Starši na zatožni klopi,Otroci na zatožni klopi
Spoštovani,
nekateri poznate mojo zgodbo, drugi ne.Na forum dodajam zanimiva sestavka Azre Širovnik, Starši na zatožni klopi in Otroci na zatožni klopi,kjer se bodo morda našli starši ,ki so bili
dobri ,predobri in so z nepravilno vzgojo ustvarili narcisoidne, razvajene osebe.Naj vam bo v tolažbo,da niste sami in edini,ki ste nepravilno vzgajali .Mnogo nas je ,ki smo mislili ,da delamo le dobro.
https://onaplus.delo.si/azra-sirovnik-starsi-na-zatozni-klopi
https://onaplus.delo.si/azra-sirovnik-otroci-na-zatozni-klopi
Lep pozdrav vsem
Hvala »prizadeta mama« za ta čudovit prispevek Azre Žirovnik. V njem je zapisan srž problema, o katerem se premalo govori, oziroma se sploh ne govori.
»Le demokratično (ne)vzgojeni otroci, ki nimajo strahu, ker jim nihče ni zlomil hrbtenice ponosa, človeškega dostojanstva in osebnosti, si drznejo vzeti pravico, da odgovornost prevalijo na starše. Ker bolehajo za egocentrizmom, razvajenostjo in narcizmom. Ker niso sposobni oceniti, kaj so dobili, obsojajo za tisto, česar niso dobili. Demokratični starši so krivi tudi za njihove ljubezenske težave, za probleme s šefi, za njihovo nezmožnost prilagoditi se okolju in sprejeti kompromise … Nesposobni so se boriti zase in za svoje lastno, boljše življenje. In to je masovni pojav, kar je zaskrbljujoče in čas je že, da se pod drobnogled vzame takšen model vzgoje…«
Mislim, da pomembnost sporočila Azre Žirovnik lahko razume le samohranilka ali samohranilec , pa tudi veliko staršev, ki so šli skozi to pot…
Najprej bi ga poslala na vpogled nekaterim »kvazi« terapevtom, psihologom, socialnim delavcem…, ki si kot popolni analfabeti na tem področju, pri svojem delu dovolijo, da z neosnovanimi sodbami in z diletantskim pristopom ter celo z javnim nastopanjem, povzročajo neslutene posledice pri vseh vpletenih…
Vse dobro, lp Odmev
Vzgoja je celovito in na nežen način predstaviti mali osebici, kaj vse je življenje, kje se skrivajo pasti, kako pridobiti prijatelje in podobno in še mnogo več, za kar nimam ne časa ne prostora, da bi opisoval.
Če pa taki osebici skrivamo realnost življenja in jo povzdigujemo med male bogove, pa je seveda posledica, da ne zna ceniti, kar smo ji “dali”. “Kvazi” terapevti, kot temu pravite, temu povzdigovanju dandanes pravijo tudi opustitev vzgoje.
Posledica je, da se taka osebica slej ko prej sreča z realnostjo življenja, na katerega ni pripravljena, ker ji je prej oseba, ki se je zato sama odločila in prevzela odgovornost, razlagala, da je , ajde recimo, čeprav je preostro, da je malo božanstvo. Oz da je upravičena, da komandira ali se celo mora odločati, ko bi to moral počet nekdo zrelejši.
Ne gre za iskanje krivde, ampak za iskanje odgovornosti. Ne živcira me avtobus poln otrok, ki so ravno pojedli neizmerno količino sladkarij in polni goriva v največjem možnem drncu skačejo naokrog. Živcira me par helikoptrskih družin, ki na otroškem igrišču kratijo ustvarjalnost, nenehno posegajo v duktus svojih osebic in vseh naključnih poslušalcev v svoji okolici. Gre za to, da se spozna in gre bolje in pravilneje naprej.
Pokala, pozdravljen!
Razne »predpisane« strategije o vzgoji, so včasih zelo nevarne, ker pogledi posameznika lahko vodijo v nestrpnost in sodbe. »Naš način je edini pravi«, se sklicujejo nekateri preučevalci vzgoje. Žal pa so tu odpovedali marsikateri tovrstni »recepti«, kajti življenje piše tudi drugačne zgodbe… Ob dolgoletni strokovni pomoči in nenehnemu izobraževanju, sem poskušala narediti vse, kar je bilo v moji moči…
Sedaj vem, da je starševstvo najpogumnejša in najdrznejša pustolovščina v našem življenju… Odgovornost vzgoje se v starševstvu vedno deli v razmerju 50:50. Čedalje bolj mi je jasno, da otrok potrebuje očeta in mater. Tako pač tudi zahteva narava. Kot samohranilka sem morala postavljati meje, ki so se otroku lahko zdele tudi krute…
»Če oče svoje naloge ne uresniči, obstaja nevarnost, da se fantje ne bodo nikoli naučili, da se je treba držati nekih meja. Menili bodo, da se svet ravna po njih… »Fantje zaradi »odsotnega« očeta trpijo bolj kot dekleta…«, pravi (A. Grun, R Robben – Postavljajmo meje in jih spoštujmo).
Iluzije ali zmedenost (problem pozitivne identifikacije!), ki jih gojijo otroci v odrasli dobi o odsotnem roditelju, pa so lahko brezmejne… Lahko celo take, da popolnoma izničijo vsa prizadevanja in ves trud, ki si ga ti sam vložil v enostarševski družini…
Popolnoma se strinjam s tezo dr. Brene Brown, magistrice socialnega dela, ki v svoji 12-letni raziskavi, ki jo je objavila v knjigi »Neizmeren pogum« med drugim pravi: » Kot socialna delavka, z veliko prakse v Centru za varstvo otrok težko prenašam razprave, v katerih ljudje nepremišljeno uporabljajo besede zloraba in zapostavljanje, da bi prestrašili ali ponižali starše, ki preprosto delajo stvari, ki jih obsojamo kot napačne, drugačne ali slabe. Pravzaprav nič več ne razlikujem med dobro in slabo vzgojo, zato, ker me lahko kateri koli dan ujamete, pri tistih stvareh, zaradi katerih bi me imeli za dobro ali za slabo mamo; odvisno kakšne dan imam in od vašega pogleda na stvari. V tem kalupu obsojanja preprosto ne vidim nobene koristi za življenje in splošno razpravo o vzgoji otrok. Pravzaprav je kot sramotilna nevihta, ki lahko udari vsak čas… …To kar sem se naučila iz svojega dela je, da je na svetu nešteto načinov, kako biti čudovit, zavzet starš in nekateri so popolnoma drugačni od mojega načina vzgoje otrok…«, še pravi.
Ja, po bitki smo res lahko vsi generali. Namen članka ni v sodbah in v »nadmudrivanju«.
Mislim, da je poanta objavljenega članka Azre Žirovnik, oziroma naslov posta »prizadete mame«: »Starši na zatožni klopi, otroci na zatožni klopi« DOVOLJ JASEN. Kako najti rešitve in izhod nastalega stanja v skupno dobro (otrok in staršev!), je pri vsem tem temeljno vprašanje. Edino vsaka pozitivna osebna izkušnja o tem, je dobrodošla. In prav nič drugega…Vsem vse dobro in lp Odmev
»Ni kritik tisti, ki šteje; niti tisti, ki s prstom kaže, kako je spodletelo človeku dejanj in kje bi lahko kaj storil bolje. Čast gre tistemu, ki je v samem središču arene, katerega obraz je umazan od prahu, potu in krvi; ki smelo vztraja; ki se moti, ki ne doseže cilja spet in spet, ker ni truda brez napak in neuspeha. Čast gre tistemu, ki se dejansko potrudi nekaj storiti; ki pozna najvišje navdušenje in najvišjo predanost; ki se zavzema za častno stvar; ki ve, da bo v najboljšem primeru slavil veličastno zmago, v najslabšem pa, če ne uspe, je vsaj neizmerno pogumen …«
Theodore Roosevelt
Pozdravljeni, zaradi tehničnih težav foruma sem bila nekaj časa odrezana od sprotnih obvestil prispelih postov, zato tudi rahlo zapoznel izbris zadnjih postov, ki vsekakor ne sodijo v okvir poslanstva in namena našega foruma. Kot tudi ne neprimerni načini izražanja in podajanja subjektivnih mnenj. Obstajajo forumi o vzgoji otrok in vzgojnih stilih ipd., pa tudi tam se pričakuje primeren nivo razpravljanja, podajanja mnenj in etika zrelega načina sprejemanja drugače mislečih.
Končujem z dejstvom, da razpolagamo s številnimi izsledki longitidualnih tujih raziskav o vplivih disfunkcionalnega družinskega okolja na pojav številnih, raznovrstnih čustvenih, vedenjskih, duševnih motenj otrok in mladostnikov, zlasti tudi na razvijajoče se osebnostne motnje. Disfunkcionalna vzgoja je tudi vzgoja, kjer se otroku ne omogoča razviti odgovornosti, morale in etike, čuta in sočutja do drugih, obzirnosti ipd., z vsemi navedenimi komponentami je statistično pomembno povezana permisivna vzgoja (v tujini, kot tudi pri nas pri enem delu strokovnjakov, označena kot vzgoja narcisov in psihopatov). V tujini, v evropsko primerljivih državah uzakonjajo institut t.i. slabega starševstva, s poudarkom da so starši zadolženi za vzgojo in nadzor nad svojimi otroci, in zato zanj in njegovo vedenje tudi odgovorni….zato se sama seveda ne strinjam s pisanjem gospe Azre Š. v celoti.
Lepo vas pozdravljam in želim uspešno izogibanje vsem škodljivim virusom, tudi takim v človeški podobi, dr. Leonida Zalokar
Ga. Zalokar,
Hvala za opozorilo in nasvet, se bom poskusila izraziti na bolj “forumu primeren” način. Upam, da ne bom preveč pretiravala z literaturo.
Lep pozdrav
Osebno menim, da se znanstvene izsledke prekomerno poenostavi za laično javnost, zaradi česar lahko pride do napačnega ali nepopolnega razumevanja samega izsledka. Vzgoja otroka je zelo zahtevna, zelo pomembna in zelo širokospektralna.
Menim, da sta članka v prvotni objavi pretirano enostranska in morda malce populistična, ter za laično javnost zelo zavajajoča.
Svoje mnenje pa želim podpreti z:
***
Structural and Functional Brain Abnormalities Associated With Exposure to Different Childhood Trauma Subtypes: A Systematic Review of Neuroimaging Findings
Laura L. M. Cassiers, Bernard G. C. Sabbe, […], and Filip Van Den Eede
https://www.ncbi.nlm.nih.gov/pmc/articles/PMC6086138/
***
The importance of early bonding on the long-term mental health and resilience of children
Robert Winston and Rebecca Chicot
https://www.ncbi.nlm.nih.gov/pmc/articles/PMC5330336/
***
What Are the Short- and Long-Term Effects of Emotional Abuse?
Medically reviewed by Timothy J. Legg, PhD, PsyD on May 16, 2018 — Written by Ann Pietrangelo
https://www.healthline.com/health/mental-health/effects-of-emotional-abuse
***
Childhood emotional abuse and neglect as predictors of
psychological and physical symptoms in women
presenting to a primary care practice
Ilyse L. Spertus a,∗, Rachel Yehuda b, Cheryl M. Wong c,
Sarah Halligan d, Stephanie V. Seremetis
***
Child Emotional and Psychological Abuse
Medically reviewed by Timothy J. Legg, PhD, PsyD on May 29, 2018 — Written by Elea Carey
https://www.healthline.com/health/child-neglect-and-psychological-abuse
***
https://www.nspcc.org.uk/what-is-child-abuse/types-of-abuse/emotional-abuse/
***
Steven Stosny, Ph.D.
Anger in the Age of Entitlement
Emotional Abuse
It Hurts When You Love
https://www.psychologytoday.com/us/blog/anger-in-the-age-entitlement/201302/emotional-abuse
Pozdravljena, najlepša hvala za nekaj literature (od nešteto tovrstne, ki se med seboj zaradi lastne ideologije in naravnanosti tudi povsem izključujejo; saj vemo, da se lahko tudi študije izvedejo tako, da dobimo želene rezultate), kot tudi vaše razmišljanje glede interpretacije izsledkov laični javnosti, s katerim se povsem strinjam. Na področju vzgoje, kot tudi drugih pojavov ki se tičejo ljudi, nikakor ne moremo in ne smemo enoznačno označevati krivcev, brez temeljitega poznavanja vseh relevantnih okoliščin, ki se tičejo vsakega posameznika. Enoznačnih odgovorov vsekakor ni.
Zaradi naše kompleksnosti in številnih dejavnikov, ki vplivajo na naš razvoj in s tem tudi na nastanek in razvoj različne patologije in zaradi vpliva številnih različnih dejavnikov, na katere se vsak posameznik lahko različno odziva, moramo biti pri podajanju ocen in mnenj sila previdni. Vzgoja je izjemno občutljivo področje, zlasti seveda za starše, zato je ustrezen pristop k temu še bolj pomemben. Kar pravzaprav velja za vse naše odnose, h katerim pristopamo spoštljivo, uvidevno, empatično in z razumevanjem – pričakujoč podoben odziv na drugi strani. Le tako se lahko drug od drugega kaj naučimo, koristnega »poberemo« in uvedemo v svoje življenje, tako tudi od vas. Priznam pa, da me ob pogledu na vaš psevdonim OGABNO preplavijo neprijetni občutki, ki so seveda povezani z asociacijami na to besedo in nikakor ne na vas kot osebo. Zagotovo se na tem planetu veliko ogabnega dogaja, tako v naši širši kot bližnji okolici, me pa iskreno zanima, če ste pripravljeni vaš psevdonim zamenjati s čim bolj pozitivnim, obetajočim? Zgolj vprašanje, moja radovednost, upam da mi ne zamerite.
Morda za konec še ta zanimivost v kontekstu vzgoje in nastanka mejne osebnostne motnje – v Zrečah bo 22 in 23 maja mednarodni seminar z naslovom Osebnostne motnje v razvojnem obdobju -preventiva in zgodnja obravnava.
Lepo vas pozdravljam in želim lep dan, Leonida
Ni zakaj, in sploh ne zamerim vprašanja, ravno nasprotno. Razumevanje okolja, tujih in vedenjskih vzorcev se mi zdi zelo pomembno za vse.
Vzdevek “ogabno” sem si samo delno izbrala – dobila sem ga v otroštvu od staršev in ker sem bila v “emotional flashback-u” se nisem zmogla zmisliti drugega kot to.
V laično psihologijo sem prišla po paničnem napadu, ki je bil tako grozljiv ob takšni malenkosti (kovanček za 20centov mi je padel na tla in ga nisem našla), da so kolegi mislili, da mi je nekdo drogo podtaknil – in je to uradna zgodba, o kateri se ne govori.
Celo življenje sem bila v zelo nasilni in za permisivno samooklicani družini grešni kozel, in iskala “ponovitev” vsepovsod – šele ko sem psa posvojila sem sploh izvedela kaj pomeni “imeti nekoga rad”. Do takrat je bil izraz “rad imam” samo za mehak toaletni papir, ko se obrišeš, zavržeš, če ga ne rabiš je odveč. In za nikogar nisem bila nič drugega.
Že 5tič pišem kaj se mi je zgodilo, in vsakič izbrišem – v mojem prvem (sedaj izbrisanem) komentarju sem obrazložila kaj si mislim o tistih, ki vztrajajo pri “špartanski vzgoji” – ne želim dajati idej. Hkrati pa zgodbica o “očku in mami” ni bila čisto iz trte izvita.
Ko me je dež ujel in spral dovolj pudra, da se je modrica videla, je bilo zelo hudo,
ker me je bilo tako sram in tako strah, da bodo vsi videli in vedeli, kaj si “zaslužim”. In vem, da če bi otrok marsikaterega hujskača permisivne vzgoje, prebral ta odstavek, bi poznal ta občutek, tako kot ga sama. Edini, ki skriva zlorabo bolje od nasilneža je žrtev – ki pa potrebuje zelo veliko, da spregovori o stvareh izpred desetletij.
Lp bivša “ogabno”
Teme o različnih oblikah vzgoje in njihovih posledicah so sicer zanimive in nujne, vendar je to forum za svojce ali bližnje tistih , ki imajo osebnostne motnje ali značaj podoben temu. Relevantna vprašanja tukaj so, kako z otroci, ki imajo starša z mom ali nom, kako jim povedati, kaj narediti, ker v primeru ločitve živijo v dveh povsem različnih svetovih……ko bomo vse to rešili pa lahko kašno rečemo še na splošno 🙂
Pozdravljena BoljOptimistična, res sem vesela da sva se sporazumeli. Kot mi je tudi mnogo bližje in zelo všečno vaše novo ime!
Ko vas berem, po nekaj vaših navedbah sodeč sklepam , da ste odraščali v dokaj disfunkcionalni družini (kot velika večina nas forumašev) ki je v vas pustila določene posledice, ki jih zaznavate, občutite v odnosih z drugimi….v okviru poslanstva našega foruma me predvsem zanima, ali pri vaših bližnjih (starših in ostalih pomembnih odraslih) zaznavate oziroma opažate simptome osebnostnih motenj (s katerimi so stili vzgoje zagotovo povezani) in če je temu tako, kako se s tem soočate, eventualne vaše strategije spoprijemanja s toksičnimi osebami, kaj vam je bilo oziroma vam je v pomoč pri tem ipd….o tej tematiki razpravljamo in je vsak doprinos posameznika, ki je dal/živel kalvarijo ob osebnostno motenih starših, dragocen. Kot odzivi vseh s podobnimi izkušnjami, predlogi, mnenji.
Vsem skupaj želim mirno in lahko noč, Leonida
Dr. Zalokar,
Jaz že od jutra podoživljam travme, da bi lahko našla nekakšen z grenkimi izkušnjami pridobljen nasvet, tako da hvala za pro-bono psihoterapijo (in nisem sarkastična). Je pa lahko odgovor smatran, za “forumu neprimern”, vendar ne morem spremeniti preteklosti 🙁
Zaradi nenadne bolezni odtujenega dedka (pred nekaj leti, nekaj mesecev paliativne oskrbe) med pisanjem diplome, sem izgubila vse za kar sem se celo življenje borila – za možnost zbežati od doma in NIKOLI VEČ tega ali podobnega doživeti. Ker sta moja NOM starša zavohala šibkost (beri, da se me lahko izsili z ranljivostjo drugih) sta me v tistih mesecih tako pohabila, da od pogreba nisem imela več kot 10 dni brez samomorilskih misli. Sem brez službe, brez izobrazbe, brez partnerja, brez prijateljev, brez upanja in možnosti življenja, samo ljubezen do psa in strah pred posledicami neuspešnega samomora me ohranjata med živimi.
Tako da: starša sta oba NOM, oče je “overt” z izbruhi jeze, mati “covert” s čustvenim izsiljevanjem, z drugimi odraslimi nisem smela imeti (nenadzorovanega) stika, da ne bi kaj ponesreči povedala, učiteljice in podobno so bile tarča ali leteče opice, pomagati mi pa tako ali tako niso kaj dosti mogle, ker nisem imela dovolj modric za socialno med šolskim letom.
*Opomba: zanosila in poročila sta se za status, ker sta bila že “stara” in se norčevala iz samskih, ločenih in neplodnih.
Edina rešitev je, da zbežiš in prekineš vse stike, po možnosti še izseliš v Avstralijo in upaš, da te ne najdeta.
Pred drugimi NOM se pa braniti brez “ozdravitve” ne moreš, ker res “zavohajo* – osebno sem samo-izolirana od vsega razen plitvih vljudnostnih fraz, ker ne zmorem zaradi vsega nenehnega nasilja iz preteklosti (in sedanjosti), hkrati pa si nadenem masko in se pretvarjam, da sem vesela in optimistična in vredu in samozavestna in samozadostna – tako kot že celo življenje, drugače ne gre.
Menim, da je za “napredek” potrebno sprejeti dejstva, ki jih NE MOREŠ razumeti. Ker nasprotujejo vsemu od družbe, do medijev, religije, tudi same evolucije!
1. Tvoja starša te nimata rada, nikoli te nista imela rada, nikoli te ne bosta imela rada. NISI KRIV, NISI NEZADOSTEN IN NISI NIČVREDEN – POKVARJENA STA!
> Ko sem posvojila svojega (ne družinskega) psa sem prvič v življenju videla, da imaš nebogljeno bitje rad, ne glede na to kaj naredi, če ti podriska tepih, če ti joka sredi noči, ker ga je strah, če ti čevlje zgrize – saj ti gre na živce, pa si tečen pa utrujen, pa se ne dereš, ga ne brcneš, ne groziš, ne psuješ, ne vržeš v sobo, ne kriviš, ne gledaš kot breme, mu pomagaš, umakneš čevlje, razumeš da se sam ne more nič naučit, če potrpežljivo ne učiš in potolažiš.
*Op. Družinskega psa smo dobili, ko sem bila 10 in “sem bila kriva” in “skoraj očeta ubila” – dve uri sem bila pri sosedi z njunim dovoljenjem, potem je pa oče “hotel tudi” in šel na zabavo, se napil in povzročil prometno nesrečo, zaradi česar smo morali dom prodati. Od takrat se nisem smela več družiti z nikomer po pouku, in sta kupila psa, potem pa grozila, da bosta zavrgla, če bom težila z npr. prošnjo, da se TV da tišje; omembo, da je kdo šel smučat, če pojem preveč pomaranč itd. Nihče si ne more predstavljati kako boli, ker vem kaj sta delala z ubogim psom in v kakih mukah je umiral, ker se jima ni dalo “ukvarjati”, meni pa ga nista hotela dati, ko sem šla na faks. In sem ga tam pustila, ne glede na to kolikokrat si dopovem, da ni bil name pisan in nisem mogla nič, razen ostati doma in prevzemati njunega nasilja nase, si oprostila ne bom nikoli. Marsikaj sem navajena prenesti nad sabo, samo do nasilja nad šibkejšimi pa ne.
2. Težava ni v tem, da te nimata rada, ampak v tem, da te SOVRAŽITA in ŽELITA SLABO
>Poleg tega, da če imaš nekoga rad ali pa ti vsaj ni mar zanj, ga ne pohabljaš, ne mečeš polen pod noge, ne delaš grdo z njim, ne obrekuješ
*1h pred začetkom enega izmed maturitetnih izpitov, sta delala cirkus, da moram počakati, da prideta domov iz dopusta in moram “v dobrobit družine” zamuditi na izpit, ker sta zamujala in hočeta, da jima prišparam parkirno mesto – ker sem ju poslala nekam, vrgla telefon dol in šla pisati maturo (objokana), sta me ven vrgla na cesto “vzgojno”. Če se ne bi dedek vmešal, “da sem revica pod stresom” bi bila brezdomka. In vsi so jima nasedli “nespoštljiva, neodgovorna NAJSTNICA, problematična in permisivno vzgojena”.
3. Ti si lastnina, ti si predmet, ti si izgovor, vloga v njuni zgodbi in NISI ŽIVO BITJE
> Najočitneje (ne najhujše) je bilo, ko sta v roku 14dni 3x norela –
prvič sem bila defektna ogabna ku*na, naj se grem pred vhod posc*t kot goneča psica … ker sem smeti nesla in sošolca iz OŠ srečala, pozdravila, vprašala kako kaj in zaželela dober tek (ker je šel na kosilu k svojim) – 90sekund “zločina”, 4ure norenja in razbitih čajnih skodelic
Drugič, je oče z loncem tolkel po štedilniku (ga razbil) in kričal defektna je, defektna je, zmlatiti bi jo morali, prekleti f*k ki ga ne bi bilo treba … Ker se je en znanec pohvalil, da ima vnučko, on pa ne.
Tretjič (v 14dneh) je mati norela, da nimam pravice sama v trgovino hoditi (po hrano), ker sem psihotična k*rba, ona to ve, ona to čuti, začela jokat, da se bom narkomanom prodajala, grozila s policijo, vrgla koš za smeti zame, in začela kričati, da bi me morala splaviti. Potem pa se mi zmagoslavno nasmihala, da ji soseda verjame, meni pa ne, ker sem smešna in neumna in ne nihče ne mara. In ja, tako se obnašata, pogovarjata z menoj, vem da je vedenje otrok v vrtcu, ampak sta odrasli osebi z vsemi pravicami, ki sodijo k temu.
Na koncu dneva, imaš iste obrambne mehanizme (fight, flight, freeze in fawn), stvar je, da moraš oditi, ker si nihče ne zasluži živet v strahu pred naslednjo epizodo.
Moja nastrojenost proti “permisivni vzgoji”, je resnično to, da se tako grdo zlorablja za opravičevanje nasilja, in ravno s strani oseb z NOM nad svojim otroci. Za vsakega razumem, da ima svoje brazgotine in nosi svoje križe (NOM naj bi bila posledica čustvene zlorabe, ki se kaže z prekomernim “fight” odzivom) , ampak ko to dela naprej pa si ne zasluži sočutja ali naziva žrtve.
Lp
Ker vem, da je moj zadnji komentar že na meji “sovražnega govora” – bom zelo na hitro in brez obrazložitve “dopisala”, če se izbriše pa povzela bistvo:
Najpomembnejše, najnujnejše in najbolj temeljno spoznanje za premostitev travme, ki jo doživiš kot otrok staršev z NOM, je to, da sprejmeš, da NOM osebe ne živijo v realnem svetu, temveč so hkrati igralci, gledalci, režiserji in pisci svojih fantazijskih filmov, ti in vsi drugi pa stranske vloge in liki. Zato se obnašajo celo življenje kot otročki, ki se s svojimi lutkami igrajo – ta bo zdajle superman, tale bo zlobna pošast, ta bo princeska, ki je zaljubljena v tega, ki je princ – in ko ni po njihovo, reagirajo na enak način. Zato so vse manipulacije, laži, čustveni izbruhi, jeza, grožnje, zamere, ukazovanja, posesivnost, črno-belo mišljenje, nezmožnost kompromisov itd.itd.itd.
Dejansko so žrtve neke hude čustvene zlorabe, ampak to ne upraviči nasilje nad drugimi. Je pa vprašanje, ali so zmožni razumeti dovolj okolice, da sploh vidijo kaj počno. Boli pa še vedno enako.
In dr. Zalokar,
Resnično hvala – včeraj sem od 4:30 zjutraj do 23h zvečer samo mlela, pisala in brisala odgovore, ker sem celo življenje iskala samo rešitev/razlago/krivdo zakaj? Ob vseh ekstremih, psihotičnih, kaotičnih, neizzvanih, nasprotujočih si izbruhih, sem vedno šla po kopitu “to popravi, to spremeni, tega ne delaj, če ne narediš tega potem tistega ne bo” in NIKOLI ni bilo dovolj, nikoli ni bilo v redu, nikoli se nič ni moglo popraviti – in vsakič še sebi ne bi verjela, da se je nekaj tako bolnega zgodilo.
Boli še vedno, ampak imam vsaj možnost žalovanja in sprejetja nekega vsiljenega vzorca, namesto da sem tudi po 6h v paničnem napadu iskanja svoje krivde/napake/okoliščine, ujeta v bolečini krivice. Moja kognitivna disonanca (ob več nasprotujočih si dejstvih) me je tako nepojmljivo bremenila, in končno lahko neham preklapljati “krivda/krivica”, ob npr. “Ničvredna, ker ne igraš klavirja” – zakaj ne znam?/starši vpišejo v glasbeno šolo?/zakaj me niso?/zakaj očitajo?/so drugi drugače naredili?/včeraj je bilo brezumno tolčenje po tipkah, zakaj je danes sramota, če ne?…
Zdaj lahko vsaj povežem, da se je “zgodba” PAČ spremenila in nisem imela vpliva, ker ni stvar oprijemljive vzročnosti – te teorije in neskončno drugih sem že slišala, ampak šele ko sem iskala neizpodbitno pravilo, ki je v vsej kaotični norosti in nerazumnosti, konsistentno prisotno, tisto eno pravilo, ki zajema vsa podpravila, tista ena in edina rešitev!
Resnično HVALA, vsaj vem v katero smer začeti po mikrometrih naprej.
Pozdravljena, BoljOptimistično. Uf, kako poznam ta triger NEVERGOODENOUGH, ki sem ga razbrala iz vašega pisanja. In kljuvanje v nas – Will I Ever Be Good Enough? Toplo vam priporočam da preberete čimveč literature ki obstaja na to temo (otroci ki so živeli z mejnimi/narcističnimi starši). Ena izjemno dobrih knjig je po mojem mnenju Rojeni za zmago
Transakcijska analiza z gestalt vajami in eksperimenti, kjer lahko preberemo, da
Dr. Muriel James in dr. Dorothy Jongeward trdno verjameta, da ljudje nismo v celoti prepuščeni na milost in nemilost podedovanim lastnostim ali okolju (verjemite, da drži – ob bok sodi knjiga Bilogija prepričanj, avtorja Bruce H. Lipton). Oboje lahko spremenimo. Vsakdo ima možnost postati zmagovalec, kar pomeni biti avtentičen, odziven in izpolnjen človek. Rojeni za zmago je mednarodna uspešnica, ki s pomočjo dognanj transakcijske analize in gestalt terapije odkriva življenjske skripte, po katerih živimo, ter manipulativne vloge in pogosto škodljive psihološke igre, ki jih nezavedno igramo vsak dan. V knjigi so razloženi psihološki vpogledi, s katerimi se zavemo zmožnosti za usmerjanje lastnega življenja, za sprejemanje odločitev, za razvijanje etičnega sistema ter za izboljšanje razumevanja odnosov s starši, z otroki, s partnerjem, prijatelji, doma in na delovnem mestu. Če si želite imeti več nadzora nad svojim življenjem, delati bolj učinkovito in srečno ljubiti, potem vam bo knjiga Rojeni za zmago pomagala do vpogleda in do samozavesti rojenega zmagovalca, ne da bi zaradi te zmage nekdo drug izgubil. Od zgube do zmagovalca!
iskreno upam da vam bo v pomoč, da boste sčasoma ponotranjili da za svojo preteklost nikakor niste odgovorni – in se podate na pot spreminjanja disfunkcionalnih vzorcev razmišljanja, ki vas vodijo v boleče občutke, trpljenje, doživljanje stisk in nemoči, nefunkcionalnega premlevanja…v samozavestno in trdno osebo, ki zaupa vase. Res je, da je proces dokaj dolg (tudi več let), ampak je izkupiček božanski!
Želim vam prijeten vikend in vse dobro, Leonida
Sicer je že moderatorka v bolj diplomatskem jeziku… meni k sreči ni potrebno 🙂
Ti dve kolumni sta RUMENI TISK, če se ju jemlje dobesedno in resno.
Brano za zabavo, v smislu, da te popelje v neko ekstremno perspektivo “nedotakljivih staršev” (na meji faraonov in bogov), pa zgolj to: zabava. Zelo slaba “zabava”, da ne bo pomote.
Tisti drobni tisk na koncu kolumn bi moral tako kot na škatlicah za cigaretah biti pozicioniran bolj opazno in označen na veliko in debelo: “Kolumna izraža osebno mnenje kolumnistke in ne nujno tudi stališča uredništva. “
1. Najprej je tu popolno nepozanavanje zgodovine: Romantika – razmišljanje in čutenje, da naj bi se zakonske zveze začele iz ljubezni in ne zgolj ekonomskih razlogov (kot so bile bolj običajne dogovorjene poroke med družinami) se je začela z 19. stoletjem.
Dodatno permisivna in avtoritativna vzgoja nekako valovita. Stvar ni binarna, ker ne gre za to, da bi otroci avtoritativnih staršev bili potem kasneje avtomatično permisivni starši in njihovi otroci deležni te permisivne vzgoje serijsko spet avtoritativni. Podobno kot pri nasilju v družini se otrok ali pridruži nasilnežu (in tak postane tudi sam) ali pa postane žrtev.
Veliko drugih faktorjev je še potrebnih, da znotraj družbe nekaj postane bolj zaželjeno.. se tja bolj stremi.
2. Tudi popolno zanikanje sodobne zgodovine (ki naj bi jo avtorica doživela): Permisivna vzgoja niti približno ni bila nekaj posebenga znotraj socializma, ker bi to bil čisti paradoks, saj nas je obkrožal avtoritativni režim: Komunisti. Komunizem in socializem pa ne moreta trpeti, da bi starši vzgajali “neubogljjive državljane”.
Permisivna vzgoja je bila moda uvožena iz Zahoda.. iz njegovega študentskega gibanja, kot seveda spolne revolucije in ostalega revolucionarnega vrenja v 60ih. V socializem so stvari prihajale vedno z nekajletnim zamikom in veliko šibkejši različici. Merljivo. Permisivnosti bo tako veliko več najti v Zahodnih državeh, ker so državljani imeli veliko več svobode!
Dekonstruirala se je Avtoriteta kot takšna. Tako kot stoletja prej, ko se je nepotizem in aristokracijo na istem naslovu razlaščalo absolutne oblasti (Nizozemski upor Španski kroni, Ameriška in Francoska revolucija), se je kasneje tudi ostale veje absolutizma razlastilo avtomatične avtoritete.
Zato si sedaj z ničemer avtoritete ne zaslužiš avtomatično… kot skuša nakazati “po božji pravici” avtorica.
Avtoriteta je tako nekaj, kar si človek zasluži z vsakodnevnim odnosom in ne nekakšno “dedno pravico”.
3. Tudi citati ne držijo v kontekstu kolumne.
Momo Kapor »Tam, kjer sta mati in oče enakopravna, vladajo otroci!«
Tam, kjer sta starša DEJANSKO ENKOPRAVNA, niti približno ne vladajo otroci. Zakaj?
Ker ne morejo zasejati spora med starša.
Otroci vladajo tam, kjer sta starša v v kofliktu. Enakopravna starša pa nista v konfliktu. V konfliktu sta starša, ki se BORITA za PREVLADO.
»Prvo polovico življenja nam uničijo starši, drugo pa otroci.« – aforizem
Kot štos, aforizem OK.. gledano skrajno. Dejansko pa je oboje enako: odraščanje. Rasteš tako v odnosu do staršev in prevzemanju lastne odgovornosti – in prav slednje v največji meri prinesejo prav lastni otroci.
Življenje torej ne “uničujejo” ne starši, ne otroci. Možno le, če svoji rasti rečemo: “uničevanje”.
In kdo bi odraščanju, rasti sploh pripel takšen glagol?
Skrajno egoistična oseba lahko to trdi (nekaj drugega je štos – aforizem kot tak).
4. Nenazadanje: LASTNA AVTORITETA NI ARGUMENT.
Zgolj zato, ker je avtorica šla skozi življenje tako kot je šla, to ne pomeni, da bodo njeni – Pepelkini čeveljci (Zlata čeveljčka Dominka Smoleta?) – ustrezali vsem ostalim ljudem!
Kolumno iz perspektive “resničnosti” dosega zgolj nivo rumenega tiska ali bolj sodobno poimenovanje: “Fake news”.
A namen kolumne ni v njeni “resničnosti”, temveč zmožnosti pogledati na trenutno pre-permisivni svet tudi malce drugače. Malce se pretirava z nedotakljivostjo staršev.. a je morda ta postavljena sem zaradi prevelikega samo-obtožveanja staršev?
In do sem bi še šlo, nekako.. potem pa se zgodi čisti kiks, pravzaprav pogrom:
…Namesto k terapevtom, dragi starši, pojdite v življenje. Samo vaše – ni ga več veliko ostalo. Svet, tudi vaših otrok in njihovih otrok, se bo še naprej vrtel. Tudi brez vas. Le na zatožno klop se nikakor ne dovolite več poklicati. Dvignite glavo in ohranite svoje človeško dostojanstvo…
Ravno NA terapiji bo lahko starš dojel, da se preveč samo-obtožuje in bo zmogel najti pravo mejo med seboj in otrokom oz. med seboj in sedaj že odraslim otrokom!
Nabijanje narcistične nezmotljivosti… starševske nedotakljivosti.. je nabijanje kompleksa manjšega boga.
Bogovi pa ne živijo prav dobro med ljudmi.
BISTVO PROBLEMA je HELIKOPTERSKO STARŠEVANJE
..če pač uporabimo sodoben izraz. Saj v 19. stoletju ni bilo kaj dosti drugače, kjer je oče – nesporna avtoriteta – bil dobesedni lastnik svojih otrok (tudi v pravno legalnem smislu) in otrokom dodeljeval vloge ter morebitno lastnino, celo odobraval soproge itd.
Poanta je torej, ne glede na to ali iz permisivne ali avtoritativne perspektive, kdaj ali sploh kdaj otroka osvobodijo svojega nadzora, moraliziranja.. ga “spustijo v svet”?
O tem je pa že veliko bolje v pesniški obliki Kahlil Gibran:
“And a woman who held a babe against her bosom said, Speak to us of Children.
And he said:
Your children are not your children.
They are the sons and daughters of Life’s longing for itself.
They come through you but not from you,
And though they are with you yet they belong not to you.
You may give them your love but not your thoughts,
For they have their own thoughts.
You may house their bodies but not their souls,
For their souls dwell in the house of tomorrow, which you cannot visit, not even in your dreams.
You may strive to be like them, but seek not to make them like you.
For life goes not backward nor tarries with yesterday.
You are the bows from which your children as living arrows are sent forth.
The archer sees the mark upon the path of the infinite, and He bends you with His might that His arrows may go swift and far.
Let your bending in the archer’s hand be for gladness;
For even as He loves the arrow that flies, so He loves also the bow that is stable.”
V prevodu (kjer se marsikaj izgubi) to zveni nekako takole:
Vaši otroci niso vaši otroci.
Sinovi in hčere klica Življenja k Življenju so.
Po vas prihajajo, a ne od vas.
Čeprav so z vami, niso vaša lastnina.
Lahko jim darujete svojo ljubezen, toda ne morete jim dati svojih misli, kajti oni imajo svoje misli.
Lahko sprejmete njihova telesa, ne pa njihovih duš,
kajti njihove duše že prebivajo v hiši jutrišnjega dne, ki je vi niti v svojih sanjah ne morete obiskati.
Lahko si prizadevate, da boste takšni kot oni, toda ne trudite se, da bi oni ravnali kot vi
Kajti življenje ne teče nazaj in se ne ustavlja ob tem, kar je bilo včeraj.
Vi ste lok, iz katerega so kot žive puščice izstreljeni vaši otroci.
Lokostrelec pa vidi cilj na poti neskončnosti in On s svojo močjo napenja lok, da bi Njegove puščice mogle leteti hitro in daleč.
Naj napetost, ki jo ustvarja v vas Lokostrelčeva roka, rodi veselje,
kajti kakor ljubi puščico v letu, tako ljubi tudi lok, ki miruje.
Tisto kar ljudje ves čas nekako ne spregledajo je, da se NADZOR nad ljudmi, otroci.. izvaja tako iz permisivne, kot avtoritativne perspektive.
Kontrol-freaki nimajo problema obleči eno ali drugo (pre)obleko. Zanima jih že v osnovi zgolj NADZOR in ne kako in s čim ga dosegati ter ohranjati.
Pozdravljeni, z zanimanjem sem prebrala vaše razmišljanje.
V popolnosti se strinjam z vašo navedbo – Nabijanje narcistične nezmotljivosti… starševske nedotakljivosti.. je nabijanje kompleksa manjšega boga. Bogovi pa ne živijo prav dobro med ljudmi.
Obenem dodajam, da sem, ko sem videla vaš psevdonim, v mislih in čustvih zajadrala nazaj v mojo mladost, ko sta bila moja tesna in dolgoletna prijatelja Siddharta in Stepni volk. Zelo sta mi pomagala.
Lep preostanek vikenda želim, Leonida
Nisem pričakovala toliko žolča ob objavi člankov.
Danes mi je žal, da sem jih poslala ob takšnem izlitem žolču in nestrpnosti v naslednjih komentarjih , ki so objavi sledili.
Vprašam se kam je šel ta svet? Verjetno bi bilo manj Julij( odrezana roka) in uničenih življenj tako otrok kot staršev, če ne bi bilo toliko nasvetov o prekinjeni komunikaciji.Noben spor se s prekinjeno komunikacijo ne reši
Povzroči samo globoko žalost v ljudeh
In še nekaj bom dodala.Prva osnovna poteza ljudi z NOM je da osamijo osebo od prvotne družine s tem , ko od njih zahtevajo da prekinejo z njimi komunikacijo, druga je da izkoristijo čustveno povezanost- ljubezen- in da ga obkrožijo z lažmi in s svojimi ljudmi.Tako operejo možgane.Opozarjam vse mlade ljudi da ne nasedajo več zgodbam o starših, ki niso nič vredni.Starš ima svojega otroka najraje na svetu in bi bil pripravljen za njega umreti.Starš odreagira proti željam svojega otroka samo takrat , ko ugotovi da je ta zmanipuliran.Ko imaš ob sebi otroka, ki ga več ne prepoznaš, ki bi te rad videl mrtvega, da bi ustregel svojemu partnerju pa je to enako kot bi imel ob sebi zasvojenca z mamili.To je enako kot v knjigi Mater ubit za šus.Kdor se s tem ni srečal le težko o tem sodi.Mislim, da Odmev ve o čem pišem, ker sta najini zgodbi identični kar se tiče snah in njihovih staršev in pogojevanja glede materialnih stvari.Fantje so obljubili vse.