okolice same. Ne, ni se ji treba klanjat in vse ostalo, vendar večina okolice deluje kot večina ljudi in predvideva, da tako deluje tudi oseba z MOM.
Osnovna napaka, ki jo lahko naredimo, da mislimo, da oni čutijo, razmišljajo, občutijo krivdo ali sram prav tako kot vsi ostali. Oni so preprosto drugačni. Dokler se tega ne zavemo, poskušamo storiti vse, da bi nekako razrešili situacijo, vendar se je lotevamo po “naših merilih”. Npr, če nekomu dokažemo zakaj je nekaj narobe in zakaj lahko s tem rani druge , potem bo, četudi je še tak egosist, čutil vsaj malo krivde, sramu..itd in se bo vsaj malo spremenil. Pri osebah z MOM ne gre tako. Oni so tako v svojem svetu in svojih dramah, da drugih preprosto niso zmožni dojeti drugih kot ljudi, ki imajo svoje potrebe, želje, ki jih boli…itd.
[/quote]
@GA vidis, vedno me zadane kaksen tvoj stavek, ki si ga ze kdaj napisala, pa ga sploh ne dojamem, ampak tole, da MOMovci drugace dozivljajo, ok, ampak da tudi ko jim vse das na jasno, ne bodo doziveli sramu, krivde… to je res grozno in res nimajo osnovnih orodij, da bi lahko sli naprej… zal…
tole je tudi zelo pomembna zadeva ja… je pa par stvari, kam lahko peljejo zadeve v taki stvari.
Odvisno, kako MOM reagira na okolico – ali krici, se zapre, ali je se naprej prijazen na svoj nacin, ko a okolica neha tolerirati takega kot je.
Potem je tudi odvisno, ali se MOM kaj zaveda sebe, ali si prizna, da mora mogoce tudi pri sebi kaj spremeniti… (tukaj sem optimist ja :-))
in pa tudi, ce okolico seznanis z realno situacijo, v kaksni je ta MOM oseba in bodo potem ljudje tudi lahko drugace gledali nanj (si sicer ne predstavljam, kako lahko nekemu sosedu ali prijatelju tazlozis nekaj, kar sam isces in raziskujes in beres ze pol leta v petih stavkih, pa vendar…)
Bi znalo biti, da ce bom sam ostal v odnosu z mojo MOM, da bo potrebno ozji druzini in krogu prijatateljev na nek nacin osvetliti zadevo, da bomo lahko ziveli se naprej.
lp SVO
Glavna ovira, ki jo jaz vidim pri vzpostavljanju “zdravega egoizma”, je ravno normalnost.
Ker imamo vest, ker imamo sram, ker imamo občutke krivde….in ker je to tako naravno in normalno,
ker je to bazična človeška reakcija (če ti nekdo z besedo ali obnašanjem nekaj očita, se počutiš
slabo, pa če je njegov razlog upravičen ali ne…in točno to je glavno “orožje MOM)
Po mojem bi bilo v taki situaciji, ko si nečesa obtožen, fajn:
– najprej stopiti par korakov nazaj in pogledati situacijo od daleč….skozi oči “naključnega opazovalca”
in oceniti, kaj se je v resnici zgodilo, samo dejstva , jaz sem naredil A, on(a) me pa obtožuje za B,
torej nekaj ne bo v redu
– najprej “potolažiti” sam sebe (jaz nisem naredil(a) ničesar narobe) in se temu primerno ODLOČITI,
da se ne zagovarjaš in braniš več – nimaš se kaj opravičevati in razlagati, če nisi kriv.
– Od tega trenutka naprej situacijo ignorirati – pri sebi imaš razčiščeno, veš kako in kaj, torej so vsa
nadaljna “muljenja” in drame NJEGOV (NJEN) problem in naj jih tudi rešuje, kakor ve in zna.
– In še bistveno – poskušaš se otresti tudi zamere, za slabe občutke, ki si jih moral premagovati in se
z njimi boriti….poveš si, da ne zna in ne zmore drugače, da pa bo tebi vsakič lažje po vsaki “zmagi”
boš bolje pripravljen, obrambni zidovi višji, egoizem bolj “zdrav” 🙂
Jaz sem pač na razpotju in tehtam med odločitvami.
Kar me pa najbolj bega pa je da imam tudi sam hibe ki so razdiralne.
Drugače pa moj Momovec prav dobro ve kdaj se more potuhniti in kdaj ne. Lahko temu rečete čut ali kakorkoli ima me naštudiranega v malem palcu. Saj delam neumnosti in tako kot večino kolegov ki jih poznam sem jim zelo podoben. Primer:
Pogovarjam se da bi nekaj delal na določen dan, ona določi dan kater bi ji najbolj ustrezal. Sam delam da se mi na ta dan res vse izide vendar pozabim oz ne povem pa svojemu partnerju da potrjujem da ta dan res grem. Je pa dogodek pogojen tudi z vremenom in je glavni dejavnik na katerega se morem ozirati poleg partnerja. Tukaj priznavam krivdo.
Ker imam dvignjen svoj ščit in se striktno držim mej občuti da je nekaj narobe in se potuhne in odreagira kot normalna oseba. Vendar že iz izkušenj vem da nekaj hoče od mene in me vabi v past. Ko bodo njene potrebe zadovoljene pa bo na plan prišel stari momovec
Ugotovil sem da me prav ta nihanja spravljajo iz tira – 14 dni raja da se pomiriš in 14 dni pekla.
Zakaj mi moj jaz pravi kaj pa če je res vse narobe z mano?
Ejga, ampak a ni ravno to fora, da se ti tega zavedas, in hoces nekaj spremeniti, in to da imas(mo) hibe, je ok, saj vsi delamo napake in skusamo popraviti svoje hibe, ampak ce gre stvar pocasi na bolje, je to to. Torej je s teboj vse ok. Ko se tega zavedas, si ze na pol poti. In z vsem tem rastes.
Napake pa itak vsi delamo, neMOM in MOM, zdaj je samo, kaj naredis s tem potem. ce se nekaj naucis, znas reci oprosti, potem je to po mojem mnenju prava pot.
Mene pa zanima, ko ravno pisem – po kolikem casu pa si ti ugotovil, da v vajinem odnosu nekaj ne stima, oz. da bi znalo biti, da ima zena tezave z MOM, in koliko casa se sedaj ze trudis? In kaj je drugace, boljse, slabse, odkar delas na sebi, na mejah, na primernih svojih odzivih?
lp SVO
Kar se občutkov tiče sem bol hlod od človeka in kar traja da jaz kaj dojamem.
Takole bom napisal da je bila oštra je bila že od začetka. V začetku se je izkazala z pametnimi stališči in tudi sam sem ugotovil, da ima pa punca prav in sem ji seveda verjel da ravna prav. ( primer.: zdej sva par, načrtujeva skupno življenje, manj druženja s prijatelji in starši mojimi, postavlanje mej do kje se še smejo starš vtikati v moje življenje….)
No prav to “hard” nasilje verbalno se je začelo v nosečnosti prvega otroka. Odgovor na tako početje: krivi so hormoni. Odpri si googla in imaš tam polno zgodbic kako se hormoni poigravajo s ženskim telesom.
Vmes se zgodi da si nad staršem zrihtava stanovanje skupni vložek.
Zadeva se umiri.
Pridobitev novega člana.
Tuki pa se je začelo. Vse je bilo narobe pristal sem v peklu, Če nisem delal točno tako kot je rekla pekel, Če sem prišel do rezultata istega kot je želela vendar ne po njenih navodilih pekel, ne bo se ponavlala ker nisem *******, Pol sem bil ******** pa še vedno ni ponovila kaj želi, če kaj nisem predvideval kaj rabi pekel…. Razkol med staršem in njo. Vse kar je imela na duši s podkrepljenimi sočnimi besedami.
Po določenem času smo ji vsi rekli ej punca ustavi se nekam zahajaš iz poti.
Začetki obiskov takih in drugačnih alternativnih zdravilcev ki so bili vsi mnenja da ima neki na živcih.
Čez čas prekinitev teh obiskov ker ji vsi delajo samo slabo in ona se slabše počuti.
Se zadeva recimo malo umiri oz izbolšuje. (doba 3 mesece mine – seveda bilo je poletje obiski, potovanja …..) Pekel.
Otroci rastejo
Obisk terapevta postavi diagnozo, obiskovanje pol leta tedensko. zadeve se umirjajo počasi a so spremembe. Pride do neke točke terapevt ji ne ustreza, sam terapevt meni pove, da iz njene strani ni odziva, truda in če se samo en trudi terapija ni uspešna in naj se odločim ali nadaljujemo ali ne, saj finančni stroški niso zanamerljivi.
Pekel
Branje knjig, posvetovanje s terapevtom – rahlo izbolšanje kadar mom-ovec kaj hoče od mene
tako je nekako tudi ostalo do danes vzponi padci le da z razliko je začela enako obravnavati otroke.
Sedaj v valu besa na njih pač stopim vmes, da pokasiram kar se je sprostilo v njej. Ker otroci pač ne znajo tako lepo obračati momovce in so direktni.
Pač iščem rešitev v zlu. Mogoče bi moral vmes že prekiniti, vendar sedaj ko vidim da moj mom-ovec rabi nekoga, da zaničuje oz sprošča svojo jezo, ko se le ta nabere in so otroci v bližini veš kakšen je zaključek in verjemi da takrat tistih očeh vidiš muko in razumevanje do GitteAne.
Sem še danes mnenja da ti kot partner lahko kontroliraš mom-ovca. Preoblikuješ – delno
Sremeniš – nikoli – tudi sam se ne bom spremenil za 100%
Okolica – na njo nimaš vpliva oz. tudi nefer je obremenjevati folk kako se obnašati do tvojega partnerja.
Življenje pa prinaša pasti vsak dan in ti ne moreš biti z njo da bi blažil njene strahove in izbruhe.
Odzivi na terapijo so pozitivni samo ta nihanja so prevelika. Vsakič ko Mom oseba rabi kaj novega. Je sladka, se spremeni, daje ti upanje da tvoje metode delujejo. Postavljeno mejo ne omehčaš in si odločen, se spremeni odpre novo fronto, nov način izsiljevanja. Veš oni nimajo meje in tako kot jim ti postaviš mejo “stop” oni nimajo mej do kje gredo za doseg svojega cilja in tukaj me je najbolj strah. Vsi se ustavimo in rečemo to se ne grem, spati ne bom mogel ponoči, vest me bo pekla, karkoli . Pri njih tega ni za vsako ceno do njihovega cilja tudi čez trupla kajti cilj je edina pravica katero si oni zaslužijo.
In imam ta nihanj in ti težko povem katera metoda deluje saj tukaj nikoli ne vem kaj je v njenem ozadju. Sedajle je poletje in čas dopustov, sladka je kot med ….. do naslednič seveda
in ta nihanja me …..