Pozdravljeni!

Trenutno sem v zelo slabem odnosu z mamo, manj jo vidim boljse je in vec berem, bolj se mi zdi, da ima NOM.

Ona pravi, da sem samo prevec obcutljiva in da kompliciram.

Zanima me ali sem res prevec obcutljiva? Je to normalen odnos med mamo in hcerko? Jaz menim, da ne.
Da nastejem par primerov.
– v nosecnosti so se mi pojavile krcne zile in zadnja dva tedna so me zelo bolele. Ji recem, da me boli in njen odgovor je: “tudi mene bolijo in jih imam zaradi tebe” – dobila jih je v nosecnosti z mano.

– zvecer, preden gremo spat je pri nas vse bolj umirjeno, tako da otroka vesta, da bo cas za pocitek. Prosim jo, da naj zvecer ne hodi k nam. Cel dan je doma in je ni na spregled, pride zvecer, ‘zabava’ otroka tako da potem dojencka zelo tezko uspavam, traja do 2 ali 3 ure dlje kot ponavadi.
Ce ze pride cez dan, jo prosim, da ko dojencek spi, da govori bolj potiho. Seveda pride, lih tolko da se ne dere, ga zbudi in odide.

– zameri vsako malenkost. Ze, ce ji recem govori bolj potiho, je uzaljena kot da bi ne vem kaj rekla.

– nasa druzina hodi v hisi v copatih. Prosim jo, da ko pride naj se sezuje. Seveda to ne uposteva, pride po moznosti z blatnimi cevlji, z njimi gre se v spalnico, vse zapaca, tako da imam spet dodatno delo.

– v nosecnosti mi je govorila, da sem debela, da sem ogromna (imela sem samo vecji trebuh). Vsi drugi so mi rekli, da imam manjsi trebuh (res je bil manjsi kot v prvi nosecnosti)

– rekla mi je, da ce bi se se enkrat lahko odlocala, ne bi imela otrok.

Se in se bi lahko nastevala. Zivimo vsak v svoji hisi na istem dvoriscu.
Nervozna sem, ze ko jo vidim, takoj se pojavi tesnoben obcutek, se potim, sem pod stresom skratka zaradi nje unicujem svoje zdravje. Moz mi pravi naj se ne sekiram, ampak vsak dan je nekaj kar me prizadane.
Vnuke ji tezko zaupam, sploh dojencka.
Torej, a sem res obcutljiva ali to ni normalen odnos?
Hvala za vase mnenje.

Opisala si odnos, ki ga ima tudi moja mama do mene, nekatere tocke so v piko enake. Sem edinka, za očeta vem, da me ima zelo rad, zanjo pa še zdaj ne vem, kaj naj si mislim. Sem edinka, pa se ne spomnim, da bi kdaj šla preko sebe in žrtvovala vsaj eno svojo potrebo zame. Vedno sem dobila od nje samo tisti del, ki je nič ni stal, v duševnem in materialnem smislu. Oče me bolj razume, je tudi bolj čuteč, ko sem imela med študijem krizo, je vzel izredni neplačan dopust, mi stal ob strani in sem tudi zaradi tega potem uspešno diplomirala. Pa je bil na enem vodilnih mest in njegovi nadrejeni niso prav veselo gledali, da je kolega nepricakovano odsoten. Mama niti priblizno ni naredila tega zame, sposobna me je bila samo pošiljat za trak, ker kao nisem sposobna diplome napisat.
Živim z družino 100 stran, videvamo se, obiskujemo se, ampak nikoli, res nikoli je ničesar ne prosim. Ker vem, da mi ne bi ustregla. Vnuke- torej moje otroke ima pa rada, čuvala jih ni nikoli, kar je meni odgovarjalo, saj ni upoštevala naših navad in ritma. Ko sta bila majhna, jima je pred kosilom na obisku vedno dajala sladkarije, čeprav sem prosila, naj jih dobijo po kosilu. Ne vem,.., ko vidim, kako bi mojemu možu njegova mama vse dala, pa kako spoštuje njegove besede, mi gre včasih skrivoma kar na Jok. Ne vem, zakaj je tako, pridna punčka sem bila vedno, v šoli, doma, samzatajevana, .., to vlečem še danes in se zavedam, da me je ta odnos z mamo kar zaznamoval. Je pa nekaj dobrega iz tega ratalo, jaz bi se za svoja otroka raztrgala in oba to vesta in cenita.

Taksna mama te popolnoma razumem.
Mojega starejsega sina tudi podkupuje s sladkarijami. Vcasih ze pred zajtrkom, vseeno ce jih do kosila ne sme dobiti. To dobro ve, ampak me ignorira. Ona pa zivi kao najbolj zdravo na svetu, z mojimi otroki pa bo tako delala. Sva se ravno ta teden skregale zaradi tega.
Dojencka pelje na sprehod tu pa tam, kolesa od vozicka so takrat popolnoma umazana, jo vprasam kje ga vozi pa mi odgovori po asfaltu. Saj pa nisem od vceraj. Lepo jo prosim, da mi otroka ne vozi tam kjer ga zelo premetava, a ona gre ravno tja.
Sama bi se tudi najrajsi odselila na drugi konec Slo.
Z ocetom je boljsi odnos, ampak je tako ali tako pod njenim vplivom in ce ne potegne za njo je itak cela stala. Izkorisca ga tudi do onemoglosti.
Kot pravis, je nekaj dobrega tudi v tem. Jaz otroka poljubckam, pocartam, jima povem da ju imam rada. VSAK DAN. Pri mojih starsih tega nisem bila delezna nikoli.

Sama sem tudi že milijonkrat razmišljala, da bi se odselila na čisto drug konec Slo., sicer nismo tako blizu kot vi, vseeno pa živimo v istem mestu. Pa to so non stop kontrole, vse ve, kdaj smo kam šli, prišli, kdo je bil pri nas, pa to skoz vohuni okoli. Sem jo že nekaj časa nazaj dala na distanco, sploh takrat ko sem dobila prvega otroka. Nisem pustila, da se vmešava, svojih otrok ji nikoli ne dam za čuvat, ker ji ne zaupam, saj je sama en velik otrok brez občutka za resnost, odgovornost. Taki ljudje se nikoli ne bodo spremenili, zato moramo čim dlje stran od njih. Če je možnost, da prodaš hišo in kupite nekje drugje, samo da niste na skupnem dvorišču. Ker to ne bo nikoli miru, skoz boš pod stresom, tesnobo, nenehno te bo zaslisevala, zasledovala, poniževala, skoz dokler se boš pustila. Zaenkrat omeji stike na 1x na teden in če te bo spraševala zakaj, ji reči, da si se ti tako odločila, da bo za vse tako najbolje. Ne razglabjaj, ne prepiraj se, naj te ne povleče v svoje drame, povej dejstva in od tega ne odstopaj. Bodi odločna, če ima ključe od hiše, zamenjaj vse ključavnice v hiši, da ne bo hodila noter kadar bi hotela. To je tvoje življenje, tvoja družina, ti moraš zaščititi sebe in svoje otroke pred njo. Če tega ne boš storila boš vsak dan bolj živčna, tesnobna, otroci pa zmedeni. Ko boš zmogla ta korak bo mama rjovela, kričala, vse boš sam človek ne, ampak ne se zlomit, boš vidla, da se boš iz dneva v dan počutila bolje, bolj svobodno in vedno manj tesnobno, saj ne bo imela več moči nad tabo.

Še to, taki ljudje uživajo v dramah, ona uživa v tem da te jezi, da vedno naredi kontra kot ti. Več dram je, bolj je zadovoljna, več se o njej govori, bolj je pomembna. Pride, naredi zdraho in gre in njen dan je popoln. Prej ko boš spoznala, da v bistvu mame sploh nikoli nisi imela, hitreje boš lahko zapustila ta uničujoč odnos. Take osebe ne bi nikoli smele imeti otrok, komaj sem se izvlekla iz njenih krempljev, da sedaj diham in živim svobodno, čeprav še vedno hoče nazaj, ampak sem si naredila tak zid, da ga nihče nikoli ne bo podrl.