otrok MOM-ovca in jeza

Pozdravljeni,

oglašam se po daljšem času (za tiste, ki se ne spomnijo: pred nekje 3 leti sem prekinila stike s primarno družino, v kateri sta kraljevala 2 MOM-ovca).

Danes sem glede primarne družine kar OK. Mislim pa, da se čistijo zadeve na drugih področjih. Kmalu po prekinitvi stikov, spremembe v službi. Na nek način postavljanje mej, potem celo uspešna menjava službe in vse ok.

Sedaj pa z možem. Ni toliko relevantno v detajlih, pač ni prisoten že vsaj pol leta (me nekako odriva stran, nikakor pa ne govori o problemih- predvsem razlogu, da se je spremenil). Priznam, da mi je zelo težko se ponovno boriti na novi fronti, boleče je spet prekopavat neke vzroke, posledice, kopat po ranjeni preteklosti in ranjeni osebnosti. Pač vedno boš otrok MOM-ova in to ima neke posledice. Nisi povsem trden v svojih odločitvah, boriš se s postavljanjem mej, nimaš dovolj prijateljev, ki ti ob težkih trenutkih stojijo ob strani oz. ki bi res razumeli kako je odraščat ob MOM-ovcu, si preveč toleranten in potrpežljiv, veliko preneseš….

Imam pa dileme okoli jeze.
JEZA…. opažam, da imam probleme z njo. Ko se nekaj zgodi, se prebudi ogromno jeze. Jeza tudi predolgo traja. Se za prejokanimi dnevi ponovno vrne kot en vulkan iz globin – verjetno bolečine, razočaranja (ponovnega, podobnega kot pri primarni družini). Preveč jo pestujem, čeprav je nočem. Vem da mi škodi. V primarni družini se seveda ni smelo jezit, to si je lahko dovolil le šef. Svoje jeze nisi smel izrazit in si jo nekam zabasal, v svoje globine…. Verjetno je imam na zalogi veliko, te potlačene, še od nazaj.

Ne vem točno kako naj se tega lotim (če ima kdo od tukaj podoben problem???). Sprehodi pomagajo (to lahko grem skupaj s tamalimi). Prijateljica pa pravi, da bi mogoče morala v hrib, dokler skoraj skup ne padem, da se to sprosti.

Na spletu najdeš nasvete, kako se ne predati jezi, štet do 10 pa potem dalje. Samo mislim, da v mojem primeru ne bi bilo OK, ker bi čustva spet samo potlačil…

Zahvaljujem se v naprej za kakšen koristen nasvet ali mnenje in vse dobro vsem!

medouhec

pozabila sem napisati, kaj me jezi:

da mi ne uspeva zakon (nisem boljša kot domači, kaj se je zgodilo?!)
da me mož, po vsem, kar sva dala skoz, zavrača (sem res tako slaba? a sem tak zmaj, da ne pove? ima mogoče drugo? kakšno nezaupanje mora bit od zadaj?)
da ne deli z mano, kaj mu je (kako mi lahko naredi kaj takega, kako naj povrem zaupanje vanj)
da se moram spet boriti (pa ne že spet, kaj bi lahko bil malo mir)
da sem mislila, da imam neko zaledje, zdaj pa kot ga ni (grozljivo!)
da tratim lepo vreme, svoj čas na žalostne teme, življenje bi moralo biti vse kaj več (zakaj spet drame, kaj lahko kam gremo in se imamo fajn)
da se toliko jočem (slabič)
da ta kratko potegnejo otroci, kar je zadnja stvar ki bi jim jo privoščila (kakšen zgled sem jim?!)
da sem sama na svetu (občutek osamljenosti je neznosen, se res na nikogar ne morem zanesti)
da tega nisem prej opazila (spet se pustiš pohojat)
da me vse to tako prizadane (nisem dovolj močna, kako naprej, kaj sedaj)

… uf tole na papirju zveni še 100x huje 🙁

eno znano ime izpred let, lep pozdrav.

Se spomnim sebe, ko sem pred leti točno to vprašanje zastavil dobremu prijatelju, ki pozna zadeve, pa je rekel da je to vprašanje za milijon evrov. Kam z vso to jezo? Greš v gozd pa pretepeš kakšno drevo 🙂
Jaz sam sem se našeč v hribih, telo ti dela, glava vidi kaj lepega, postaneš hvaležen malo bolj, malo veš sprejemas, in meni na ta način kar gre, da proti bivšemu partnerju ne občutim več (veliko) jeze.
Komu pa zaupati na tem svetu, in komu dati veljavo, da ima vpliv na to, je pa tudi precej nevarna reč. Na enem pogovoru mi je duhovnik precej iskrivo rekel, da na tem svetu lahko zaupaš samo sebi in Bogu. Če slednjega nimaš, potem je točno ena oseba, kateri lahko zaupaš. Seveda to ne pomeni, da ne zaupam ljudem in prijateljem okrog sebe, ampak se zavedam, da so tudi oni samo ljudje, s svojimi problemi in vsem, tako da (še) vedno skušam graditi čimveč na sebi.
To traja že nekaj let, isto postavljam meje in trikrat preverjam, kako je bilo takrat, kako je danes in ali sem siguren…ne vem, mogoče se to nikoli ne bo nehalo, ampak samo zmanjšalo…
Delam, kar lahko, včasih se malo ustavim in kaj s kom predebatiram in skušam videti iz drugačnega zornega kota, to je pa to, pač nismo vsemogočni. In jutri je nvo dan, pa še sonce bo.
Srečno in se še kaj beremo,

lp SVO

Spoštovana Medouhec,

kot prvo menim, da bi se morali pogovoriti s svojim možem. Moram pa dodati, da vse, kar pišem v tem dopisu pišem z namenom, da bi vam pomagala odpreti oči. Ni moj namen vas kritizirati. Tudi sama šem šla skozi različne faze življenja in vem, da smo vsi ranjene duše, ki moramo prvo to spoznati, potem pa počasi preiti v ozdravitev.

Sigurno je nekaj: vaša jeza ga odbija. Ko je človek jezen in ga jeza ne mine, vse besede na drugi strani naletijo na gluha ušesa (torej ga vi niti ne slišite, ker ste povsem v svojem elementu). Jeza je velik razlog razhajanj in ločitev. Če vam mož ne more povedati kaj si želi, potem vam pa naj vsaj napiše. Bo lažje zanj in tudi potem za vas. Skupna terapija seveda pride v poštev, ampak še prej je potrebno vsaj začeti odpravljati jezo.

Za vaše življenje je poglavitno, da se jeze otresete. Sprehodi in podobno tu niso na mestu. Ti delujejo le za trenutke. Za začetek se jih seveda poslužujte, ampak začeti bo treba pospravljati od znotraj. V sebi nosite raznovrstne zamere. In zamer se je potrebno otresti.

Bom kar prekopirala vaše zapise in odgovarjala kar po vrsti:

da mi ne uspeva zakon (nisem boljša kot domači, kaj se je zgodilo?!) – verjetno imate manjvrednostni kompleks, ki ga je potrebno rešiti. Vedite, da smo vsi enaki od znotraj (naše duše), le um in naše misli in stari zapisi v možganih nas vodijo v napačno smer.

da me mož, po vsem, kar sva dala skoz, zavrača (sem res tako slaba? a sem tak zmaj, da ne pove? ima mogoče drugo? kakšno nezaupanje mora bit od zadaj?)- vzemiva, da mož druge nima. Zakaj vam ne pove? Moj odgovor: ker mu je vse skupaj presedlo, do konca namreč. Ker je ugotovil, da tako ne more več živeti in da vse kar vam je prej povedal sploh niste slišali ali upoštevali. Človek obmolkne, ko je vsega preveč. Partnerjeva jeza pripelje do tega nedvoumno. Ampak vedeti je treba, da ni ostalo samo pri jezi. Jeza se pari z nezaupanjem, nespoštovanjem, z nemogočimi pričakovanji, z videnji, ki jih drugi ne more razumeti in še mnogo tega…

da ne deli z mano, kaj mu je (kako mi lahko naredi kaj takega, kako naj povrem zaupanje vanj)- tukaj se vidi, da nosite v sebi globoko ranjenega notranjega otroka. Vaš vidik je osredotočen le na vas, zalo verjetno hitro vso krivdo prevrnete na njega. Nenazadnje pa mu očitate, da mu ne morete povrniti zaupanja. Takšni vidiki in pogledi so fatalni in mimogrede vodijo v razpad veze. Zaupajte sami sebi in zaupali boste v njega.

da se moram spet boriti (pa ne že spet, kaj bi lahko bil malo mir)- rekla bom tako, življenje ni borba, je pa pot, ki je včasih manj prijetna, drugič spet prijetna in osrečujoča. Poskusite spremeniti fokus in vaše mišljenje o življenju, o borbi itd. S tem boste v sekundi razrešili to težavo.

da sem mislila, da imam neko zaledje, zdaj pa kot ga ni (grozljivo!) Besede “grozljivo” in podobne besede izbrišite iz vašega spomina- to je resnično nujno. Vse takšne besede sprožijo v vas emocijo. In emocija kroji dobesedno vaše življenje. Kar se tiče zaledja: edino zaledje, ki ga imamo smo vedno mi sami. Sami si ga naučite nuditi. TGre za vaša velika pričakovanja. In vsa pričakovanja, ki niso uresničena vodijo v slabo voljo, manjvrednostne komplekse, jezo. Opustite pričakovanja. Ne pričakujte nič več. In dobili boste vse. Naučite se to na novo. Obdelajte vaše misli, odstranite negativo, polnite jih z pozitivo. Vedno znova in znova, dokler nove msili ne bodo res sedele, dokler ne bo kančka pričakovanj. Od tukaj dalje vas čaka samo še notranji mir in sreča. In tudi čudovit odnos- to vam garantiram.

da tratim lepo vreme, svoj čas na žalostne teme, življenje bi moralo biti vse kaj več (zakaj spet drame, kaj lahko kam gremo in se imamo fajn)- tukaj se mi zdi, da želite probleme pomesti pod preprogo, vse skupaj pozabiti in se enostavno lepo imeti. S problemi se je potrebno soočiti iz oči v oči. Občutiti in sprejeti vso bolečino in nato opazovati, odpustiti in izpustiti… Vaja dela mojstra, samo začeti je treba. Problemi se vračajo samo zato, ker z njimi nismo počistili. Pa ne zunaj sebe, ampak v sebi. Vedno je potrebno začeti pri sebi in v sebi- v nobenem primeru pri drugih. Ko se sami spremenimo se spremeni tudi naša okolica. Mnogi rečejo “naj se on prvi spremeni”. Takšno razmišljanje ne pripelje nikoli nikamor. To je razmišljanje ega. Ego nas vodi, potrebno pa je vodilo vzeti iz rok ega in ga dati v roke svojemu srcu. Začnete lahko z veliko vajami kako postati sam boljši in ljubeč človek. Kako dati vso ljubezen drugim od drugih pa nič pričakovati nazaj. To se nam zdi v stanju ega nemogoče kot, da bomo potem brez ljubezni umrli. Ne umremo takrat, umiri se le naš prepotenten ego.

da se toliko jočem (slabič)- ko se smilimo samemu sebi se jočemo. Tudi močni ljudje jočejo, ampak ob drugih priložnostih. Jok je odraz tega, kar si v glavi razmišljate o svojem stanju. Bolj kot se smilite sami sebi, bolj kot si razmišljate, da vas nihče nima rad daljša je perioda joka. Se vprašate kaj razmišljate takrat ko nehate jokati? Ali se niste takrat z neko mislijo sami sebe pomirili? Ali niste takrat našli izhod sami? Ste a ne? In ta izhod iščite takoj ko vas napade jok. Spremenite svoje MISLI. To vam naj postane sveti zakon na vseh področjih in v vseh težavah. Spremenite misli, najdite pot do pogleda z druge strani. Spremenite fokus, začnite misliti o vaših otrocih. Ali je res potrebno, da vas gledajo kako ste žalostni in jočete? Ko boste dobili v sebe zavest, da hočete za otroke res najboljše, potem boste tudi ravnali tako.

da ta kratko potegnejo otroci, kar je zadnja stvar ki bi jim jo privoščila (kakšen zgled sem jim?!)- zgoraj opisano… otroci bodo te vzorce vzeli v svoje življenje. Nudite jim bolj zavestno nove vzorce s tem, da začnete kontrolirati svoje misli. Vse lepo korak za korakom…

da sem sama na svetu (občutek osamljenosti je neznosen, se res na nikogar ne morem zanesti)- ste res sama? Poglejte okrog sebe? Začnite se družiti. In začnite drugače razmišljati- torej ravno nasprotno. Ko bodo nove misli zaorale ledino v možganih bodo stare izginile. Kako priti do tega? Samo s ponavljanjem novih misli vedno znova in znova. Ker ste odrasla oseba, lahko dejansko vse naredite sami. Zakaj potrebujete nekoga, da bi se nanj zanesli? Imate vendar sami sebe. Zanašanje na drugo osebo je ubijajoče za vsakogar. S tem početjem je potrebno nehati, kajti s tem uničujete prvo sebe potem pa še partnerjevo ljubezen. Ampak vedno v dobri veri in ljubezni do drugega. Če nekaj od drugega ne dobim se zato ne smem jeziti. Krepite ljubezen do drugega. Vse ostalo pa je potrebno pozabiti. Da bo za nas nekdo skrbel, da se bom lahko zanesla na nekoga, da me bo naredil neosamljeno…to ne gre. Začnite iskati poti kako se boste imeli zdravo radi sama sebe. Ko boste prišli do te točke, boste znali dati ljubezen drugemu. In na koncu koncev dobimo tisto kar najmanj pričakujemo- ljubezen vsega sveta.

da tega nisem prej opazila (spet se pustiš pohojat)- tega ne razumem čisto. Mislim pa, da ne vidite svojih težav (z vami).

da me vse to tako prizadane (nisem dovolj močna, kako naprej, kaj sedaj). Glejte, ko si sami rečete stavek “to me tako prizadene”, potem to možgani verjamejo in reagirajo po vzorcu, ki je v vaših možganih zasidran od otroštva dalje. Poskusite si rečti “ne prizadene me nič več, ni problem če boli, zmogla bom itd.

Dovolj ste močna, le mislite si, da niste. Samo morate najti prave ključe (misli), da oprete vrata v vaše novo resnično življenje.

Na žalost veliko ljudi misli tako: ko se bom oddaljil od mom starša, partnerja itd. sem rešil problem. Ja zaenkrat je problem rešen, ker ni več tistih pritiskov. Ampak “problem” ostane v nas. Mi se moramo korenito spremeniti. Drugače nas življenje vodi v iste življenjske situacije. Popolnoma iste. Če smo se uspeli oddaljiti tako ali drugače od čustvenih vampirjev, potem zmoremo tudi korenite spremembe v sebi. Zagotovo. In ta moč je dana vsakomur. Je pa res, da se nič ne da kar tako čez dan ali v tednu dni. Proces korenite spremembe traja odvisno od osebe. Naše MISLI lahko s trdim delom na sebi trajno spremenimo v 6 tednih- če delamo vsakodnevno na tem- torej opazujemo naše misli in jih nadomeščamo z novimi. Od tukaj dalje pa je potem pot veliko lažja. in kratka. Zadati si je potrebno nalogo, da bomo izboljšali sami sebe. Da se bomo naučili dajati ljubezen in živeti v smislu ljubezni. Da odpustimo drugim, da izpustimo VSE zamere… ZELO pomembno je, da opustimo pričakovanja in želje v zvezi do drugih ljudi (kogarkoli: naj si bo to partner, otrok, sodelavec…). Po moje zelo pomembno je tudi dejstvo, da se oddaljimo od negativnih vsebin v medijih, da se oddaljimo od ljudi, ki trosijo negativne misli naokrog. Iskati je potrebno družbo pozitivnih ljudi, če se to le da. Tako nekako poteka ta pot. V enem letu lahko človek doseže popolno preobrazbo sebe. Samo želeti si je treba. Nič se v zgodi samo od sebe, želja mora obstajati. Mora pa obstajati tudi naše delovanje v tej smeri. Čitati o teh vsebinah ali poslušati na you tube vsebine (ponavljam Ana Bučevič je zelo dobra, kdor pač ne razume angl.).Dobro se je dnevno polniti z dobrimi mislimi. Vse poti vodijo k uspehu. Samo začeti je potrebno.

Želim vam vse dobro na vaši poti. Sprejmite vse izzive in vedite, da vas vsak izziv še bolj okrepi. Niste sami. Veliko nas gre po tej poti. In vsak, ki se resnično poda na to pot tudi uspe- prav vsak. Bodite eden izmed teh ljudi. To želim iz srca vam in vsem, ki še to potrebujete.

Lp,

Pozdravljena Medouhec!

Vsak, ki živi v disfunkcionalni družini nosti posledice. Že zaradi vzorcev, ki jih dobiš v otroštvu, kot tudi morebitnih čustvenih, fizičnih ali drugih zlorab, ki jih doživi. Zato je delo na sebi, če želiš živeti normalno nujno. Še posebej, če te posledie potem trpijo tudi otroci in drugi bližnji, ki niso prav nič krivi za to.

Med posledicami v odraslem obdobju so lahko tudi čustena nihanja in eksplozivna jeza. Vendar četudi veš, da je to lahko zgoljk posledica je še vseeno tvoja odgovornost, da stroiš vse, da preprečiš, da bi to sedaj škodovalo drugim. Zgolj z zavedanjem , da imaš problem , še ne pride do rešitev. Tudi sam to zelo težko rešiš, četudi se da z res discipliniranim izobrževanjem in delom na sebi. Zato ti priporočam čimprejšno terapijo, da se soočiš s svojimi demoni in zaživiš na polno.