Najdi forum

Narcistična motnja? Moja motnja?

Pozdravljeni,

prosila bi za nasvet, mnenje, karkoli, kar bi mi mogoče malo bolj zbistrilo mojo pamet, ki je trenutno-očitno odpovedala v celoti.
Moja zgodba: na družbenem omrežju me je kliknil “on”. Ne bom ga imensko poimenovala.
Oba imava rada živali (no za njega še to nisem več prepričana) in tako se je pogovor začel.
Že v štartu mi je takoj dal vedeti, da sem mu privlačna in da se mu zdi, da imam zelo dobro srce.
Naj omenim takoj: na mene take fraze ne vplivajo. Družbena omrežja jemljem zgolj za zabavo, če imam čas, odpišem, če ga nimam, ne odpišem, če mi kdo (za moje pojme) preveč teži in najeda, pa mu to tudi direktno dam vedeti.
Omenil mi je, da ne išče nobene veze, ker je veliko časa odsoten, dela v tujini in niti nima časa (glede dela in tujine je res).
Tudi sama sem mu omenila, da ne iščem ničesar, ker sem še vedno vpletena v nek toksični odnos, v katerem že nekaj časa nisem več srečna in iz njega ne znam enostavno izstopiti, ker se bojim vseh posledic, ki bi sledile, če se odločim za ta korak.
Skratka, zadeva je zanimiva predvsem zaradi tega, ker ko sva se začela pogovarjati, sem dobila občutek, kot da se poznava že polovico življenja..ne znam razložiti, ta energija, občutek..
1 teden se potem nisem nič javila, ker sem imela neke obveznosti. Ponavadi mene tudi take zadeve (pogovori, tipkanje) hitro minejo, ampak potem kot da me je nekaj udarilo po glavi, sem mu zopet pisala. In se je začelo…
Najini pogovori so bili zmeraj bolj pogosti, med njimi pa je omenjal tudi dvojino. Skratka, že malo zaskrbljujoče, govoril je na način, da bova nekoč skupaj.
Ko sem mu omenila, da imam na nek način še vedno partnerja, ni nikoli nič komentiral. V vezi s tem me ni vprašal ničesar. Zanimalo ga je samo, zakaj vztrajam v taki vezi.
Obenem mi je takoj dal vedeti, s čim se ukvarja (tukaj se ni zlagal), da mu materialne stvari ne pomenijo veliko in da se veliko seli iz enega kraja in da niti ne vem, kje bo bival naslednjih par mesecev. O sebi mi je povedal veliko, je pa zanimivo, da mi je povedal tudi tiste, manj oh in sploh zadeve: da je naredil veliko traparij, da sam sebe smatra za malo noro osebo, v mladosti mu je umrla mati (to mi je povedal šele, ko sem ga o tem sama vprašala), o svoji družini itd….je pa zanimivo, njegovo otroštvo je bilo klavrno.
V službi naj bi bil na nekem položaju, zaradi tega kar dosti obremenjen, velikokrat mu je zmanjkalo tudi volje, veliko prostega časa naj bi prespal.
Po parih dneh tipkanja, je predlagal, da se slišiva (ne preko privat številke), kar sem zavrnila.
Njemu se je zdelo, da sem sramežljiva (kar ni bil moj razlog, moj razlog je zgolj ta, da sem preveč sumnjičava).
Moj prvi alarm se je vklopil, ko sem opazila, da ima na svojem profilu kar veliko število ženskih prijateljic. Sama se moram v vsako stvar prepričati, zato sem njegov profil prečesala do zadnje podrobnosti. Kar se tiče službe-ni lagal (edino glede njegovega položaja nisem ziher), glede družine sem opazila par slik, ki so potrdile njegovo zgodbo.
In ker sem sama zelo direktna oseba in takoj dam vedeti, če me kaj zmoti ali zanima, sem ga seveda na te ženske prijateljice opozorila.
V bistvu ga ne bi, če mi ne bi sam govoril, da se redko s kom druži, pogovarja in da sem po dolgem času edina, s katero se sploh meni.
Njegova razlaga, zakaj ima toliko ženskih prijateljic je bila, da je v preteklosti dodajal vse mogoče, lajkal vse mogoče in da je na tak način tudi spoznal bivšo, s katero sta bila skušaj 2 leti.
Ampak, če mi je dal skozi pogovore vedeti, da se pogovarja samo z mano, zakaj sem potem opazila, da lajka vse živo, dodaja nove frendice/fredne?
Ob tem pa sem se zamislila sama nad sabo…kako patetična oseba sem, da zganjam nek nadzor nad osebo, katero v živo sploh še ne poznam, nisva v noben partnerskem odnosu itd…
Njegova razlaga na vse te moje “izbruhe” je bila, da se mu zdi prisrčno, da sem ljubosumna in da nisva par. Da če pa kdaj bova, pa lahko z lahkoto vzamem njegov telefon, ker nima kaj skrivati in izbrišem vse, kar me moti.
Zanimal me je tudi razlog, da se veza z bivšo ni obnesla. In ravno tukaj se mi je zdelo, da je en kup pretiravanja, namreč, ona naj bi bila taka in taka, ni cenila to in to, on pa je naredil to in to. Ok, roko na srce, redko bo kdo priznal svoje napaka v propadli vezi in bo na vsak način okrivil partnerja, da je za vse le kriv on, pa vseeno.
Moja napaka pri vsem tem začetku je bila ravno v tem, da nobenemu ne zaupam. In to sem mu dala jasno vedeti. Zaradi predhodnih razočaranj s strani ljudi, za katere nisem mislila, da me lahko razočarajo, zaradi toksične veze, v kateri se druga oseba (in to nisem jaz) trudi na vse pretege, prenaša moje izbruhe, čustveno apatičnost in še ostalo…
In tudi njemu nisem zaupala. Moja sumničavost je bila skozi najine pogovore na dnevnem meniju. Čudno mi je bilo vse, še takrat, ko se je opravičil, da je utrujen in odšel spat v zgodnjih urah.
Skratka, informacij je toliko,da niti ne vem kaj naj navedem.
Sebe ni nikoli prikazoval kot vsemogočnega, vedno z nekimi slabimi izkušnjami, ljudje so ga zapuščali, pravih prijateljev nima itd..
V vsem času je 2x napeljal pogovor na temo, kaj je meni všeč. Temu sem se spretno izogibala, saj težko razlagama o sebi, če z osebo nimam realnega stika, se pravi stika v živo.
Zgodilo se je tudi, da sem nekje v sebi začutila, da nekaj z njim ni ok, takrat sem mu ponavadi napisala sporočilo in zmeraj se je izkazalo, da sem imela prav. Vedno so bile krive težave v službi in ko sem mu rekla, da zakaj mi sam od sebe nikoli ne pove, kaj je narobe, je obrazložil, da me ne želi obremenjevati, da prespi in gre dalje.
Ob vsem tem je še vedno vztrajal, da bi se slišala, da bi bil vesel tudi kake moje slike (čemur sem se še vedno izogibala in mu dala jasno vedeti, da slik ne pošiljam in jih ne bom).
In potem so se začela prerekanja…če v tem trenutku pomislim na najin odnos, se mi zdi, da noben od naju v najini glavi nima ravno počiščeno, oba morava imeti velik kaos v najinih glavah, da sva se spustila na tako raven in mogoče me je ravno zaradi tega vleklo k njemu…
Sama imam problem s kontrolo temperamenta in ko izbruhnem, izbruhnem. Prvi nesporazum je bil spet okoli tega, ker sem ga napadala, da mu ne verjamem nič, da se očitno kratkočasi in se zabava z mano, najbolj so mi dvignile živc izjave, v smilsu: rekla sem mu, da ko se bo odselil iz trenutne države, da bo sigurno katero spoznal in se z njo ustalil, da mu glede tega želim veliko sreče, da bom vesela, obenem pa mi ne bo vseeno. Njegov odgovor: da njemu je vseeno, kje se bova ustalila, samo da se bova. Torej, zopet midva.
Ko sem želela, da mi objasni, da kako si je predstavljal najino srečanje in kaj naj naredim s trenutno osebo, s katero sem še vedno v neke razmerju… je bil njegov odgovor, da naj mu pač rečem čao in to je to. In ko sem izbruhnila, da zaradi njega ne mislim odrezati človeka, ki se trudi okoli mene in ne želi odnehati, je izbruhnil tudi on in mi očital, da je vesel, da sem mu to povedala sedaj in ne takrat, ko bi se spoznala. Skratka, meni je delovala že vse na meji norega, ker po njegovem naj bi se midva, ko se bova srečala, tudi čudežno ujela in skupaj živela do konca svojih dni.
Potem so se najini stiki prekinili. Po parih dneh sem mu napisala sporočilo, da ne morem verjeti, da mu je vseeno in da se niti malo ni potrudil, da bi se pogovorila.
Odgovoril mi je seveda takoj, z obrazložilom, da se opravičuje, če me je prizadel, ampak da se je nekako sprijaznil s tem, da mu itak non stop nekaj očitam, mu ne verjamem nič itd..
(vsega tega mu seveda nisem verjela).
In potem zopet pogovori…meni se je sicer zdelo, da se poznava že res polovico življenja, oba sva imela v glavah neke travme in kaose, ki sva jih nehote ali hote prenašala en na drugega… ampak me je začelo motiti, da so se pogovori vrteli v smeri sexsa. Nisem konzervativna, nimam predsodkov, me je pa zmotilo, da mi je dal jasno vedeti, da bi to počel z mano non stop. In ja, od njegove zadnje spolne avanture naj bi menilo že več kot 1 leto (kar spet ne verjamem)., Vmes sem velikokrat dobila občutek, da ni bil dosegljiv za pogovor v večernih urah (res je, da se je zjutraj zbujal zelo zgodaj). Če jaz nisem bila dosegljiva za pogovor, me nikoli ni vprašal, kje sem bila, kaj sem počela. Klasično vprašanje: kako si, kaj počneš, to pa je bilo tudi vse iz njegove strani.
Ko trenutno premišljujem, on o meni ve zelo malo. Zaupala sem mu eno zadevo, s katero se še spopadam, da jo prebolim. Ve, kaj me osrečuje. Ne ve pa nič, niti kaj rada pojem, kakšni filmi so mi všeč, skratka nič.
In zadnje….velikokrat je omenil, da se želi srečati z mano. Čemur sem se spretno izogibala. Po eni strani, ker sem ga sama pri sebi ocenila za ženskarja, ki mu zunanjost veliko pomeni (in moja nizka samozavest ne sovpada s tem).
Predlagal je nek datum, za katerega me je vprašal, če se strinjam.
Vmes naj povem, da sem imela še par čustvenih izbruhov, katere je spretno ignoriral.
In mi je prekipelo. In se mu nisem več javila.
Po parih dneh me je presenetil, ko mi je čestital za moj rojstni dan (da se je sploh spomnil)
In ker sem se v tem času že malo ohladila, me je zopet zmotilo dejstvo, da se nikoli ni želel pogovoriti o tem, o čemer sva se pričkala. Za njega je bilo to že isti dan mimo in pozabljeno.
Zadnje dejanje, ki je sprožilo stanje, kot ga je….bil je zopet slabe volje, zopet so bile težave v službi, dan je bil že na splošno čuden in imela sem spet en moj “tisti” moment, ko sem mu napisala sporočilo, v katerem sem mu pojasnila, zakaj sem taka, kaj čutim okoli njega in kaj me skrbi.
Njegov odgovor na vse to je bil: da ima veliko dela v službi, ampak da me ravno zaradi takih sporočil, obožuje.
In par ur kasneje prejmem sporočilo (pričakovala sem, da bo kaj pokomentiral v vezi mojega sporočila in mojih občutkov). Ne…da ima vsega dosti in da si želi, da bi se lahko ta moment pripeljal do mene.
In potem čez par urc zopet sporočilo, da ima projekt, ki ga ubija, da niti ne ve, kaj naj mi odgovori na moje sporočilo, da me razume in upa, da se kmalu srečava in da bom spoznala, kakšen je v resnici (in ne tisto, kar sem si sama napletla, da on je). In da ima glavno trenutno samo pri delu, da nima volje do pogovora in da naj ga razumem.
In….meni je zopet prekipelo. Povedala sem mu, da se obnaša, kot da je samo on na svetu, da moje občutke ignorira, če se mu želim približati na drug način, me odbije itd..
Seveda sem čakala njegov izbruh: nikoli ga ne razumem, vse bi naredil zame, ne cenim, da bi prišel do mene za več dni (to sem tisti večer prvič slišala), da ga napadam non stop, mu nič ne verjamem itd..
In zakaj sem napisala, da čakam njegov izbruh? Ker je vedno začel s to taktiko, jaz sem en drek od človeka, vse uničim, ne bom ti več težil v življenju, čez 2 sekunde se je spravil name v smislu, da nič ne cenim, itd… in ko sem mu rekla, da mu res nič ne verjamem, se zraven še (priznam sarkastično izrazila s parimi krepkimi besedami), mi je napisal, naj odjebem in me blokiral.
Halo? Meni ni bilo nič jasno.
In to nekdo, ki mi je 5 minut, preden me je zablokiral rekel, da se ga lahko otepam, kot želim, da nikoli ne bo obupal nad mano in nad tem, da bi se srečala na kavi in se spoznala in da mi nikoli ne bo obrnil hrbta. In da bi vse naredil, da bi videl na mojem obrazu nasmeh.
In sedaj prosim, mi lahko kdo pove, je to normalno? Jaz za sebe vem, da nisem normalna.
Če bi bila, se vsega tega ne bi šla.
Mene njegove besede niso ovile okoli prsta, ker sem človek, ki stavi na dejanja in ne besede. Nisem si risala pravljic itd… če bi mu vse slepo verjela, mu ne bi niti težila, niti ne bi dvomila o tem, da je tak, za kakršnega se predstavlja.
Ampak, meni on sam kaže kar nekaj znakov osebe, ki ga spremlja narcistična motnja (vidi samo sebe, otepa se občutkov, laže, prikriva, manipulira, človeka zapusti v momentu).
Kakšna motnja spremlja mene, ne vem, vem pa da me, ker vse to ni normalno. In z dnem, ko me je zablokiral, me stiska v sebi, da ne znam povedati. Sploh ne vem zakaj me je zablokiral? In mislila sem si pač, da se bo pomiril, me kontaktiral in takrat bi mu tudi predlagala, da se dobiva v živo in končava tole, karkoli pač je.
Ampak sedaj mi postaja zmeraj bolj jasno, da v tej zgodbi nekaj zelo smrdi.
Po prebranem (članki na netu) bi celo rekla, da je našel novo žrtev, kateri bo sebe predstavljal kot oh in sploh in nekoga, s travmo v otroštvu, igral na karte samopomilovanja.
Ker če mu ne bi bilo vseeno, bi se najbrž javil (pa čeprav je preteklo samo par dni).
Je pa nekaj zanimivo… skoraj vedno me je kontaktiral on, sama od sebe redko…tudi srečanja v živo sem se otepala…sem mu bila zaradi tega izziv? In če narcisti ne prenesejo kritik na svoj račun, kako je lahko prenašal moje napade?
Prosim, ne želim obtoževanja v smislu, da sem si sama kriva.
Kdor ni občutil tega občutka, ko občutiš, kot da si osebo nekoč že poznal, ko te vleče k njemu in se ob tem obnašaš še butasto, me bo težko razumel.
Sem človek, ki redko spustim nekoga do sebe, ampak on….
P.S. Jap, sem zelo emocionalni tip človeka. Najbrž mi je zaradi tega pral mozeg. Ker samovšečne in ignorantske ženske mu niso všeč:) čeprav sama znam biti zelo kruta in napadalna.
In čeprav se mi zdi, da ima sam zelo veliko samozavesti in egoizma.
P.S.S. Se opravičujem za dolg post, najbrž tudi vmesno brez repa in glave.

Adrijana

Če grdo dela s teboj in/ali se počutiš (tudi samo čustveno) ogroženo ob njem, zberi toliko samoohranitvenega nagona in ga pusti.
Nisi ga dolžna tolerirati/ujčkati/poslušati, imaš pravico reči NE.

Pozdravljena,
Očitno rešujete svoj resničen toksični odnos z razgovorom na družbenem omrežju.
Predlagam vam, da takoj prekinete ta kontakt na družbenem omrežju.Nikoli ne veste kdo je na drugi strani.Očitno ste nasedla igricam človeka, ki ga ne poznate
Izstopite in zaživite v realnosti
V kolikor bi vas ta človek resnično želel spoznati vas bi poiskal.Morda celi svoje rane ali pa na rak način potrjuje svoj ego.Odmislite ga ker to ni rešitev vašega življenja, ki še prehitro mine in nazadnje se vprašamo , kje smo bili, kaj smo delali , da smo porabili dragocen čas
Če se boste obrnili naokoli brez misli na tega človeka, ali partnerja za katerega pravite , da ste v toksičnem odnosu, dvignili glavo , si rekla vredna sem več, zaslužim si le najboljše, boste verjetno , že pri naslednjem koraku srečala osebo s katero boste resnično srečna.Moč in voljo morate dati in lahko date le sama sebi .Bodite samozavestna in imejte se rada.

No, ker se vse zgodi v življenju z razlogom, pravijo, se je očitno tudi meni moralo to zgoditi, da sem razvozlala par zadev. Iskala sem kup informacij po internetu, brskala in brskala, šla v knjižnico in doštudirala. Jp, odnos Nom in Mom. Kdor je to izkusil na lastni koži, ve o čem govorim 🙂 Moj toksični odnos je v bistvu odnos, ki ga vidim sama, skozi svoj svet. Kljub temu, da partner še vztraja in kljub temu, da sem mu nekako priznala, kje in v čem teži problem.
Imam kar veliko dispozicij bordeline, s tem da pri meni prevladuje empatija in skrb za druge. In tako se je začelo kopanje po mojih izkušnjah, otroštvu itd. Naporna zadeva. Če mi ne bi prišel na pot ta “narcisek”, bi se gotovo še dolgo spraševala, kaj hudiča je narobe z mano, ker funkcioniram drugače.
Ta fatalna privlačnost narciskov me spremlja že celo življenje. Sedaj počasi vse dojemam…
In ta narcisek je pobral šila in kopita, čim je dojel, da nisem ravno lahek ulov. Pri tem ni pomislil, da imam kar nekaj dispozicij narcisa tudi sama, saj ko me je opazoval in iskal šibke točke, sem ga sama že dodobra naštudirala. Če sami uporabljajo 3 faze manipulacij, sem ugotovila, da sem v tem kratkem času kar iz prve faze preskočila v tretjo in ga orenk pritisnila tam, kjer ga najbolj zaboli po njihovo- posmehovanje.
Vesela, da nisem padla v past (glede na prebrane zgodbe tistih, ki so to dale skozi). In mu obenem hvaležna, ker mi je nastavil ogledalo, še predno bi se zaštrikala z njim do konca.
Priznam pa, da sva imela oba koristi od tega. Mene je on hranil s to svojo energijo privlačnosti, jaz njega. In smešno, še kar premišljujem o njem. In ker naj bi se kar telepatsko čutili, po eni strani upam, da bi se spet oglasil, da mu po moje, momovsko vržem na pladen, da le ni tako perfekten in manipulatorski, kot si sam sebe predstavlja. In dokončno zadiham. Po drugi strani pa vem, da se ne bo več oglasil. Ne zaradi vesti, ker je itak nima, zaradi tega, ker sem mu bila sposobna uničiti dan v 2 minutah in take groze si valda ne želi, če drugje dobi pozornost. Če ne drugega, sem si dvignila samozavest vsaj s tem, da sem uspela narcisa v tako kratkem času odlepiti od sebe, ker se ni mogel napajati z mojo energijo.

Obema hvala za vzpodbudne besede. In imata prav. Ko bos naštudirala svojo vrednoto in to, da sem jaz na prvem mestu in moje potrebe (in ne obratno) in ko bom nehala igrati rešiteljico za druge (ob tem da se sama rešujem že dolgo), bom znova zadihala.

Obema hvala za vzpodbudne besede. In imata prav. Ko bos naštudirala svojo vrednoto in to, da sem jaz na prvem mestu in moje potrebe (in ne obratno) in ko bom nehala igrati rešiteljico za druge (ob tem da se sama rešujem že dolgo), bom znova zadihala.
[/quote]

Adrijana366

Pazi, da ne zanihaš predaleč v drugi ekstrem – pri nas, ki smo imeli grenke izkušnje, je težko najti zlato sredino. Ni “fora”, da daješ sebe na prvo mesto (tako kot NOMi) – to je enako toksično kot dajati celi svet pred seboj. Zlata sredina je tam, kjer sta samoohranitev in altruizem eno oziroma del celote. Veliko človeških lastnosti je označenih za vrlino in hibo hkrati npr. Vztrajnost in trma, sebičnost in samooskrba, altruizem in samouničenje, potrpežljivost in pasivnost… Razlika je v nameri in posledici – včasih je prav, da postaviš druge pred sebe npr. Otrok pred staršem, nudenje prve pomoči ob prometni nesreči, daš evro beraču,… To je zdrav altruizem in je nujen za funkcioniranje družbe – ena mati ne more pustiti dojenčka samega doma, ker “daje sebe na prvo mesto” in gre s prijateljicami žurati… Vem, da je ekstremni primer, ampak je nedvoumen. Prav tako npr. Da te partner pretepe in ga ne prijaviš “ker mu je žal” – to ni altruizem ampak samouničenje.
Ne delaj drugim, kar ne bi želela, da delajo s teboj, hkrati pa ne toleriraj, da drugi delajo grdo s teboj.

Adrijana366

Pazi, da ne zanihaš predaleč v drugi ekstrem – pri nas, ki smo imeli grenke izkušnje, je težko najti zlato sredino. Ni “fora”, da daješ sebe na prvo mesto (tako kot NOMi) – to je enako toksično kot dajati celi svet pred seboj. Zlata sredina je tam, kjer sta samoohranitev in altruizem eno oziroma del celote. Veliko človeških lastnosti je označenih za vrlino in hibo hkrati npr. Vztrajnost in trma, sebičnost in samooskrba, altruizem in samouničenje, potrpežljivost in pasivnost… Razlika je v nameri in posledici – včasih je prav, da postaviš druge pred sebe npr. Otrok pred staršem, nudenje prve pomoči ob prometni nesreči, daš evro beraču,… To je zdrav altruizem in je nujen za funkcioniranje družbe – ena mati ne more pustiti dojenčka samega doma, ker “daje sebe na prvo mesto” in gre s prijateljicami žurati… Vem, da je ekstremni primer, ampak je nedvoumen. Prav tako npr. Da te partner pretepe in ga ne prijaviš “ker mu je žal” – to ni altruizem ampak samouničenje.
Ne delaj drugim, kar ne bi želela, da delajo s teboj, hkrati pa ne toleriraj, da drugi delajo grdo s teboj.
[/quote]

Hvala za nasvet.
Res je, težko je najti tisto sredino. Ampak kljub temu, da sedaj ugotavljam, da sem kar precej v stiku z ljudmi, kateri mi jemljejo energijo; dajem jim veliko, nazaj dobim bore malo, se kljub temu še ni vklopil tisti kliker, kjer bi ekstremno prevladala skrb samo za [hashtag=mojo]#mojo[/hashtag] rit#.
In mislim, da imam preveč empata v sebi, da bi prevladale tiste alineje narcisa, ko bi pa res začela gledati samo na svojo rit.
“Moj” narcis mi je zelo super prezrcalil mojo podobo, moje obnašanje. In sem hvaležna, da mi je to omogočil, ker sem se začela šele sedaj zavedati, da se premalo cenim za določene ljudi. In delam na sebi. Pot bo težka, priznam.
Pride pa še vedno dan, ko se srečata Nom+mom pri meni. Kdaj? Ko ugotovim, da mi narcis manjka. Kar pogrešam tisti najin odnos. Čudno, ampak vsi tega ne bi razumeli. Vse se zavedam, da je najina kombinacija pot do katastrofe, da je on manipulator, pa vseeno.
Folie a´deux-norost v dvoje. Ah, to življenje…

Adrijana

Bi bilo tako mišljeno – bolj v kontekstu ozdravljenega alkoholika (in vem, da je slaba primerjava). Nikoli ni tisti en dL – Ali gre cela flaša ali niti kapljica. Takšne so moje izkušnje in moje ovire.

Pa brez skrbi – če razčistiš pri sebi, tega dne (nom+mom) ne bo, vsaj v takšni intenziteti ne. … Upam 🙂
Veliko sreče.

New Report

Close