Previdno čez praznike
Za vse, ki ste – smo – še v kakršnem koli odnosu z NOM (verjetno velja tudi za MOM).
Ne pozabimo, da se ob praznikih pogosto še posebej “potrudijo” narediti dramo, ker jih obupno nervira, da je nekaj drugega, ne oni, v središču pozornosti. O tem je na spletu veliko podrobnih člankov, zato ne bom lepila linkov.
Sama sem (bila) zapletena v odnose z več NOM-osebami (tudi kdo med vami? – po logiki dinamike narcis-sočutnež ali narcis-soodvisnik zagotovo …). Zadnja štiri leta (v enem primeru pa že 12 let!) sem še posebej opažala, da imam vsako leto kar nekako pokvarjene praznike (pa ne samo božičnih). Nisem pa bila dovolj pozorna, zakaj je tako. Ena teh oseb je imela zaradi svoje “funkcije” moč nad nami in nam je uspešno zagrenila praznike vsako leto, žal je to padlo tudi na moje otroke in jih prizadelo. 🙁 Druga, kot ena najbližjih, je že leta in leta skrbela, da so bili prazniki zagrenjeni (kot rečeno, sem to zares začela opažati zadnja štiri leta, prej sem … ne vem, kako sem sploh to dojemala, vem le, da me je bolelo, jezilo, da sem se nekajkrat odzvala še sama z dramo – kričanje itd., sledil je seveda gigantski občutek krivde). Tretja pa je s tem začela “šele” zadnja leta, in ko se je zgodilo prvič, sem samo obstala od šoka, nič mi ni bilo jasno …
Dve osebi sem “odrezala”. Tretje še nisem, sem pa spremenila svoj odnos do nje, svoj pogled na njo. Jutri bo zame neke vrste izpit. Držim pesti, da ga položim.
Enako želim vsem vam!
In pokažite veselje, tudi če ga tisti hip ne čutite. To jih najbolj boli in obenem hendikepira, ne vedo, kaj bi, ko na njihove provokacije ni želenega in pričakovanega odziva. Naši možgani pa so menda tudi tako naravnani, da če se smehljamo, čeprav tisti hip nismo veseli, dejansko usmerimo misli bolj k veselim …
ŠEN
Na koncu te okrivijo, da si jim tako kot vedno praznike uničil…v začetku ti nič ni jasno, potem pa še preveč. Podobno je tudi z dopusti. Komaj čakaš tistih nekaj dni, a se začne že v avtu na poti…ne voziš v pravi prestavi, enkrat je 130 po AC zanjo divjanje za nekaj km pa se hoče presesti in voziti, ker je to prepočasi… Pa sami norci po cesti, čeprav ti vidiš samo tega, ki ti je volan prevzel in sedaj zmiga z lučmi in hupa ostalim, ki so mu v napoto. Če greš v apartma ali v kamp se ničesar ne loti, ker je ona na dopustu… Tako si buttler tistih nekaj dni in komaj čakaš, da se vrneš v službo. . . Tam se pa z otroci zabavaš kolikor ti dopusti, ker so majhni in te imajo strašno radi. Sicer bi že zdavnaj spokal…a tiste očke te držijo kot nevidna nit. Ker veš, če greš boš na CSD in sodišču pedofil, nasilnež ipd, kar ti je že večkrat povedala…. In čakaš da zrastejo…razumejo pa že. Preveč. Tebi gre pa življenje mimo in se povsem izklopis. Si na off…rastlina. K sreči imam službo čez praznike. In krasne otroke, ki mi padajo v objem… Ti znajo preklopiti stikalo na ON… 🙂
Čakaš, da zrastejo….ampak žal se tudi navzemajo nezdravih vzorcev. Pa ne misli, da pametujem – sem sama (bila) na istem. Si me pa spomnil s tem opisom dopusta na mnoge “krizne” situacije haha. Vendar Poznam to, enkrat boš moral pomisliti tudi na sebe. Obstajajo dopusti in prazniki in čisto navadni dnevi z osebami, s katerimi se počutiš “normalnega”. Kjer ni izbruhov, stresa itd. Si to kar si in zaradi tega si ljubljen, sprejet, razumljen. In se imaš lepo. Lepe praznike vsem….
ŠEN, tvoje pisanje se me je dotaknilo, ker vidim da sva si nekako podobni oz. bili v podobnih situacijah. Lahko napišeš še več o svoji situaciji in s tem dobiš še kakšen nasvet. Tudi sama sem skušala (še vedno) sama zrasti iz tega. Ko pogledam nazaj, kmalu bo dve leti kar sem začela, se zdi kot da bi lezla iz globokega brezna. Še nisem povsem ven, je pa že veliko več svetlobe na moji poti :). Želim ti vso srečo pri tvojem izpitu <3.
Se pridžujem klubu pokvarjenih praznikov, ne štejem več katerih in ne ugibam več, kaj sem naredila narobe. Ležim sama na kavču, otroka je odpeljal k svojim staršem, gledam božične filme, on me je izklopil. Že v soboto je začel prepir, ki se je vnel zaradi čisto nedolžnega stavka z moje strani, nadaljeval zvečer in še v nedeljo zjutraj, ko je naredil sceno pred otrokoma, ju spravil v jok, mene pa odrezal od živih. Take praznike ne privoščim nikomer.
Če bi šla tja, bi bilo samo mučno za otroka in njegove starše. Zato sem raje sama, da ne pokvarim vzdušja. Nimam pa toliko volje in moči, da bi pokazala veselje in se pretvarjala, da je vse v najlepšem redu. Prebiram vaše zapise in zbiram moči, stavke s katerimi bom uspešneje začela postavljati meje in iskati izhod iz tega začaranega kroga manipulacij in uničevanja na obroke. Počutim se kot posušena veja od jelke s katere padajo iglice…Vsem želim lep in miren večer.
Ta zadnja, ki se pridružuješ “Klubu pokvarjenih praznikov”… A se je začelo po dveh otrokih? Ko te je s tem dobil v oblast in začel kazati tisti drugi obraz, ki ga je prej vsaj rahlo šminkal, da ga nisi opazila.
Izolirati te je začel od otrok, ti zbijati avtoriteto, s tem da ti v vsem kontrira in noče v noben konstruktiven pogovor, ker ima le on vse prav in vse najbolj ve.
Te ni (več) pripravljen slišati? Te samo poučuje in te kritizira? Ker nisi (ne znaš biti) taka, kot on pričakuje, da moraš biti. Ker on je brez napak.
In uživa, kot ti naprej meče tvoje…In uživa, ko v odrivanju od otrok postaneš tarčni starš, on pa priljubljeni starš.
Ker bi on bil srečen in bi ta njegova družina bila srečna LE, če ti ne bi bila TAKA. Ker ti si PROBLEM. Lejte jo, ONA je problem. Z MANO je VSE VREDU.
Kaj boš TI naredila za to, da bo on funkcioniral, da bo družina funkcionirala. Ker njemu ni treba nič narediti, ker on pa res ni problem tule. TI si problem….
In tako se začne. Ko ne nekdo v razmerju postavi v poziciji, da je BOLJŠI in več VREDEN. In moraš stopati okrog njega po prstih, da jih ne boš spet slišala in poslušala, da kakšna da si….
Dragi vsi,
pri nas je šlo v redu in je bil lep božični večer. Bila sta sicer dva poskusa. Pri prvem sem postavila mejo (“Nocoj se o tem ne bomo pogovarjali”), na drugega sem se odzvala z odgovorom, kakršnega daš sedemletniku. Še ena bitka dobljena, na vidiku končno previdno premirje. Premirje med mano in mano, seveda. Tistim delom mene, ki se čuti krivega, in onim, ki je opravil tale izpit.
Ko vas berem, se počutim, kot da čutim vašo bolečino. Včasih za kakšen hip ne potrebujemo drugega, kot da nas nekdo razume in zajoka z nami. Mislim, da tu, čeprav se ne vidimo, to lahko damo drug drugemu. Razumevanje, sprejemanje in validacijo naših občutkov.
Enatakih2018, beri čim več ta forum, da dobiš moč in smernice za ven iz tega pekla. In rešiš tudi otroka. Kako se morata tudi onadva ob tem počutiti … to je kot nekakšna “božična ločitev”. Vemo pa, kako grozljive strahove ločitev staršev sproži v otrocih … In seveda tudi drugo (prepiranje, ignoriranje, napetost, da bi jo lahko rezali …). Drži se.
Meni je v procesu najbolj pomagalo, ko sem ozavestila, da tu ne gre za ljubezen. To je tudi najbolj boleč trenutek. Ker dokler svinjajo po nas, kljub temu en delček nas še kar misli “saj me ima rad/-a, nekje v sebi …”. In tisti “rada” vidimo skozi svoje oči. Ki pa tudi ne vidijo čisto jasno, ker drugače bi iz odnosa že davno odšli. In narobe + narobe ne da prav, na žalost. Jaz še vedno nekako prebolevam to zavedanje. Da ko mi je tako hudo in imam sama težave in težave z otroki, ne bom slišala besede sočutja, razumevanja, ampak kvečjemu še to, da sem jaz kriva s svojo napačno vzgojo. Najhujše je, ko se zaveš, da nimaš zatočišča, razen v sebi. Ko je še tisto razdrto, si pa izgubljen. Vem pa, da si moram in zmorem le sama pomagati. Nobenih pričakovanj več nimam, žal trenutno niti do sebe ne, tista pa so nujna, ker drugače obupaš. Kot sem zapisala v drugi temi … zaradi realnih težav tega še ne rešujem, a imam v načrtu in ves čas mislim na to, do vsake boleče podrobnosti, tako da me ne premami strupeni glas, ki bi me rad prepričal, da mi nič ni, da sem lena, da sem nesposobna, da se samopomilujem itd., kar sem žal večkrat slišala od svojih treh “listov deteljice”.
Čustveni del je torej še ohoho dela. Razumski del pa je v veliko pomoč, ker spremeniš vedenje, s tem pa spremeniš dinamiko odnosa. In potem je malo po malem vedno lažje.
Bertolina, hvala tudi tebi za lepe besede. Res je tako, kot bi lezel iz globokega brezna. Polnega pasti, ki pa jih sam postavljaš (čeprav jih je vate vsadil drugi). Jaz sem prerezala povsod, kjer sem zmogla. Pri mami pa ne zmorem, zato sem delala na tem, da se s tem sprijaznim v smislu, da se ne bom še zaradi tega maltretirala, in obenem na tem, da sem spremenila svoj odnos in pogled na njo in najin odnos, in po pol leta se že kažejo učinki, ki so dobri zame. Bistveno se mi zdi, da je odnos tak, da mi ne prinaša novih ali dodatnih težav, drame … In to sem za zdaj dosegla. Mislim, da gre za iste stvari, ki jih je preizkušal SVO (če sem si prav zapomnila), le da v takih primerih, ko gre za partnerstvo, to ni izvršljivo, ker partnerja živita skupaj in imata skupaj otroke. Od staršev pa se moramo prej ali slej “odcepiti”, fizično, v patoloških primerih pa tudi psihično in čustveno. In že fizična ločitev kot eden prvih korakov vse skupaj precej olajša, ni pa seveda sama po sebi že kar rešitev. Jaz sem bila mentalno še po 12 letih življenja na svojem tako zlita z materjo, da če sem kdaj (nehote, ker sem bežala pred takimi mislimi) samo pomislila, da bo umrla, sem začutila, kot da stojim na robu črnine, kamor bom padla tisti hip, ko nje ne bo več. Ker brez nje ne morem, nočem in nimam pravice živeti! Ko sem nekoč jokala pri psihiatrinji, ker sem se ob spoznanju, da mama do mene ni taka, kot bi morala biti, počutila jaz krivo!!, mi je rekla – “Skrajni čas je, da ste prerezali popkovino. To bi se moralo naravno zgoditi pred dvajsetimi leti. Pa se ni, in to ni vaša krivda. Če bi šlo vse normalno, vam zdaj ne bi bilo treba ničesar rezati.” Tako nekako. Te besede so mi zelo pomagale, ker so prišle od druge osebe, in še “izučene” povrhu.
Čim več vam želim jasnih misli in miru v srcu …
ŠEN
Midva sva se skregala in končalo se je s fizičnim nasiljem. Mislim, da bo to najin poslednji skupni družinski praznik:(
Ne prinesem več manipulacij laži in čustvene hladnosti. Imam pravico do mirnega življenja brez drame in vpitja.
Uspelo mu je izbrisati nasmešek z mojega obraza in vidim da uživa v mučenju, drami in trpljenju. Ločitev bo peklenska ampak z njim ne morem ostati. Naredite si lepe trenutke tudi, ko ste obkroženi s težaki. Moja želja za prihajajoče leto je da občutim notranji mir in se distanciram od ljudi, ki me uničujejo.
Svetilka5, potrudite se, da partnerju za nobeno ceno ne pokažete strahu. Naj občuti namesto tega “vseeno mi je za vse, kar boš naredil, kar mi boš povzročil, jaz bom prišla do svojega miru”.
Pa za čimveč stvari (predvsem skupna imovina) si poskušajte res globoko dopovedati, da vam niso pomembne, da jih ne potrebujete. Vem vsi potrebujemo streho nad glavo. Ampak vse se uredi.
Zavedajte, da so vse grožnje, vsa ustrahovanja njegovo orožje, ki se imenuje MANIPULACIJA. Pozna vas in ve, da vas je do sedaj uspel ustrahovati tako in drugače… Z ustrahovanjem oz. tovrstno manipulacijo vam spodkoplje vaše temelje, ali pa tudi ne… Ne dajte se. Za vaš mir gre, samo za vaš mir. In do njega boste prišli, če vam bo to res glavni cilj. Naj vam ne bo cilj pravdanje, pa to je moje ono tvoje itd. Ko bo ugotovil, kje vse ste ranljivi vas bo imel v svoji pesti. Vem, da je veliko bolečin, ki jih boste morali rešiti sami s sabo. Samo vaša odločitev je potrebna, da to za vaš ni več življenje.
Želim vam zares veliko notranje moči in trdnih odločitev.
Lp,
Hvala za te besede. Potrebujem predvsem dober načrt in močno voljo. Od njega ne želim nič. Pri taki sorti ljudi je največje darilo, ki ti ga lahko dajo umik iz tvojega življenja. Seveda imava en velik problem in to je vprašanje glede skrbištva otrok. Tu se šele začnejo grožnje in manipulacija. Da o drami ne govorim. Naj bo sreča tokrat na moji strani. Vsem želim umirjen prehod v leto 2019 in veliko moči za premagovanje vseh ovir.
Spoštovana Svetilka 5,
zelo vas razumem glede otrok. Ta strah je bil moj največji zaviratelj mojega življenja oz.odhoda… Nam sigurno gre vsem enako, kar se otrok tiče. Moja strategija ob odločitvi, da grem je bila sledeča: vedela sem, da moram previdno in z mehko roko okrog tega s partnerjem. Ob njegovem dobrem dnevu sem pripravila pogovor o tem, koliko sva otroku z najinim odnosom slabega naredila, bil je to moj daljši monolog. Pri tem nisem krivila ravno partnerja, ampak govorila v množini…Mislim, da mi je precej uspelo, da je sprevidel vsaj nekoliko kaj vse je moral otrok poslušati, če je hotel ali ne (žal). Takrat sicer še nisem odkrito govorila o odhodu. Želela pa sem, da vsaj na otroka malo pomisli in da deluje ob mojem odhodu vsaj z malo zavesti in mislijo na otroka. Če se zavedamo, da NOM nima rad občutka, če ga kdo nečesa okrivi in če nam uspe, da ga že v naprej “pripravimo” na morebitne takšne očitke s strani kogarkoli (tudi poudarek na okolico), smo naredili dober korak.
Je pa res, da tudi nisem odkrito pokazala, koliko mi je do otroka, oz.da me lahko prizadene, če naredi on to ali ono. Vsekakor pa to ne pomeni, da da NOM potem po razhodu ne poskuša in ne izvaja manipulacij z otroci. Seveda jih. Spet ostane najboljša rešitev, da mu z nobeno najmanjšo potezico ne pokažemo, da nas je s tem prizadel. Stopimo čez, če pa ne gre pa skrbno premislimo kaj bomo rekli…
Morda vam bo povedano v pomoč. Vem vsak primer od nas je drugačen…
VSE DOBRO NA VAŠI POTI VAM ŽELIM.
Lp,