manjvrednostni kompleks

Zanima me, če tudi manjvrednostni kompleks spada med lastnosti MOM. Gre za mojega moža. Ima sicer še precej drugih lastnosti, podobnih MOM, vendar bi se zaenkrat osredotočila na to. Opravičujem se, če sem temo začela v napačnem forum, ampak ta se mi zdi še najbližji temu, kar se mi dogaja.
Takole je to. Moža že celo življenje (poročena sva 26 let) grize, ker ni dokončal študija. Ko sva se poročila, sem bila na istem, vendar sem se kasneje ponovno vpisala in študij dokončala. Mož me je pri tem podpiral. Vendar…. Kasneje sem velikokrat (zlasti če se je v kakšni debati izkazalo, da česa ne vem) slišala: saj ti si pa ja pametna, študirana, ti bi pa to morala vedet!!! Naravnost uživa, če česa ne vem! Si s tem zdravi občutek manjvrednosti?? Moram povedati še, da sem ga poskusila spodbuditi, da bi šolo dokončal, če mu to že toliko pomeni in če se bo potem bolje počutil. Ampak ne. On se je odločil, da ne bo, da je prestar ipd. in pika. Dopovedati sem mu tudi skušala, da papir ni vse . Da pri njem cenim njegove dobre lastnosti, da je pameten in razgledan tudi če ni doštudiral. Ne verjame. Še več: toliko, da ne reče, da se iz njega norčujem!!!
Poleg tega vsako najmanjšo kritiko dojema kot kritiko sebe in ne dejanj (obnašanja pravzaprav). Pogosto namreč reagiram na kakšno njegovo motečo pripombo, zlasti na njegove »šale« (vse, kar vsaj malo diši po provociranju, namreč zavija v šalo in se s tem vleče ven, češ da se samo šali; čudna sem pa potem jaz, ker mi to ni všeč). Njegov odziv na moje reakcije je brez izjeme: »saj sem vedel, da sem že spet jaz vsega kriv, a sploh še kaj prav rečem in naredim, saj vem da sem jaz budala ti pa pametna…. » Mene to spravlja ob živce, ker s takimi odgovori odvrača pozornost od tega, kar je rekel in seveda tudi od rešitve problema, meni pa, kot kaže, s tem poskuša zbuditi občutek krivde. No , pred kratkim sem izvedela še, da smo vsi iz moje družine »ta pametni«, iz njegove pa cepci… Da smo mi nanje vedno gledali zviška. To je izrekel med prepirom – ko je popenil, ker sem »že spet« reagirala na njegove neumne hece. Pa še to: problemov nikoli ne rešuje sproti, nikoli ne pove kaj ga muči, pač pa to predeluje in kuha v sebi, meni pa pusti, da si razbijam glavo, kaj mu je. No, to s tem sem že zdavnaj odnehala, saj nikoli, kadar sem ga vprašala, kaj mu je, nisem dobila pametnega odgovora. Da bi vsaj rekel, pusti me pri miru, nekaj premelvam, ampak ni v zvezi s tabo, ne skrbi – pa bi bilo vse v redu. Ampak ne. Vedno me je pustil v negotovosti, tako da nikoli nisem vedela, a sem jaz kaj narobe naredila, ali je kaj drugega. Zdaj ga pustim pri miru in si mislim, j**i se….. Za piko na i trdi, da je pogovor nepotrebna stvar, da so več vredna dejanja!!! Kadarkoli sva se sploh začela pogovarjat o čem pomembnem, sva se sprla, zadeva je na vrhuncu prepira obvisela v zraku in po kratkem obdobju tišine je bilo vse po starem. Pogovarjala sva se, kot da se ni nič zgodilo. Vedno. Priznam, da bi morala že od vsega začetka vztrajat, da se stvari pogovoriva, da jih rešiva. Ampak najbrž sem bila za kaj takega takrat, na začetku skupnega življenja, premlada, premalo zrela, premalo odločna… Seveda mi ostane, da mu vsaj zdaj postavim ultimat, da naj se prične os tvareh pogovarjat, ali pa grem. Vsega se je nabralo preveč, da bi se mi še dalo prenašat. Zato tudi ne vem, ali se mi tak ultimat sploh zdi smiselen, ali se mi sploh ljubi čakati na spremembe, ki jih bo obljubil… ker jih je že, pa se ni nič spremenilo. Pred dvema letoma sem mu namignila, da imam vsega dosti, in jebil cel hudič, med drugim je grozil s samomorom. Takrat sem mu dala priložnost, da kaj spremeni; zahtevala sem sprotno reševanje problemov, pogovore… pa ni bilo nič drugače. Ista stara zgodba. Saj res,da ne pozabim: pred kratkim se je pa res zgodilo, da je hotel pogovor. Ampak šlo je za stvar, ki je zanj silno pomembna. Uganili ste: kadarkoli je bilo kaj pomembno zame, je bilo pogovora bore malo.
Tako da res ne vem. Vsi priročniki in forumi so polni nasvetov, kako svojci svojih bližnjih ne moremo spreminjati, kako moramo le sebe spremeniti, da bomo z njimi lahko shajali. Jaz pa se sprašujem, zakaj hudiča??? Jaz že celo življenje študiram literaturo, si razbijam glavo, kaj pomeni tako in kaj drugačno obnašanje, pazim, kako govorim z njim, da ga ne bom užalila, se poglabljam v moško dušo, iščem razlage za to in ono, gospod pa ne naredi na sebi NIČ.!!!! Za čigavo zdravje vse to???? Za moje sigurno ne.
Ohja, če bi njemu vse tole razlagala, bi bil seveda on največja žrtev, jaz pa tista, ki ji je vse prihranjeno, ki se ima zmeraj samo fajn, ki je »pametna«… itd itd Itd. Res ne rabim tega.

Pozdravljena,

prispevala bom samo nekaj mojih misli, ki se mi utrnejo ob prebiranju;
vsak dan bolj dojemam, da je motenih ljudi okoli nas (tako ali drugače motenih veliko), mislim, da je motenj več vrst, da so še v posameznih vrstah podvrste … skratka ni vse črno belo so tu še nianse je vsak primer po svoje specifičen).
Bistveno se mi zdi (mislim, da sem nekje na forumu prebrala misli dr.Dernovškove) da dobimo uvid, da prepoznamo za kaj gre, šele potem lahko kaj ukrenemo v pravo smer in previdnost ni nikoli odveč.

Prav to prepoznati se mi zdi bistveno in mislim, da je tu naša družba v celoti še zelo na začetku.
Pa to osebno “razsvetljenje” še kako velja tudi zame.

draga Fanny,
ne vem zakaj odgovarjate na moj post, če nimate konkretnega odgovora?? če že imate neka svoja opažanja, jih dajte v novo temo, ne pa kot odgovor (ki to sploh ni) na neko konkretno vprašanje. sem že mislila, o fino, nekdo se je oglasil, dobila bom kakšno dobro idejo, kako naprej, pa dobim neke splošne opazke. ne vidim smisla v tem, res. pa brez zamere.

Cat_s, lepo pozdravljena.
Odgovarjam popolnoma laično, nisem strokovnjak, niti ne podajam strokovnega mnenja.Razumem te , ko praviš , kako te ta njegova nesamozavest jezi, kako te jezi njegov humor, kako te jezi, da ni sposoben normalne komunikacije, kako ne sprejema tvojega mnenja, kako te ne sliši ko mu kaj govoriš.
Ne vem, če ima MOM, lahko da mogoče nizko funkcionalen , diagnozo lahko postavi le strokovnjak .Po tem kar pišeš, ni sposoben uvida v sebe , v to, kar se mu dogaja.Ti lahko prebereš ne vem koliko knjig, iščeš odgovore, mu želiš nekaj dopovedovati, ampak to delaš za sebe, ne za njega, ker ni sposoben tega sprejeti.Je značilno za MOM, da so pomembni samo oni in njihovi občutki, za vse ostale občutke nimajo posluha, jih niso sposobni zaznati
Še vedno imaš možnost, da si še naprej razbijaš glavo, se živciraš in čakaš na trenutek, da bo on slišal kaj mu želiš dopovedati, ali pa nehaš s tem.Je naporno tako življenje s tako osebo, mi je popolnoma jasno, ampak z vsem tem kar delaš, si dejansko greniš življenje.V tebi je toliko jeze in besa, da me zanima, ali je sploh še prostora za katero drugo čustvo.
Ljudje nismo vedno na isti valovni dolžini, enkrat je eden spredaj in drugi zadaj in obratno.Ti si v svojem življenju naredila veliko več za svojo osebno rast kot on in se več ne slišita.Kot da sta vsak na svojem bregu reke in vpijeta, slišita se pa ne.
Če zmoreš še naprej z vsem kar se ti dogaja veš samo ti, če ne zmoreš,ne vem, dejansko prideš do določene točke v življenju, ko veš, da tako več ne gre, da nima smisla, da je vsa energija ki jo vlagaš v to , vržena stran.
Kje si ti ta trenutek, kateri je naslednji korak, veš le ti.Mi ti lahko podajamo samo svoje poglede, kaj pa boš naredila, pa je odvisno od tebe.
Moje popolnoma laično mnenje.
LP Gemma

cat_s draga,

oprosti, sprejemam tvojo kritiko, da bi bolje, da na tvoj post ne odgovarjam, če nimam “konkretnega” odgovora.
Vse dobro ti želim.

Cat_s, pozdravljena!

Razmišljala sem kaj naj ti napišem v vzpodbudo. Pa ti je zelo nazorno in izčrpno napisala Gemma. Sporočam ti, da bi ti vse enako zapisala tudi jaz. K njenemu sporočilu res nimam kaj dodati. “Ko učenec išče, se vedno najde tudi učitelj”, pravijo… Vedno se najde rešitev in tudi ti jo boš našla. Razumem te. Mislim, da se na poti učenja že nahajaš… Srečno! Lp Zrakina

vsem hvala, tudi tebi, Fanny… upam da nisi vzela za hudo…se opravičujem, ker sem tako reagirala. Včasih že težko ločim med upravičeno in neupravičeno reakcijo…

Kakorkoli že. Pri mojem možu je še veliko drugega, česar sploh nisem opisala (bi vzelo preveč časa in prostora). In, Gemma ima prav, jaz sem za svojo osebno rast naredila že veliko, on pa bolj malo (ali raje nič). Tudi to, da se ne slišiva, je res. Ampak jaz bi še bila pripravljena poslušat njega, ko bi le kdaj kaj povedal!!! Ko bi recimo rekel: to-in-to me pri tebi moti, lahko kaj narediš v zvezi s tem? In bi stvar preštudirala in probala kaj spremenit. Tako pa ne. Samo kuha v sebi in ko mu jaz kaj rečem, plane: a misliš da je meni vse všeč!!!! Kolikokrat sem mu rekla, ja potem pa blekni, porkaduš, a naj kar voham, kaj te moti??? In ko mu recimo govorim za nazaj. Prejšnji teden sva se nekaj sprla in stvar je, kot vedno, obvisela v zraku. Potem dva dni ni govoril z mano, razen najnujnejšega, v petek pa sem, trapa, spet jaz začela z normalnim pogovorom. In čakala na ugodno priliko, da mu tokrat ne pustim kar na easy zaključit vsega. In ko je prilika prišla, ko sem ga spraševala, zakaj se spet nisva ničesar do konca zmenila in zakaj se je dva dni držal name —- je gledal nekam drugam. Nadvse natančno je preučeval nekaj na zidu. Ko sem ga vprašala, če sploh posluša, je rekel: poslušam, poslušam, le nekaj sem gledal tamle gor… Nič drugega. Nobenega pametnega odgovora. Da bi se človek fental.
Takorekoč vse mi je že jasno, vse odgovore že vem – le nekakšno zeleno luč čakam, da ga smem pustiti. Ker ne bo nikoli drugače, jaz pa res ne vem, če zmorem do konca življenja bit s takim človekom. Ta zelena luč pa kar ne pride.. in tudi vem, da mi je nihče ne more dati razen jaz sama. Nič pa me pri tem ne ovira bolj kot lastna slaba vest, ki jo bom morala prenašat, češ kaj sem mu naredila. Kaj rabim, da se te slabe vesti znebim?? Brco v rit? Naj mi jo že nekdo da.

Cats,
imam občutek, da si kot tempirana bomba, za katero je samo še vprašanje časa kdaj jo bo razneslo.Menim, da si resnično pri odgovoru Fanny odreagirala preostro, vem si se opravičila in razložila zakaj.Vem zakaj je popolnoma razvidno iz tvojega pisanja.Ne zmoreš več, na živce ti gre dopovedovanje možu, ki je na nek način v svojem obnašanju in razmišljanju na stopnji otroka, da ne bo pomote, to ni žaljivka, ampak tako se nekako obnašajo otroci.Na nek način je v sebi on resnično tako brez samozavesti da je že kar groza, zato se obnaša tako kot se.Včasih ko želimo komu pomagati, mu pomagamo na napačen način, na naš način, ki pa mogoče ni sprejemljiv nasprotniku, oz. ni na njegovem nivoju, saj ne razume kaj mu želimo povedati.Da se ne zna pogovarjati je verjetno posledica še iz otroštva in verjetno se je nekje zataknil tam zadaj in ni sposoben naprej.
Menim, da za odhod ne potrebuješ brce v rit, kajti ko boš sto procentno prepričana v odhod boš odšla.Slabo vest imaš ker si prepričana, da mu boš s svojim odhodom zarila nož v hrbet.Slaba vest je nepotrebna, razen če si jo želiš, koristi od nje pa ne vem če je kaj?!
Menim, da potrebuješ samo eno ramo, na kateri se lahko zjokaš, daš ven vse kar te muči in potem boš verjetno točno vedela kako naprej.Vedno v življenju je vse stvar odločitve in vsaka odločitev potegne za sabo določene stvari, za katere pa ne moremo vedeti kakšne bodo in kako bodo zgledale.
Včasih pomaga razjasnitev že samo če se pošteno zjokaš in na ta način očistiš svojo notranjost in vse kar te teži.
Če potrebuješ ramo izvoli jo tako virtualno, brcneš se pa lahko tudi sama, da ne bo potem kdo kriv za to(saj veš da se kle malo hecam, da razelekrim napetost).
Samo moje mnenje.
Drži se.
Gemma

cat_s,

tudi jaz te popolnoma razumem,saj imam prijateljico z mom, sorodnica pa ima moža z mom. Tako osebno poznam izpovedi obeh strani. Dolga leta se mi je prijateljica nekako smilila, po urah in urah sem odkrila, da je ona tisti manipulator, ki moža čustveno izčrpava.
To sem razumela šele, ko sem od sorodnice slišala drugo plat – to je od nekoga, ki živi z osebo z MOM. Od takrat naprej znam postavljati prijateljici tudi meje – npr. se ji vedno ne oglasim na telefon, saj me nikoli ne pokliče kar tako, da vidi kako sem. Če me pokliče, me želi v bistvu izkoristiti za druženje, da možu dokaže da ima s kom za it ven, če ne najde mene, pa poišče drugo žrtev, samo, da vedno pride do nekega cilja, zaradi užaljenosti nad možem, tako se mu maščuje. Jaz kot oseba tu nisem pomembna, samo da nekoga dobi.
Zdaj šele razumem kako partnerji teh oseb trpijo – a se tega šele po dolgih letih zavejo.
Tudi sorodnici z nasveti ne morem pomagati, saj vedno jemlje krivdo nase. Mož ji grozi s tem, da si bo kaj naredil in živita tako drug mimo drugega, še najlažje gre, če sta čimveč tiho, kar namreč ona reče ni prav: če je črno, bi moralo biti belo in obratno. Nerazrešenih tem za nazaj ne odpirata, saj ko je on ok, se ona boji, da bo z debato za nazaj, pokvarila solidno vzdušje…

Tako bi bila srečna, če bi ji uspelo narediti temu odnosu konec, a dvomim v to.

Mi od zunaj, ki to beremo, bi ti res najraje pomagali z brco v rit, a se ne da. Tudi to sorodnico sem prepričevala, da bi ji dala zalet, a še vedno misli, da je ne razumem, ker on je pa zares bogi in sem sama rekla, da je ta MOM bolezen, in vedno obstaja tudi možnost, da je krivda v njej, da z njim ne zna prav delat…
Tako, da sem obupala.
Zanima me mnenje strokovnjakov: koliko oseb z MOM se sploh uspe popraviti, oziroma nekako kontrolirati njihova čustva? Pri obeh primerih, ki jih sama poznam, je odnos že več let na isti točki. Pogovori in pogovori, a vedno obstaneš na isti točki: Jaz sem nesposoben/nesposobna, pa kaj naj zdaj? Koliko let to prenašajo partnerji, da se sploh odločijo iti? Verjetno nekateri nikoli…
Ali je zdravljenje mogoče samo s pogovorom s terapevtom? Do tablet itak te osebe ne pridejo, ker so sicer izven družine kar visoko funkcionalni in jih ne moreš prepričat, da je obisk pri psihiatru potreben. Tudi vsi ostali izven tega bolnega partnerskega zajedalskega odnosa jih vidijo kot super družino in ne bi nikoli verjeli partnerju, da je z drugim nekaj narobe.

Na osnovi teh dveh primerov ne vidim smisla vztrajati v takšnem začaranem krogu moreče soodvisnosti dveh oseb, kakršen je verjetno tudi tvoj odnos z možem.
Prepusti se času, pa preberi temo od on 790, on se je odločil oditi…
Uči se sebe spoštovati, jasno mu povej za tvoje potrebe in želje, ki jih boš tudi udejanjila, ne glede nanj.

Srečno

vedno so bile pomembne samo moje potrebe, vedno se je on prilagajal meni, nikoli ni zahteval nič zase, on je raje čim bolj tiho, saj imam jaz vedno prav, jaz sem pametna, on pa neumen, jaz ga neprestano nekaj napadam, on vse naredi narobe… nekako take odgovore bi dobila, če bi mu samo namignila, da imam kake svoje potrebe v zvezi z najino komunikacijo.

To o “napadanju” sem slišala sinoči, ko sem prišla domov in mu je že na obrazu pisalo, da mu nekaj ni prav (domnevala sem, da to, da mu nisem naredila večerje). No in ko sem ga vprašala, kaj je narobe, zakaj se tako grdo drži, je seveda rekel, kaj da mi je, zakaj ga kar nekaj napadam, potem sem slišala še “pa že veš, kaj je narobe, če se ti zdi da je”, “a bi mar moralo kaj bit”, potem je vsaj šestkrat zaporedoma zahteval, da mu razložim, zakaj ga napadam. Kakih trikrat sem rekla, da ga sploh nisem napadla, ampak čisto lepo vprašala, pa seveda ni šlo za to, da bi razlago sploh hotel slišat, da bi s tem hotel razjasnit nesporazum… kje neki. Šlo je zato, da me zaplete v ciklično ponavljanje enih in istih vprasšanj, ne da bi razlago sploh hotel slišati. Po treh razlagah sem rekla, da imam dovolj in da ne bom več odgovarjala.

Pa saj nima smisla razlagat vseh podrobnosti. Takih zgodbic je še kakih osemnjasttisoč… Komunikacija je mogoča toliko kot sporazumevanje z marsovci.

Ja, res imam občutek, da mu bom s svojim odhodom zarila nož v hrbet in jezna sem na ta občutek. Nočem ga imet. Saj je konec koncev odrasel moški in zna skrbet zase! To si probam dopovedat. Res je, skizy, kot praviš, partnerji se šele po dolgih letih zavemo, kaj se nam dogaja, in ko to spregledamo, ko se začnemo obnašat drugače – se pravi, ko začnemo reagirat na partnerjeva čudna obnašanja, je to zanje šok: mi smo tisti, ki smo se spremenili, mi smo tisti, ki smo čudni, ki nas je “kar naenkrat” nekaj popadlo, ki samo pi*dimo in nam nič ni prav…. Seveda, oni so bili ves čas vzor dobrote, česarkoli pač, mi pa izkoriščevalci, ki nam nič ni všeč. Aha. Da so ves čas manipulirali z našimi čustvi, jih ne briga. Če se samo spomnim, kolikokrat sem skoraj tulila od besne nemoči, ko mu nečesa nisem mogla dopovedat – on pa ob tem mrtvo hladen.

Mogoče pa rabim kakega terapevta, da mi pomaga do spoznanja, da mi drugo življenje ne sme biti več vredno kot moje lastno. Oh, to, da on terapevta rabi še veliko bolj krvavo, raje ne rečem nič.

Hvala, ker me berete in kaj napišete. Vsaj vidim, da nisem nora.
Objem vsem!

Cat_s,
glede na to, da si na koncu z živci, je moj nasvet, preden pristaneš zaradi tega, tam kamor ne sodiš, ampak marsikatera zaradi takih pristane ravno tam.
Dovolj si stara.Ne čakaj več na brco, na znak,kdaj je pravi čas da odideš.Vedno takrat ko se ti odločiš za to.
Če boš odšla boš v njegovih očeh in očeh drugih največja p…. on pa popolnoma nedolžen.Naredila si mu ne vem kakšna grozodejstva, ga uničila in pazi, verjetno bodo verjeli njemu in ne tebi-ponavadi je tako.
Dovolj je star tudi on , da bo preživel in ne dovoli se nabijanja krivde za karkoli.Če imam mom(čeravno nimam tega občutka ko te berem, moje mnenje lahko da se motim), je škoda prav vsake besede, ker jih ne akceptirajo, ker jih niso sposobni.
Škoda je živcev in tvojega zdravja.Prvo si ti, potem pa drugi, pa to ni egoizem, ampak tako je.Če sami nimamo moči za nič, je tudi drugim nismo sposobni dati.
Ni otrok, da moraš skrbeti za njega.
Poišči si podporo, terapevta, če ti finance ne predstavljajo težav, si ga lahko kaj hitro najdeš in začneš s terapijo, ki ti bo pomagala.
Drži se.
Gemma

Cat-s, praviš, da si veliko delala na sebi, vendar se mi zdi, vsaj po tem, kar si napisala ( morda se zelo motim) da si to dostikrat počela bolj zato, da bi nekako lažje živela življenje,kot ga živiš, ne da bi zares spremenila sebe ali pa da bi našla načine kako spremeniti njega.

Normalno je, da je težko za seboj pustiti toliko let svojega živlejnja in da se je težko odločiti, kaj je prav. Vendar se mi zdi, kot da se s čakanjem na nek čudežni preobrat, ki naj bi se zgodil ali s čakanjem na zeleno luč, da ga zapustiš, izogibaš prevzeti odgovornost za svoje življenje in svoje odločitve.

V življenju so stvari in so trenutki, ko moraš začeti z resničnimi spremembami in sprejeti odgovornost za to, kar se bo zgodilo. Morda bo bolje, morda slabše. Vendar, če se že tako zelo dolgo ne počutiš dobro tam kjer si, je pač treba narediti korake naprej. Četudi se boš morda ob kakšnem spotaknila, je to še vedno edina možnost, da boš sploh kam prišla.

GittaAna

hvala, GittaAna.
Ja verjetno bo kar držalo, verjetno sem vse počela zato, da bi lažje živela. In to še vedno počnem. Ker moram, če hočem zdržat. Tudi če se odločim it, moram nekako prežviet čas do tega trenutka. Pa nekaj moram dodat: niti ga nikoli nisem želela spreminjat; nikoli mu nisem rekla, delaj tako-in-tako. boljs em se trduuila mu dopovedat, kaj me moti, česa ne maram, kako se počutim… nekoč, ko sem mu razlagala, kako se počutim ob nečem, kar je govoril, delal… mi je rekel: nehaj se neprestano nekaj počutit. Kaj lahko človek na to odgovori? Kaj naj naredi, da bo šlo dalje? Naj sploh še poskuša na isti način? Trapasto pa je to, da je velikokrat tudi sam rekel: kaj pa jaz? a se kdo vpraša kako se jaz počutim??? In vedno sem rekla: ja, pa povej, kako se počutiš, saj to ti že ves čas poskušam dopovedat, da se morava o tem pogovarjat!!!
In s tovrstno debato nikoli nisva prilezla nikamor. Karkoli danes začnem na to temo, mi reče, da nima pojma, kaj hočem, da on itak vedno vse naredi narobe, da meni itak ni nič všeč, kar reče in naredi, da ima vsega dosti… skratka, cel kup nekih splošnih označb, ki ne povejo ničesar konkretnega. Ne prenese nobene moje izjave, ki se kakorkoli tiče njega. Vse razume kot najhujšo kritiko. Pa zelo izbiram besede in se trudim, da ga ne bi s čim prizadela.

Ali je potemtakem najbolje, da gladko preslišim in spregledam vse, kar naredi, reče, se ne menim več za njegovo obnašanje? Res ne vem. Pa tudi če mi nekdo reče, ja, tako naredi, ne vem če bom lahko. Ko pa se začnem kar trest, ko samo vidim njegov obraz in mi je že spet jasno, da je nekaj zadaj…
Vem, vse kar napišem, je samo še ponavljanje že povedanega… Res obljubim, da se bom potrudila in se začela več ukvarjat s sabo. ampak kaj, ko moram (zaenkrat) živet z njim in nekako zdržat… Joj kako sem sita večnega igranja nečesa, česar ni.

Včasih si moraš nekaj ponavaljati tisočkrat, da si sposeben zares slišati 🙂

Seveda ne boš mogla svojih reakcij in vedenja spremeniti čez noč. Tisto, kar je pomembno je, da se začneš vsaj toliko kot z njiim ukvarajti najprej sama s seboj. Kako se počutiš, zakaj se tako počutiš, kaj lahko storiš ( pri sebi) in pri tem ne vpletati njega. Če kaj stori in reče ni toliko važno kaj , kot kako ti na to reagiraš, zakaj te je strah, zakaj ga ne ustaviš, od kod to izvira, zakaj se ne moreš postaviti zase, zakaj ti je tako zelo pomembna potrdtiev tvojih čustev in doživljanj od nekoga, ki ga to očtino na zanima, kaj je tisto, kar te vleče k njemu ( ne kakšen je on ampak zakaj je tebi to všeč ali zakaj ti to ne maraš)….

Vidi se, da si se veliko že ukvarjala s seboj in razumem, da tega nisi storila zato , da bi ga spremenila. Mislim pa ( in morda se motim) da vseeno pričakuješ, da se bo zaradi tvojega dela na sebi spremenil tudi on. Včasih in pri “normalnih” ljudeh so to res zgodi. Pri ljudeh pri osebnostnih motnjah in podobnem pa skoraj nikoli . Edino spremembo, ki jo lahko pričakuješ je spremeba tebe sama – na slabše, če ne boš nareidla nič ali na boljše, če se boš namesto z njim soočala s svojimi lastnimi demoni In če boš postavila meje, jih bo morda celo začel upoštevati ( po dolgih in napornih bitkah) in življenje z njim bo morda vsaj znostno. Kvalitetno in zdravo partnerstvo ali vsaj tisti minimum, ki si ga želiš ti, pa to verjetno nikoli ne bo.

Nikoli pa ne boš mogla doseči, da se bo obnašal, tako kot si želiš in pričakuješ. Ne zato, ker ti tega nisi sposobna doseči, temveč ker ne zmore. Če nimaš nog pač ne moreš teči in če nimaš empatije ne moreš sočustvovati z drugimi ne glede na to, kako drugi izražajo svojo bolečino.

GittaAna

Lahko delamo na sebi v nedogled, pa bomo le polni teorije in mogoče res preživeli, malo nič pa spremenili. Ko berem kako večinoma, vključno z mano, za svoje nezadovoljstvo krivimo partnerje, vem da smo na nepravi poti. Podrobnosti ki jih opažamo pri njih in vse tisto kar bi morali oni spremeniti, bi bilo najbolje da obrnemo ploščo in pogledamo pri sebi. Vendar je res tako, da sebe večinoma ne vidimo, zato pa nam je partner ogledalo. Skratka, vprašanje je: kaj smo zares spremenili? Smo sploh kaj? Smo zaradi tega bolj zadovoljni? Ali le potiho čakamo da bo partner naredil kakšno šokantno (pozitivno ali negativno) potezo in na ta način premaknil stvari naprej? Torej, kaj ostane če pometemo pred svojim pragom? Ali drži da vse kar vidimo in čutimo izhaja iz NAS? Se pravi če mi vztrajamo s partnerjem ki nam ne ustreza, kaj to pove o NAS?

hja, kaj pove o meni, da sem sita njegovega spremenljivega obnašanja, njegovega čustvenega roller-coasterja?? zgolj to, da se sama nisem poskušala spremenit?
Glej, jaz njega za svoje nezadovoljstvo čisto nič ne krivim. Nezadovoljna sem zaradi nejgovega obnašanja, ampak je, karšen je in pika. Ne vidi, da je pri njegovem vedenju sploh kak problem. Jaz pa ne vidim razloga, zakaj moram zdaj JAZ spreminjat sebe, da bom to lahko prenašala. Ne prenašam in konec, nikoli ne bo drugačen, ker tudi nikoli ne bo sprevidel, da mora kaj spremenit. Jaz sem v teh letih požrla marsikaj, menda tudi on, vsaj za povedat ima vedno veliko, kadar se kaj spričkava, nikoli pa ne pove sproti, čeprav sva se sto in stokrat zmenila, da se probleme rešuje sproti. Kaj naj potem???? Ga vlečem k terapevtu (“zakaj pa to??? a hočeš rečt da sem nor????”), tam bo obljubil ne vem kaj, jaz naj pa potem zadržujoč sapo čakam, kdaj se bo kaj spremenilo, tačas se pridno spreminjam tudi sama (že ne vem katerič)… pri njem pa se bo (če sploh) spremenilo šele ne vem kdaj. Takoj sigurno ne. Pa zakaj hudiča???? A ne smem že zdaj živet tako kot hočem??? Pa še kako smem, le še način moram najt, kakot to izpeljat. Ni tako lahko kot se sliši.

Pozdravljeni!
Privoščimo si, da se spremenimo na bolje. Privoščimo si, da nekatere stvari preprosto sprejmemo kot dejstvo.
To se nisem spomnila jaz ampak sveti Auguštin, ki je molil k bogu, da mu da moč spremeniti, kar se lahko spremeni, srčnost sprejeti, kar se ne da spremeniti in modrost ločiti med obema okoliščinama. V originalnem citatu je mogoče malo lepše napisano.
Svojim od burnih odnosov izčrpanim klientom in klientkam v ambulatni pogosto rečem, da razmislijo, kaj bodo storili. Imajo možnost:
– sprejeti, da partner mogoče nikoli ne bo odrastel in da bo še naprej slab zgled za otroke in da so oni lahko v tem okviru dober zgled za otroke – tveganje je da ne bo nikoli bolje. Dober izid – nezreli partner odrašča skupaj z otroci.
– zapustite odnos – tudi tu so plusi in minusi

Za nasilno vedenje, alkohol, droge in podobno se ne moremo odločati, da toleriramo in sprejmemo.
LP
M

Spoštovana avtorica posta, praviš da vsega navedenega NE PRENAŠAŠ, ampak /zdi se mi, na podlagi napisanega/ da prenašaš. In ravno to te mogoče najbolj boli in jezi – da ne bi rada več tega prenašala, ampak prenašaš. Enostavno, kajne?

In tvoja temeljna pravica je da ti tega resnično ni treba. In da lahko živiš odgovorno in spoštljivo do sebe, svojih občutkov, želja, vizij, ciljev in ženstvenosti.

Kako boš do tega prišla pa – vsak išče svojo pot.

Z majhnimi a odločnimi koraki.

P.S. Zelo popularna postaja trenutno v Sloveniji knjiga Ljubiti z odprtimi očmi. Je kot mini biblija medsebojnih odnosov. Morda najdeš v njej kaj zase.

Vse dobro.

gospa mojca,
verjetno sem to, da mož nikoli ne bo odrasel, sprejela že davno. In s tem živela sprijaznjeno vsa ta leta. Ampak zdaj sem prišla do tega, da tega nočem več sprejemat. In tu seveda nastopi dilema: kako naj to izpeljem tako, da bo volk sit in koza cela. Plusov in minusov odhoda se dobro zavedam, tako kot tudi plusov in minusov sedanjega stanja. Le še pretehtati moram, česa je kje več. To pa je obupno težko.

Punca od fanta, hvala za tvoje misli. Se mi zdi, da si kar zadela bistvo. Prenašam, pa nočem prenašat. Točo to. Nekej sem že napisala, pa bom še enkrat: tega je ravno toliko, da se še da. Ravno toliko se menjajo dobra in slaba obdobja, da vmes, med dobrimi, kar pozabim na slaba. In to me resnično jezi, prav imaš. Ne najdem in ne najdem se.
Knjigo bom pa poiskala, hvala za idejo.
Vsem hvala za spodbudne besede!

Zelo dobro povedano!
Sprejeti ne ena zgodba, odločitev da nekaj prenašamo, pa čisto druga. Z leti, ko otroci odrastejo in se mi spreminjamo, se spreminja tudi naša sposobnost sprejemati in prenašati.
Dovolimo si, da se stvari zgodijo.
Predlagam, da si za vse dileme, ki imajo pluse in minuse naredite naslednjo analizo:
1. Status quo – plusi – naštejemo vse kar se spomnimo
– minusi – naštejemo vse kar se spomnimo
2. Sprememba – plusi – naštejemo vse kar se spomnimo
– minusi – naštejemo vse kar se spomnimo

Nato vsakemu plusu in minusu, ki smo ga našteli dopišemo utež – številko med 0 in 10 – višja ko je številka, več nam zadeva pomeni. Nato seštejemo uteži in dobimo štiri številke.

Čez nekaj dni ponovno pogledamo sezname in jih dopolnimo, popravimo uteži in potem vidimo, kam pes taco moli.
Če se izkaže, da je na 1 in na 2 enako, potem še nismo pripravljeni za odločilne korake. Če pa je prebitek jasen na eni strani, je zadeva jasna.
LP
M