Najdi forum

Naslovnica Forum Duševno zdravje in odnosi Psihologija in psihiatrija Kako preživeti z narcisi? KAKO NAŠA NEZAVEDNA ČUSTVA KROJIJO NAŠA ŽIVLJENJA

KAKO NAŠA NEZAVEDNA ČUSTVA KROJIJO NAŠA ŽIVLJENJA

Spoštovani sokreatorji tega foruma!

Želim vam vesele božične praznike in vsem vse dobro v letu 2019. Veselim se vseh notranjih premikov, ki se dogajajo med nami…

Zelo spodbudne stvari se dogajajo med nami tudi v slovenskem prostoru… Vesela sem, da vam med drugim lahko z velikim veseljem »podarjam«(beri: opozorim!) na mini film s Cristy Žmahar: KAKO ČUSTVA & PODZAVEST KROJIJO ŽIVLJENJE:
https://www.youtube.com/watch?v=SUCFGhXiI3U

Filmček je res vreden ogleda. Lp Odmev

pa ravno ti, ki pišeš poglobljene in uporabne komentarje, greš in prilepiš tole predavanje?

Ne razumem tvojega izbora, ob vseh kvalitetnih predavanjih, dostopnih na spletu, greš in prilepiš mešanico neresnic, napačnih podatkov, osebnih pogledov in popolnoma napačnih sklepov iz mogoče celo pravilnih začetnih podatkov? Neuporabna in celo zavajajoča mešanica. Res je, da ljudje hlepijo po več znanja, ampak takole ”znanje” je bolj škodljivo kot ne.

Edino če si hotela pokazat, kako en tak običajen MOM nekomu, ki nima pojma, na začetku zgleda zanimivo in privlačno? Si hotela to? Če ja, preklicujem zgornje vrstice, moj poklon!

pa lepe praznike vsem!

“Lepo te prosim Odmev”, pozdravljeni!

»Vzemi ali pusti!«, je princip, ki se ga poslužujem sama in je dobro, da ga upošteva vsak. Ne delam nobene reklame za njeno delo, ker ga ne poznam. Iz predavanja pa si lahko marsikdo izlušči, kje naj se loteva reševanja svojega problema. Pri sebi. Priporočam v branje literaturo:
Brus H. Lipton: Učinek medenih tednov
Brus H. Lipton: Biologija prepričanj
Brus H. Lipton, Steve Bhaerman: Spontana evolucija,
Dr. Suzana Landripet, dr.med.: Energetska samopomoč
Elena Sofia Seničar: Zavedanje je moč in pa še kakšno iz področja EFT tehnike, ki nam ob vsem tem lahko zelo pomaga.

Morda boste potem gledali malo drugače na predavanje. Ali pa tudi ne… To je pač stvar vsakega posameznika. Pa vse dobro, lp Odmev

Odmev,

najlepša hvala, da si to delila z nami. Gospe nisem poznala od prej, in ko sem kliknila na posnetek in videla, koliko časa traja ta “filmček” (mene pa čaka še toliko dela), sem zavila z očmi. Potem sem kliknila kar nekam (okoli 10 minut “globoko” v film) – in v trenutku me je pritegnil. Tako sem lepo šla na začetek in pogledala celotni posnetek.

Jaz sem se večkrat močno zjokala že samo ob tem predavanju. (Kaj bi bilo, če bi se Cristy ubadala le z mano, si sploh ne upam pomisliti.) Vem, da imam že nekaj časa večino čustev “na hold”, ker si preprosto ne smem dovoliti, da bi jih občutila, ker bi se sesula, s tem pa sesula tudi naše družinsko življenje. (Ja, vem, seveda dobro vem, da tudi v tej poziciji, kot sem zdaj, ne prispevam kaj posebno dobrega vanj.) V bistvu že mesece funkcioniram samo še na podlagi adrenalina in kortizola idr. stresnih hormonov, ki mi omogočajo, da še opravljam svoje delo, žene pa jih strah za (finančno) preživetje. Ko mi je, če se izrazim s C. besedami, duša skušala dopovedati to, kar v bistvu že tako vem, samo nočem slišati, s paničnimi napadi in hudo nespečnostjo, sem jo utišala z antidepresivi. In gremo dalje … – In seveda, ko slišim na posnetku C. pripovedovati o vsem tem, kar dnevno sama skrivam, ker si ne smem privoščiti soočiti se s svojimi čustvi, je kar bruhnilo iz mene.

Zelo sem se lahko poistovetila z njenim pogledom, ker sama razmišljam in čutim podobno, pa čeprav nimam za sabo takih šol kot ona. Imam pa za sabo res veliko literature, povezane s psihologijo in psihoterapijo, potem seveda samo psihoterapijo, pa tudi knjige, ki govorijo o duhovnosti – in one, ki govorijo npr. o kvantni fiziki – in še tiste, ki vse skupaj povežejo (Polje: po sledeh nevidnih sil v vesolju – toplo priporočam). In tri četrt tega, kar govori C., govorijo – z drugačnim ali pa tudi podobnim jezikom – psihologija, duhovne vede, v delih različna verstva, nekaj pa tudi bolj eksaktne vede. Edino, s čimer se ne strinjam, je tisto glede staršev in bolezni. Verjetno je želela poudariti različnost naših duš in čustvenih sistemov, in s tega vidika seveda ni prav, da se otroci definirajo po starših. (V praksi to različnost čutimo, ko npr. starši prisilijo otroka v študij nečesa, kar bi želeli oni, ne on.) Vendar pa sem prepričana, in tudi dokazano je, da obstajajo vplivi, pod katerimi živimo (nezavedno) in ki izhajajo iz cele vrste naših prednikov. Preberite: https://www.rtvslo.si/znanost-in-tehnologija/izkusnje-generacij-ki-se-kot-genetski-spomin-prenesejo-na-potomce/332279

Skratka, prepričana sem, da so odgovori dostopni le s sintezo – z združevanjem in upoštevanjem vseh znanj, ki jih danes človeštvo ima, in nikakor ne le z eno platjo. To je tako, kot če bi stal pred hišo in opisal njeno pročelje, ker pač tega vidiš, sicer v nulo natančno in strokovno, potem pa trdil, da je to celotna hiša. Vse vidike potrebujemo!

C. jih zajame veliko in njene besede so zelo sorodne temu, kar sem večkrat slišala od psihiatrov in od psihoterapevtov, obenem pa so podprte z duhovno perspektivo. Vsi smo duhovna bitja, pa če to priznamo (vemo) ali ne.

Moja novoletna zaobljuba je, da se s koncem januarja (če se prej ne sesujem brez možnosti nadaljnjega goljufanja s stresnimi hormoni) soočim z vsem, kar zdaj tlačim. Pomagala si bom z meditacijami, ki sem jih našla na njeni spletni strani. Da iskreno pogledam v obraz svoji depresiji, tesnobnosti in izgorelosti. In tvegam vse – za vse.

Srečno v novem letu vsem vam!

»ŠeEnaNehvaležnica«, pozdravljena!
Tvoje besede so se me močno dotaknile. Razumem te in tudi, da pri vsem ne veš kako naprej…
»Da iskreno pogledam v obraz svoji depresiji, tesnobnosti in izgorelosti. In tvegam vse – za vse«, si na koncu zapisala.

Soočala sem se s podobnimi stvarmi, le da sem jih jaz veliko časa prekrivala s športom in s številnimi dejavnostmi, s pomočjo katerih sem kar nekaj časa precej »uspešno« bežala sama od sebe… Imela sem vse možnosti, da sem si lahko nadela masko uspešne ženske, ki je žal velikokrat po svetu hodila z razboleno dušo…

Pisala bom iz sebe in ni nujno, da boš kaj ustreznega našla zase. Ali pač… Morda boš našla celo kakšno bližnjico, ki sicer ni bližnjica, je pa lahko dobra smer…

Meni je najbolj odleglo takrat, ko sem vse s….., v katerega sem zašla, sprejela. Do tega pa je bila zame najdaljša in najbolj trnjeva pot. Vsemu, kar me je doletelo, se je močno upiral moj razum. Razmišljala sem o raznih scenarijih, kako naj bi bilo in se v mislih predolgo pogajala kako bi se morali drugi vesti, da se bom jaz lahko znebila trpljenja… Ni šlo. Telo se je na vse to odzvalo z boleznijo…

Sedaj vem, da so me vse moje čustvene potlačitve in napačni vzorci, ki sem jih nosila od otroštva naprej, pripeljali v nesrečo. Kako ven iz tega, sem se dolgo spraševala.
Pisanje knjige svojega življenja in to brez cenzure, je bila zame ena najbolj odrešilnih autoterapij zame. Ob pisanju sem znova podoživljala vso svojo zapuščenost in krivice, ki so se mi dogajale skozi življenje. Pisanje mi je pomagalo, da sem začela razumeti sebe.

»Nihče ne more uiti samemu sebi: vsak se reši svojega trpljenja le, če se skozi spoznanje svoje resnice, sam odreši. Oglašala se je moja duša in življenje me je klicalo, da sem sedaj jaz sama na vrsti. Potreba zaslišati in poslušati sebe in izvedeti kdo sem, je bila zame neizbežna.«, se mi je takrat zapisalo odrešilno spoznanje.

Veliko sem pred tem delala na sebi, vendar sem šele na ta način odločilno stopila na pot reprogramiranja svojega življenja. Zaprla sem se v svoje okope in le redkim sem dopustila blizu… Pisanje je bilo zame posvečen čas in mi je pomenilo neizmerno uteho. Nikomur s tem nisem škodila, veliko pa sem s tem naredila za sebe.

Dobro je, da imamo ob poglobljenem pisanju nekoga ob sebi. Pomembno je, da je to kar se da razgledana oseba, v katero verjamemo in nam pri tem nastavlja ogledalo. Naša prenova terja ob vsem veliko znanja. Kar nekaj slovenskih piscev je, ki so si podobno pomagali z uspešnimi mentorji, kot na primer Boris Vene in Nikola Grubiša »Zdravje je v nas« in Alenka Rebula in Josipa Prebeg »Vera vase«, itd.

Šele s pomočjo pisanja se je začela rojevati v meni ljubezen do same sebe. Začela sem čutiti radost, ki je nisem bila navajena. Ob vsem tem sem še naprej veliko brala, se gibala, skrbela za zdravo prehrano… Pri brisanju čustvene navlake mi je močno pomagala EFT tehnika…

Toliko za enkrat. Pa srečno! Lp odmev

Hvala ti, Odmev!
Tudi to je eden mojih načrtov. Osnutke že imam. Namreč: ko je prehudo – ravno sinoči spet nisem mogla zaspati, tisti hip, ko sem legla, se je začelo jokanje, hlipanje, v mislih se mi v “fleših” prikazujejo grozljive spake ali prizori (pojma nimam, od kod!) – zapišem nekaj misli, iztočnic, “krikov”. Te bom potem razdelala, vsaj poskušala bom, pisala bom z roko, ne na rač., in točno tako, kot bo narekovala (pod)zavest … S takim “terapevtskim pisanjem” sem si že velikokrat pomagala, zadnje leto pa je pošla energija celo za to …

Spoštovana Odmev,

čudovit video si delila. Hvala ti. Za vse, ki smo že na poti in za vse tiste, ki še želijo po njej. Po poti miru in sreče namreč…

Spoštovani Lepo te prosim, v videu je morda kakšna manjša zadevica, ki ni vsakemu dojemljiva. Vse ostalo pa ni samo del našega življenja, ampak je to naše življenje. In naše življenje krojijo najrazličnejše bolečine, o tem ni dvoma. Tako kot pravi Odmev “dokler ne sprejmeš” stvari takšne kot so, te bolečine ostajajo v nas. Torej nič namišljenega ni v videu, še manj pa škodljivega. Prav nasprotno: vsakdo, ki želi zaživeti srečno in mirno mu je vsa takšna in podobna tematika nuja.

Čemu nam služijo možgani, ki presegajo vse računalniške procesorje? Zadnja znanstvena raziskava je ugotovila obstoj 9 dimenzij v naših možganih. Težko za razumeti… Ne verjamem pa, da je res tako težko razumeti, da so možgani tako konstruirani kot so zato, da si zapisujejo najrazličnejše informacije. Če temu ne bi bilo tako ne bi znali niti pisati, niti govoriti.
In kako se otrok uči tega ali onega? Ali ne gre to tako, da ko otrok dela določeno izkušnjo, se ta izkušnja zapiše in potem ta ista izkušnja uporabi vedno znova in znova. Pogosteje jo otrok uporabi, bolj globoko se izkušnja zapisuje- naj bo to opravilo (sestavljanje kock) ali bolečina. Tudi jezika se tako učimo ali ne? Tudi na novem delovnem mestu nam neko določeno opravilo, ki nam je povsem novo šele čez čas steče kot po maslu…

Čustva nas vodijo, pa če je to za verjeti ali ne. In to je ravno naša podzavest. Če bi se tega zavedali, sedaj ne bi o tem debatirali. Vse se dogaja podzavestno. Oz. se dogaja podzavestno do takrat, ko smo uspeli si pridobiti nadzor nad našim umom. Ko uspemo utišati um in zatreti naš ego (Eckart Tolle ponuja o tem čudovito literaturo). Takrat lahko dokaj zavestno spremljamo dogajanje in se sami odločimo kako bomo reagirali. V vmesnem času smo si seveda v teku osebnostne rasti naložili povsem nove izkušnje, nova reagiranja. Predvsem pa smo se navadili delovati v LJUBEZNI, ki je bistvo osebnostne rasti. In čimveč HVALEŽNOSTI za vse mogoče male in velike stvari, ljudi, naravo, življenje samo…

In še primer čustva, ki se je nezavedno zapisalo v nas: nekega dne se ti pripeti, da si pozabil doma vključen likalnik. To izzove v odsotnosti različna čustva in misli. Vse mogoče strahove… Kaj se zgodi naslednjič, ko greš iz hiše? Obvezno občutiš potrebo, da še pogledaš za likalnikom (če si spet likal). Kaj pa če se ti to pripeti večkrat, da pozabiš namreč? Ali nimaš vsakič občutka nemira in nelagodnosti, strahu (čustvo)?
Kaj pa otroci, s katerimi nekdo ravna tako ali drugače v negativnem smislu dan za dnem, ali pa vsaj nekajkrat v tednu? Kaj misliš, kaj se zapisuje takrat?? Katere bolečine duše (čustva)? Kako se otrok brani pred temi bolečinami? Ali jih ne zakoplje globoko v sebe samo, da jih ne trebal občutiti, da ga ne bi bolelo tisto tam notri (ujeta čustva). In kako reagira otrok, ki je odrasel, ko spet občuti isto čustvo? Pazi ne isto situacijo! Isto čustvo mislim-recimo pogosto čustvo zapostavljenosti. Isto čustvo mu izzove isto reakcijo. Če se je kot otrok upiral neki stvari s tem ko je jokal, se mu odraslemu to še naprej dogaja. Ampak takrat ko občuti isto čustvo. Torej se razjoče nad svojim stanjem, ko ga nekdo spet zapostavi, mu ne nudi ljubezni, zaščite… Ko vstopi v misli še ego, pa se začne smiliti sam sebi, ker mu ego govori, pa saj te ne bo nihče maral, pa saj nisi vreden ljubezni…

Zato je potrebno ravno pri otrocih paziti kakšna čustva izzovemo v njih. Seveda pa so naši medsebojni odnosi prav tako to, kar dajemo mi v njih. In ko spremenimo sebe, spremenimo vse.

Še več takšnih vsebin bi priporočala tudi na tem forumu in v javnosti nasploh. Bi bilo dosti lažje živeti v skupnosti, kakor tudi vsaki posamezni duši. Vsi nosimo ljubezen v sebi, le da tega ne vemo. Istovetimo se s svojim ego-jem, ki se izoblikuje z našimi leti. Z ego-jem se ne rodimo. In če bi vedeli kako zlati smo v svoji notranjosti bi dobili nova krila. Krila in zavedanje, da smo energija (duša), ki dela trenutno človeško izkušnjo. Da smo vsi eno- ena in ta ista energija. Srčna energija.

Pa da ne bo pomote, ker pišemo o vsem tem na mom forumu. Mom nima in ne more imeti stika s seboj (si ga ne more pridobiti, oz. vsaj za sedaj še ni znane poti do tega). Izoliral je svojo notranjost povsem. Nima samovplogleda. Zdrava oseba ima to možnost. Zato je za mom to vse kar je kot rešitev zgoraj opisano misija nemogoče. Vzvodi pa so nekje isti – negativne izkušnje v rani otroški dobi. Negativna čustva, ki so privedla do te globoke motnje.

Lp,

Naj bo za vse letošnji Božič čas ljubezni, hvaležnosti in globokih spoznanj. Srečno in zdravo 2019!

»ŠeEnaNehvaležnica« in »Vzhajajoče sonce«! Obrzdala bom mojo pretirano skromnost in vama raje napisala, da se vama iskreno zahvaljujem za vse zapisano. Pa se ne gre samo za priznanje… Ponosna sem nase. Tako kot vsak človek včasih rabi potrditev, da pomaga graditi nekaj pozitivnega, občasno tudi sama to potrebujem.

Ni naključje, da je SVO v postu »Motnje v zvezi«, vse genialno dopolnil in to z vsem že zapisanim… Hvala tudi tebi SVO, za tvoj velik napredek in tvorno delo na forumu. Hvala GittiAni, dr. Zalokarjevi, dr. Dernovškovi in vsem ostalim graditeljem… Vsem sem res neizmerno hvaležna. Srečno vsem! Lp Odmev

Hoj,

tudi z moje strani želim vsem tukajle prisotnim, beročim in pišočim, za katere se mi zdi, da vas poznam ze zelooo dolgo, pa je to verjetno povezano s samo spremembo in kjer se zdaj moj takrat jaz zdi kot oddaljena senca, lepe praznike in uspešno po korakih naprej, četudi kdaj en korak nazaj, pa spet dva naprej.

Je pa dejstvo, da zelo pripomore k osebnemu napredku tudi to, če oseba lahko drugega nauči in mu odpira oči, ker s tem pomaga tako njemu kot tudi sebi. Tako da …se beremo.

lp SeVednoOptimist

Pozdravljeni,

tudi jaz bi se iz srca zahvalila za forum, za vaše prispevke in odgovore (eno leto odkar sem prekinila zvezo) in vam želim srečno 2019!

Ne morem mimo odstavka, ki ga je zapisala Vzhajajoče sonce:
“Mom nima in ne more imeti stika s seboj (si ga ne more pridobiti, oz. vsaj za sedaj še ni znane poti do tega). Izoliral je svojo notranjost povsem. Nima samovplogleda. Zdrava oseba ima to možnost. Zato je za mom to vse kar je kot rešitev zgoraj opisano misija nemogoče. Vzvodi pa so nekje isti – negativne izkušnje v rani otroški dobi. Negativna čustva, ki so privedla do te globoke motnje.”

Po toooooliko letih življenja s takšno osebo bi lahko zapisala za sebe (STRAŠNO):
“Jaz ne morem imeti stika s seboj (niti normalnega stika z drugimi ljudmi, niti najbližjimi). Izolirala sem svojo notranjost povsem. Nimam več samovpogleda. ZDRAVA OSEBA ima to možnost. Vzvodi so nekje isti-negativne izkušnje več kot 10 let. Negativna čustva, ki so me privedla do te globoke motnje.”

Zdaj delno lahko razumem, kaj se v njih dogaja, saj sem sama zelo blizu tega. Srečo imam, da vem kako bi moralo biti in upam, da bom nekoč prišla tja, nazaj.

Sicer bom morala menjat forum 😉 🙂

Če je kdo v dvomu zaradi otrok….RAVNO ZARADI OTROK je treba stran, stran, stran!

Lp

Draga Tisuljica!
Lep dan kliče in grem prijateljevat z naravo… Zato bom kratka. Bila sem ganjena in hkrati navdušena ob tvojem spoznanju. Pa ne morem oditi od doma, da ti tega ne bi napisala. Ko odkrijemo problem pri sebi, smo že na poti… Topel objem. Se še pišemo. LP Odmev

Draga Tisuljica,

v redu je spoznati, da je tudi pri samem sebi nekaj, kar je potrebno “popravila”. To nalogo smo dobili res prav vsi izmed nas (partnerji nom). Torej, da vemo kaj smo si prinesli s sabo v odnos in tudi kaj nas je tako zelo spremenilo, da nismo več isti kot takrat ko smo prišli… Kaj vse je komu naloženo za popravilo pa je deloma zelo zelo podobno, nek del pa je tisti, ki je povsem individualen. Takšno je moje mnenje in videnje in v tem kontekstu bi dodala še nekaj vrstic.

Spoštovana Tisuljica, osebno menim, da imate samovpogled kajti, če ga ne bi imeli ne bi uvideli, da ste svojo notranjost zaprli vase. Ravno to je uvid vase. Vem, da iščete odgovore zakaj so vaša čustva in reagiranja takšna kot so. Zakaj ne premorete narediti več v odnosu do sebe in nasploh v medsebojnih odnosih. Ne poznam vaših ozadij imam pa občutek, ki me ponavadi ne vara.

Bom prešla k jedru…Kar se tiče izoliranja svoje osebnosti bi rekla, da je niste izolirali, ampak niste povezani z njo- TO ste tudi sami ugotovili. To se mi je dogajalo vsa leta ko sem bila z nom. Morda pri vas to še vedno traja, ker niste s tem v zvezi dovolj postorili.
Kako nisem imela stika s svojo notranjostjo? Čeprav sem vedela, da najin zakon ni lep se nisem povazala s samo s seboj, da bi se vprašala ali je to res življenje za mene, ali sem res srečna, ali me zadovoljuje to kar dobim oz. kje so vse moje želje, kaj želim početi, da me izpopolnjevalo itd. Dokler nisem tega pri sebi počistila oz. se povezala s svojo notranjostjo in s svojimi resničnimi željami in potrebami ni prišlo do moje odločitve. In sicer odločitve V MIRU.
Ko pa nekdo oddide v jezi in bolečini pa menim, da ima še mnogo za počistiti pri sebi, da pride do svojega miru oz. DO STIKA S SAMIM SEBOJ. K temu spada kot prvo, da odpustiš nom partnerju, pa ne zaradi njega, ampak zaradi sebe in svojega miru. Da odpustiš vse mogoče zamere, skratka vse. To ne pomeni, da se strinjaš z njegovim ravnanjem ali da pozabiš. Ne. Preprosto odpustiš, se zaveš, da se drugače ni mogel obnašati oz. se to njegovo obnašanje ne bo nikoli spremenilo. Pa tudi to, da privlačiš partnerja, ki bo tako ravnal s teboj z razlogom: ker si sam le polovična zdrava osebnost. Ker ti manjka ljubezen do sebe (spet ne po svoji krivdi-vzrok otroštvo). Potem ko se tega zaveš in stvarem dopustiš, da takšne kot so bile so pač bile z razlogom. Če temu ne bi bilo tako in bi se pravi čas povezali s samim seboj bi seveda odšli od takšnega partnerja. V tem se skriva torej ljubezen do samega sebe.

Če pa še vedno vlada neodpuščanje, jeza itd. pa so to čustva, ki se stopnjujejo in, ki vlečejo na sebe iste okoliščine- torej nič dobrega, ampak samo negativne stvari v življenje. To je resnica življenja, ki si jo je treba res dobro zapomniti in se nad njo zamisliti. Kdor tega ne verjame ne bo nikoli prišel na cilj srečnega življenja.

Sami pravite, da so vsa tista negativnost in negativna čustva v vas pustila posledice, ki se jih ne morete znebiti. Vem, da vam je partner pral vaše možgane in da je v vas vcepljeno mnogo tega v smislu manjše samozavesti itd. Ampak verjemite mi nekaj, tudi to se da popraviti. Možgani so na srečo narejeni tako, da si je mogoče naložiti povsem nove programe in se na novo programirati. In sicer tako, da postanete povsem drugačen človek. Raziskujte v tem smislu. Ključ se skriva v naših mislih in naših besedah. Postopoma opustite vsa tista negativna razmišljanja in jih nadomestite s pozitivnimi. Literature k temu je veliko- afirmacije, tudi čitanje “zakona privlačnosti”, da bolje razumete zakaj je potrebno spremeniti svoje misli in besede.

Da ne morete imeti normalnega stika niti z najbližjimi niti z vami sami pa po mojem leži vzrok v tem, da imate vsa ta negativna čustva še vedno ujeta v sebi. Vse to namreč ustvarja v vas vedno znova neko jezo, nezadovoljstvo in potem so vaša reagiranja na okolico takšna kot so. Odbijajoča, verjetno jezna, pa niti sami ne veste zakaj… In potem se na koncu koncev verjetno jezite še na sami sebe…

Dobro si je prečitati tudi kaj o tem kako delujejo naše osebne projekcije- torej to kar je v nas projeciramo na okolico, na bližnje. Ker ne vidimo lastnih napak, ker nsimo povezani sami s seboj. Pa ne misliti, da ste slabi, le razmišljanje je potrebno spremeniti in delati na sebi, da popravimo tisto kar ne delamo v redu. Nihče ni slab v svoji notranjosti v svoji dejanski biti. Osebno rečem sedaj po tem procesu lastnega prebujanja, da smo vsi angeli. Vendar žal veliko ljudi živi v lastni iluziji. No to je daljša tematika…

Začela sem verjeti in tudi videti, da je življenje čudovito. In dejansko samo to šteje za lastno srečo.
In za to srečo se splača iti poti vseh naših bolečin, se soočiti z njimi in jih odpraviti, jih občutiti in spustiti.

Sprejeti, da je to kar se nam trenutno dogaja tisto ta pravo, kar lahko dobimo v danem trenutku, sprejeti. Eckart Tolle “Zemlja” in “Zdaj ta trenutek” sta odlični literaturi, pa še ogromno tega je. Linke, ki sem jih delila v neki drugi tematiki itd.

Moramo se nehati boriti proti vsemu (tudi boriti proti samemu sebi), potrebno je sprejeti in potem samo izgine.

Ostanite na poti, bolečine bodo z vami, sprejmite jih, recite si, da je tako v redu. Sprijaznite se z njimi. In niti ne boste opazili kdaj bo vse skupaj izgubilo na vrednosti in izginilo iz vašega življenja.
Tudi drugače povedano: spremenite fokus. Vse tisto kar hranite s svojim fokusom ostane v vašem življenju. Vse tisto čemur posvečate pozornost ostane z vami, ker ne more odditi, ker stvari s tem hranite. Preusmerite fokus drugam in začelo se bo urisničevati tisto, kamor boste na novo usmerjali pozornost.

Veliko močnega duha vam želim in uredilo se bo vse. Potrebno je verjeti vase.

Lp,

Draga Odmev, hvala, lepo je prebrati tako prijeten tekst, tudi če je le nekaj stavkov 🙂
In objem nazaj, čudoviti ljudje ste tu.

Draga Vzhajajoče sonce!
Se strinjam z napisanim! Bom pa pokomentirala, ker se morda še kdo najde in ugotovi, da ima podobne izkušnje, da ni edini…da ni sam…
Z jezo na sebe si me ujela na levi nogi Vzhajajoče sonce. Jezim se na sebe, ker nisem prej poiskala literature, da nisem ukrepala, ko se mi je zdela situacija prvič ali drugič ali tretjič ali stotič ali sto tisočič čudna. Ta jeza…raztrgava me. Ni fora v odpuščanju. Otrok je tu in jaz plačujem ceno za škodo, katero sem nehote sama naredila (kot moja mama in njena mama). In nič ne morem, dokler ne bo otrok dovolj star in zrel, da bo sam dojel kako in kaj oz. še huje, ker je njegov oče, ga ima rad in pobira drobtinice, kot sem jih jaz, tudi če ve kako stvari stojijo in da početje očeta ni ok. Živi za te kratke in redke lepe trenutke, kot sem jaz nekoč. Vsi vemo, da za otroke še bolj trpimo kot za sebe… Kot bi se hotela naučit hodit po vrvi a bi me vsakič nekdo porinil z vrvi že po prvem koraku…ni konca…!
Zato je ostajanje z “njimi” zaradi otrok zelo slabo. Verjetno, da manjši kot so otroci, lažje je za vse.

A glede vzrokov, zakaj smo padli v manipulacijsko luknjo:
moja mama je dobričina in polna ljubezni a se je zaljubila v moškega, ki ustreza skoraj vsem zapisom na tem forumu (v odnosu do svoje žene, sicer pa fin in pameten, da mu ni para). Ni mi bilo jasno, zakaj ni ukrepala, NIKOLI in NIČ. Ali si morete mislit, kaj mi je odgovorila, ko sem jo vprašala ZAKAJ ni nikoli nič naredila? Da ona drugega ni poznala, da je bilo tako tudi pri njih doma. Da je ona morala potrpet in naj še jaz potrpim!!!

Starši, to se zares prenaša iz roda v rod.

Jeza, skrb za otroka, bitka za preživetje, in tako v neskončnost. Ampak stvari se vseeno strmo premikajo v pozitivo. Letos smo imeli normalne praznike! Brez zlobe, strahu, slabe volje, neumestnih komentarjev, poniževanj, … saj vemo kako to gre…
Smeh, igrice, darila, novoletna jelka, obešanje okraskov, sprehodi, nakupovanje in zavijanje daril, praznično kosilo, izpolnjevanje želja, vsi napredujemo, živimo. Dom je dom, brez oprezanja kdaj se bo sprožila bomba.

Draga Tisuljica,
te zelo dobro razumem glede jeze, kakor tudi otroka. To je bila oz. je še naša pot…
Vendar bi rekla k jezi na sebe tako. Tudi jaz nisem mogla razumeti, da sem bila več kot dve desetletji (!) slepa in to popolnoma. Za vse sem si znala poiskati odgovore in rešitve, tukaj je pa nisem videla- vedela sem, da je veliko narobe, vzroke pa sem iskala povsem drugje. Tako sem bila fokusirana na tiste vzroke, da sem si s tem zameglila pogled.

Sama se predelala potem določeno literaturo in ugotovila, da je tako moralo biti. Moralo biti za mene. Vsak potrebuje določene lekcije, da se prebudi, eni prej, drugi kasneje. S tem sem se znala sprijazniti oz. sprejeti, da sem potrebovala toliko časa samo iz določenih razlogov. In, da mi je prišla v roke ta literatura točno ob določenem času in nič prej, ker prej še nisem bila pripravljena na njo. Pa ne da bi se sedaj s tem tolažila. Sedaj, ko sem dala skozi določen proces “čiščenja same sebe” vem, da za vse v življenju obstaja točno določen čas, da se vse zgodi točno takrat, ko ti je namenjeno.

Glede otrok pa je seveda poglavje zase. Kar je bilo je bilo in preteklosti ne moremo spremeniti, lahko jo le sprejmemo. Če se ukvarjamo preveč s preteklostjo oz.če ne znamo popolnoma opustiti razmišljanj o preteklosti, potem ne živimo sedanjosti. Sedaj je ta trenutek. Sedaj ni včeraj. Včeraj je zgodovina. Četudi so se zaradi naših napak pripetile komu ( v našem primeru otrokom) neprijetne stvari, ki so mu zaznamovale življenje, moramo to sprejeti in graditi naprej. Na boljših temeljih. Veliko stvari je mogoče popraviti, zelo veliko.

Menim pa in delam tudi to izkušnjo, da živim sedaj čim bolj normalno naprej (predvsem pomembno v odnosu z bivšim- veliko sem se naučila…), v miru, brez jeze, da to vpliva tudi pozitivno na otroka. Dopuščam odnos takšen kot je z očetom. Ker dopuščam se ne jezim in to občuti tudi otrok in okolica. Potrebno je otroku nuditi tudi drugo plat, mu pokazati, da brez jeze gre in to še boljše. Jeza in slaba volja se prenaša… Otroku je potrebno pokazati, da so normalni odnosi brez jeze med ljudmi tisti ta pravi. S tem ne mislim, da se človek ne bi smel razjeziti, naučiti pa se je potrebno jezo kontrolirati. Odnosi z nom nam velikokrat odvzamejo to samokontrolo…
Na nek način se sedaj partner trudi, več mu pa nikoli ne bo zmogel dati. Seveda da manipulira tudi z otrokom, ampak večinoma le zato, da bi mene prizadel (sedaj seveda več ne reagiram….).
Točno vem, kaj je tisto česar primanjkuje otroku in vedno sem to vedela. Poskušam pa biti tehtnica – torej nadoknaditi vsaj del tistega, kar pri očetu otrok ne dobi. Poskušam nuditi varno zavetje otroku, mu biti opora v vseh mogočih situacijah, ga vzpodbujati, mu nuditi bližino in nežnost, ga tudi podučiti kaj z njegovim osebnim vedenjem kdaj ni v redu (pri tem ne sodim in ne obtožujem!), samo izrazim katera dejavnost ali miselnost se mi ne zdi korektna. Nadaljnjo odločitev prepustim otroku (je tudi dovolj zrel).

Lahko vam pa povem, da otrok že od otroštva ve, kaj lahko dobi od očeta in kaj od mene (saj je razumljivo…)- ne mislim v smislu materialnega ipd.. In da vedno bolj spoznava, da nekaj na “drugi” strani ni v redu. Verjamem pa: če uspe mama oz. partner, ki nima nom z otrokom ravnati kot zrela oseba in v njega vlagati vso dobroto in ljubezen tega sveta, da je vseeno naredil velik korak v izboljšanje osebnosti otroka. Pa čeprav je bil ali pa še otrok je izpostavljen vplivu nom starša in bil tako prikrajšan za ljubezen in še mnogo več.
Sicer bi se tem še dalo pisati… Takšne so moje osebne izkušnje in tudi moja intuicija mi stoji tukaj ob strani.

Zato se ne jezite nase in na vaše pretekle (nehotene) napake, ker vas to ne bo privedlo nikamor. Le do še večje jeze, slabe volje in notranjega nemira, ki ga potem čuti tudi otrok. Poskušajte otroku nuditi lastno pozitivno energijo (čim več od tega!), ki jo oddajamo podzavestno in si velikokrat mislimo, da drugi tega ne opazijo. Pa še kako jo… Ljudje smo bitja (energetska) in čutimo druge ljudi. Čutimo, ko je atmosfera v določenem prostoru na nuli ali pa še pod njo, pa čeprav se morda vsi trudijo pokazati nasprotje temu.
In tudi zavedanje, da dobre pozitivne vibracije (energija ki jo oddajamo) privlači pozitivo na sebe in obratno negativna energija negativo je del, ki pripomore tudi k izboljšanju lastne in druge osebnosti.

P.S.
Vem, da včasih pišem veliko o stvareh, s katerimi se more vsak poistovetiti. Vendar skušam samo pomagati s tem, kar je pomagalo meni. In kar me je podučilo to moje novo življenje. Verjamem v vse kar pišem, ker vem, da je vse to kar pišem resničnost. Pa ne da bi mi ta resničnost kar tako padla na um. Učim se je od vseh tistih, ki so šli skozi zelo težka obdobja svojega življenja, se borili z vsemi mogočimi stvarmi in še največ s svojim umom.
Hvala vsem in lp,

Popravek: Vem, da včasih pišem veliko o stvareh, s katerimi se NE more vsak poistovetiti…

Eni se pa zlahka poistevetimo z vami, vzhajajoče sonce. 🙂

Ne bom pisal o svojih izkušnjah z mom partnerico…take so kot vse tule opisane. Napadi besa, zaradi napačno razumljene besede, večna hoja po prstih, dušenje v prsih, nemogoče razprave o čemerkoli, ker vsako drugačno mnenje jemlje kot napad na njeno osebnost in čisto fizičen občutek, da te nekaj drži in stiska za vrat. Podi te iz svojega življenja in še preden se obrneš grozi, če bi odšel… Upaš, da bi sama odšla, a parazitski način življenja ji tega ne dopušča. Vse bi bilo drugače, če bi se ti spremenil… Mir je samo takrat, ko je vse po njeno. Premisli si pa vsakih nekaj minut kaj bi to bilo. Nemogoče je karkoli načrtovati, ker stvari načrtovane za danes ne veljajo več, ker je načrt od včeraj…ti si pa povsem neprilagodljiv….nadzoruje in načrtuje vsako tvojo minuto, s svojimi urami, dnevi in življenjem pa ne ve kaj bi… Vsako leto novi načrti glede službe, ker v nobeni ne zdrži, ker so sami čudaki in ne opazijo njene genialnosti. Pustimo to 100 x prežvečeno temo tule.

Nekaj drugega sem želel povprašati. Take partnerje očitno sami privabimo. Našel sem vzrok pri sebi. V otroštvu in odnosu s starši… Tudi s pomočjo tega foruma, ki mi je dal uvid v mojo situacijo. Bolj kot vsa literatura. Torej vprašanje. Naredil sem vse mogoče teste svoje osebnosti. Malo tudi iz radovednosti, če sem še “čist”. 🙂 Tudi na mom in nom… Komaj sem kje zbral kako točko. Nič. Potem presenečenje. Pri shizoidni motnji sem jih zbral toliko, da je bila precej zaznana. Tudi v osamo se vse bolj umikam. Vedno raje sem sam s sabo..ne čutim pa osamljenosti. Sedaj me zanima, je to posledica življenja z mom ali je to tudi mom priklicalo v moje življenje? Kombinacija shizoidnosti in mom je namreč eksplozivna. In to se zelo čuti. Eden rabi umik, drugi mu visi na ramenih….
Hvala vsem za vaše prispevke tule. Čudoviti ste.

Spoštovani Poznam to,

zelo natančno ste v nekaj stavkih opisali odnos z nom. Osebno sem daljši pisec…in sem zares navdušena nad vašim opisom.

Glede vašega vprašanja pa menim, da bi bilo lažje za podati kakšno mnenje, če bi se malo bolj obširno opisali. Osebno testom ne verjamem. Kajti to so le vprašanja, kjer ni mogoča dodatna obrazlaga podanega odgovora. Če bi odgovor lahko malo globlje obrazložili, bi velikokrat obkrožili kaj drugega. Testi pa so šema “si ali nisi”. In vsi nekje smo, pa hkrati tudi nismo…Vse je spremenljivo, odvisno je tudi s katere perspektive to gledamo. Morda se vam je v življenju z mom občutno spremenilo mišljenje o sebi. Vsem se nam je v neki meri to pripetilo, dokler ni prišlo do prebujanja. Imeli ste in imate fokus na svoj mir. Kar pa ne pomeni, da vas drugo v življenju ne zanima. Poskusite še kaj napisati o sebi (če seveda želite:)).

Vse dobro vam želim in lp,

Pozabila sem dodati: osebno vam ne mislim postavljati diagnoze, ker se na to ne spoznam in ker so za to potrebne usposobljene osebe. Menila sem le, da vam ob več znanih podatkov poskušam najti paralele pri sebi in jih pojasniti z mojega osebnega vidika, tako kakor tudi ostali člani tega foruma. Kajti te paralele imamo mi vsi, saj smo živeli v odnosu, ki načenja predvsem psiho in občutenje samega sebe. In vsak od nas je delal posebno izkušnjo, saj smo si tudi mi različni.
Lp,

Za vse, ki želijo bolje razumeti kako čustva vplivajo na naša življenja (beri, nezavedni zapisani programi, ki sprožijo naša čustva)…
Lp
https://www.youtube.com/watch?v=7TivZYFlbX8

New Report

Close