Mama
Živjo. Spet se obračam na vas, ker ste mi v preteklosti že pomagali. Obrnila sem se sicer že na en drug forum, ampak me je prvi komentar zelo prizadel 🙁
Stvar je taka. Zanosila sem pri 17 in sedaj pri 26 še vedno s sinom živim pri svojih starših, ker se mi žal ne uspe finančno osamosvojit. Delam preko študentskega servisa, študiram že drugo fakulteto za več možnosti za zaposlitev, skrbim za sina in pomagam doma pri opravilih. Že dve leti imam fanta, ki prb 2x na teden pride na obisk in tudi prespi. Pomaga tudi pri hišnih opravilih in večkrat kupi tudi hrano. Vendar morem vedno od mame poslušat kako je slab, ker ima končano samo poklicno šolo, kako je neumen ker dela samo v proizvodnji in kako si nisem uspela dobit boljšega fanta. Še bolj me boli, ker je fant od moje sestre vedno super. Ne moti je, da ima tudi on končano “samo” poklicno šolo. Kako se naj se branim pred takimi izbruhi? Zadnje čase mu najraje rečem, da naj sploh ne pride in se vidiva ko nje ni doma.
Pozdravljena, Breza44. Razumem vašo prizadetost, ki jo razumem kot reakcijo na krivično vrednotenje vašega fanta v primerjavi s sestrinim. Gre morda pri vaših starših, predvsem mami, tudi za razlike v obravnavanju in čustvenem sprejemanju vas in vaše sestre? Na to sem ob tem pravzaprav pomislila. Razlikovanje med otroci v družini je namreč sila pogosto (golden child versus grešni kozel), prilagam nekaj linkov in razmišljanj o tej tematiki, da bi vam lahko konkretneje odgovorila, bi namreč potrebovala več podatkov:
Že nekaj časa se vrtim v krogu žalosti, predvsem pa ne razumem svojih staršev. Uspešno sem končala študij in imam za sabo že nekajletno kariero, v zadnjem letu pa sem službo žal izgubila. Starše sem prosila za manjšo finančno pomoč, vendar so jo odklonili in rekli, naj se znajdem sama. Po drugi strani pa sestri, ki je malce mlajša od mene, ni končala študija in dela v domačem podjetju, omogočajo popolno finančno podporo. Tudi živi pod njuno streho, jaz pa si najemnino plačujem že vsa leta sama. Ne razumem, kako lahko delajo takšne razlike, čeprav sem bila do njiju vedno zelo spoštljiva. Boli me tudi to, da je ona zanju več vredna, ker je ostala doma in ima dva otroka ter dela, čeprav bolj malo, v domačem podjetju, do mene pa se obnašajo, kot da sem tujka, kot da nikoli nisem dovolj dobra. Kaj naj storim, razmišljam tudi, da bi prekinila stike z njimi …Nastja
Anonimen -> razlike med otroki? (30.9.2007 21:20:02)
Dejte mi povedat, če ste kdaj čutili, da starša delata razlike med vami in brati/ sestrami?
Tolk sem danes besna, ker je moj mož spet slabe volje… pa ne samo on… Njegova dva kujeta v zvezde mlajšega sina, da je le kaj. Pa je ena navadna baraba. Kadar ju spravi v slabo voljo ali ju osramoti, pol gresta jokcat k nama, drugače je pa oh in sploh sin in se obnašata kot bi imela smo njega. Sej sva jima povedala, da ju ne rabiva kadar hodita jokcat, niti hvalit – ampak potem sva pa midva žleht, pa si vse skupaj le domišljava. Razliko pa delata že od nekdaj – ker je mlajši sin bil bolj brihten in se je lažje učil in naredil faks (7.stopnjo), moj mož pa ima le 6. stopnjo in še tega je kao delal ob delu kar nekaj časa…
V glavnem, ne vem kaj narediti, ker težko gledam kako mož trpi. Žal so njegovi starši in njegov mlajši brat doma zraven nas, tako da imamo možnost poslušati hvalisanje non stop. Tudi on bi rad kakšno toplo, lepo besedo, pa jo od staršev ne dobi. Sej jo dobi drugje, ampak ima pa starše rad, žal oni njega ne tako…
Skratka, hudo mi je gledati moža žalostnega…
Na spletni strani ZA STARŠE tudi najdemo zanimive informacije o različnem obravnavanju otrok v družini.
Mami/tati, koga imata raje? Mene ali sestro/brata? Kolikokrat ste kot starš slišali to vprašanje? Verjetno neštetokrat in neštetokrat ste ponovili “oba/vse imam enako rad” Je tudi v resnici tako? Raziskava, ki so jo nedavno opravili znanstveniki na kalifornijski univerzi v San Franciscu, je pokazala, da ima večina staršev bolj priljubljenega otroka in da je to najpogosteje prvorojenec. Udeleženci te raziskave, 368 družin, so imeli dva otroka v razmaku največ štirih let. 70 % mam in 74 % očetov je priznalo, da imajo svojega ljubljenčka. Rezultati raziskave kažejo, da je večini staršev bolj pri srcu starejši otrok.
V raziskavo so vključili tudi otroke. Mlajši udeleženci raziskave so morali odgovoriti na vprašanje, če se jim zdi, da jih starši obravnavajo drugače kot brata ali sestro in če takšno starševsko vedenje kaj vpliva na njihovo samozavest. Večinoma so mlajši otroci odgovorili, da imajo nižjo samozavest zaradi tega, ker se zdi, da starši dajejo prednost njihovim bratom ali sestram, zaradi česa so znanstveniki zaključili, da starši na splošno več pozornosti namenjajo starejšim otrokom. Raziskavo je vodila Katherine Couger, profesorica na oddelku za družinske raziskave in razvoj na kalifornijski univerzi, ki je priznala, da je presenečena nad rezultati raziskave, ker je pričakovala, da se bo prav starejšim otrokom zdelo, da se starši do njih vedejo nepravično glede na mlajše.
Otroci neredko čutijo, da so manj ljubljeni, zato rivalstvo med brati in sestrami ni redko. Že v vrtcu se lahko pri otrocih opazi moč karakterja ter vztrajnost in domišljija, s katerimi pridejo do želenega cilja. Organizacijski psihologi trdijo, da okolje, v katerem otrok raste, še kako vpliva na uspeh v življenju in na njegov splošni značaj. Prvorojenci imajo več samozaupanja, zato ne čudi, da v karieri neredko postanejo direktorji, medtem ko so najmlajši otroci ustvarjalnejši.
Prvorojenci so izrazito ambiciozni, disciplinirani in tudi prevladujoči glede na mlajše brate in sestre. Raziskava Univerze v Ohiu je pokazala, da so prvorojenci pozneje v življenju uspešnejši, njihovo delo pa je vezano na medicino, inženirstvo ali pravo.
Otroci, rojeni v sredini, so fleksibilnejši in se lažje spopadajo s težavami. Najpogosteje postanejo dobri diplomati, imajo poudarjene pogajalske sposobnosti in pogosto delajo v sektorju socialnega varstva ali v policiji.
Najmlajši otroci izstopajo s svojo ustvarjalnostjo. Imajo dober misel za humor in zlahka manipulirajo z drugimi. So zelo uspešni prodajalci, športniki in novinarji.
Edinci v otroštvu največ časa preživijo z odraslimi, najpogosteje postanejo dobri govorci in vredni zaupanja. Radi so organizirani, sovražijo površnost in se ne bojijo sprejemati odločitev.
Dvojčki imajo kljub enaki vzgoji različne osebnosti in interese. Več pozornosti namenjajo en drugemu.
Dejstvo je, da je vsak otrok občutljiv na položaj, ki ga ima v družini, zato bi se morali starši zavedati načina, kako obravnavajo svoje otroke, ker lahko celo najmanjše razlike, ki jih delajo, zelo vplivajo na otrokov nadaljnji razvoj in prilagajanje. Razlike se, kot je opisano v vašem primeru, lahko odražajo tudi pri obravnavanju in sprejemanju partnerjev.
SENSA na svoji spletni strani izredno lucidno opisuje določene starše, ki navadno na več načinov kažejo, kaj v resnici čutijo do nas. Zaradi pomanjkanja občutene ljubezni bodo na primer vedno našli nov način, da nas prizadenejo v naši potrebi, da bi bili sprejeti, slišani, toplo ljubljeni. To morajo početi, ker je to edini način, da ohranjajo čustveni zid med seboj in odraslim otrokom. Samo za tem zidom se počutijo varne. Če čutijo, da se zid zniža, ga morajo spet dvigniti. Vedno spet nam zato pokažejo (a mi največkrat tega nočemo videti), da hočejo v resnici ločenost, oddaljitev, in da prisrčno vez odklanjajo.
Morda se bojijo, morda sploh ne vedo, kaj čutijo, a dokaze za njihovo življenjsko usmeritev dobimo vsakokrat, ko spet poskusimo ustvariti bližino ali smo mislili, da se je rodil srečni trenutek srečanja. Prej ali slej pa vedno sledi dejanje v starem slogu, ki uveljavlja ločenost. S tem pobijajo in obenem podžigajo naše neuslišano hrepenenje. Če mislimo, da nas ljubijo, a da tega le ne znajo pokazati, bomo neutrudno iskali način, kako jim omogočiti, da to ljubezen izrazijo … saj jo gotovo čutijo!
To mučno nihanje pa se konča le tedaj, ko globoko uvidimo, da nikoli ne bomo sprejeti, videni, slišani, ljubljeni tako, kot si želimo/potrebujemo.
Vse dobro, Leonida
Vem kako ti je, ker sem sama v isti situaciji. Sorojenec je vreden vse, jaz pa nič kaj preveč. Za njega bi mama naredila vse, zame je pa vsaka stvar problem. Mame ne boš spremenila. Jaz sem bila najslabša oseba, ko sem ji omenila, da me tak odnos moti. Če imaš možnost, se odseli čim prej od doma, da ne boš konstantno izpostavljena takemu odnosu in zaživi življenje, tako kot paše tebi. Ne oziraj se na mnenje mame o tvojem fantu. Sama ga poznaš kakšen je, kaj si drugi mislijo sploh ni pomembno. Jaz sem se popolnoma distancirala od mame in grem samo še na obisk. In se sedaj, ko nisem odvisna od nje in me ne more izsiljevati s svojimi fintami počutim odlično. Sem sprejela, da pač tako je, konec koncev ima pravico si misliti, kar si hoče. Imam svojo družino, katera je sedaj veliko bolj pomembna, kot pa odnos z mamo. Srečno
Mame, ki imajo začilnosti osebnostnih motenj pogosto svoje otroke razdelijo na “zlate” in “grde” in pri tem resnične kvalitete otrok nimajo nikakršnega vpliva na to. Pogosto izbrejo za zlatega tistega, ki jim je podoben ali ki se ga da bolj manipulirati , za grdega pa običajno tiste, ki so bolj pametni, lepi ali dovolj sočutni, da pri otroku lažje preusmerijo krivdo na otroka , ne nase.
Mama se verjetno ne bo nikoli spremenila. Čeprav je zelo težko sprejeti, da v resnici mame, kakršna naj bi mama bila , nikoli nisi imel je to edini način, da preživiš in da se zvlečeš iz nezdravega okolja. Najboljše je čimprejšna osamosvojitev, do takrat pa je bistveno, da maminih opazk ne jemlješ osebno ( tudi to je težko, vem), da se vedno spomniš, da kar govori in počne v resnici nima veze s teboj, kašna si , kot pa dosti bolj s tem, kaj se dogaja v njeni glavi, kar pa je pogosto precej čudno.
Če živiš z nekom takšnim je najbolje, da ga čim manj spuščaš v svoj osebni svet, da mu ne izdajaš nobenih osebnih doživljanj ( te lahko izkoristiijo), da so pogovori čim bolj na površju, da se ne spuščaš v razprave z njimi in kaj je pomembno, da jim ne poskušaš dokazati, da nisi takšen, kot te opisujejo, ker njim ni hujšega, kot priznati, da nimajo prav.
,
Bistveno pravilo pa je, da ne pozabiš na to, da bo mama kritična oz bo že kaj našla, da se bo spravila nate, ne glede na to, kaj boš naredila, s kom se boš družila,…..itd. Zato je najbolje, da se v življenju odločaš tako, kot meniš, da je zate prav in ne tako, da ji ugajaš ( ker bo v obeh primerih z njo težava). tako si boš vsaj ti uredila dobro življenje in dobre odnose, če ona tega ne želi.