Uničujeta me
Pišem vam zaradi problemov mojih staršev, ker ne vem kako naj sploh živim s tem. Zaradi njih sem postala živčna razvalina, strah, panika, stalna tesnoba, stalno jih imam v mislih, če je vse v redu, itd. Naredila sem, kar se mi je zdelo, da lahko kot odrasel otrok naredim, brez obtoževanja in čimbolj objektivno. Razočarana sem nad njimi, zelo sta me prizadela in ne morem nehati misliti na to, ne zmorem preko tega. Na kratko – mama je gospodinja že mnogo let, oče pa ima kariero in zadnja leta se jo čedalje bolj izogiba, pije in vem, da jo vara z mojo vrstnico, kar sumi/ve tudi mama. Zaradi vsega tega se mi oče gnusi. Po drugi strani pa zamerim mami, da ne zbere poguma in se loči od njega. Psihično in ekonomsko nasilje med njima je prisotno že od nekdaj, ampak zdaj, ko sta sama, dosega vrhunec. Mamo ne veže nič več na dom, a vseeno išče vsemogoče izgovore, živi v iluziji, jo je strah vsega… logično, če se zapira pred svetom. Vedno sem ji stala ob strani, čustveno pomagala, naslanjala se je name z vsem svojim bremenom v zvezi z očetom, tudi takim, ki ga kot njen otrok ne bi smela doživljati, slišati, dokler me nista oba pripravila do tega, da sem postala takšna razvalina, da enostavno ne zmorem več. Zdaj se izogibam stikom in še tako redek klic mame, me spravi spet v obup, težko diham več dni, itd., zato, ker čutim, da trpi. Jezna sem in razočarana, da ne rešujeta problemov tako, kot ‘normalni’ ljudje, ampak kdo sem jaz, da se bom vmešavala v njune odnose? Uničujeta družino, namesto, da bi uživala z otroci, vnuki. Z mamo sva bili vedno zaupnici, zdaj pa ne morem nikomur zaupati svojih čustev in zdravstvenih težav, ker sta temu vzrok ravno moja starša. In sem jima že pojasnila, kaj sta mi naredila. Ampak nima veze… Ona je vedno tista žrtev, ki trpi in samo čaka na čudež. Oče pa je itak navaden slabič, pogumen samo takrat, ko pije, zahrbten, da ne omenjam kakšne svinjske besede mu letijo iz ust. Upam, da vsaj malo razberete, kaj sem želela opisati. V glavnem, poskušala sem jima pomagati, pa ne gre in zato bi se rada znala čustveno oddaljit, ker me res psihično uničujeta. Prosim za nasvet.
Pozdravljena žalostnainjezna in meni isto.
Prvo, kar se morata zavedati je, da sta starša odrasla in kot taka sama odgovorna za svoja dejanja, stanja in tudi posledice. Takšni starši vzgoijo svoje otroke že od malega svoje skrbnike, zato ti tudi ko odrastejo ne prepoznajo, da gre za patološki odnos in še naprej skrbijo za staše, četudi bi moralo biti v obdobju, ko so bili še majhni obratno ( starši so odgovorni za otroke in morajo poskrbeti zanje ), ko pa odrastejo, pa je “naloga” otrok, da se osamosvojijo in prevzamejo odgovornost zase ( in ne za starše)
Sama bi v primeru, da takšen nezdrav odnos s starši povzroča že psihično in zdravstveno stisko za nekaj časa povsem prekinila stike z njimi. O tem ne bi z njimi niti razpraljala. Napisala bi pismo, da potrebujem čas zase, da mi je žal, da je prišlo do situacije, ko mi stiki z njimi povzročajo hude probleme in da jih bom sama kontaktirala, ko to ne bo več problem. Potem se ne bi oglašala na telefon, ne bi se pustila v nobene debate s sorodniki ali s kom, ki bi ga starši poskušali uporabiti kot orožje. Vsakemu bi rekla, da razumem njihovo skrb, da pa ne morejo soditi, ker ne poznajo situacije in da to niti ni njihova stvar. Pri tem bi vstrajala in se ne bi z nikomer spuščala v debate.
Če bi le šlo, bi si poiskala strokovno pomoč ( pri tem je treba najti terapevta, ki razume problematiko, saj lahko s siljenjem v patološke odnose s starši , češ mama je le mama itd. naredi še hujšo škodo) . S pomočjo bi bilo lažje vzpostaviti še večjo distanco od situacije, tako da bi se končno malo razmeglilo in bi lahko videla bolj jasno sliko in se šele nato odločila, kakšne odnose bom v prihodnje vzpostavila s takšnimi starši.
Dobro se je zavedati, da nimate nobene odgovornosti do njih glede na to, kaj vse so že počeli z vami, oziroma, da so oni sami odgovorni za svoje življenje in da je prvenstvena odgovornost do samega sebe, da se zaščitiš pred strupenimi odnosi.
Dobro bi bilo prebrati tudi knjigo Strupeni starši ali kaj podobne literature, da bi lažje dojeli, da so nekateri starši pač patološki, da niso sposobni biti starši in da je stik z njim lahko zelo škodljiv. In prevsem , da imate v takem primeru vso pravico prekiniti vse stike z njimi in začeti z bolj zdravimi odnosi in življenjem.
Na tem forumu je že kar nekaj takšnih zgodb, morda bi bilo dobro tudi pokukati, kaj je bilo že povedanega na to temo.
Malo je hudo če ni službe če ni podpore če nimaš nikogar tudi sama bi se rada omaknila in niti nimam kam.. se najbolj pa boli da se zapletal v odnose s partnerji in šefi ki so skoraj identični posesivnost kontrol triki nadzor zloba poniževanje, imela sem celo sefico kjer sem pazila otroke ki me je skoz spraševala kam grem s kom se dobim in tudi ker sem dobila stanovanje oziroma zaradi dela ti dajo sobo ali manjše stanovanje je hodila v stanovanje ko nisem bila doma in brskala… To je moj en primer kontrole… Katastrofa.. in to visoko izobražena oseba totalna kontrolorka navzven pa super postimana.. bila v bolnici brala knjige jedla tablete utrujena izgorela sploh nevem kaj naj. Dozivljam občutke krivde sramote na robu… Počutim se kot smet nevredna življenja… Nevem kaj naj ??? Najraje bi za večno zaspala dovolj mi je narcisov ki so zlobni do semena brez občutka krivde…
Me pa zanima če se je kateri punci tukaj naredilo naslednje. Ko ste zapustile svojega partnerja monovca me zanima če ste jokale in koliko ste jokale. Namreč jaz sem že od njega stran pol leta prerezala stike in spakirala najnujnejše stvari ter odšla. Jokala do zdaj vsaki dan tudi po 3x na dan.. se zdaj mi gre na jok. Se mi zdi da se joče z mano še bolj notranji otrok saj sem bila od mame in očeta ogromno skritizirana ustrahovana zasmehovana ponižana.. mama me je surovo kaznovala in dostikrat psihično uničevala iz dneva v dan z žaljivkami ponižanju nehvaležnosti.. vse skupaj je bilo tako hudo da sem se dnevno pretepala do Modric po nogah in rokah od svojega 10 leta.. razočarana sem nad starši in nad partnerjem. Sicer že nekaj čaka brez tablet ker se mi zdi da kaj dosti ne pomagajo in tudi psihoterapije se mi zdi povečini samo jemanje denarja… So sicer terapevti ki so kvalitetni… V glavnem jočem vsaki dan zaradi bivšega ki me je pretrpincil poniževal flirtal z drugimi in jaz sem pokala od ljubosumja in na koncu spoznala boljše da grem stran s solzami vsak dan… Poslušam YouTube in motivacijske govore od drugih ljudi v stiski.. lezem iz stiske in padem spet noter.. ven in not to se mi dogaja že 10 let… Berem knjige o osebni rasti in poskusam odpustiti vsem ki so me prizadeli.. ne želim jim nič slabega čeprav mi po mislih roji da bo jih zjebala vse kurbe in prasice. Torej? Kako naprej? Sem samska že pol leta abstiniram od odnosov… psihiater sicer pravi da tablet za znižano samospoštovanje ni..
Se mi zdi da se vlečem iz ene zlorabe v drugo, dostikrat dovolim da me žalijo ponižano in tudi se je že zgodilo da me je lasten prijatelj klical da sem smet.. nevem kaj naj? Sem samomorilna dovolj mi je vsega in ljudje so se mi zagabili nikjer nič pozitivnega sama negativa sinfanje in ljudje brez kančka sramu in krivde ki bi me samo kritizirali. V prejšnji službi v enem letu nisem naredila čisto nič prav. Ene stvari nisem naredila prav.
Moja mama je bila totalno borderline. Skoz je bilo vmes kričanje ustrahovanje in grožnje tepli me sicer nikoli niso ampak.. psihično nasilje je bilo nežnosti.. iz otroštva se spomnim da je bilo ogromno prepirov in ustrahovanja s smrtjo.. se zdaj dozivljam težave kot so občutki kurje kože ko se samo spomnim.. samopoškodb okrog 10 leta za vse sem bila kriva jaz .. tudi ko so se samoposkodbe odkrile nobene sočutnosti nič… V zvezi z svojimi partnerji dozivljam občutke krivde prav tako v službi.. vedno naletim na sefe ki me skušajo nadzirati kontrolirati posegajo v mojo zasebnost. Moje vprašanje je pač ali te ljudi ni niti malo sram ? Ali ne občutijo krivde? Prebrala sem kar nekaj knjig strupeni starši in med drugim tudi knjigo ženske ki preveč ljubijo.. ostala sem brez diplome zaradi teh vseh težav… Sploh nevem kaj naj in kako naj… Skušam abstinirat od samoposkodbe.. nekako mi uspeva.. mama mi je med drugim totalno uničila odnos do moskih.. za njo so vsi prasci.. bila sem tudi nekaj na psihoterapijah ampak se mi zdi da kljub trudu ni napredka in se bom ponovno znašla v bolnici.. se mi zdi da se vlečem iz ene zlorabe v drugo zlorabo.. oče nasilen in aroganten. V glavnem razočarana sem.. najraje bi zaspala… Vsaki dan jočem…
Spoštovana Meni isto,
iz vašega pisanja je razbrati zelo težko notranjo situacijo. Osebno menim, da bi vam bil dober terapevt zelo dobrodošel. Nimam takšnih izkušenj, želela bi vam pa vseeno podati nekaj nasvetov, ki bi vam po mojem še lahko pomagali.
Kot prvo menim, da se preveč ukvarjate v mislih s tem kako so narcisi hudobni, ne poznajo krivde itd. Veliko tega je res. Vendar vlagate svojo energijo v napačno smer. Ko enkrat vemo, da so določeni ljudje drugačni od nas nam prav nič ne pomaga, da o tem debatiramo, razmišljamo, si belimo glavo in ne moremo spati (ali partner, ali šef…). Na določenem dejstvu ne boste nič spremenili, le svojo energijo s tem znižujete oz. se najverjetneje potem tudi sami pomilujete in imate mnjenje kako hudo je na tem svetu. Vso to razmišljanje vam omogoča vaš um. Zavestno prenehajte s tem razmišljanjem, dopustite sebi in drugim, da so kakršni so- to je zelo pomembno. Po mojem ni dovolj, da preberete določene knjige ali pa poslušate motivicijske govore. Vključite tudi napotke o tem kako prenehati s pretiranim razmišljanjem, kako razmišljati bolj pozitivno…
Nadalje pa bi vam zelo pomagalo izboljšati svojo samopodobo. Začnite morda s športom, kjer ne potrebujete zunanjega opazovalca, da vas pohvali za določen dosežek. Sami se pohvalite, da ste danes zmogli prehoditi recimo v hrib ali po stopnicah ipd. določeno pot v določenem času. Tekmujte sama s seboj in se vedno znova pohvalite, da napredujete, da zmorete. Ali kolesarite v hribe…
Vključite se v dobrodelno organizacijo, delite hrano siromašnim, pomagajte ljudem, ki so žal na dnu. Tudi to vam bo dalo pozitivni povratni odgovor in zvišalo vašo samozavest.
In še veliko tega pomaga- preverite literaturo in najdite tiste stvari, ki so vam pisane na kožo. Seveda je to pot, ki traja nekaj časa, se pa ob vztrajnosti sigurno povrne.
In začnite se imeti rada, prebirajte literaturo o tem, povežite se z ljudmi, ampak ne s takšnimi, ki samo tarnajo (in tudi vi morate nehati tarnati). Pozitivni enostavni ljudje. Morda jih boste našli ravno v kakšni dobrodelni organizaciji- ali med volonterji ali med siromašnimi.
Prav tako ne uporabljajte več negativnih besed, ki nekoga označujejo, ali pa ki izražajo vaše notranje stanje in nezadovoljstvo. Nadomestite jih s pozitivnimi, prelisičite vaš um, naložite si drug način razmišljanja. Pri tem je potrebno paziti, da ne kažete na nikogar s prstom (kdo je kaj kriv), ker komu pa to kaj pove ali prinese, če je nekdo nekaj kriv. Sprejmite vse kar vam nudi življenje. Če so to slabe stvari, ki vas morda žalostijo so tukaj zato, da rastete. Torej so tudi slabe stvari dobrodošle.
Tudi čitanje pozitivnih misli je dobrodošlo. Zadajte si nalogo, da hočete postati pozitivnejša oseba- kajti s tem boste neizmerno dvignili svojo energijo in spremenili vaše življenje na bolje. Ne razumite me prosim napak: nikakor niste slaba oseba, le vaše razmišljanje ni pozitivno. Um in še enkrat um, ki vas nadzoruje. Energija teče tja, kamor usmerimo svojo pozornost. Torej ko pozornost usmerjate v smeri negativnega razmišljanja (karšnega koli že) vaša energija tam odteka. Pri pozitivnem razmišljanju pa vaša energija raste. In pozitivno privlači pozitivno, negativno pa VEDNO negativno.
In naj vam bo dana notranja moč za vse življenjske podvige in spremembe vas samih.
Lp,
Meni isto, pozdravljena!
Po vsem zapisanem te popolnoma razumem in vem, da te tvoje notranje rane in travme iz otroštva močno bolijo in stalno kličejo po rešitvi. Razumem tvojo žalost in obup. Razumem tudi, da se tvojih starih vzorcev in notranjih zapisov, ki so ti bili naloženi že od otroštva naprej, ne moreš in ne znaš kar tako znebiti. Kako na novo zaživeti, pa ne veš in ne znaš. Zdravljenje našega notranjega otroka, je lahko dolgotrajna in zapletena pot. Hitrih rešitev žal ni. Se pa vsekakor splača vztrajati na poti iskanja, saj kdor išče, običajno tudi najde. Počasi in korak za korakom… Veliko si storila že s tem, da si se oglasila na tem forumu. Tudi s pomočjo tega foruma si lahko veliko pomagaš. Med drugim tudi z branjem postov za nazaj…
Drugi so takšni kakršni so in takšni bodo tudi ostali. Sedaj si ti na vrsti in edino ti zase si lahko sprememba. Zato je najbolje, da se v bodoče začneš ukvarjati izključno le s seboj.
Iz nastalega labirinta boš sama težko našla pot. Zato mislim, da nujno potrebuješ pomoč, vendar le pomoč ustreznega terapevta.
Na enem izmed poprejšnjih postov moderatorka GittaAna svetuje: »Povežite se z Leonido Zalokar ( [email protected]) ona je odlična terapevtka in dela tako s svojci, kot z narcisi in borderlini in pozna tudi druge, vam bo vedela svetovati kakšnega primernega v vaši bližini. Kolikor vem, pa je tudi pri njej možnost terapije po Skypu. priložila e.mail dr. Leonide Zalokar.«
Ena od preizkušenih oblik pomoči in samopomoči je tudi, da se seznaniš s tapkanjem. Kaj več o tem na: https://govori.se/astro/pika-rajnar-s-tapkanjem-nad-stres/.
Za začetek pa bi ti predlagala, da si prebereš knjigo Darje Sekulić » Zdravljenje notranjega otroka«.
Toliko za enkrat in ostani z nami še naprej. Lp Odmev
Lepo da mi vsaj nekdo da lepo besedo. Bila sem celo v bolnici na psihoterapevtakem oddelku kjer sem med drugim tudi slišala za sebe da sem lena in razvajena ter simulant.. čeprav depresivna s panicnimi napadi in samoposkodbami. Res se mi je veliko nabralo in ogromno knjig sem prebrala poslušala motivacijske govore na YouTube pa še vedno se mi zdi da padam in padam v depresijo. Prav tako še vedno pogrešam bivsega partnerja ki je bil narcis čeprav večji problem je v meni. Zakaj hudiča sem se nalwpila na njega in tudi vZtrajala. Za svoje dobro sem vedela da morem spakirati in oditi kar sem s izjemno tezkim srcem tudi naredila. Tako zelo osamljena sem… Čeprav no saj ni nič čudnega starša sta se celo življenje kregala grozila in nevem kaj se vse. Zdaj odkar so pa težave s mano pa sta Best frienda. Počutim se popolno uničeno razočarano in jezno. Ko mi je hudo objamem sama sebe in po vsakem joku se zahvalim za življenje ki je največji dar kljub vsej teži ki jo lahko občutimo. Nihče me ne bo zmerjal da sem smet. Po večini sem vsepovsod lena in razvajena čeprav Zvezdana Dernovšek je rekla da imam znižano samospoštovanje.
Morem reči da se počutim krivo osramočeno nevredno življenja nesposobno razočarano izkoriščeno in zlorabljeno. Potujem od ene zlorabe do druge zlorabe in temu v zadnjih 10 letih ni konca ne kraja. Zamerim mami da sem bila njen čustven partner proti očetu in to zelo boli.. obremenjena z njenimi težavami razlagami in vsem poprek in ob enem se spomnim če nisem delala po njemu me je vedno kaznovala s sadistični kaznimi. Zlobna sebična in vedno je ona žrtev. Zdaj je pač v hipohodriji.. vedno razlaga da je bolana ampak nikoli ji nič ne odkrijejo.. to je pomoje vse psihično… Čeprav ta glavna bolana sem jaz shizofreničarka in nevem kaj se vse. Žalostno. In potem se greš res zdraviti v bolnico na psihoterapijo in ti tudi določeni zlobni sopacienti razlagajo da si len in razvajen da nimaš nobene pravice pljuvati po starši. To sem dobila jaz v času zdravljenja psihiatri se pa pomoje zahrbtno smejijo odzadaj. Najdem se v odvisnosti od odnosov in če se mene vpraša so to hude zadeve ki ne minejo čez noč čeprav važna poanta je bila da se je meni reklo da sem lena pa razvajena pa da si zmišljujem. Dosti delam na sebi in dosti še mi manjka… In na koncu da dobim še to.. že to ko me doma skoz kritizirajo je dovolj ne pa da se dobiš drugje servirano da si sam kriv. Ja kaj naj rečem žalostno.. žrtev je vedno kriva..