Med.Over.Net

Mejna in narcistična osebnostna motnja - za svojce

Odgovarjajo: • dr. Leonida Zalokar, univ. dipl. soc. ped., certificirana transakcijska analitičarka – psihoterapevtka (CTA-P)

Je odnos z vašim bližnjim poln nenavadnih preobratov in nihanj? Se bojite nenadnih izbruhov jeze, neracionalnega obtoževanja, čustvenega izsiljevanja ali podobnih dejanj, s katerimi vas skuša bližnji prisiliti, da zadovoljite njegovim pričakovanjem. Ste vedno dežurni krivec za vse ali pa se počutite pretirano odgovorni za vašega bližnjega?
Potem obstaja možnost, da ima vaš bližnji značajske lastnosti mejne ali narcistične osebnostne motnje.
Forum je namenjen bližnjim in svojcem ter je nadgradnja strategij preživetja iz knjige Čustveni vampirji.

dr. Leonida Zalokar , univ. dipl. soc. ped., certificirana transakcijska analitičarka – psihoterapevtka (CTA-P)

Leonida Zalokar

MOM+hudo narcisistična babica in stiki z vnučki

Default avatar

pitra

šele včeraj sem odkrila tale forum in sem se že tudi oglasila na temo MOM. Še dobro, da sem ga, ker sem v situaciji, da sem podvomila sama vase, pa kaj je narobe z mano. Hvala vsem, ki ste pisali in se izpovedali, res ste mi veliko pomagali.
Dejansko pravo odkritje zame in upam, da mi bo v pomoč. Večino kar sem prebrala zgoraj se je dogajalo tudi meni in se še dogaja. Nada/babica, no jaz jo imam v mobiju pod stara, grdo ane?, je želela vse nadzorovati in vse je moralo biti po njenem. Pa je odšla moja pol sestra pri 18 letih, nato moj oče leto kasneje, jaz sem imela takrat 8 let. Da o psihične in tudi fizičnem trpinčenju mene, ki sem edina ostala ne govorim. Dobila sem jih tudi s kuhalnico, zakaj že? Prepovedala mi je vse stike z mojimi, očeta sem ponovno videla po 11 letih, ko je preko neke sorodnice navezal stik z mano. Še leta ni vedela, da se z njim in polsestro sestajamo. Ko sem spoznala svojega moža pri 17 letih je bil še kar ok, ko sva se pri 22. poročila pa katastrofa, kako le sem ga lahko vzela? Po 6 letih nenehnega maltretiranja in stavkov: tako bo, kot rečem jaz, ker sta pod mojo streho, sva spokala v podnajem. Čez nekaj let se nama je rodil sin in ker so bili odnosi tako skrhani mi niti na misel ni prišlo, da bi jo o tem obvestila. Vseskozi pa smo imeli kontakt z njeno sestro, ki je tudi veliko skrbela zame, ko sem bila majhna in vem, da ji je povedala. Nobene čestitke, darilca ali karkoli drugega ni bilo. Sina je videla, ko je bil star 3 leta. Potem sem sama razmišljala, da ji ga pripeljem, ampak je bil vedno samo z mano, nikoli sam. Nikoli ga ni pazila, nikoli kam peljala, nikoli mu ni nič kupila. Ko se nama je po 5. letih rodila še hči se je oglasila v porodnišnici, s svojo sestrično, ki je bila na obisku iz Kanade, s katero sva z može bila zelo povezana, saj sva bila pri njej na poročnem potovanju. Ampak tudi hčerke ni nikoli pazila, ponovila se je ista zgodba. Nekajkrat je prišla na obisk, to je bilo vse.
Zahtevala je, da jo kličem vsak dan, saj če je ne bom klicala ne bomo vedeli, da je lahko že mrtva. Mojega moža je prezirala, z njim se sploh ni pogovarjala, kot da ga ni, itak je bil kriv za vse, da jaz nisem z njo, da ji ne nudim opore, da ji ne pomagam,...Klicala me je naj ji pridem pomagat na vrtu, pokositi travo,... res sem bila tako neumna, da sem skoraj vsak teden hodila delat k njej, ampak vse je bilo narejeno tako površno, da če ne znam bolje, ni potrebno več,... ampak naslednji teden je ponovno klicala.
Pred 8 leti je zelo zbolela, ravno v času, ko smo se želeli iz dvosobnega stanovanja preseliti v večje in smo po dveh letih iskanja našli eno, meni zelo ljubo, s prekrasno teraso, ker imamo tudi veliko živali. No in ker je vedela, da je sedaj konec iskanja in gre zares, je klicala, da kaj pa delamo, da naj vendar pridem domov, da je hiša velika, kaj bom vzela kredit in kupovala večje stanovanje, da je ona bolana in bo kvečemu živela še 3 mesece,....
No in storila sem to napako in smo se preselili domov, k njej. Nekako 3 leta je še šlo, potem je umrla moja zlata teta (med drugim je uredila z mojo mamo, da sem lahko šla na gimnazijo, ker mi je ona to preprečevala, češ, da naj raje grem na frizersko ji bom vsaj frizuro lahko delala, da itak ne bom končala,...no pa sem že več kot 30 let profesorica jezikov in končala sem prva v letniku, čeprav sem bila takrat že 2 leti poročena) in ni imela več za koga skrbeti (zanjo je skrbela ona, čeprav je teta imela svojega sina z družino, ampak so bili oni tako grdi, da k svoji mami niso hodili vsak dan, teto pa je bilo potrebno hraniti vsak dan, čeprav je bila v domu upokojencev in bi gotovo že prej umrla, če je ne bi ona oskrbovala) takrat se je pa začelo še težje obdobje.Želela je, da skrbimo za njo v popolnosti, čeprav je vsak dan dvakrat šla k maši, da plačujem vse, da kuham, da jo kopam,... začela je nagajati vsem po vrsti, sina je obtožila, da ji je ukradel denar, hčero, da ji skriva ključe, jaz ne znam pospravljati, kuhati, mož jo pa itak ignorira. Bili smo grdi in še enkrat grdi, vse njene prijateljice je o tem obvestila, kot pa sem že napisala v enem odgovoru, se je pa našel en tip, ki je brezposelen, no nikoli sploh ni bil zaposlen in se ji je prisesal na vse. Najprej na njeno psiho, dušo, izgleda, da pa sedaj posega že po premoženju. On je zlat ima vedno čas, je prijazen, v vsem ji ustreže, vse ji prinese. Sedaj je leto in pol v domu upokojencev in jo vsak dan obiskuje, jo vozi k frizerju, na Brezje v cerkev, hodi okoli osebja v domu, jim nosi darilca, ima na svoji strani zdravnika v domu, meni se zdi, da mi pade že iz konzerve, ko jo doma odprem. Ker mama nima ključa od hiše, sedaj zahteva ključ, da bosta skupaj hodila domov, ko nas dopoldan ne bo. Če se najavim, da pridem na obisk, je on tam in se vede, kot, da je moj brat. Nazadnje sem bila pri njej z mojim sinom, ki je sedaj star že 24 let in ga je ročno vrgel ven, ampak sem bila spet tagrda in naš pogovor se je končal tako, da je mama protestno odšla iz svoje sobe.
Sreča je ta, da otroka nista podlegla njenim sladkim besedam, na začetku je poizkusila tudi s tem, res pa je, da majhna nikoli nista bila sama pri njej, ampak sta prišla šele takrat, ko sta lahko šla sama, cca 4 km daleč, torej z avtobusom. Takrat sta tudi sama sprevidela, da z njo ni vse v redu. Sama sem jo zelo dolgo zagovarjala, da je imela težko življenje, da ji je mož odšel, da se je prebijala sama skozi vse, da morda pa jaz nisem bila pridna in ji pomagala,...skratka iskala sem grešnega kozla v sebi. Sedaj, ko pomislim nazaj, je kar nekaj ljudi, ki so me spraševali, pa kako to, da si prišla ponovno domov, kako boš pa z njo shajala, saj veš kakšna je, jaz pa sem našla odgovor, da je boga, bolana, stara, da bomo že kako,.... Drugi so jo kjub vsemu prej spregledali, kot lastna hči.
Potem sem pred cca 3 meseci dobila telefonski klic neznane osebe, ki mi je povedala kaj se dogaja med mamo in tem njenim tipom, da on posega po njenem premoženju. Malo sem že slutila, ampak, da je tako si nisem mislila, zato sem se lotila vseh pravnih poti.
Sedaj me čaka tudi mnenje psihiatra - izvedenca in upam na vse najboljše, da jo bo spregledal, da mu bo vse takoj jasno, da ga ne bo prinesla naokoli, zlasti pa, da ne bo ta njen tip zmagal. Sem pa izvedela, da moja mama sploh ni prva, na katero se je obesil in da ima že eno, ampak tista nima svojih otrok, je samska in jo je že čisto obral.

Če ima kdo nasvet/izkušnje s psihiatrom, mi bo tak nasvet prišel prav. Moj nasvet pa je, taki osebi jaz svojega otroka ne bi pripeljala in ga pustila samega. Stik bi omogočila vedno samo v prisotnosti enega od staršev. Veste, saj otrok, ko je malo starejši tudi sam ugotovi, da je nekaj narobe, vsaj moji so in so to vedeli že veliko pred mano.
Default avatar

GittaAna

Uff...kaj čem rečt , skoraj knjižni opis borderline mame. Jaz imam na telefonu kot nada ( not a moter iz nekega drugega angleškega foruma) in je veliko lažje. Nekdo je na forumu napisal ( mislim da Nekdo, ki ve) da obstaja razlika med roditeljem in staršem. In nade starši ne zmorejo , niti nočejo biti. Še posebej če ti je bila določena vloga grdega račka.

( jaz načeloma kar vse tikam, ker se mi zdi čudno vikati, če se tako osebne stvari pogovajamo, pa še nisem ravno smrklja več...:-), če pa to moti, lahko spremenim)

Očtino je srečala sebi enakovrednega in to kar pripoveduješ je primer dobro izurjenega sociopata, ki je zavohal svojo veliko proložnost in sedaj si se znašla v precej zoprni situaciji. Res bi bilo dobro, da bi psihoater povedal svoje, vendar se zadeve lahko rešijo zgolj tako, da ji vsaj delono odvzamejo opravilno sposobnost ( vsaj kar se tiče financ) in da ne bo zapletov je lahko skrbnik tudi socialna delavka ( čerpav je tudi tu potrebno popaziti). Dober psihiater se vedno pogovarja tudi s svojci, vendar niso vsi taki.

Sama bi tudi šla v dom upkojencev do socialne delavke, jo opozorila na to, kaj se dogaja. Če bo delala strokovno bi morala tudi ukrepati.V vskem primeru bi zahtevala zapisnik, da ste jo opzorili in vašo zahtevo, da se to razišče. Tudi direktorico zavoda bi pisno opozorila na to, da imajo v hiši nekoga, ki očitno manipulira z nemočnimi ljudmi. Ne bi napadala in obtoževala temveč povedala zgolj dejstva in jih prosila naj ukrepajo.

Zna biti, da mu je nada že kaj dala ( drugače se ne bi vračala), tudi oporoko je morda že napisala in ga s tem drži. Moja je to sicer obljubljala že nekaj osebam in me poskušala s tem manipulirati, venadr ko sem ji rekla, da mi je čisto vseeno, komu da to hišo je s tem prenehala, na srečo pa je tako panaroidna in nezaupljiva do ljudi, da nikoli ne bo kaj prepisala na koga, dokler je živa. Kaj pa bo, pa ne vem. Bilo bi grdo, če ne bi hiše zapustila vsaj vnuku ( meni bi bilo to super, ker nočem imeti nič z njo), če pa tudi tega ne bo storila pa tudi prav, imava vsaj normalno življenje v vsem tem času, ker drugače bi bil pekel izsiljevanja in manipulacij.

Težva je le, da tvoja družina tam notri živi in da verjetno nimaš na pisno, da vam ga je obljubila. Če hišo prepiše na Predatorja pa bi se v vsakem primeru borila na sodišču, ker nekaj je, da ti je ne da, ker se je tako odločila iz nekih svojih razlogov, nekaj čisto drugega pa, če je vse skupaj načrt kriminalca.

Predvsem pa ne žri same sebe, da si kaj narobe storila. Večinoma so otroci mom staršev že od malega vzgojeni tako, da so na prvem ( in večinoma edinem) mestu zgolj želje, potrebe starša in da njihve ne štejejo, tako da tako ali tako večinoma še preveč skrbimo zanje in prevzamemo njihove odgovornosti ( vsaj do trenutka, ko se zavemo za kaj se v bistvu gre)

Karkoli bi ( ali boš) storila nima v resnici nobenega vpliva na to, kaj se bo ona odločila, ker ti ljudje delujejo drugače. Če bo samo zaslutila, da si zaradi tega v stiski se bo nate spravila kot krokar na sveže odprto meso...


Upam, da sem kaj pomagala.

GittaAna
GittaAna
Default avatar

Odmevanje

Pitra, pozdravljena!

Opisana situacija je precej zapletena, ni pa nujno da zato ni nerešljiva... Pisala bom laično in kako bi jaz ravnala, če bi bila na tvojem mestu. Morda ti kaj pride prav... Razumem tvoje ogorčenje za vse kar se ti dogaja. Najhujši problem v odnosu s svojci, sploh pa v odnosu s starši, je naša čustvena navezanost na njih in to ne glede, če nam povzročajo hude nevšečnosti... Starša ali otroka ni tako enostavno odpisati kot bi si kdo mislil ali kot na primer partnerja... Tudi slednje je hudo, vendar pri sorodstvenih vezeh gre za globlje vezi, ki so te, hočeš ali nočeš, usodno zaznamovale...

Primarna družina ti postavlja meje in primarna družina te nauči postavljati meje drugim. Najhuje je, ko te v patologiji odnosov primarna družina zdresira tako, da sam ne veš več kje so še meje dopustnega. Zato se nam lahko zgodi, da imamo popolnoma okvarjen "kompas" za postavljanje mej dopustnega drugim.... Postaviti se zase tudi ni bilo varno, saj sem zato žela hudo obliko psihičnega nasilja. Tudi sama sem skozi dolga leta prevozila veliko rdečih semaforjev, ko se enostavno nisem znala postaviti zase. Vse to mi je močno škodilo tudi v nadaljnjem življeju. Z okvarjenim "komapsom" za postavljanje mej, postajamo čedalje bolj prizadeti. Ko tlačimo svojo prizadetost, izgubljamo energijo in enostavno ne vemo zakaj smo na primer depresivni... Čedalje bolj tudi postajamo zmedeni kar je samo še dodaten razlog, da se ne zavemo, kaj se dejansko dogaja pri osebi, ki nas vedno znova prizadene. Vedno pride čas, ko enostavno ne zmoremo vsega pogoltniti in moramo vse "spregledano" popraviti... To pa je ena težjih nalog, sploh če smo prisiljeni določene ralacije definirati za nazaj, kar bi morali storiti, že zdavnaj...

Če se znajdemo v podobni situaciji, kot jo opisuješ, je skoraj nemogoče ostati neprizadet. Celjenje ran svoje prizadetosti gre po zakonitosti (literatura opisuje 5. faz, morda o tem kdaj drugič!), ki je ne moremo kar tako preskočiti. Velik problem je v tem, ko si s svojo prizadetostjo in zamerami nehote omejujemo svojo lastno življenjsko energijo... Tudi postavljanje novo oblikovanih mej nam ne gre najbolj od rok, saj se v sebi še vedno bojujemo z osebo, ki nas je prizadela... Pa je boj sploh potreben? Čustva prizadetosti nas lahko celo toliko omejijo, da ne zmoremo na primer realno dojeti kaj se z osebo, ki nas gnjavi, dejansko dogaja. Pri tem spregledamo, da oseba je taka kot je in bo taka (če ne še slabša!) tudi ostala... Pot do SPREJETOSTI, to je do stanja, takega KOT JE, se nam s tem samo še oddaljuje... Čustva prizadetosti nas lahko celo omejijo do te mere, da ne zmoremo neprizadeto kljubovati vsej patologiji, v katero smo pahnjeni... Enostavno ne vidimo, da ima taka oseba velike probleme sama s sabo in da kot utopljenec tlači, brca, grize in uničuje druge (pišem v prispodobi!) in se pri tem oprijemlje vsake rešilne bilke. Človeku v takem stanju je dobrodošel vsak, ki mu ponudi mrvico naklonjenosti... "Lačni ljudje" niso kritični kupci, zato jim vsak lahko ponudi hrano, četudi je ta strup...

Glede imetja, so vedno na delu podobni "mrhovinarji", kot se je pojavil pri tvoji materi. Prav je, da si zadeve začela reševati po pravni poti. Jaz bi si ob tem znova napisala kronologijo vseh dogodkov. Že večkrat sem omenila, da je to nujno zato, da smo pri iskanju svojih pravic bolj dosledni. Za službe, ki so pristojne za tako reševanje (policija, CSD, psiholog v domu ostarelih, psihiater, sodišče, itd.) so pomembna le DEJSTVA. Mi ljudje pa se prevečkrat nehote zapletamo v opisovanje svoje situacije in v obravnavo drugega. Tudi slednje je pomembno, vendar najpomembnejše pri vsem so verodostojne izjave in dejstva, o tem kaj se dogaja. Zoper osebo, ki zlorablja stanje matere bi nemudoma vložila kazensko ovadbo za kaznivo dejanje goljufije in zvijače (opis kaznivega dejanja si je potrebno podrobneje pogledati v Kazenskem zakoniku-1!). V kolikor bi jaz razpolagala z dokaj verjetnimi indici, bi prijavo vložila preko odvetnika neposredno tožilstvo. Pomembno pri tem je zelo verodostojen opis kaznivega dejanja, opis vseh indicev, morebitnih prič, ipd.. To so običajno sicer težko dokazljive stvari, vendar dejanje prijave počasi pomaga "razkrinkavati" namero storilca in mu ga s tem tudi omeji pri nadaljnjih manipulacijah. Izvid psihiatra je lahko verodostojen le, če so pri obravnavi osebe vključeni tudi svojci. Pa še to ni vedno nujno. Vedno imamo možnost iskanja drugega strokovnjaka in iskanja drugega mnenja... Pri vsem bi omenila, da se nima smisla koncentrirati na končne rešitve sodišča. Najpomembneje pri vsem je, da sprožiš neka procesna dejanja, ki ti bodo pomagala zadeve razčiščevati. Tudi proces na sodišču je posebne vrste psihoterapija... Med drugim tudi za nas, ki smo marsikaj spregledali v preteklosti in nam je lahko nauk za bodočnost... Vse dobro ti želim. Lp Odmev
Default avatar

GittaAna

Odlično napisano Odmev!
Dodala bi še to, da se takšni "mrhovinarji" potem, ko se vklopijo institucije , četudi zgolj tako, da mu dajo vedeti, da so pozorne na njegovo vdenje in ga tudi uradno spremljajo, dostikrat ustrašijo in si zato raje izberjeo manj zaščiteno in zato lažje dosegljivo žrtev. Zato bi se sama o mojih sumih najprej posvetovala s socilano delavko in psihologinjo v domu. Sama imam tudi zelo dobre izkušnje s temi delavci, čeprav sem zaradi vsega, kar se v sociali in podobnem dogaja k njmi pristopila zelo z rezervo.
GittaAna
GittaAna
Default avatar

pitra

hvala za vse napisano GittaAna in Odmevanje. Res sem rabila zelo dolgo časa, da sem sklenila, da je konec in se ne grem več te igre. No, pri meni je bila to oseba, neznana, ki me je poklicala po telefonu in mi začela odpirati oči. Sedaj pa, ko gledam nazaj, se zavedam, da bi morala že davno postaviti meje in se jih držati. Ker najhujše je, da te nekdo vedno znova preizkuša do kam lahko gre s tvojim potrplenjem. In res samo preži, da si malo bolj psihično na tleh (poleg službe in še kaj - no lani sem imela še zelo bolanega očeta in sem se v aprilu poslovila od njega, in ona je bila nadvse zadovoljna, ko smo ga pokopali in ker ni bilo osmrtnice - ne moreš verjet kaj ji je polepšalo dan - da bi mi pa izrekla sožalje??)

Ja res je, zdi se mi, da bodo te uradne institucije zame dejansko neko očiščenje in nova smer za naprej. Trenutno je kar hudo, ampak mi vliva zaupanje tudi reakcija policije in CSD - zaenkrat se kaže, da grem v pravo smer. Tudi pri direktorici in socialni sem bila na sestanku, vendar žal ne morejo kaj dosti, ker niso zaprta ustanova. Sem jih pa opozorila, da so morda vsaj bolj pozorni.

Problem pa je, da mama verjetno ne bo nikoli spregledala, da ni prav kar dela, reagira in nasploh živi. To pa je pri vsem tem najhuje. Strah me je, da konec najinega druženja ne bo lep, umirjen, kot sem si predstavljala. da naj bi bil. Res iskren pogovor, odpuščanje druga drugi za vse. Vedno znova se sprašujem ali ravnam prav, ali ni prekruto,...in potem vedno znova zbolim, ja psiha je pa res nekaj zelo zapletenega.
Default avatar

ne bo spregledala

dodala bi komentar samo na zadnji odstavek.
Tega pri mami nikoli ne boš doživela, zato je brezveze, da hrepeniš po tem in si daješ upanje.
Eni se rodijo brez rok ali nog, slepi, ti pa nikoli ne boš imela mame v pravem pomenu besede.
kot tisti, ki jim umre, ko so še majhni.
Mislim, da ravnaš prav. mama ne pogreša tega, kar pogrešaš ti. ona hoče oblast in če je nima trpi.
ne trpi pa zaradi pomanjkanja odnosa.
Default avatar

GittaAna

Pitra ljudje, kot so tvoja mama so drugačni.Razmišljajo, čustvujejo, se vedejo drugače in si želijo čisto druge stvari, saj imajo povsem drugačne vrednote, Zato nima smisla in je lahko celo v tvojo škodo, da jo poskušaš razumeti in predvidevati kaj bo z njo glede na sklepanje po tem, kaj bi v takšni situaciji mislila, čutila in si želela ti. Takšna kot je, je in verjetno se ne bo nikoli spremenila.

Najtežje pri vsem skupaj je pravzaprav sprejeti , da mame nikoli nisi niti imela. To je pogosto tudi razlog, da se tako dolgo oklepamo odnosa, ki nam celo škoduje. Ker je to tako zelo grozljiv občutek, da ne samo, da si sam, da si bil sam od trenutka tvojega rojstva. Da si sirota, kljub temu, da si vsaj uradno starša imel. Da ti lahko nekdo, ki naj bi bil sinonim za varnost, toplino, ljubezen počne tako grozljive stvari, ki jih sam ne bi počel niti svojemu sovražniku. Da je lahko mama ljubosumna, besna, nasilna, manipulativna, zlobna ali pa povsem ravnodušna do tebe, do človeka, ki ga je rodila in ki naj bi mu nudila vsaj osnovo kar se tiče ljubezni, varnosti, zavetja.

Ampak tako kot je, pač je. Tega ne moreš spremeniti, na to nimaš vpliva, niti nisi za to kriva, ker tega nisi povzročila. Tisto, kar lahko spremeniš je tvoj odnos do tega, da spustiš neralna pričakovanja, da odžaluješ to, da mame nisi nikoli imela in da energijo usmeriš vase, da začneš namesto zanjo skrbeti zase.

Dolg in težek proces, ki pa se na koncu, če vstrajaš vseeno lahko dobro konča. Vsaj zate. Kaj pa bo storila mama s svojim življenjem je v njenih rokah, ne tvojih.

GittaAna
GittaAna
Default avatar

Night Bird

Pozdravljene....

Želela bi si priti v osebni kontakt z katero izmed vas,ki ima MOM mamo,da izmenjamo izkušnje,nasvete.Hvala iz srca.

Kam lahko kateri izmed vas pšošljem moj kontakt,mail?

lp
Default avatar

GittaAna

Night bird svetujem ti, da se registiraš na forumu ( registracija je brezplačna in anonimna, če uporabiš anonimni mail ali pa odkljukaš, da tvoj mail ne sme biti viden ostalim). Tako boš lahko vsem, ki so tudi registrirani ( večina) in si želiš kontaktirati z njimi poslala svoje sporočilo ali pa te bodo lahko kontaktirali oni. Drugače pa napiši svoj elektronski naslov kar v sporočilo in morda ti bo kdo odgovoril.

Sama imam mom mamo in še nekaj je ljudi na tem forumu, vendar se raje pogovarjam preko foruma, ker mi ne bi zneslo, da bi s z vsakim ( razen v izjemnih primerih, ko je to res nujno) pogovarjala še preko elektronske pošte. Če se bojiš, da te bi kdo prepoznal ( malo verjetno) ne piši tistih osebnih informacij, preko katerih te lahko prepoznajo ali pa nekaj inforamcij tako zamenjaj in zapleti, da ne boš več preproznavna.

Večina, ki ima mom starša ( ali partnerja) pa ima velikokrat tako identično zgodbo ( s posameznimi detajli vred) da je težko, da bi te zgolj zaradi tega spoznali.

GittaAna
GittaAna
Default avatar

pitra

mislim enako,

v takem pogovoru na forumo bomo modra skupaj rešili kakšen problem, osvetlili kakšen detajl, skratka velja več glav več ve, zato kar piši. Gotovo ti bo že s pisanjem odleglo. Sem prepričana, da babica tega foruma ne bere, tudi moja ne, zato se ne boj, da bi karkoli ugotovila.

Moderatorji

dr. Leonida Zalokar , univ. dipl. soc. ped., certificirana transakcijska analitičarka – psihoterapevtka (CTA-P)
Leonida Zalokar