Najdi forum

Še ena večna tema, če si v odnosu z nekom, ki ima osebnost, ki spominja na mejno ali narcistično motnjo.

Torej, zaljubiš se, misliš, da si v nebesih, morda celo narediš družino, otroci in vse ostalo ali pa si rojen v družino, kjer so takšni starši. Kje je za vas tista meja, ko si rečeš, dovolj in začneš postavljati meje ( odločen ne , s posledicami, če se ne upošteva) in kaj je tisto, da se odločiš, da povsem prekineš nezdrave odnose?

Pri meni, ko otroku momsterjev je trajalo desetleja, da mi je nekoč kapnilo, da je to popolnoma bolno in nato še nekaj let in mnogo razožaranj, ko sem poskušala, da bi vseeno nekako vzpostavila odnos, da sem sprejela, da staršev nikoli nisem imela in jih nikoli ne bom in moram najprej poskrbeti zase in absolutno ne smem popustiti nobenim kapricam, niti svojim čustvom, kadar so me hotela “zapleljati” v dobro ( pa saj ni tako hudo) ali slabo ( ko mi je dvigal pokrov). IN šele ko so poteptali vse, kar je sploh še ostalo v meni, sem zares dokončno rekla dovolj in me ne gane prav nič. Potem pa še nekaj let, da sem sprocesirala do te točke, da nisem ne jezna, ne razočarana, niti ne hrepenim po nečem, česar ni, da preprosto vem, da so, da niso sposobni odnosa in da zdrave odnose iščem drugje.

In šele ko sem vzpostavila meje ( enkrat na teden , po telefonu in vsake toliko obisk v živo) in ko smo šli čez vsa izsiljevanja in drame in so končno sprejeli, da me ne morejo premakniti niti za milimeter in da če me želiijo, me lahko “imajo” pod temi pogoji ali pa sploh ne , se je sploh lahko vzpostavl nekakšen kolikor toliko miren odnos. Prej pa ne.

Kaj pa vi?

GittaAna

20 ‘odraslih’ let. S tem da sem najprej prepoznala svoj delež, ne delež človeka z NOM. Ugotovila, da imam problem z zlitjem ali vsaj poskusom tega, da bi se zlila z osebo. To je veljalo za vsa področja (odnos do matere, prijateljev, partnerjev) – razen pri lastnih otrocih (vsaj to! ). Ob zavrnitvi sem doživljala “smrtne muke” in potem kakor PTSM. Vse na nuli- samopodoba, samozavest, zaupanje vase, lastna vrednost, ljubezen do sebe, sočutje do sobe … Ko sem na terapiji začela vse to spoznavati, ozaveščati in nato zdraviti, se je počasi oblikovalo spoznanje, da tudi “na drugi strani” ni vse v redu, kar se je dokazalo, ko sem prvič postavila meje.

Dve leti je hudo bolelo – ne ves čas, ampak vseeno zelo pogosto. V zvezi z materjo. Pri prijatelju, sicer je kar nekaj starejši od mene, je šlo lažje- že prej ugotovila, da nekaj ni v redu, ker se je začel vse bolj čudno obnašati, napr. obdolževal me je o nekih stvareh, za katere sploh še nisem slišala, se drl name, me mesece ignoriral, nato pa mi pošiljal najbolj prijazne mejle … in ko nisem več pristajala na vse to, se je lotil ‘smear campaign’ in to mi je bilo dovolj, da sem prekinila stike, ravno v tistem času sem začela odkrivati NOM in kaj to sploh je. Tako da če pogledam za nazaj moram reči, da mi je bil v neko pomoč, drugače ne vem, a bi kdaj sploh ugotovila, za kaj gre pri materi. Od terapevta in psihiatrinje takih odgovorov žal nisem dobila, te motnje se niso omenjale (ne mom ne nom).

Občutki krivde so bili grozni. Strah, tesnoba. Pomagalo pa mi je ravno to znanje, ki sem ga dobila v knjigah, glede NOM pa še več na spletu. Tako je vsaj izginila razumska dilema, ali sem res najslabša hči, hudoba, nehvaležnica (!) itd. In tako sem tudi doumela, kaj sem za mamo in da nikoli ne bom to, kar bi želela biti : enakovreden odrasli človek in človek z lastnimi čustvi, težavami, potrebami. Prej sem bila med dvema ognjema – z ene strani mi je sin “težil” glede babice (niti pod razno namreč ni popuščal njenim manipulacijam, kar jo je razbesnilo) hkrati pa mi je ona “težila”, kako je nevzgojen itd. in kadar sem napr. imela težave z njim in me je zelo skrbelo in se mi je depresija poslabšala. se je pričakovalo, da bom jaz njo tolažila, ker “jo tako skrbi za vnuka”. In sem počasi prišla do točke, ko mi je bilo tudi tega dovolj in sem jo na hitro odpravila, enkrat sem ji rekla, da je mene kot mater zelo zelo skrbelo in sem bila vsa panična in da zato res nisem imela energije za kaj drugega, če mogoče lahko pogleda s tega vidika na te stvari. (Je preskočila na drugo temo.)

Potem počasi kakor nekakšno žalovanje- prideš do točke, ko vsaj za silo odžaluješ to, da si živel v iluziji in da se ne bo nikoli uresničila. Potem ostane še rahla, topa bolečina, ki se da prenašati. Ostane pa vseeno neki primanjkljaj v duši, neka praznina in včasih ob sprožilcu še močno zaboli.

Glede zlobe ne morem, da se ne bi strinjala z GittoAno. Ja, včasih, pri določenih temah pa zelo pogosto sem to opazila. Prav se ji obraz spremeni. Kar strašljivo zgleda. Iz nje pa vre tak strup, da se moraš čuditi, da je to sploh možno. No zdaj take teme hitro zaključim, moram pa tudi po pet krat ali več ponoviti, da se o tem ne bom pogovarjala.

Meni se zdi tudi čisto logično, da tako dolgo ne ugotovimo, za kaj gre, saj smo bili “programirani”, da tega ne bi ugotovili in da bi večno služili kot podaljšek staršev. In to vzameš za normalno in v tem vidiš (ker kot otrok ne znaš drugače) ljubezen. 🙁 In da si odgovoren za njihovo počutje, njihov “well-being” in seveda njihov odnos do tebe. In se počutiš kaj vrednega samo, če se priden in ubogljiv in slepo slediš in misliš, da se s tem dobi ljubezen tudi pri drugih. Potem pa sto razočaranj, ko si izkoriščen in osleparjen znova in znova. In vsakič se ti potrdi globoko vsajeno prepričanje, da nisi kaj vreden, da si slab, da si ne zaslužiš živeti. Do tega pripelje pogojevana starševska ljubezen. Še zdaj se borim s tem in z depresijo. Mi je pa že uspelo, da se ne počutim več krivo in kot da sem najslabša hči na svetu in sprijaznila sem se tudi s tem, da širom naše rodbine je ona priljubljena, jaz pa izobčena (kot otrok in v mladostniških letih sem bila “uporabna” zanje za izkoriščanje, žalitve in razne verbalne napade in obrekovanja- to zadnje je gotovo še zdaj prisotno, a me ne gane več.) Mi je kar prav tako, ker niti nimamo kaj skupnega, ker živijo v čisto drugačnem svetu (materializem, furanje imidža). Dolgo me je tudi to bolelo, ker pač je “žlahta” in misliš, kdo mi bo pa stal ob strani, če ne oni. In boli, da te izobčijo in to po tem, ko so oni tako grdo ravnali s tabo. Žal opažam, da je to neke vrste pravilo v življenju in tudi razumem, zakaj je tako in da je najbolje tako- glede na dane okoliščine.

Vse skupaj se strne v tisto, kar si že večkrat napisala GittaAna. To je “vesolje zase”, čisto drugače razmišljajo, čutijo, to je drug svet in v njem smo mi lahko samo sužnji ali izobčenci. Mehanizmi njihove “obdelave” so po mojem čisto podrejeni tem silovitim notranjim vzgibom, pod katerimi mora biti huda bolečina in travma, ampak so jo “odrezali” ali pa zakopali in mislijo, da prihaja od zunaj …

Meni se zdi cel moj lajf grozen zaradi nje, mame namreč. Mi je morila do 21 leta, ko sem se odselila k fantu, zaradi nje seveda, ne toliko zaradi fanta. Nisva bila idealen par, vseeno sem zanosila, se poročila, še en otrok. Kupila sva hišo. Potem sva se ločila. Izplačal me je in on postal lastnik hiše. Sama sem kupila stanovanje v manjšem kraju. Otroka sta bila tam zelo nesrečna. Mama je stalno hodila k nam. Nekako me je prepričala, da smo se preselili k njej v LJ. Zdaj živimo pri njej in je obupno. Otroka sta se stalno kregala z njo. Manjšega sina ima rajši in se stalno nekaj heca z njim, starejšega pa ne mara, zaradi nje se tudi otroka ne marata med sabo. Predvčerajšnjim mi je počil film, ker se je spravila pri kosilu na starejšega sina in se drla nanj. Povedala sem ji svoje, jo nadrla inazaj td. Zdaj sta otroka na njeni strani, kako, da je ona uboga. Izpadla sem jaz hudobna. Ali ima kdo nasvet, kaj naj storim. Help me out of here! V stanovanju imam najemnike in kredita za novo stanovanje ne bi dobila, ker sem sama in ker že imam kredit za avto. Ali jo lahko dam v dom za upokojence brez, da v to privoli?

nova
Uredništvo priporoča

Tukaj si izposojam citat iz enega zgornjih zapisov. O tem, kako oseba, ki živi z NOM ne dobi od psihoterapevtov in psihiatrov nobenih odgovorov. Ni ga psihoterapevta ali psihiatra, ki bi prizadeti osebi, ki jo obravnava, odprl oči, s kom dejansko ima opravka, zaradi katerega sploh sedi pri psihoterapevtu ali psihiatru. Prizadeta oseba se sama dokoplje do spoznanja.

“….Tako da če pogledam za nazaj moram reči, da mi je bil v neko pomoč, drugače ne vem, a bi kdaj sploh ugotovila, za kaj gre pri materi. Od terapevta in psihiatrinje takih odgovorov žal nisem dobila, te motnje se niso omenjale (ne mom ne nom)…..”

Tule dalje pa citiram psihoprofil (od kliničnega psihologa) neke osebe. Torej, gre za psihoprofil na podlagi intervjujev, vprašalnikov in Rorschach testa. In tale opis osebe dejansko JE tipična narcisistična osebnostna motnja.

Ampak, pazi! Se ne imenuje nikjer s to konkretno besedo. Prizadeta oseba pride sama do spoznanja, kot da ni bila nikoli pri psihiatru ali psihoterpevtu, ki jo tekom celotne obravnave dejansko puščajo v megli, da se sama lovi v svoji megli, dokler sama ne pride do spoznjanja, pri čemer ji psihoterapevt ali psihiater ni bil v prav nobeno pomoč.

Evo, sledi opis osebe. Sem prepričana, da vse, ki tukaj gor puščate poste, prepoznate tale profil:

“Mišljenje neobičajno, pod vplivom močnih čustev, bojazni. Introvertiran, redkejši socialni stiki, trd, tog, težaven v razmišljanju in doživljanju. Ima notranje konflikte, negotovosti in dileme pri doživljanju samega sebe in drugih ljudi. Je občutljiv, slabše zaupljiv, zadržan, previden, prekomerno pozoren na namere drugih. Njegove predstave o drugih ljudeh in o svetu so razcepljene, razdvojene, nagnjen k črno belemu dojemanju ljudi. Ima slabši pogled vase, druge ljudi slabše razume in se vživlja vanje. Negativna čustva potlačuje in zavira, ob nakopičenju napetosti burno izraža. Neizražena negativna čustva se kažejo v opozicionalnosti, negativizmu, v doživljanju socialne okolice kot neprijazne in nenaklonjene.”

Nehvaležnica number one, na dveh stolih ne moreš sedeti in tudi sama boš morala sprejeti ogovornost za svoje življenje . Ne moreš sprejeti finančne oziroma stanovanjske pomoči matere in jo istočasno nasilno spravljati v dom ( to se na srečo ne da, ker drugače bi bilo še več zlorab, kot jih že je ).

Sama bi se takoj odselila od matere, ne glede na karkoli. Stanovanje imaš, torej ni takšna težava, tudi najemniki imajo odpovedni rok, zato to ni nikakršen izgovor, da še naprej ostajaš tam, razen morda, da ti je tako v bistvu lažje oziroma bolj konfortno, kar se tiče financ. Zanimov pa je, da se ti ta vzorec, da se, ko se pojavijo težave, presliš k prvemu, ki se ti zdo kolikor toliko primeren, zato bi bilo dobro razmisliti tudi o tem, zakaj ne začneš iskati samostojnih rešitev, temveč se vedno opreš na nekoga drugega.

Glede na to, da si pod njeno streho, se boš pač morala ukvarjati z njo. To ne pomeni, da moraš požreti vse, kar ti bo servirala, temveč, da začneš delati na sebi, se začneš učiti postavljati meje, zdrave odzive na njeno bolano vedenje in predvsem, kako zaščiti otroka. To je tvoja odgovornost in to nima prav nič opraviti z njo. V življenju boš srečala še mnogo drugih momsterjev in ona ti je odlična priložnost, da se začneš učiti, kako se z njimi ravna, da ohraniš sebe.

Še bolje pa bi morda bilo, da bi se začela ukvarjati s tem, zakaj meniš, da ne bi mogla preživeti sama in si sama ustvariti bolj zdravo okolje tako zase, kot za svoja otroka, ki živita v izjemno nezdravem okolju. Če ne sedaj, se boš morala s tem ukvarjati tarkat, ko bosta malo večja in bo vse to izbruhnilo ven.

To se deloma kaže že sedaj, ker sta se že začela obračati proti tebi. Ena od bistvenih značilnosti momsterjev babic in dedkov je, da manipulirajo svoje vnuke in jih pogosto obrnejo proti staršem, zato načeloma velja, da jih nikoli ni dobro pustiti samih z momster babico ali dedkom. Mislim, da je že ne tam forumu kaj nekaj zgodb, ko so na koncu otroci povsem obrnili proti staršem, ker niso pravočasno začeli ukrepati in otroke umaknili iz strupenih odnosov.

GittaAna

GitaAna, hvala za odgovor. Sem se kar zamislila.

New Report

Close