MOM

Se lahko najdeta partnerja ki imata oba MOM ? Ali pa je v večini tako da ima samo eden MOM drugi pa je zdrav ?
Kaj pa takrat ko se najdeta MOM in NOM ? So takšne zveze sploh mogoče ? So takšni ljudje res dolgo skupaj ?
Pri sebi sumim da imam MOM . Test mi je pokazal da imam nekatere simptome boderlain motnje ne pa vseh . Pri sebi lahko izločim napade hude jeze, samopoškodovanje, samomor , pogoste prepire….
dodam pa lahko separacijsko stisko, kratka depresivna stanja , odvisnost od odnosa , potrtost ko se partner ne obnaša kakor si jaz predstavljam , nezaupanje v ljubezen predvsem to da me partner sploh resnično ima rad.
Pri partnerju pa sumim da ima NOM .
Je pasivno agresiven, se ne pogovori raje manipulira in povzroča bolečino kot naprimer : ti si prizadela mene sedaj bom jaz tebe. Zraven spada obvezno ignoranca in izogibanje z njegove strani .
Partner se v glavnem ne angažira v ničemer , ne v ljubezni, ne v boju ne v reševanju problemov in poboljšanje odnosa. V glavnem on izhaja iz stališča da mu nič ne manjka .
Partner kljub vsemu razmerja ne bi zapustil za nobeno ceno .
Moje težave predvsem čustvene izhajajo iz otroštva od tam tudi nazaupanje v ljudi .
Mi lahko prosim kako pomagate ? Obstaja kakšna vaja ali tehnika da me ni bilo pretirano pomembno partnerjevo obnašanje . Čutim da me precej prizadenejo reakcije in zavrnitve ljudi .

Pozdravljeni!

Razumem vašo stisko, vendar je tale forum namenjen tistim, ki imajo v svoji bližini nekoga z NOM ali MOM. Gre za čisto specifične težave, saj se tako tisti, ki imajo mom kot tisti, ki so jim blizu soočajo s precej drugačnimi težavami in jih je bolje reševati vsake zase. Forum prav tako ni namenjen strokovni pomoči, temveč zgolj deljenju izkušenj in informacij. Zato bo morda bolje, da poiščete strokovno pomoč – psihoaterapevta ali psihoterapevtko – ki vam bo znal razložiti vaše težave in vam nuditi vse informacije in pomoč, ki jo potrebujete.

Zveni, kot da te morda malo muči depresija, videti je, da imaš slabo samopodobo in daš veliko (preveč) na mnenja drugih, morda se celo vrednotiš izključno iz tega. Tvoj vpogled na težave pa ne kaže na MOM (ker ti načeloma takega vpogleda niso zmožni ali redko).

Priporočam knjige S. Rozman, npr. Umirjenost, kjer veliko izveš o tem, kako se zasvojimo z raznimi rečmi, tudi z odnosi, in o raznih napačnih prepričanjih, po katerih živimo in sploh ne vemo, da to počnemo, le posledice boleče občutimo.

Malo verjetno je, da bi bila skupaj (dlje časa) mom in nom, to bi bila apokalipsa, pa tudi zato ker drug od drugega ne moreta dobivati tega, kar rabita. (Ker sta si preveč “enaka”.)
Mogoče ima tvoj partner nekaj potez NOM. Seveda tu ne moremo dajati kakih diagnoz in kaj podobnega. Bistveno vprašanje pa je, zakaj v takem odnosu ostajaš.

Pomagalo bo, če se res temeljito pozanimaš, poučiš o teh motnjah, tudi na spletu je veliko člankov o tem. Imaš pa še knjige, recimo Ne hodite več po prstih, Strupeni starši (iz tiste “izveš”, kako se zgodi, da imaš o sebi slabo samopodobo, mogoče tudi toksični sram …), Peklenska gugalnica (tam izveš o tem, kako se taki odnosi vzdržujejo – kaj prispevaš ti in kaj prispeva partner, da se nezdrav odnos lahko kar nadaljuje v nedogled) in še več – pobrskaj še malo tu po forumu. Glede na to, kar si napisala o sebi, pa ti tudi jaz priporočam vsaj nekaj ur psihoterapije, da boš razumela, zakaj ostajaš v takem odnosu, idr. težave, ki ti težijo življenje. Potem boš spoznala tudi poti ven. (Iz odnosa in predvsem iz lastne ujetosti.)

Spoštovana Zanima me res,

strinjam se z Še ena nehvaležnica: samovpogled v svoje “napake” menim, da nikakor ne spada v bolezensko sliko MOM ali NOM. Bolj verjetno gre tudi pri vas za nezdrav partnerski odnos.
Ugotovili ste, da ste odvisni od odnosa, od tega kako se partner vede do vas… Kar pomeni, da so nastale najverjetneje v otroštvu te rane. Do njih se resnično dokopati je potreben čas.

Potrebno pa je po moje nekaj zelo ozasvestiti in sicer zelo obdelati tematiko vaših pričakovanj. Vsa pričakovanja, ki jih imamo vodijo do tega, da smo potri ko tega ali onega ne dobimo uresničenega. Spremeniti je potrebno torej to MIŠLJENJE o pričakovanjih. Naše misli o določeni stvari so tiste, ki nam ne dajo dihati. Ko si boste znali reči: pa saj tega ne potrebujem, ne rabim, mi ni pomembno (tudi torej spremeniti fokus, ga odtegniti od tistega kar hočete…), vam bo uspelo spet zadihati s prostimi pljuči. Vse je v umu-ko ga obvladate oz. prevzamete vi nadzor nad tem, o čemer in kako boste razmišljali in o čemer ne, ko mu boste znali dopovedati, da za vas pa vseeno ni nekaj tako zelo pomembno, kot vam pravi um. Kako to narediti? Takšnih stvari se odvajamo korak za korakom, lepo počasi, ker to na hitro ne gre. Vsakič znova si boste morali dopovedati zakaj česa ne rabite, pa čeprav ste to pričakovali. Je torej pot, ki pa ob vztrajnosti vodi v čudovit notranji mir. Primerna literatiura o pričakovanjih pa vam bo pri tem nudila oporo pogledati stvari z druge perspektive, kajti tega v večini sami kar tako ne zmoremo.

Pa seveda ob vsem tem ozavestiti, ali je partner res pravi za vas. Kaj naj bi nudil zdrav odnos v partnerstvu? Ali želite in ste pripravljeni v tak partnerski odnos vedno znova vlagati, pa morda zelo malo dobiti? Kaj dobite vi in kaj ne? Ali je to dovolj kar dobite oz. ali vas vse to neizmerno osrečuje? Če je odgovor ne v veliko pogledih, potem je priporočljivo, da se potem tudi posvetite sebi in vaši sreči. Če ni želje po spremembi na drugi strani, potem vas tak odnos ne bo nikoli resnično osrečil. Težav med dvema se ne da izbrisati, pripravljenost in delo na spremembah morata biti obojestranska. Vlaganje v nezdrav partnerski odnos pa so žal izgubljena leta življenja – kvalitetnejšega življenja se razume…

Vse dobro in lp,