V bistvu ne vem zakaj to pišem sem, ampak sem izčrpala vse možnosti za rešitev problema in upam na kak out-of-the-box nasvet.
Sem mamica dveh majhnih otrok, eden je še dojenček, visoko izobražena. Pred kratkim sem po več mesecev trajajočem psihičnem nasilju doživela epizodo fizičnega nasilja pred otroci s strani partnerja, zvezo sem zaključila. Fizično nasilje je sprožilo trenutno obnašanje otrok, ne moje obnašanje, vsaj ne na ta dan, lahko je pa šlo za kaka potlačena čustva, tega ne izključujem oz.je zelo verjetno. Že več mesecev sem pri partnerju opažala, da je psihično spremenjen (postopoma nastalo in se stopnjevalo do bizarnosti), agresiven do sebe in okolice (verbalno tudi do majhnih otrok in mene v pozni nosečnosti in poporodnem obdobju) in da ima verjetno katero izmed psihičnih bolezni ter mu predlagala zdravljenje (tudi z mojim sodelovanjem), ki ga je vztrajno odklanjal in zanikal težave ter jih pripisoval meni. Po prebiranju literature sem prišla do zaključka, da ima najbrž blodnjavo motnjo z grandioznimi (že od prej je kazal znake, da je narcis), preganjalnimi in ljubosumnostnimi blodnjami, slednje dvoje so bile vse usmerjene proti meni, ustvaril si je sliko, da sem njegov sovražnik in skladno s tem tudi ravnal z mano. Vendar pa je imel tudi vedno pogostejša obdobja ekstremnih nihanj razpoloženja, ko je bil povsem ljubeč in imel ne vem kake plane z družino, v naslednjem trenutku pa grozil z vsem mogočim. Razpolozenja so se dnevno menjavala.
Ker je na zunaj prijetna družabna oseba, ima veliko “prijateljev” in z okolico dobro manipulira. Doma pa je bila slika povsem drugačna. Bile so grožnje z nasiljem, samomorom, ignoriranje mene, konstantno dajanje v nič vsega kar sem naredila, občasni odhodi od doma, ko nisem vedela kje je, seveda se je potem vsakokrat vrnil, ko sva se zmenila, da bo nadaljevanje zveze “njemu v prid”. Naj povem, da je imel doma ljubeč dom, urejene bivanjske in finančne zadeve, nekih večjih stresov doma ni doživljal, razen tega da je doživljal zahteve po normalnem družinskem angažiranju ob dveh otrokih.
Nekako je v svoje psihično zdravje uspel prepričati tudi psihiatra, mi mahal z izvidom v obraz, ampak sem iz izvida razbrala, da je pač podal neresnične informacije, psihiater pa mene tudi ni nič vprašal, ne vem kaka je praksa, samo so bile obtožbe do mene tam not kar hude in se mi zdi, da bi lahko preveril, če je to res, glede na svojo profesijo.
Po razpadu zveze sem zaradi nasilja podala prijavo na CSD in policijo, ker pa nisem imela vidnih poškodb, ker sem se uspela zaščititi, seveda on vsakršno nasilje zanika, in ga kljub temu, da imam za njegovo obnašanje priče, ne morem dokazati. Doživela sem hladen tuš na CSD, saj se je uspel prikazati kot topla oseba, ki lepo skrbi za otroke, kljub temu, da je pred socialno delavko ves čas podajal prikrite in manj prikrite grožnje meni. Še vedno nad mano izvaja psihično nasilje, pritiska na moje sodelavce in prijatelje, me pred njimi žali in blati in ves čas zbuja pozornost z objavami na socialnih omrežjih.
Že vnaprej sem želela aktivacijo kliničnega psihologa na sodišču, so mi pa pojasnili, kako evalvacija izgleda in odkrito povedano, dvomim, da bo ugotovil kako psihopatologijo na tak način. Sem pa jasno navedla, katere situacije so pri njem sprožale agresijo (gre predvsem za situacije z otroki, zato me skrbi, ker se je nasilje jasno stopnjevalo), on pa seveda prikladno vse zanika, se ne spomni in preko sodišča poskuša mene prikazati kot “noro” in nasilno, kar seveda nisem, saj za otroke lepo skrbim.
Sistem me obravnava kot “motnjo” ne kot žrtev in me ne jemljejo resno, on pa v svoje stanje sploh nima uvida in dejstvo, da ima težave vztrajno zavrača, ima pa jih. Ves čas poslušam, da sem zadeve napihnila, da se itak nič od tega ni zgodilo, da mi bodo pobrali otroke, ker posegam v njegove pravice. Povsem jasno mi je, da nekoga ne moreš prisilit v zdravljenje, dokler sam ne ugotovi, da problem dejansko obstaja. Ampak kot oseba, ki trenutno stoji na sredini med njim, otroki, institucijami, rahlo izgubljam živce, ker mi zmanjkuje idej, kako naj rešim zadevo, da otroci ne bodo ogroženi.

Iskreno, sem ena takih otrok, sedaj odraslih, mami ni kaj dosti uspelo, borila se je z mlini na veter in nihče ni spregledal fasade, ko sem sama podala izjavo mi je rekla strokovna delavka “da je pa že bilo zasluženo tako ravnanje” tako, da upanja v sistemu je zelo malo, poskrbi da imaš dobrega odvetnika na svoji strani. Ne škodi če greš sama k terapevtu in mu zapaš kaj prestajaš oz si s tem moškim… Nasploh pa je edina možnost, da se boriš do konca… mi smo se vsega nekako rešili po 15 letih borb…

Pojdi k psihoterapevtu da te nauci kako s takimi ljudmi. Sem zivela z narcisom. Predvsem vsi pogovori naj bojo pisni, vsi pogovori naj bodo pred ljudmi. Vse resuj javno. Ne pusti da te izolira. Snemaj pogovore na telefon itd. In pa obstajajo nacini, da lahko izzoves njegov izpad. Kresnes ga v njegovo sibko tocko, v nekaj kar ga frustrira, da pokaze svoj pravi obraz. In pa nujno postavi jasne meje. Zelo jasne, ker ti si tukaj zrtev, ki jo mora on uniciti. Iskal bo vse mozne nacine da te spravi na psihiatrijo zato moras biti vedno en korak pred njim. Vedno se bo vtikal v tvoje zivljenje in izkoriscal otroke v ta namen.

Poišči si pomoč psihoterapevta. Sama sem šla čez iste stvari, izolacija, grožnje s samomorom, blatenje, psihično nasilje…po 13 letih sem ostala sama z otrokom, brez denarja, avta, strehe nad glavo, prijateljev…vse je šlo z njim. Na zunaj, csd,žrtev on jaz nestabilna. Ker se psihična zloraba ne vidi. Eno leto je od tega, terapije 1x tedensko, težko je bilo in še je občasno, sem se pobrala. Rešila nisva nič, vse je na sodišču…otrok ima stike, imam tudi pravno pomoč, imam nove ljudi okoli sebe ki jim zaupam. Z njim sem v stiku izključno preko emaila, prijavila sem ga tudi na policijo zaradi nadlegovanja, zasledovanja, zalezovanja…od takrat je mir z občasnimi izpadi. Ko sem bila postavljena pred dejstvo ali jaz ali on, sem izbrala sebe, vsak dan, in borila se bom za otroka celo zivljenje, to me je drzalo ko sem šla in še zdaj ko imam slab dan. Vse dobro

Hvala za odgovore. Včasih veliko pomeni že, da veš da gre nekdo čez iste stvari kot ti. Grozno je, ker ko se rešiš iz take zveze, misliš da bo kak premor. Pa se “bitka” šele dobro začne. Pa si že cel izčrpan od odnosa, ki je bil, zaradi otrok moraš normalno funkcionirat, pa bi najraje zbrcal CSD, odvetnika, sodišče in se zdrl na ljudi, če so res tolk glupi kot pa se delajo da so. V bostvu stopiš v sistem kot žrtev, na koncu si pa največji izmeček družbe, ker se spravljaš na bogega očeta otrok. Naj povem, da od njega nočem nič. Zahtevala sem minimalno preživnino, da mi da mir,res pa zaradi agresivnosti in laži želim minimalne stike pod nadzorom. Otroka sta zlata in si ne zaslužita, da ju nekdo zafura s svojimi zblojenimi idejami.

Pozdravljena. Imela sem podobno težavo, z razliko da je psihologinja s CSD, ki se ukvarja z družinskimi težavami uvidela kje je težava, v njem namreč. V resnici pa v samem postopku oni niso kaj dosti naredili, največ sem dosegla s sodiščem, ko je sodnica (kateri po mojem nisem bila niti najmanj simpatična) zahteva a psihiatrično oceno pedopsihiatrinje, ta je potem dala oceno otroka, mene in očeta. Tam je bilo razvidno, ne sicer vse kar sem z njim doživela, a vsaj to, da ne sprejema odgovornosti za svoja dejanja in nenehno pripisuje krivdo drugim, da minimalizira dogodke Oz scene, ki mi jih je delal in podobno. Moja ocena je bila dobra in sem bila z njo zadovoljna. No, kar želim pa povedat je, da kljub vsemu je sodišče določilo, da mora otrok imeti stike z očetom in to proti njegovi volji (otrok takrat star 10 let) in sicer na CSD pod nadzorom. V resnici ti svetujem, da vse nasilne dogodke in grožnje prijaviš policiji, ne glede ali bo takoj efekt, a v določenem trenutku se bo tega nabralo in novem sodnik ne bo mogel zanika, da se dogodki ponavljajo. Vse dokaze skrbno shrani, z njim komuniciraj kar se da le pisno (mail, SMS), ker so to dokazi. Izmisli si, da ne moreš govoriti, Oz karkoli. V živo če se le da srečanje posnami ali vsaj glas. Najbolje je, da postaneš zvita psihologinja in ga poskusiš taktično umiriti, ko to potrebuješ, npr. ko so otroci pri njemu, in taktično s provocirati, ko imaš možnost posnet in imet dokaz. Malo razmisli o vsem skupaj in naredi plan. Samo ti veš kakšna je realna situacija. Bodi bolj prebrisan a od njega! Srečno!

V bistvu zdaj tako ali tako stikov nimava, razen ob predaji otrok, stiki so zaenkrat pod nadzorom, se bo pa to končalo, ker CSD ne vidi nobenega problema, kljub mojim opozorilom, kljub grožnjam na sestankih na CSD, na to nihče ne odreagira, ker so se odločili, da sem jaz tista, ki je problem, pa seveda ni tako. Seveda je toliko pameten, da v javnosti nikoli že prej ni delal scen, doma oz. stran od ljudi je scena čisto drugačna. Torej obstaja upanje da psiholog kaj sprevidi? Kako pa ste imeli zadeve rešene do evalvacije izvedenca?